Okrog in okrog

Okrog in okrog Branka Jurca

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

ZASPATI JE TREBA

Večerilo se je. Nad zarjo, ki je gasili]a, je bleščala luna. Tam, na robu gozda, je zagledala tačas Bilkino mamo; slonela je na enem izmed številnih balkonov v zdravilišču, gledala z žalostnimi očmi v noč in mislila na Bilko — že drugič ta večer sta morali zaspati Bilka brez mame in mama brez Bilke.
»Ne jokaj se!« je rekla luna mami.
»Kaj bi se ne — Bilka gotovo ne more zaspati, sama je, v jaslih,« je rekla mama.
»Uspavale ti jo bomo, jaz in zvezde,« je rekla luna in po- mežiknila zvezdam.
»Tudi jutri?« 
»Tudi, ne skrbi, vse dni — dokler ne ozdraviš!« Bilkina mama se je zveselila, potolažila se je in nasmehnila. Luna in zvezde pa so se odpravile na pot za Bilko.
Nad mestom so obstale. Pobožale so tiste čenče, ki so že legli, a so čenčali namesto da bi spali — in že so postale njih veke trudne in težke, že so zaspali in zasanjali. A znenada je rekla drobna zvezda: »Stojte! Stojte — res, tu so jasli, tu spodaj, v kotu je deklica, joka se... če ni Bilka?« 
Luna se je obrnila in pogledala po sivi cesti. Ah da, bile so jasli! Same majhne majhne postelje so bile tam in vse so bile pokrite s sinjimi odejami z belimi všitimi ro¬žami, pod temi odejami pa so bili otroci — v spanju so se smehljali. Tam v kotu je res še vedno stala deklica, držala se je za ograjo, jokala se je in cepetala. Negovalka, tudi ona je bila v modri obleki, jo je tolažila, Bilka pa je še in še klicala: »K mami! K mami!« 
Zvezde so pogledale luno in rekle:»Posijmo!« 
Po belih posteljah, po sinjih odejah in po otrocih se je v hipu razlila modra svetloba jasne noči. »Glej, Bilka,« je rekla negovalka, »luna in zvezde so prišle, tvoja mama jih je prav tako videla.« Bilka je umolknila, pogledala luno in zvezde in smuknila pod sinjo odejo. Negovalka je odšla. Luna je pogledala zvezdo in ji rekla: »Zvezda, no le pojdi k Bilki!« Zvezda seje razveselila, najraje je tolažila otroke, nastavila se je luni in luna jo je dregnila v rogelj. Zvezda se je utrnila in se spustila skozi okno k postelji, k Bilki. Bilka se ji je takoj umaknila in zvezda je legla zra¬ven nje.
»Si videla mamo? Zvezda, no povej, si res videla mojo mamo?« jo je povprašala Bilka. »Seveda sem jo, k tebi me je poslala.« 
»Bo ozdravela, zvezda?« 
»Bo, že zaradi tebe bo; zdaj pa, Bilka, naj te poljubim, ko te ne more mama.« 
»Sem me poljubi,« je rekla Bilka zvezdi, kakor je rekla prejšnje čase mami, »na čelo in na lička in na oči, najprej na levo, potem še na desno!« 
Zvezda jo je poljubila, a komaj seje dotaknila Bilkinih oči — že je Bilka zaspala. Zvezda je zadelala Bilko s sinjo odejo, da ji ne bi pihalo — in že se je potegnila skozi okno k luni in zvezdam; svetile so, se utrinjale in jo čakale. Tako so luna in zvezde uspavale Bilko vsak večer — potem pa je mama ozdravela.

POREDNI ZAJČEK

Prvi pomladni dan je bil, megla se je topila in sonce je sijalo; zelena trata je zvabila Tinko. Odšla je po travi proti gozdu. Sredi obrasle detelje pa je obstala: vanjo je gledal zajček. Velika ušesa so bila pokonci in brčice so migotale; prav nič se ni bal.
»Zajček, zajček!« mu je zaklicala.
»Kdo pa si ti?« jo je vprašal zajček.
»Jaz?« seje začudila deklica. »Tinka sem, Tinka!« 
»No, če si Tinka, pa se pojdiva, kdo bo hitrejši! Teci, Tinka!« 
In že je stekel. Bile so ga same noge in še kratek privzdig¬njen repek. Tinka je stekla za njim. Tekla je in tekla, a ga ni dotekla. Nenadoma pa se je zajček ustavil, se obrnil in zaklical: »Pa se prekopicni, tako kakor jaz, glej!« Prekopicnil se je in že je stal pred njo in jo gledal. Tinka se je prav tako prekopicnila, a je z nosom zarila v tla. Vseeno pa je bila navdušena.
»Ali se ne bi spoprijateljila, kaj, zajček?« ga je povprašala.
»Zakaj pa ne,« je rekel zajček, »nimam mladičev.« 
Tinka je bila za to in spoprijateljila sta se. Tekala sta in se prekopicevala, se lovila in se skrivala za grmovjem, za drevesi, pod mizo, pod klopjo, pod stoli; celo umivala, slačila, oblačila, jedla in spala sta skupaj.
Dnevi so bežali ko oblaki na pomladnem nebu, trava je rasla in Tinka z njo — bližal pa se je tudi dan, ko bo moral zajček skrbeti za družino, ko se ne bosta več videla in ko se ne bosta več igrala.
Nekega dne pa seje Tinka razjezila; zacepetala je z nogami, da se je stresla pentlja na glavi, pordečila so ji ušesa, drobni peščici pa sta se stisnili kot dva vozla.
»Tinka, kaj pa počneš? Kaj cepetaš?« je povprašala mama. Tinka je mamo samo svetlo pogledala. »Saj nisem jaz cepetala!« je rekla.
»Kdo pa?« 
»Zajček! Poredni zajček!« 
»Pa ne tisti, s katerim se prekopicuješ?« 
»Tisti, tisti. Čakaj, pogledam, kam se je skril.« 
Stekla je, odprla vrata, se razveselila in zaklicala: »Ni ga več, je že zbežal!« 
Čez nekaj dni sta se z zajčkom znova spoprijateljila: tekala sta in se prekopicavala, se lovila in se skrivala za grmi, za dre¬vesi, pod mizo, pod klopjo. Potem je Tinka pila belo kavo in jedla kruh z maslom. Bingljala je, mencala in se presedala; kava je pljuskala in plju¬skala, zatem pa pljusknila. Tinka je zagledala na mizi lužo. Odmaknila je lonček, se za pedenj presedla ter mirno obsedela, še pentlja na glavi se ni premaknila. Vtem so se odprla vrata, vstopil je bratec; zagledal je Tinko in lužo. »Že spet si polila kavo!« je vzkliknil.
