Oktavij ali božični večer

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oktavij ali božični večer
Peleasa (prevedeno)
Izdano: Vigred, 10/12 (1932), 3–6 in 11/1 (1933), 23–26
Viri: dLib 1, 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Rimskega leta 746, sedmi dan pred januarskimi kalendami, na dan, ki odgovarja našemu 25. decembru, sta jezdila ob peti uri zvečer rimska častnika skozi Damaskova vrata iz Jeruzalema. Spremljalo ju je vojaštvo in nekaj sužnjev.

Prvi, okrog petdeset let star, močne postave, rdečih lic in prostega obnašanja, je s svojimi enakomernimi potezami spominjal na tip Viteliusa. Bil je epikurijec po nauku in navadah, ki je ob vsaki priložnosti navajal verze slovitega pesnika, ki je pred malo leti umrl in čigar dragocene kopije so mu pošiljali prijatelji iz Rima. Svojim citatom ni nikdar pozabil dostavljati: »Saj jaz vendar poznam tega božjega Horacija! Večkrat sva se kot otroka skupaj igrala! O saepe mecum!« Mansus Kvadratus mu je bilo ime.

Drugi je štel komaj trideset let. Resno je gledal in samo v enozložnicah odgovarjal neutrudljivemu pripovedovanju svojega veselega spremljevalca. Resen obraz, rimsko ostriženi lasje, poudarjene poteze, vse to se je živo odražalo na jasnem nebu lepega palestinskega večera. Veter je lahno vzdigoval gube široke halje, v katero je bil ogrnjen. Za Kvadratusovo ničevo govorjenje se ni dosti brigal. Njegov zamišljen pogled je uhajal tja preko belih samot jeruzalemske okolice in zdelo se je, da je v duhu iskal rešitve težki uganki.

»Moj dobri Oktavij,« mu je rekel epikurij, »prej ali slej boš izpovedal, da modrost ne obstoja v tem, da sanjamo o bodočnosti, ampak, da uživamo sedanjost! Ta nesmrtni Horacij! Bila sva velika prijatelja v otroških letih.« Ne da bi čakal odgovora molčečega mladeniča, je zopet povzel besedo: »Ti ne boš sveta spremenil, moj dragi prijatelj, svet je starejši kot ti. Obžalujem te, da si vdal svojo belo in mladostno dušo negotovemu sanjarjenju o napredku v bodočnosti. To ti greni vsakdanje veselje. Svojo mladost prodajaš neplodnemu pričakovanju neskončnih dobrin. Dragi Oktavij, svet gre, in bo vedno šel iz slabega v slabše, verjemi mi! Moramo ga pač vzeti, kakršen je! Vsak svoj delež moramo vzeti na zabavah. Srca si ne smemo težiti z nestrpnim pričakovanjem zlate dobe. Ta odlični Horacij! V Vemziju je bil moj oče sosed njegovega očeta, tam v naši dragi Apuliji, kamor naj nas bogovi povedejo nazaj!«

Molk je sledil temu običajnemu izreku. Samo topotanje konj se je slišalo, ropot težkih mečev, ki so udarjali ob sedla in pa urni koraki moštva.

Zatem pa je zopet pričel neutrudljivi Kvadratus: »Če bi vsaj vedel, kje si črpal te ideje, ki jih od časa do časa izražaš o bodočnosti sveta. Če se ti to moje vprašanje ne zdi indiskretno, odgovori mi, Oktavij! Ničesar ne spoštujem tako zelo, kot tuje mišljenje, toda samo tedaj, če se mi pusti moje. Toda, odkrito rečeno, zdi se mi, da odkar si živel v Jeruzalemu, je judovski nauk vplival na tvoj duh in da sin patricija Oktavijana ni bil popolnoma neobčutljiv za brezverstvo dobrih ljudi iz Judeje. Ne tuguj, prijatelj, že v naprej sem gotov tvojega odgovora in ne bi hotel, da bi preresno vzel to moje zabavljanje. — — Dulce est disipere in loco, kot pravi Horacij.«

Molk je sprejel tudi citat. V istem trenutku pa je neki suženj izstopil iz spremstva in tekel k častnikoma. Oba sta bila globoko zamišljena in nista opazila, da sta že šla mimo poti, po kateri bi morala kreniti v Betlehem. Ko ju je bil suženj na to opozoril, sta stopila par korakov nazaj in nato nadaljevala svojo pot po soteski, ki leži ob vznožju gore Sion.

