Okupacija
| Okupacija Karel Destovnik - Kajuh |
Karel Destovnik - Kajuh: Ob novem letu → |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. • dno |
Pa bodi še več bičanja in ponižanja,
bodi pot na Golgoto še tako strma
in strašna, uprimo oči v solnce:
Naše veliko jutro je blizu, v lica
nam diha rosna zarja njegova.
I. Cankar
I.[uredi]
V mestu
Suh poletni veter piha,
veter piha, ko da vzdiha,
pesem tujo preko cest odnaša:
tujo pesem, ki jo poje zdaj mladina naša.
Vse odtlej, ko so gospodje
kot dekle pocestno
domovino nam prodali,
vse odtlej,
je treba na ukaz zapeti ...
glej, kako blešče se pruski bajoneti
Poj, poj,
kaj zato, če nimaš več kaj žreti
v pesem moraš lahkoto odeti!
Ulice so puste,
človek tih ko grob.
Na oglasnih deskah
vsak dan nov plakat,
plaho in ponižno
ga gredo ljudje prebrat:
"Smrtna kazen izvršena danes zjutraj!"
Nemo zro ljudje v rdeč papir ...
Dve odhajajoči starki sta pričeli tih prepir:
"Kaj boš, prav je komunistom, da jih streljajo!
Te zverine vse požgo,
v Rusiji otroke žro,
žive bi nas v krop zmetali,
Bog nas varji!
Bog nas varji! ..."
Veter veje
in počasi
iz aleje
nosi
lačne dece jok!
II.[uredi]
V Srbijo ... v Šlezijo
Črni avti vozijo v nočeh
črna, težka slutnja žge v ljudeh.
Čela mračna,
delo kolnejo v teh dneh,
lica vsa drugačna
kakor za nasmeh ...
Kaj boš delal in garal,
drevi boš morda že v ječi spal!
V črni noči, temni noči
pridejo po te:
Brez besede
pusti domačijo,
pusti mirno
naj te izselijo,
naj se tvojih žuljev
drugi veselijo!
Črni avti vozijo v nočeh,
v vseh nočeh.
Črna, težka slutnja
žge v ljudeh ...
III.[uredi]
V zaporu
Pet in dvajset
nas je tu zaprtih,
pet in dvajset
lic udrtih,
pet in dvajset
src človeških,
petdeset
očes ledenih.
Kri iz ust nam, s čela in iz prstov lije,
kakor pse nas policija bije ...
Kdor pa ni
ko pes
jim vdan,
veš, za take so samice:
trd beton in brez odeje,
od gladu umiraš in od žeje,
po telesu lazijo stenice.
Misli, trudne misli plazijo se v nas ...
Proč vrzimo trudne misli:
ni je smrti brez življenja,
ni svobode brez trpljenja,
vse prešló bo kakor kalna reka,
proč jo vržeš, če pretesna je obleka,
človek,
novi človek
vstal bo iz človeka!
IV.[uredi]
Uprimo oči v solnce
Tamkaj daleč,
tam na vzhodu,
tamkaj teče
rdeča kri,
tamkaj mladi fantje mro,
a pri nas ljudje beró:
"Nemške čete zmagoslavno vojsko nadaljujejo."
Čujte, fantje nemški, čujte:
"Blizu nas je vèliki čas,
mar ni več zavesti v vas,
da zavpili bi na glas:
Dosti
dosti je krvi,
ki smo jo prelili,
da bi stari svet branili,
svet nasilja in gorjá!
Puške dvignimo
in si zgradimo
svet brez vojsk
in brez solzá!"
Tamkaj daleč,
tam na vzhodu,
tamkaj teče
rdeča kri,
tamkaj se Armada Rdeča
za svobodo
vseh bori!
V.[uredi]
Na kmetih
Daj nam danes naš vsakdanji kruh,
hlapcev vernih se usmili,
smo vsak dan Boga prosili,
pa ni slišal bil je gluh.
Suša nam je vse pobrala,
samo slamo smo poželi,
kašča prazna je ostala,
stežka smo se preživeli ...
Letos bo poljé rodilo,
toda tujcem za vojskó,
prazne bodo naše kašče,
lakota bo nad vasjó!
VI.[uredi]
V tovarni
Vse besede so bile besede
in gospod je še gospod ostal,
delavec bo kakor prej garal
in gospodom polnil sklede.
V prsih vre nam,
usta pa molčijo,
danes še molčijo,
a privrelo bo iz prs,
iz prevročih prs,
bruhnilo nam bo iz ust,
iz krvavečih ust ...!
VII.[uredi]
V gorah
Kar jih niso pozaprli,
kar jih niso upokorili,
tisti so se v gore umaknili.
V njih strahu ni in bojazni,
ne boje se smrtne kazni.
Stari svet bodo zrušili,
zemljo delovnih ljudi zgradili,
in kot plamen brez mejá,
prek sveta bo zavihrala,
živo rdeče zasijala
narodov bo vseh zastava ...!