Tinka je pogledala skozi okno in rekla: »Ne, jaz že nisem polila.« 
»Kdo pa?« 
»Kdo? Zajček vendar, poredni zajček!« 
»A kje je ta tvoj poredni zajček?« 
»Ni ga več. Pila sem kavo, on pa je s šapo nalašč brcnil skodelico — no, pa je luža! Čakaj, počakaj, mogoče ga še dobim.« Tekla je do vrat, jih odprla in zaklicala: »Zajček! Zajček!« 
Zajčka pa ni bilo, le luža na mizi se je svetila; Tinka je stekla po krpo in pobrisala. No, prijateljstva z zajčkom tudi to ni skalilo; znova sta tekala, se prekopicavala, se lovila in skrivala za grmi, za dre¬vesi, pod mizo, pod klopjo.
Nekega popoldneva si je Tinka zaželela žoge; tako zelo si jo je zaželela, da jo je vzela otrokom in jo skrila v grm. Otroci so se vrnili od južine in Tinka je stala sredi otrok kot obtoženka. »Tinka, kje je žoga?« so jo spraševali.
Mencala je rob predpasnika in rekla: »Ne vem.« 
»Kdo jo je vzel, to povej!« 
»Zajček — poredni zajček!« 
Tako je rekla in tudi z očmi ni trenila. »Pa ga nisi napodila?« 
»Sem, a zajček je stekel, z žogo je stekel. Počakajte, po¬čakajte, za njim stečem!« 
Tekla je in tekla, po sočni travi, po gosti detelji, proti gozdu.
»Zajček, zajček!« ga je klicala, a ni prav nič verjela, da ga bo našla.
Znenada pa ga je zagledala. Priskakljal je po detelji z ve¬likimi pokončnimi ušesi.
»Tu sem,« je zaklical, »kaj bi rada?« Mencala je predpasnik in rekla: »Oh, zajček, žogo bi morala najti.« »Kakšno žogo?« 
»Oh, tisto, njihovo, s katero se vedno žogajo.« 
»Kje pa je zdaj ta njihova žoga?« 
»Saj, kje?« je povprašala Tinka.
»Ali je v gošči?« 
»Ne, ni v gošči.« 
»Kje pa?« 
»Kje?« je še sama povprašala in rekla, ko da bi zajček kaj vedel: »Saj veš, kje — v grmovju.« »Zakaj pa naj jaz vem?« 
»Vem, zajček, da ne veš. Ali jaz sem rekla, otrokom sem rekla, da si jo ti skril«
»Jaz, Tinka, je nisem skril, ne vem nič o žogi,« je povedal zajček in debelo pogledal.
»Saj vem, da ne veš, sama sem jo skrila! Kaj ne veš?« je skoraj jezno povedala in povprašala Tinka. »Otrokom pa si rekla, da sem jo jaz.« »Ja, saj sem ti povedala.« 
»Povedala, že — ali prijateljica ne govori tako, ne laže.« 
»Saj mi je hudo, zares... ampak tudi kavo sem razlila.« 
»Pa ne da si tudi kavo meni obesila?« 
»Ja, tudi za kavo sem rekla, da si jo ti razlil.« 
»Pa so ti verjeli, Tinka?« 
»Verjeli — kaj ne bi? In tudi cepetala sem.« 
»O, Tinka, vse takšno ni lepo.« 
»Vem, zajček, ni lepo.« 
»Tinka, Tinka, zrasla si, s tabo vred pa je tudi laž zrasla; grem in ne bova se več videla.« 
Čopka na Tinkini glavi se je potresla, lica so ji zardela in nekaj v grlu jo je stisnilo. »Se zares ne vrneš več?« 
»Ne, nič več, Tinka. Doma smo dobili zajčke, ni več časa za igro.« 
»Zajček, pridi še, pridi...« 
Zajček je odskakal in Tinka je zaman klicala za njim, samo njegove noge in kratek repek je še videla. Stekla je za njim, a zajček je bil že v gošči, nobene sledi ni bilo več za njim. Ustavila se je, se obrnila in odšla po žogo. Vzela jo je iz grma in jo pognala otrokom. »Žogo sem vam prinesla,« je rekla.
»Tinka, sama si jo skrila!« so rekli otroci.
»Seveda, sama sem jo skrila.« 
To je povedala zelo odločno. Vendar pa se od tega dne ni več zgovarjala na porednega zajčka. Če je pomendrala posteljo, na kateri je ležala, jo je skušala sama poravnati, če je popacala mizo, jo je sama pobrisala; in če je otrokom vzela žogo, da se je naigrala, jo je po igri tudi vrnila. Tinka je rasla in zrasla. Poredni zajček se ni nikoli več pokazal; lagala pa Tinka ni več, govorila je le še resnico, kakor se to za velike tudi spodobi.

ALENKIN RAZRED
»Da bi mogel s teboj v razred!« je zavzdihnil Alenkin oče, ko mu je hitela Alenka pripovedovati o šoli, o otrocih, o razredu. Začudeno ga je pogledala. No, saj res, oče je bil bolan, še s postelje ni mogel. Mislila je in mislila, kako bi očeta rešila samote. Naslednji dan pa je vzela trsko, jo pomočila v črnilo in na velik papir narisala snažilko. V desni je imela kanglico, v levi cunjo.
»Oče,« je rekla Alenka, »to je naša snažilka. Poleg tete ti jo bom obesila, saj teta je že tako umrla. Na steno, glej!«  Po snažilki je narisala hišnika, s kratkimi brčicami pod nosom. S kazalcem desne roke je ravno pritisnil na električni gumb.
»Cin cin cin cin cin cinnnnn,« je rekla Alenka. »Oče, zvoni, šola se začne.« 
Za hišnikom je narisala ravnatelja. Stal je pred velikansko šolo z neštetimi okni, iz teh oken pa so kukale otroške glave. Za ravnateljem je narisala otroke.
Na steni nasproti očetove postelje so se zvrstile med oljnatimi slikami tet in stricev risbe Alenkinih sošolcev, od Majde, ki ji je že postala prijateljica, pa do Dragice, ki je veljala za palčka v razredu.
Oče je napisal na vsako risbo od spodaj z velikimi črkami, kakor mu je Alenka narekovala:
MAJDA — MOJA PRIJATELJICA
PETER — POD STAVIL MI JE NOGO
TINCA — ČUKA ME ZA LASE
ANDREJ — SE PRETEPA
LEJKA — IMA BOLNE OČI
JANKO — SLABO SLIŠI
MARIJA — GOVORI NAGLAS
CIRIL — NOBENE ZINIL ŠE NI
DRAGICA — NAŠ PALČEK, NAŠ KRALJIČEK
Za otroki je narisala razred s klopmi, s stolčki, z omaro, s tablami, z okni in z rožami na oknih.