»Ne bom vztrajal na tem,« nadaljuje neustrašeni Kvadratus, »in ker se mi zdi, da te moje opazke ranijo, preidiva na kaj drugega, dragi Oktavij. Samo dovoli mi, da povzamem najino izhodišče in te opomnim, da pustiš tisto melanholijo, katere si ne morem razložiti. Ne tvoja leta, še manj pa tvoja briljantna karijera in srečni položaj nebeškega Avgusta, na vse veke stavljenega, bi jo mogli opravičiti! Poglej cesarstvo, ves ta srečni svet leži ob nogah Cezarja! Ne bodi vendar izdajalec skupnega veselja iz ljubezni do ničevih teorij, od katerih boš končno sam …«

»Kvadratus!« ga prekine Oktavij, »misliš, da smo še daleč od Betlehema?«

»Komaj na polovici pota smo,« pravi Kvadratus. »Ko pa bomo prekoračili tole hribovje, bomo lahko že videli ogenj v dolini. Pozno bomo dospeli, a vendar še pravočasno. Samo eno prenočišče poznam v Betlehemu in ne vem, kako bodo vsi naši židje našli prostora v njem. Kar se mene tiče, moram reči, da niti njihove sence ne trpim bliže, kot petdeset metrov od moje sobe. Poznam pa Rimljane, katere židje obožujejo.«

»Kvadratus!« ga prekine resno Oktavij, »ker zopet in zopet prihajaš na ta vprašanja, hočem z odgovorom končati za vedno in ti vse tako razložiti, da ne bo mogoče več govoriti o tem.«

»Pojdimo vendar! Zdaj je pa užaljen,« je odvrnil debeli Rimljan. »S to mladino se kar nič več ne da govoriti. Kar je bilo njihovim očetom komedija, je zanje tragedija in mislim, da prav zares kmalu ne bo poznal več smeha!«

Izgovorivši te besede, je povzdignil rame in obupno nakremžil obraz.

Nato pa Oktavij: »Kaj hočeš, Kvadratus? Nekaterim dušam moramo odpustiti, ker se ne morejo zlahka potolažiti. Žid, kot praviš, pa nisem in ne nameravam postati. Rimljan sem, kot ti, po srcu in duhu popolnoma prost. Ničeve malenkosti me pač malo vznemirjajo. Obratno, vse sem že izkusil in vse izčrpal. Od dolgega časa umiram sredi zabav. Nevoščljiv sem ti, in občudujem mir tvoje sreče; jaz ne poznam te skrivnosti. Zdi se mi, da veselje tega sveta podžiga v mojem srcu le žejo in lakoto, katere ne morem utešiti. Vse je, ali preveč, ali premalo. V zabavah bi najrajši zaspal ko ti ter pozabil svet in samega sebe, če ne bi vedel, da bi nekaj neskončnega motilo moje spanje. Stremim, hrepenim in kličem po nečem, kar mora priti in odgovoriti globokemu nagonu moje duše. Verujem v neko Dobro, katerega pa še ne poznam, brez čigar upanja pa ne bi hotel več dva dni živeti na tej žalostni zemlji.« 

»Prijatelj, bolan si!« reče Kvadratus z očetovskim glasom. »Bolezen sodobnosti te je napadla. Za Herkula! Jezim se nad sanjači, ker so že razdvojili toliko plemenitih duš in če bi bil jaz Platon, bi hotel, da jih biča Muren. Muren kaj ne?«

»Da, gospod,« je odgovoril neki suženj in gledal svojega gospodarja, ki se je zlobno zakrohotal.

»Dragi Oktavij, med nama govorjeno, kaj je pa to, kar ti imenuješ neskončnost in na kar v rimski govorici niti izraza nimamo? Kje vendar vidiš, ako hoče biti srečen, da mora človek stremeti za višjim svetom? V nas samih je skrivnost prave sreče in pa v dobrinah, ki nas obdajajo. Uči se te modrosti in srečen boš! Zdrava pamet ti to potrjuje. Čemu hrepeneti po zakladih, katerih ne moremo doseči? Tudi če bi bili resnični, bi jih jaz ne maral ne poželeti, ne poznati, zakaj s tem bi samega sebe obsojal v mučeništvo. Ponižno prosim nebesa, da me puste mirno živeti na zemlji in naj ne motijo mojega življenja z obupno poželjivostjo po njihovih dobrinah. Jaz, umrljiv slabotnež, ne bi hotel kaliti miru Olimpa. Bogovom se dobro godi tam, kjer so, in jaz bom skušal, da mi bo šlo najbolje tam, kjer bom. Ostaniva kar oba doma! Za Herkula! Dragi Oktavij! Že dolgo nisem tako dobro modroval.«