»Poglej, oče, tu sedim, za menoj Tinca...« 
Oče je Alenko objel in poljubil — nič več ni bil samo v postelji, bil je z Alenko sredi otrok, v razredu, v šoli.

OKOLI IN OKOLI
Nadica je zagledala ponoči v Tivoliju ljudi na čol- ničih — gugali so se sem in tja — in naenkrat si je zaže¬lela, da bi se tudi ona gugala — toda tako kot še nihče do zdaj!
Iztrgala se je mami iz rok.
Skočila je na čolnič, stopila na poličko in se prijela za železne cevi, upognila je kolena in čolnič se je zazibal. »Nadica!« je zaklicala mama preplašeno.
»Nadica!« je poklical oče, ko da bi ji rekel: Le pogumno naprej!
Čolniček z Nadico pa se je poganjal kot igračka. »Še više! Više!« je zaklicala.
Od veselja so ji žarela lica, veter ji je švistel okoli ušes in privzdigoval ji je krilce.
Krožila je kot v polmesecu —- sem in tja!
Zapeljala se je od temnega neba, se zadrsala mimo rjave prsti in se spet povzpela do temnega neba. A samo še hip — in čolnič se je prevesil. Čolnič se je zavrtel okoli in okoli in Nadica se je zavrtela z njim okoli in okoli. Vrtela se je kot v polni luni.
Stala je v zraku: na glavi, na nogah, po strani in znenada je zagledala čudežni svet. Nič ni bilo več tam kot prej:
— mama s preplašenimi očmi
— oče, ponosno puhajoč pipo
— ljudje okoli njiju
— stojnice z dobrotami
— cvetoči divji kostanji
— vsi so se odtrgali od zemlje in se zavrteli z Nadico vred:
pogreznili so se v temno nebo, pomešali so se med svetle zvezde, in postali so tako majhni kot daljne zvezde same, vrteli so se in vrteli.
A Nadica se je upehala. Znova je krožila kot v mesecu sem in tja. Pogledala je navzdol k zemlji in bila je vesela, da je spet vse po starem.
Cvetoči divji kostanji so rastli spet iz tal, stojnice z dobrotami so bile spet tam kot prej, ljudje okoli očeta in mame so ji ploskali.
Spustila se je s čolniča. Z razprostrtimi rokami je skočila med ljudi. « Objela je mamo in očeta. In še in še si je mislila: če sem zmogla to — bom zmogla vse!

PLESALKA
Breda si ni nikoli tako vroče zaželela igrače, ko tisti dan, ko so v šoli prvič risali z vodenimi barvami. »Narišimo vsak svojo najljubšo igračko!« je zaklicala Vesna.
Vsi so bili za to, bili so navdušeni, potem pa se je oglasila Breda: »Kaj pa naj jaz narišem?« Začudeno so jo pogledali. »Nimaš nobene igrače?« 
»Nobene...« 
»Pa sestra in brat?« 
»Če bi jih imela tadva, bi jih imela tudi jaz!« Otroci so premišljali, kaj naj bi Breda narisala... »Oh veste kaj — narisala bom plesalko, ampak ne igračo, takšno... — živo!« je zaklicala znenada Breda.
Otroci so namočili čopiče, mešali z njimi po barvah in poslikali risalne papirje.
Igrače so bile lepe, bile so pisane in rumene, bile so rdeče zelene in modre, a kaj ko so bile mrtve — Bredina plesalk; pa je bila ko živa.
»Na, Breda, prinesla sem ti plesalko!« je zaklicala drug dan Vesna.
Otroci so se zgrnili okoli šolske mize. Zagledali so majčkene plesalko, pravo igračko s čipkastim štrlečim krilcem, z gibkim nogami in rokami, s kratkimi in nazaj počesanimi lasmi, i lepimi modrimi očmi — in zavpili od navdušenja.
Breda je pobrala kovinaste žlebičke s kladivcem prec plesalko ter plesalko samo in dala vse v cekar — plesalkine glava pa je gledala iz cekarja po razredu.
Po šoli sta šli Breda in plesalka iz ulice na cesto in s cest« v ulico, vse dokler nista prišli pred visoko hišo. Na tesnem dvorišču sta se igrala Branko in Nežika. Otroka sta zagledala cekar in pustila igro. Zagledala sta plesalko. »Joj, kakor živa!« je vzkliknil Branko.
Boris je s kladivcem udaril po enem samem žlebičku, zazvenel je drhteč glas in za Nežiko, ki je imela plesalko v naročju, je plesalka zganila nožico. A ko je udaril Boris s kla¬divcem po vseh žlebičkih, je plesalka v Nežikinem naročju zaplesala.
»Pleše! Pleše!« je zaklicala Nežika.
Postavila je plesalko na marmor na starinski omarici in plesalka je plesala. Cepetala je, tekala in tekala in letala — ko lastovička; roke so se pregibale ko perutničke. Vrtela se je in vrtela, bila je ko meglica, ki jo žene veter.
Otroci so se spogledali in zaplesali, vsi trije in vsak po svoje —- imeli so pravo plesalko! « In tudi plesalka je lahko bila srečna!
A otroci niso mogli biti vedno s plesalko — ostajala je sama na omarici in nekega dne je Breda zapazila solzi v očeh.
Rekla je otrokom: »Plesalka je žalostna, tako sama je!« 
Otroci so prinesli v šolo kup igrač — za plesalko, da n bi bila sama in žalostna. Toliko jih je bilo, da Breda ni spravil vseh v cekar; medvedek brez uhlja in psiček brez noge st morala v Bredin predpasnik. Doma je prišlo z igračami veselje v hišo.
Plesalki sta se posušili solzi, znova je plesala. In vse igrač so zaplesale z njo, za igračami so zaplesali pa še otroci. Bih je veselo, plesali so vsi: medvedek brez uhlja, muca brez očesa raca s polovico kljuna in psiček brez noge.

GLAVNIK IN MILO IN IGLA IN NIT
Otroci na dvorišču so si želeli veliko stvari, želeli so si glavnik in milo in iglo in nit. Štirje zato, ker bi se radi sami umivali, sami česali, si sami šivali in sami prali obleke, Katika pa zato, ker je bila med umitimi, počesanimi in lepo oblečenimi otroci kot sračji mladič med tujimi ptiči.
A naj je bila Katika še tako po sračje in zapuščena — imela je srce in bila je poštena. Našla je denar v NA-MI in ga dala prodajalki. Prodajalka je bila vesela takšne deklice in nasula ji je prgišče drobiža.