»Zadovoljen si torej, modrijan,« reče Oktavij z nasmehom na ustnicah. »Zadovoljen si z dobrinami, katere ti nudi svet? Oprosti, če se mi zdiš malo ambicijozen! Kvadratus, star postajaš; nadloge in večer življenja bodo prišli. Kaj ti bo ostalo od vseh umrljivih namenov? Grenak spomin na uživanje, katerega si kupil za ceno trpljenja soljudi, za ceno bolečin brez tolažbe, brez vzroka. Nazadnje bo pa prišlo razočaranje, neizmerno razočaranje nad življenjem. Slednjič po smrti ničevost. Zato naj bi bil sprejel razum, živ in goreč, katerega se zamanj trudiš ugasniti? In to srce, sposobno ljubiti, čigar velikodušno in odkritosrčno ljubezen poznam? Jaz tega ne morem verjeti, Kvadratus! Ne morem verjeti, da bi bila vsa skrivnost človeškega namena le slabe sanje enega dne. Verujem v boljšo rešitev, verujem v razodetje, ki nam bo odkrilo, kar iščejo naše oči. Verujem, da človeštvo ne bo vekomaj tavalo v temi, ki ga tira v obup, četudi bi Bog sam moral priti na zemljo in mu prinesti zaklad resnice!« 

»Na zdravje, Oktavij! To je dobra rešitev!« je smehljaje se odvrnil epikurijec. »Ne gre nam danes več zato, da razklenemo verige Prometeja, da bi nam stari dobrodelec človeštva zopet prinesel ognja ...« 

»Kako je še mlad!« je vzkliknil Kvadratus, krepko nudeč roko Oktavijanu, ki se je je dotaknil brez smehljaja. »Pa vendar je lepo,« povzame Kvadratus, odstranivši svojega od Oktavijanovega konja, »lepo je zares, če je človek mlad, kot si ti, kadar je svet star, kakor je danes.«

»Seveda, moj ubogi Kvadratus,« odgovori mladenič, »midva pač nisva istega mišljenja! Tebi se zdi svet zelo star, meni pa zelo mlad. Odkrito govorjeno, prihaja šele iz teme detinstva; zdi se mi, da se je v vesti in srcu pravkar moralno prebudil. Kateri učenik ga je že učil? Katera roka, mogočna in zdravilna, mu je že kazala cilj in namen? Človeštvo se mi zdi le ubog otrok, ki je od detinstva naprej izpostavljen zlemu duhu, ki ga lahko uniči, ne pa brezpogojno pogubi. Ta otrok ne pričakuje več drugega kot pomoč mogočne duše, katere vdanost bo brezmejna, ker bo otrokova ljubezen neskončna!«

»In ti veruješ v to dušo?«

»Da, verujem v njo!«

»In ti pričakuješ njenega prihoda?«

»Da, pričakujem ga.«

»Nisem mislil, da si tako zelo bolan, Oktavij,« reče Kvadratus resno.

V tem trenutku je karavana stopila iz drevoreda ob vznožju Siona. Pustivši dolino Cedron za seboj, se je napotila čez gričevje, odkoder si pogled spočije na veličastnem obzorju. Severno so pustili Jeruzalem za seboj, ki je bil še ves rdečkast od zadnjega sončnega žarka. Na zapadu so zapazili judovske gore in na vzhodu tja preko Mrtvega morja že gore arabske. Mladenič je bil zopet ves zatopljen v svoje misli; njegov pogled se je zgubljal na strmih presekih gora, ki so se živo odražale v večernem mraku. Kvadratus je poklical dva moža iz spremstva ter jima ukazal, da hitita naprej in v Betlehemu pripravita vse za prihod rimskih plemičev.

Vsakdo je gotovo že uganil, kakšno je bilo njihovo poslanstvo v Betlehemu. Tisti čas je bil Avgust zapovedal splošen popis vseh podanikov cesarstva. Prebivalci Palestine so bili zato klicani v glavna mesta dežele. Naša dva Rimljana, ki smo ju spremljali do sedaj na poti, sta bila poslana iz Jeruzalema v Betlehem, da tam izvršita popis in skrbita za točno izvršitev Cezarjevih ukazov. Judeja ni neposredno pripadala Rimljanom; Pompej jo je bil podvrgel. Zdaj pa je bil Herod na Avgustovi strani in ljudstvo je moralo temu plačevati davek. Radi tega davka se je pred vsem vršilo popisovanje prebivalstva in njegovega premoženja. Neodvisnost Judeje ni mogla nič proti rimskemu načinu popisovanja po rimskih častnikih. Naša dva častnika sta računala, da prideta še isti večer v Betlehem in pričneta takoj naslednje jutro s svojo nalogo.

Par vzdihov je tedaj zapustilo Kvadratusove prsi. Ko je pa videl, da njegov mladi spremljevalec tega ni opazil, je nadaljeval s svojimi vprašanji:

»Veš, na kaj mislim, Oktavij? Na moj dragi Rim! Velika nesreča je, da moram biti tu na koncu sveta, dočim nebeški Avgust zapira vrata templja in z doslej nepoznano velikostjo prikazuje neskončno veličanstvo rimskega miru? Ko ves svet obrača svoje oči na Rim, moram biti jaz tukaj in popisovati betlehemsko ljudstvo, katero vse skupaj ne velja za enega Rimljana. Par tisoč več ali manj, kaj je to Cezarju? Za Herkula! Tu ni naš prostor, Oktavij! Prisegam, da je to zadnje leto mojega službovanja na vzhodu.«

Čudna stvar ta vzhod, si je mislil Oktavij, ne da bi poslušal bridko pritoževanje Kvadratusovo. »Zibel vse luči je to, duševnega in zemeljskega sonca. Kje je kdaj obstojala kaka velikost, ki ne bi bila pri njem iskala svoje posvetitve? Kje je kdaj živel kak nauk, ki bi se ne bil rodil na tej zemlji? Če verujem v skrivnostne tradicije, moram reči, da je prišel čas, ko bo antični Vzhod razmahnil svoje sile z novo rodovitnostjo in se bo polastil svetovne vlade. Kaj me sili, da moram ljubiti te tradicije? Če gledam te judejske gore, te dežele polne Boga, se mi zdi, da gledam tam zadaj že jutranjo zarjo novega veka. O, gore palestinske! O puščave, gluhe in neme, odkar so večni glasovi odmevali preko vas! O zemlja, prečudna, preslavna! Ljubše so mi tvoje reke in tvoje palme, kot sonce Tibere in niti ure tvoje resne samote ne bi dal za hrumečo slavo Kapitola!«

»Ali ne misliš tudi ti tako?« je vprašal Kvadratus. »Ti ničesar ne odgovori?«

»Kaj si rekel?« je nežno vprašal Oktavij.

»Rekel sem, da gremo proti Ramanovemu polju,« je nadaljeval Kvadratus, očividno zadet.

Karavana je prišla na Ramanovo polje, ki je slavno radi Raliele, ki je jokala nad svojimi sinovi in se ni mogla potolažiti, ker jih ni bilo več. Et noluit consolari – quia non sunt! Resni nočni angel je bil razprostrl svoja krila čez ta kraj in samota se je zdela še resnejša kot sicer. Šli so mimo Rahelinega groba. Židje so zapustili karavano, da pritisnejo svoje ustnice na sveti spomenik. Toda Kvadratus jih je s strogim glasom poklical nazaj. S trdimi besedami je spremstvu ukazal, naj nihče ne zapusti vrste ponoči in da bo prvega, ki bi to storil, uklenil v verige. Vsi so molčali in korakali naprej, le stari žid je mrmral:

»Kruta hči babilonska, blagor mu, ki bo ujel tvoje otroke in jih uničil na kamenju!«

»Židje so pač najbolj krivoverni ljudje na svetu,« je rekel Kvadratus.