»Na deklica, poštena si!« 
Katika je stisnila denar v pest in stekla na dvorišče.
Otroci, vsi štirje, so bili že tam.
Zagledali so Katiko s sračjim gnezdom na glavi, nepoče- sano in neumito, in ji rekli: »Raztrgana si, Katika!«  Katika se je zavrtela, dvignila krilce, pogledala otroke in rekla: »Zašila bi jo — ko pa nimam igle!« »Žep se ti bo odtrgal, Katika!« 
Pogledala je predpasnik in rekla: »Zašila bi ga — pa nimam niti!« 
»Počesala se nisi, Katika!« 
»Če pa nimam glavnika!« 
»Umila se nisi, Katika!« 
»Če pa nimam mila!« 
Otroci so jo gledali, zatem pa je eden med njimi, bilje Cene, rekel: »Počakaj, vse ti bomo prinesli.« 
Otroci so bili takoj za to; stekli so po iglo in nit, po milo in glavnik — vse za Katiko. Zatem so se tudi res vrnili, a nihče ni nič prinesel.
»Mamica ni dala!« so povedali otroci drug za drugim in vsi skupaj. A Katika je hotela biti čista in lepa!
Stisnila je denar v dlaneh, stekla je v trgovino in si na¬kupila vsega: milo, rdeč glavnik, iglo in nit. Nato se je vrnila.
»Umila se bom!« je rekla otrokom.
Otroci so zazijali.
Stekli so po pručko in po vode.
Katika se je slekla, se namilila in se sprala in naenkrat je bila tako lepa, da se je še sonce nasmehnilo. »Sem zdaj lepa?« je vprašala.
»Lepa si! Lepa si!« 
Otroci se je kar niso mogli nagledati; zaploskali so od veselja.
Nato si je Katika z rdečim glavnikom naravnala lase; , počesala se je in znenada so postali lasje tako lepi, zlati in dišeči, da so bili otroci iz sebe.
»Sem se lepo počesala?« jih je vprašala.
»Bolje ko vsaka mama!« 
Katika je sedla na pručko, vzela iglo in nit in si pr žep. Žep je bil na predpasniku in je bil največ vreden! Štirje otroci so jo gledali in si še sami zaželeli, da bi si p in šivali obleko, da bi se sami umivali in se sami česali.
»Katika, posodi iglo!« je rekel Vinc — rad bi si bil pi gumb na jopič.
»Še meni — nit!« je rekla Barbka — razparala se ji obleka.
»Glavnik!« 
»Meni pa milo!« 
Katika ni nič pomišljala — dala jim je svoje milo, sv glavnik, svojo iglo in svoj sukanec. »Kar vzemite,« je rekla, »saj potrebujete!« 
Ali ne glavnika ne mila ne igle in ne sukanca ni bilo 2 vse dovolj. Zato je dala Katika vsakemu kovanec — bil j še od denarja, ki ji je ostal.
S tem, s Katikinim denarjem, so si potem otroci kupil glavnike in mila in igle in niti. Iz trgovin so pritekli na dvorišče.
Zatem so na dvorišču, posijalo je spet pomladansko sonce, posedli na pručke, se česali in si šivali, si prali in se umivali.
Sonce, to pa jim je sijalo in se smejalo.

KARLINCA, BELI KONJIČ IN OTROCI
Karlinca si je želela konjiča in prav nič drugega ko konjiča! Ne, z raztrgano punčko in s preluknjano žogo se ni hotela igrati; prav zato je tudi odšla med otroke na kamnito dvorišče. Našla jih je, sedeli so na soncu in vsak posebej se je šopiril s svojo igračo: Brunček s puško na zamašek, Lenčka s šopom pisanih balončkov, Tanja z omaro, z mizo, s stolčki okrog mize in s skodelicami na mizi, in Lička s prelepo punčko, odpirala in zapirala je oči in klicala: mama! Karlinca je stala za otroki. Velike, svetle oči so poželjivo gledale v to bogatijo — toda požrla je slino in skočila prednje.
»Pa bom le dobila konjiča!« je rekla.
Otroci pa vsi kot eden: »Kakšnega pa? Takšnega, iz krompirja?« 
Otroci so se za s mej ali. Karlinci pa so se zaiskrile oči, stisnila je peščici in zacepetala. <br / »Ne ne ne — pravega, takšnega — vsi skupaj ga nimate!« 
Kot zavrženo pišče med piščeti je bila!
En dva tri, in že so se sprli.
En dva tri, in že so si pričeli nagajati.
En dva tri, in že so se spoprijeli.
Toda Karlinca se jih je otresla, jih opraskala in premagala Brunčka. Vsa razmršena, zadihana, rdečih lic se je umikala, ne da bi potočila eno samo solzo.
Ko pa je prišla v majhno sobo, sedla na pručko, se pogledala v razbito ogledalo in zagledala tam sebe, zavrženo pišče, je potočila nekaj svetlih solz — toda že je tudi dvignila glavo, se vzravnala in vzkliknila: »Se ta večer grem po konjiča!« 
Zvečer je legla, se pokrila in zamižala; oče je odšel na zbor volivcev, zaprl je vrata, Karlinca pa je sedla in si rekla:
»Odšel je, cel vek ga ne bo. Zdaj pa — po konjiča!« 
Skočila je s postelje, se oblekla, zaprla vrata za seboj in stekla do tramvajske postaje.
Tramvaj je vozil ta večer ko brez postaj, vozil je ko blisk, mimo ljudi, mimo hiš, vse do parka.
Karlinca je izstopila in ljudje so jo kar odnesli pod cvetoče kostanje. Zavel je veter, zadišalo je po medu in med odstrtimi Usti je zagledala na nebu zvezde. A že so jo potisnili naprej in tedaj je zagledala bleščeč slavolok, poln žarnic vseh barv.
Hodila je mimo stojnic, mimo tobogana, mimo avtomo¬bilčkov, mimo velikih šotorov, skozi hrušč in trušč — toda ona je iskala samo konjiča, nič drugega ko konjiča!
Takrat je zagledala vrtiljak s prelepimi belimi konjiči, z bleščečimi belimi grivami, z dolgimi, belimi, bleščečimi repi, s srebrnimi uzdami v gobcih!
Tra ta ta tra ta ta tra ta ta...
Vrtiljak se je ustavljal in se tudi ustavil, konjiči so kot mrtvi obstali. Ljudje so odhajali smeje in kriče in ne enega ni bilo, ki bi se ozrl za konjičem.