»Šele pretekli teden sem moral delati red v templju med darovalci, ki so se prerivali s svojimi voli in ovcami. Kaj bolj neumnega kot to, res ne vem, da človek misli, kako bogovom ugaja, če jim zažge in daruje na oltarju!«

Izgovorivši te besede, se je obrnil proti Oktavijanu:

»Ali imam to pot srečo, dragi modrijan, da dobim tvoje priznanje?«

»Nikakor ne,« reče Oktavij. »Jaz mislim prav obratno.«

»V tem se pa igraš z menoj,« odvrne. »Poznam te, mladenič! Nisi pobožnejši od drugih, in odkar skupno služiva, te še nisem videl, da bi daroval bogovom najmanjšega piščanca.«

»Tem slabše zame, Kvadratus; to je moja nesreča. Prepozno, ali pa prezgodaj sem se rodil. Nisem dovolj veren, da bi delal kot verniki, in ne dvomim dovolj, da ne bi obžaloval vere. Skeptik sem. To je trpljenje za gorečo dušo. Toda moj skepticizem mi ne brani, da ne bi videl povsod znakov vesoljne vere. Daritev je ena teh splošnih potez. Dragi moj, kako naj verujem, da se iste navade le slučajno snidejo, ko se vendar najdejo pri vseh narodih, v vseh časih, po vsem svetu, pa naj bi imele svoj vzrok le v igrah človeške domišljije? Ne, ne! Sprijeni in grešni človek je čutil potrebo, da išče daritev, da jo išče povsod, nad samim seboj in v sebi. Sam nečist, nezmožen daritev, bi želel boljšega daru, kot je on sam, daru, ki bi mu mogel pridobiti nebesa. Če bi še kdaj kak Herkul prišel na zemljo, da ga očisti in reši, tako se mi zdi, bi moral pač trpeti in umreti za to ...«

»Pojdi, Oktavij!«, je rekel Kvadratus, trudeč se nasmehniti. »Očividno jaz nisem na višini. Pustiva te sanje, katerih nikakor ne morem razumeti. Pomeniva se rajši, kako bova delala v Betlehemu! Kaj pa prav za prav pomeni beseda Betlehem? V tej židovski govorici je vsaka beseda pesem. Rad poslušam, če mi jo kdo razlaga. Kdo bi mi to povedal?« vpraša, obrnivši se k spremstvu. »Aram«, zavpije, »pridi sem starec! Povej mi, kaj pomeni ime Betlehem in vse, kar veš o tej revni vasi!« Nagnivši se k Oktaviju, je dostavil: »Prepričan sem, da bo lepo in da kmalu ne bodo Atene nič proti Betlehemu!«

Žid je zapustil zadnjo vrsto in hitel, kolikor so ga noge nesle, do uzde Kvadratusovega konja, jo prijel, pa ne da bi vodil žival, ampak hotel je le podkrepiti njen omahujoči korak in tedaj je počasi pričel:

»Betlehem se pravi "hiša kruha", gospod!«

»Vsekakor nekaj!« reče Kvadratus. »Naprej!«

»Ime je simbolično, trdijo naši svečeniki, in pomeni, da bo Betlehem nasitil vse narode zemlje.«

»Dobro si začel! Občudovanja vredni so ti židovski berači v svojih namenih, da rešijo svet. Le naprej starec!«

»Betlehem imenujejo tudi Efrata, to se pravi rodovitna — sadonosna ...«

»Zdelo se mi je,« reče Kvadratus, »da se imenuje Efrata zato, ker bo najbolj bogato in najrodovitnejše mesto na svetu in da bo razširil svoje zaklade do skrajnih svetovnih meja.«

»Da,« reče Žid zelo resno.

»Za Herkula! Rabinec sem postal,« nadaljuje Kvadratus.

Nato pa Žid: »Betlehem pripada plemenu Judeje. Stari so ga imenovali Davidovo mesto, zakaj sveti prerok je bil v njem.«

»David? David? Saj to je bil eden izmed vaših kraljev?« vpraša Kvadratus. »Da, gospod.«

»In ta veliki kralj David se je rodil v Betlehemu?«

»Da, gospod, to se pravi, da se bo v Betlehemu rodil pravi David, pravi kralj, tako mislijo naši svečeniki. Tu se bo rodil kralj vsega sveta, kateremu so bili vsi narodi obljubljeni v dediščino.«

»Ali slišiš te lepe stvari, Oktavij? Izvrstni so ti židovski berači! A, tako starec? Govori tiho! Če bi te slišal Cezar, bi postal ljubosumen na betlehemskega kralja. In David, kaj pa je on delal v Betlehemu?« povprašuje Kvadratus.