Pri konjičih je bil gospod Daj Daj, bil je v svetlomodr obleki, hodil je okoli ljudi in pobiral denar. Karlinca se jc skrila med odraslimi, tudi dinarja ni imela pri sebi! Ali že je zahrzalo za njo in konjiček jo je poklical: »Pridi!« 
Prijela je za jermen, pognala se je v sedlo, dala noge v ostroge, nategnila uzdo in konjič je veselo zatopotal. Zastrigel je z ušesi in pogledal Karlinco — ne, takšne jahačke še nikdar ni imel! Tudi ona — želela si gaje, imela gaje rada, rajši kakor vsi, ki so ga kdaj jezdili!
Tra ta ta tra ta ta tra ta ta...
Vrtiljak seje zavrtel in veter seje poganjal za njim. Znenada pa je rezek glas zaklical: »E, dekletce, plačaj! Plaaačaaaj!« 
Karlinca je pogledala po ljudeh in zagledala gospoda Daj Daj a; bil je v obleki z zlatimi gumbi in kazal z iztegnjenim kazalcem naravnost vanjo.
»Hitreje, hitreje!« je zaklicala konjiču.
»Nisi plačala?« jo je povprašal konjič.
»Nisem, seveda nisem, tudi enega dinarja nimam...« 
»Uh, videla boš, ustavil bo! Samo na denar misli, ta Daj Daj!« 
Tra ta ta tra ta ta tra ta ta...
Vrtiljak se je vrtel hitreje in hitreje, veter hitreje in hitreje za njim, toda najhitreje in najviše se je vrtela Karlinca, Kar¬linca z belim konjičem. Božala je konjiča po temni lisi na te¬menu in tudi konjiču je poskočilo srce. »Na veke se bova tako vrtela,« je povedala Karlinca.
»Na veke!« je pritrdil konjič in zatem povedal: »Tako sem nesrečen...« 
»Nesrečen? — Ti?« 
»Nihče me nima rad, samo za denar me imajo!« 
Toda znenada jima je zledenela kri po žilah.
»Takoj ustavite!« je zavpil rezek glas; zavpil je kot od daleč, kot od spodaj, od zemlje.
Pogledala sta k tlom, po ljudeh. Drobni so bili in majhn kot igrače, in celo gospod Daj Daj je bil kot igračka. Godba je igrala zmeraj bolj počasi in zmeraj bolj zategnjeno
Traaa taa taa traaaaa taaa taaa traaaaaaa traaaaa traaaaa
Vrtiljak se je ustavljal.
»Joj, joj!« je zaklicala Karlinca in vztrepetala.
»Domov te odpeljem,« je rekel konjič.
»O, čudovit si!« 
»Odpni me!« 
Karlinca je odpela verigo, spredaj in zadaj, prijela konjič; za grivo in — konjič je zaplaval z vrtiljaka.
Letela sta nad gospodom Daj Dajem, nad ljudmi, nac pisanimi šotori, nad slavolokom, nad. kostanji, nad hišami ir nad ulicami...
Bila je polna luna in tako sta lahko našla odprto okno.
Naslednje jutro so pritekli Brunček, Tanja, Lenčka in Lička, stopili so na črvivi prag in obstali kot okameneli. Kar¬linca je jahala konjiča!
»Daj, še jaz bi ga zajahal!« je prosil Brunček.
»Še jaz! Še jaz! Še jaz!« so prosile deklice.
Karlinca je razjahala in jih povabila: »Zajahajte, saj ni hud! Ne grize in ne brca!« 
In potem —- jezdili so in jezdili in jezdili...
In Karlinca je bila otrok med otroki, pišče med piščeti.
A vi — kadar boste videli na dvorišču sredi otrok belega konjiča s temno liso na temenu, potem vedite, da je to prav tisti konjič, ki ga gospod Daj Daj zaman išče po mestu. Vendar, nikar mu ne povejte!
SLADKA SMETANA
Metka je hodila v šolo, dobivala tam južine brez plačila, doma pa je kuhala bratom in sestri.
V ponedeljek je kuhala kislo zelje, v torek kislo repo, v sredo spet kislo zelje, v četrtek spet kislo repo... Otroci so bili lačni in so vedno vse dočista pojedli. Ali pri¬šla je pomlad — in kislo zelje in kisla repa nista nič več dišala!
Helenca, najmanjša, si je želela sladke smetane in Metka ji je obljubila, da ji bo kupila smetano za njen rojstni dan, že od zime sem je hranila za smetano deset dinarjev.
Na Helenčin rojstni dan se je prebudila in si pomencala oči — danilo se je. Spomnila se je na Helenco, na njen peti rojstni dan in jo zbudila.
»Helenca, vse najboljše za tvoj peti rojstni dan!« 
Helenca je sedla v postelji, bila je prepolna veselega pri¬čakovanja, in vprašala Metko: »Metka, bo smetana?« 
»Vstani in obleci se, pa hitro —- greva po smetano!« 
Vstali sta, se oblekli in že sta odšli v slaščičarno.
Metka je dala prodajalki z belo kapo deset dinarjev in slaščičarka ji je dala majhen kupček smetane, Helenca se je vzpela na prste, zagledala je smetano in že bi jo tudi pojedla, da ni Metka dvignila desnice in ji rekla, da jo bosta odnesli domov.
Helenca je bila kar malo nesrečna.
Doma pa je Metka sedla na pručko in stresla tisti mali kupček smetane v medeninast kotliček — Helenca je zagledala na dnu kotlička tisto majčkeno kepico smetane in bila je do kraja razočarana. »Tako malo je je,« je rekla in zavzdihnila.
»Za deset dinarjev pač!« je odgovorila Metka.
Snela je stepač z zidu in začela stepati ta neznatni kupček smetane.
Majčkena kepica je postajala večja in vse večja, smetane je bilo več in več. Že je je bilo toliko kot gosjega jajca, že je je bilo toliko kot za jabolko kanadko, že je je bil poln kotliček.
»Smem zdaj polizati?« je vprašala nestrpno Helenca.
»No, zdaj smeš,« ji je dovolila Metka.
Obe sta vzeli žlički in poskusili; nista in nista se mogli načuditi — v kotličku je bila prava bela, penasta, dišeča, sladka smetana! Jedli sta in jedli.
Prišel je brat. Pogledal ju je — obe sta bili belo popacani po ustih in po licih. »Bi smetano?« ga je vprašala Metka.
Brat je pogledal v kotliček — a na dnu tega kotlička je ostalo komaj za troho smetane, komaj za deset dinarjev.
»Saj sta vse snedli!« 
»O, kmalu je bo več!« je povedala Metka.
Brat ni verjel.
»Zares je bo — poln kotliček je bo!« je vzkliknila Helenca.
Metka je vzela kotliček v naročje in začela step stepala je in stepala, smetana pred njihovimi očmi pa je raščala in naraščala. Zatem je postavila kotliček pred br in rekla: »Na, najej seje še ti!« 
Brat je sedel in se pogostil.
»Čudovita smetana,« si je mislila Metka.
Zmislila seje na otroke in poslala Helenco ponje.
Otroci pred šolo so bili takoj za sladko smetano in ste] so za Helenco. Znenada so se vsi hkrati ustavili; pogledali se — bilo jih je precej — zbali so se, da jih bo preveč.
»Bo sladke smetane za vse?« 
»Vsi se je boste najedli!« je povedala Helenca.
Metka je začela vpričo otrok s stepanjem. Smetana je n< raščala, že je je bil zvrhan kotliček, že je silila čez rob. Otroc so začeli s pojedino.
Metka jih je gledala in gledala, zatem pa se spomnila, d, bi se lahko s to sladka smetano oddolžila v šoli za vse tisti malice, ki jih je kdaj tam dobila.
»Pojdimo v šolo z njo!« je zaklicala Metka, otroci pa: »Saj smo jo do kraja pojedli!« 
»Toliko je je še vedno, da seje bo kaj nateplo!« je povedala Metka — in šli so.
Metka je nesla kotlič in stepač, za njo pa so šli Helenca in otroci. Odšli so po zavitih stopnicah, po sredi ulice, čez trg in v šolo. Ves čas so pomakali prste v sladko peno in jih lizali —- niso in niso se je nalizali. Prišli so v razred in Metka s kotličem in stepačem je sedla na učiteljičin stol, otroci pa na svoje stolčke. Metka je stepala, Helenca pa je polnila lepenkaste krož¬nike. Ta sladka smetana, to je bilo čisto nekaj drugega, kakor ' so bile njihove malice! Zalizali so se v smetano in naenkrat je postalo v razredu tako tiho, da bi slišali, če bi kdo zalistal.
Potem je Metka vstala in naredila iz te sladke smetane grad s premnogimi vitkimi stolpi. Takrat je prišla pred razred učiteljica. Zazdelo se ji je, da je nekaj narobe: zastala je s korakom, nikakršnega glasu ni bilo slišati iz razreda — ko da za vrati sploh ne bi bilo otrok! Odprla je vrata in se zdaj še bolj začudila: vsi do zad¬njega so bili v klopeh in vsakteri s sladko smetano v roki! Metka pa je stopila pred njo, z belim gradom, in rekla: »Ta grad je pa za vas!« 
Učiteljica je bila očarana: nad gradom z vitkimi stolpi, nad Metko in nad otroki.
V razredu je završalo. Kmalu je bilo tako vpitje, da so se stene tresle. Učiteljica ni vedela, kaj bi, da bi jih pomirila, zatem pa je rekla Metki: »Metka, Metka, naredi trobento!« 
Eden, dva, tri in trobenta je bila narejena!
Učiteljica je dvignila zavito trobento in zbrala sapo. Za¬trobila je na dolgo in otroci so potihnili. Takoj zatem pa trobente že ni bilo več — razpršila se je z glasom vred po otrocih, po klopeh, po zraku... Otrok ni nihče več pomiril — trobente ni bilo več, učite¬ljica se je lahko samo še žalostno ozirala po belih kepicah, te kepice pa so otroci lovili na lepenke in jih jedli.
Metka se je zagnala med klopi, da bi otroke pomirila. Pustila je kotliček, otroci pa so se zrinili h kotličku in toliko časa namakali prste v smetano, da so kotliček do kraja po¬brisali.
»Joj, smetane ni več!« je zavpil eden izmed njih — in v razredu je nastala tišina. V resnici — kotliček je bil prazen.
Metka je pritekla h kotličku, obrnila je vse žepe, da bi našla kak dinar, a dinarjev ni bilo več! Našli pa so denar drugi otroci; stekli so do slaščičarne in prinesli za deset dinarjev smetane. To smetano so vrgli v kotliček in Metka je začela vnovič s stepanjem.
Stepala jo je in stepala, a bolj ko jo je stepala, manj je je bilo: smetana se je raznesla po kotličku, po zraku, razpršila se je v drobne kepice in kmalu je ni bilo nikjer več!
Metka si je pomencala oči, da bi bolje videla in — se pre¬budila. Pogledala je okoli sebe, začudeno, ko da sama sebi ne bi verjela. Zunaj je vstajal svetel pomladni dan, zraven nje pa je spala Helenca, ali Metka je znova videla sladko smetano, še in še je naraščala.
»Helenca, si se najedla smetane?« je poklicala sestrico.
Helenca se je zbudila in jo začudeno pogledala. Zatem pa je zaklicala: »O, rojstni dan, Metka! Smetano, boš kupila!« 
Metka je bila čisto zmedena. Skočila je s postelje, odprla omaro in segla v žep zimskega plašča — tam je bil še vedno kovanec. Vzela ga je in stekla k Helenci.
»Obleci se, obleci, a hitro — greva po smetano!« 
»Po smetano! Po smetano!« je začela vzklikati Helenca, znenada pa je rekla: »Ampak jaz jo bom tokrat, za rojstni dan, sama pojedla!« 
Metka jo je pogledala in rekla: »Uh, lahko — jaz sem je sita!« 

ČE SE OTROCI SELIJO

Silvič in Irenca, bila sta dvojčka, sta se imela rada, a odkai sta hodila v prvi a razred, sta imela rada tudi sošolce in sošolke — vse, brez izjeme!
Doma sta bila na Starem trgu in tudi njuni sošolci in so¬šolke so bili doma na Starem trgu, v samih temnih in vlažnih hišah, vsi po vrsti.
Njih mame in očetje so hodili na občino, tam so najprej prosili za nova, zračna, svetla in sončna stanovanja, a ko jih gluha ušesa niso hotela niti slišati, kaj šele uslišati, so kričali in tolkli po mizi, jezili so se in jokali. Toda bilo je vse zaman!
»Ni stanovanj!« so jim govorili.
Silvič in Irenca nista mogla verjeti, da bi ne imeli v vsem mestu zanje, za prvošolčke, pa tudi za njih mame in očete, za njih babice in dedke stanovanj. Verjela sta, da jih bodo dobili, enkrat pač — in še kakšna stanovanja! In zgodilo se je...