»Preden je postal Gospodov maziljenec, je čuval črede«, je resno nadaljeval žid. »Naši rabinci pravijo, da to pomeni velikega Pastirja, ki bo združil vse ljudi v eno čredo in jih peljal iz puščave tega sveta na pašnike prelepe večnosti.«

»Vedno lepše,« zavpije Kvadratus. »Potem je pa betlehemski kralj tudi kralj Olimpa? Pravkar je Cezarja vrgel s prestola: gorje zdaj tebi, Jupiter!«

»Amen! Tako bodi,« nadaljuje stari Žid. »Drugi veliki možje, Abinas, Elimeneh, Obed, Jese, Boz, so se rodili na ravninah, po poljanah; koder stopa tvoj konj, je Ruta nabirala klasje, katerega so žanjice pustile. Naši rabinci pravijo, da je ta žetev simbol bodočega življenja, v katerega bodo pozvane vse duše, da se bodo pokazale pred obličjem Jehovim.«

»Dobro! Torej bom tudi jaz med njimi?« vpraša Rimljan.

»Da, gospod,« reče stari Žid zelo jezno.

To je bilo Kvadratusu največji užitek.

»In kdaj bo prišel tisti pravi David, vesoljni kralj, rešitelj vesoljstva? Kdaj se bo rodil v betlehemskih palačah?«

Izgovorivši te besede, se je Kvadratus nagnil naprej in zasenčil svoje oko, kot bi v temi nekaj iskal.

»Naši rabinci pravijo,« je zopet povzel starec, »da po računanju tednov, mora David kmalu priti.«

»Kmalu?« reče Kvadratus. »Tem bolje! Prav zadovoljen bom z ... Oktavij!« zakliče, prekinivši samega sebe. »Kdo vendar gre pred konji?«

Mladenič pogleda kot bi se zbudil iz sanj in reče: »Ubogega moža in ženo vidim; prav počasi gresta, dohiteli jih bomo.«

»Povej starec,« zavpije Kvadratus, »kaj, če bi bil to Mesija, ki bo prišel in zasedel betlehemski prestol?«

Pri teh zadnjih besedah, ki so bile izgovorjene v neizrekljivo zaničljivem tonu, vztrepeta stari Aram in vrže staremu rimskemu častniku mrzel pogled, v katerem se je gorečnost vernika mešala z domoljubovo jezo. – »Morda! ...« je zakričal – in izginil v temo. »Križan boš, če te dobijo,« vpije Rimljan. »Pustite ga,« reče vojakom, ki mu hočejo slediti. »Niti hrane, katero je pojedel, ni zaslužil!«

»Morda,« ponavlja prav na lahno Oktavij. Nekak čuden nemir je valoval v mladeničevem srcu.

Prišli so v Betlehem. Pot je bila ozka. Še štiri ali pet korakov in Kvadratusov konj je bil dohitel počasna potnika, katera je častnik pravkar opazil.

»Kdo si, človek?« zavpije Kvadratus.

Mož se je okrenil. Plemenito je pozdravil in spregovoril par hebrejskih besed, katere je samo Oktavij razumel:

»Pravi, da mu je Jožef ime,« reče Oktavij, »in da gre v Betlehem s svojo ženo, da se pokori Cezarjevim ukazom.«

»In žena – kako ji je ime,« nadaljuje Kvadratus.

»Prijatelj,« reče Oktavij Jožefu, »kako je ime njej, ki bi bila poprej tvoja hči, kot pa žena?«

Tujec je odgovoril nekaj hebrejskih besed.

»Marija ji je ime,« reče Oktavij Kvadratusu, »in trpeča (noseča) je.«

Stari častnik je izgovoril kruto besedo, ki je ranila mladeniča.

»Molči!« mu reče ponosno.