Po kdo ve kolikih navadnih jutrih na Starem trgu se je rodilo posebno jutro, ki je ostalo z zlatimi črkami zapisano v srcih Silviča in Irence, v srcih njunih sošolcev in sošolk in v srcih njih mam in očetov. Komaj si je Silvič tisto jutro pomencal oči, je zaklical Irenci, še preden jo je zagledal: »Irenca, kako pa, da me nisi nič brcala?« 
»Ne vidiš, Silvič, saj imava vsak svojo posteljo!« 
Spogledala sta se in nista mogla verjeti: vsak je spal na svoji postelji! A ker sta se naspala, dobro kakor še nikoli, sta se čutila močna, da nista vedela, kam z močjo. Pograbila sta blazini, Silvič jo je pognal Irenci, Irenca Silviču. Prav takrat je babica odprla vrata na stežaj in povprašala, ne da bi opazila, kaj počenjata: »Otroka moja, ali vesta, kje sta se zbudila?« 
Babičini sivi lasje so frfotali, oči so se ji iskrile in gube in gubice na njenem obrazu so splahnele — moralo se je zgo¬diti nezaslišano, takšne babice še živdan nista videla.
Pustila sta blazini, se pomembno spogledala in stekla k širokemu, na stežaj odprtemu oknu; pomolila sta glavi ven — pred njima je stal čisto nov in rdeč blok z neštetimi in z zelenimi okni. Silvič in Irenca se nista mogla načuditi.
»Ja, babica, ali nismo več na Starem trgu?« je vprašal Silvič.
»Saj to je, dobili smo novo stanovanje, končno — na Trati smo.« 
»Ti, Silvič, ali nisva rekla: dobili bomo stanovanje!« je zaklicala Irenca.
Morala sta se razgledati.
Iz njune sobe, no do zdaj je nista niti imela, sta šla naravnost na prostoren balkon, kjer je jutranje sonce bogato oblivalo vrsto cvetočih gorečk. Zatem sta šla po hodniku, o, in bil je svetlejši ko kuhinja na Starem trgu. Prišla sta v kopalnico, odpirala sta pipe in prho, skoraj da sta se stepla z rokami; vsak je hotel imeti roko pod prho, Silvič nad Irenčino in Irenca nad Silvičevo. Toliko časa sta se škropila, da sta bila mokra, in dokler ni prišla babica in prho zaprla. Babica ju je poklicala in odšla v kuhinjo, ona dva pa sta zagledala v kopalnici veliko brušeno ogledalo; pogledavala sta se in bila presenečena kakor prej nad babico: lica so se rdečila, oči so se svetile. Zatem sta začutila lakoto, odšla sta iz kopalnice in sedla za pokrito kuhinjsko mizo, kjer sta ju že čakala bela kava in črn kruh. Pila sta kavo in prigrizovala kruh, babica pa je pod- bočila roke in povedala: »Tako lepo je tu — o, zdaj vam še umreti ne bom hotela!« Vsi trije so se spogledali in se zasmejali. Prišla je mama, ki je bila že sredi skrbi in dela, in jima brez ovinkov povedala: »Zdaj pa v šolo, da ne zamudita — o vsem drugem se bomo pomenili popoldne!« 
Silvič in Irenca sta si oprtala torbici in šla. Prijela sta se za roke in stekla, da bi dohitela sošolce ali sošolke, toda tudi enega njunega sošolca, tudi ene njune sošolke ni bilo med njimi; bili so čisto drugi otroci — oh, otroci s Trate!
»Naši?« se je vprašala Irenca, pomislila in odgovorila: »Naši —- gotovo so ostali na Starem trgu!« Bila sta razočarana, toda zdaj ni bilo časa za čustva, ura na šoli se je bližala osmi. Pohitela sta. Šola je bila velika, s steklenimi stenami in na velikem dvo¬rišču je rasla temnozelena trava.
Prišla sta v prvi a razred, toda ko sta odprla, se nista mogla načuditi — ne, to ni bil njun razred, nobenega njunega sošolca, nobene njune sošolke, tudi njune učiteljice ni bilo tu. Stopila sta še enkrat na hodnik in pogledala na vrata; znova sta pre¬brala — bil je prvi a razred.
Razočarano sta obstala na vratih. Potem je Silvič pocukal Irenco in ji rekel: »Pojdiva!« »Kam pa?« ju je vprašala učiteljica.
»Po najine sošolce!« je rekel Silvič odločno.
Učiteljica si je pomaknila očala niže in ju pogledala prekc roba očal.
»Po kakšne sošolce — saj so to vajini sošolci!« 
»Midva greva po sošolce s Starega trga!« 
»Saj tisti niso od tu!« je rekla učiteljica in zamahnila, ko da bi vedela, da je pri teh dveh vsaka beseda odveč. In res je bila vsaka beseda odveč, zakaj Silvič je na vse to pribil: »Če niso, pa bodo!« 
Silvič in Irenca sta zaprla vrata prvega a razreda na Trati in odšla naravnost pred magistrat. Tam je bil urad, ki je vedel za vsa stanovanja, za zatohla, za temna, za vlažna in za nepri¬merna stanovanja, a tudi za vsa nova, svetla, sončna, suha in lepa stanovanja.
Se malo se nista obotavljala pred vrati, potrkala sta in vstopila. Tam so ju začudeno pogledali. Ona dva pa sta povedala, nekaj Silvič in nekaj Irenca, vso čudovito zgodbo o tem prečudovitem jutru. O njihovem novem stanovanju na Trati in o njunih sošolcih, ki so ostali še naprej na Starem trgu na številki pet in sedem in šest in devet in enajst in štirinajst.
Starejši moški, ki je sedel pred kupom papirja, jima je rekel, da so vsa ta stanovanja na Starem trgu res, tako na številki pet kakor tudi na številki sedem in šest in devet in enajst in šti¬rinajst neprimerna, neprimerna za babice in dedke, neprimerna za očete in mame, še najbolj pa neprimerna za otroke, za šolarčke iz prvega razreda; toda rekel je tudi, da jim občina ne more dati stanovanja, če stanovanj ni.
Silvič in Irenca pa se nista pustila zastrašiti. Zatrdila sta,« daje pred njihovim stanovanjem nov, velik, visok in širok blok, rdeče prebarvan, z zelenimi okni in s petimi nadstropji.
Ob tej novici so se vsi v uradu vznemirili. Začeli so pregle¬dovati številne debele knjige. Iskali so in iskali ta blok, a ko ga niso našli, so se pritajili in rekli, če je tako, da je tam blok, potem jim bodo seveda, tistim iz Starega trga, nakazali nova stanovanja, saj so jih tudi najbolj potrebni.
Pisalni stroj je zadrdral, gospodje s stanovanjskega urada so podpisali odločbe, pritisnili nanje mestne pečate in tako je imel Silvič v rokah odločbe za vse sošolce in sošolke iz Starega trga.
Zahvalila sta se za odločbe, stekla proti njuni šoli in odprla prva vrata desno v prvem nadstropju. V razredu je bilo tiho, a ko sta vstopila Irenca in Silvič, so se vsi začudili.