Jožef je ostal ob Kvadratusovi strani, Marija pa ob Oktavijevi. Ko je starec stavil Jožefu par mučnih in trdih vprašanj, je mladi Rimljan čutil, kako je njegova duša drhtela; vid mu je pojemal. Tako zelo je bil ginjen, da so njegove ustnice izgovarjale besede, katerih sam ni razumel. Nagnil se je k Mariji, ki je šla poleg njega. Trepeta je in prav na lahko je rekel hebrejski:

»O Ti, ki ti je ime Marija, kdorkoli si, ne vem, kaj me nagiblje, da te moram nazvati skrivnost moje usode. O hči judovska! Spise tvojih prerokov sem čital. Med svojim obupom in njihovimi nadami stojim ves razdvojen. Če imaš le eno besedo, ki bi razsvetlila mojo dušo, v imenu neba govori!« …

Potnica ni zavrnila Rimljanove prošnje. Obrnila se je k njemu in mu dovolila, da je njegov pogled padel na njen obraz. V tistem hipu se je pretrgal oblak, nočna zvezda je z enim samim žarkom ožarila obraz Device. Kdo naj bi povedal, kolika je bila lepota te čudežne prikazni? Katero pero bi bilo dovolj spoštljivo, da bi orisalo njene sence? Bleda je bila, serafinski odsev jo je ožarjal. Noben umrljivi pogled ni videl njenega pogleda, ne da bi ga bil povzdignil. Z nežnim, toda resnim glasom je odgovorila:

»Blagor tistim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali!«

Po teh besedah ni Oktavij ničesar več slišal, ničesar več videl, ničesar več čutil ...

Ko se je zbudil iz svojega sna in prišel nazaj na zemljo, je bil sam v neki gostilniški sobi. Njegovo orožje je ležalo zraven njega na tleh in čuval ga je suženj, ki je spal. Naslonjen je bil na mizo in pred njim je ležal zvit papir.

Razvil ga je. Že delj časa je večer za večerom pisal svoj dnevnik. Zadnje vrstice rokopisa so bile prepis pesmi, katero je neki pesnik, Avgustov ljubljenec, nekoč zapel Rimu. Prijatelji so jo poslali Oktaviju in ta je bil ginjen radi njenega preroškega poudarka. Par ur, preden so zapustili Jeruzalem, je Oktavij nekaj prepisal iz nje.

S tresočim očesom je prečital pesem, ki se mu je zdela, da jo je narekovala Sibila in ki je dajala njegovemu čuvstvu toliko zgovornosti. Segel je po papirju in hotel je pisati.

Odhod iz Jeruzalema, Kvadratusova vprašanja, lastne skrivnosti, odgovori samemu sebi, prečuden vtis palestinske samote, njegove sanje, želje, nade, nestrpnost kot še nikoli. Razodetje starega Žida, srečanje z dvema tujcema, žena ... plemenitejša od boginje, čistejša od angela, sladkejša od otroške govorice, silnejša od večnosti, sladko ime Marija, njeno nadnaravno obličje, odmev njenega glasu, njene čudne besede, zamaknjenost, ki je sledila, nemo veselje, ki je vzradostilo dušo po tolikih letih skepticizma in žalosti, nejasno čuvstvo izpolnjenega hrepenenja, neskončna želja smrti ... kaj naj še rečem? Vsi spomini, vsa čustva so kipela k Oktavijevemu srcu. Kot nezavesten je bil sklonjen nad mizo, glavo je podpiral z rokama.

Hipoma je vstal. Zazdelo se mu je, da je skrivnostna luč prešinila noč. Tekel je na teraso, ki je nudila razgled na polje. Vse je bilo v ognju. Zdelo se mu je, da je celo molk govoril in daljni odmev neizrekljive melanholije mu je prinesel prodirajoče besede: »Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.« Mislil je, da se mu je zbledlo in je zbežal. Ko pa je stopil čez sobni prag, je bil ves drugačen. Globok mir je sledil razburjenju. Čuvstvu hrepenenja in pričakovanja, ki je že dolgo vznemirjalo njegovo dušo, je sledila gotovost neizrekljivo bogatega zaklada, ki ga je imel v lasti. Odslej Oktavij ni več iskal, ampak ljubil. Božji mir ga ni več zapustil.

Komaj dva meseca po tistem popisovanju je Oktavij umrl. Njegova zadnja beseda je bilo ime tiste žene, katero je srečal na cesti v Betlehemu. Izdihnil je z besedo: »Marija«.

Ko so našli papir, na katerega je pisal svoje spomine, so se čudili, da je končal 25. decembra. Na strani, ki je odgovarjala tistemu večeru, so čitali samo dve vrstici v hebrejščini:

»Blagor jim, ki so čistega srca, ker bodo Boga gledali!«

Malo niže pa je blestelo ime, ki je na njegov smrtni dan očistilo umirajoče ustnice ... »Marija ...«