»Mislili smo, da sta zbolela, oba hkrati, ko sta dvojčka!« je rekla učiteljica.
»Preselili se bomo, vsi — resnico govorim!« je vzkliknila Irenca.
Silvič je predal odločbe učiteljici; ta jih je prebirala, na¬glas, zdaj pa zdaj jo je stisnilo v grlu, zdaj pa zdaj ji je stekla solza po licu — v rokah je imela prave odločbe, pomislite, s pečatom mestne občine!
Otroci so vstali, se objemali in ploskali, vzklikali in cepetali.
Učiteljica jih je komaj umirila; odšla je v pisarno in po¬klicala po telefonu očete ali mame. Povedala jim je, da so dobili nova stanovanja in da naj pri priči zapuste službo, naj se presele še ta dan, da ne bo jutri prepozno; poklicala je prevoz¬niško podjetje, da je poslalo na Stari trg težke prevozniške avtomobile s prikolicami... in selitev se je začela.
Pri tej selitvi so pomagali vsi: postreščki in nosači, šoferji in sosedje; trudili so se očetje in mame, babice in dedki, pa tudi otroci.
Tako so se preselili v rdeči blok z zelenimi okni in s petimi nadstropji. Zdaj so imeli zračna in sončna stanovanja. Prepe¬vali so ali pa žvižgali, kakor je kateri znal.
Očetje in dedki so razmestili pohištvo, mame in babice, te so dale na okna in na balkone rože, same gorečke, obesile zastore, prekrile mize s prti in postelje s pregrinjali.
Otroci so imeli zdaj samo še eno skrb: da bi obdržali tudi na Trati svoj pravi prvi a razred z njihovo učiteljico.
Prijeli so jo kar pod roko in odšli z njo v novo šolo.
Šolski ravnatelj seje čudil tolikim novim šolarjem, ko pa je dobil z njimi vred tudi njihovo pravo učiteljico, je bil brez skrbi, zadovoljen in srečen.
In otroci?
O, bili so srečni — ostali so skupaj, njih prvi a razred!
Na Trati jih boste videli.
Kadar nimajo šole, se igrajo pred rdečim blokom z ze¬lenimi okni — na Stari trg pa so že čisto pozabili.

MAJSKI SNEG
Čižika je bila deklica s premajhnim srčecem, prav zato pa so ji vse branili, nikoli ni ničesar smela.
Če se je lovila na otroškem igrišču, je mama že zaklicala: »Čižika, o, prosim te, ne lovi se!« 
Čižika je pogledala mamo, umirila se je, a ne za dolgo — začela seje prekopicavati.
»Ne prekopicavaj se, Čižika!« je vzkliknila mama vnovič. »No, lepo te prosim, ah ne veš, kakšno srčece imaš?« 
Deklica je prestala s prekopicavanjem, zadovoljna pa ni bila. Rada bi se bila skrivala, tekala, se prekopicavala, plezala, skakala in se lovila — tako pač kot drugi otroci.
Zunaj, na vrtovih, na travnikih in v gozdovih, je bil maj, vse je zelenelo in cvetelo. Ptiči v grmovju so peli in otroci so se veselili —- samo Čižika je morala ostajati doma, med štirimi stenami, kjer ni bilo ne pomladi in ne maja... Čižika je bila nemirna. Vsak dan: v ponedeljek, v torek« v sredo, v četrtek, v petek, v soboto, najbolj pa še v nedeljo.
Mama in oče je nista mogla na noben način ugnati — ni in ni mirovala, zato jo je mama poklicala k sebi, jo prijela za obe roki in ji rekla: »Čižika, no, pojdi k babici!« 
Čižika se je razveselila. Babica je živela iz mesta. Nikdar je ni držala na vajetih. »K babici! K babici!« je vzklikala.
Hitro se je preoblekla in že je bila na vratih, da bi odšla.
Oče je zaklical: »Čižika, k nevihti se pripravlja! Hiti, a samo teci nikar!« 
Čižika se je odpeljala s trolejbusom do zadnje postaje: od tam je odšla mimo redkih predmestnih hiš, čez polje in travnik, po mostiču čez potok in skozi gozd do srede jase, kjer je babičina hiša!
Ostro je zapihalo. Pogledala je proti severu. Tam daleč so bile planine vse bele, kot iz sladkorja. In ne samo planine, tudi hribi pod planinami so bili beli, prav takšni kot iz slad¬korja.
Privihala si je ovratnik letnega plašča.
Začutila je prve mrzle kaplje. Odprla je dežnik.
Z dežnikom nad glavo je stopila na mostič, ki je peljal čez potok. Naslonila se je na ograjo in pogledala — pod njo je bučala umazana in narasla voda. Stekla je naravnost na drugo stran in odšla skozi gozd. Prišla je do roba jase. Poklicala je babico. Toda nihče ji ni odgovoril — samo mrzle kaplje so štropotale po dežniku.
Prišla je do babičine hiše, a hiša je bila zaprta. Čižika je vedela, daje imela babica skrit ključ pod opeko za hišo; poiskala ga je in odklenila.
Stopila je v prazno hišo. Ta hip bi se bila najraje vrnila, a kaj, ko se je že večerilo. V mesto torej ni mogla! Vzela je telefonsko slušalko in zavrtela številke domačega telefona. Zato da ne bosta oče in mama v skrbeh! »Tukaj Čižika,« se je oglasila, »a kdo je tam?« 
»Tvoja babica!« je zaslišala odgovor. »Ja, Čižika, kje pa ; tak čas?« 
»Pri tebi, babica. V tvoji hiši! Prideš kmalu?« 
Nestrpno je čakala na odgovor. Nekaj časa babica ni odg< vorila. Čižika je vedela, da so se zdaj doma dogovarjali, ali n, se babica vrne ali ne.
»Ne, ne pridem,« je odgovorila babica, »tako slabo vrerr je! Saj te ne bo strah, Čižika?« Zazdelo se ji je imenitno, da bo sama! Sama pri babic: Vendar enkrat čisto sama! »Ne, ne bo me strah, babica!« 
»Prav, Čižika, saj pravim, da si pogumna deklica! Naje se, lezi in naspi se!« 
Poslovili sta se.
Čižika si je odrezala kruha, se napila mleka, se zaklenila si odkrila babičino posteljo in legla. čižika je sladko zaspala.
Čižika je spala — zunaj pa je pihal hladen, leden veter, deževalo je v mrzlih curkih in sneg je lezel vedno bolj v dolino.
Ne, deklice ni zbudila belina majskega jutra — zbudilo jo je rahlo trkanje po oknu. Sedla je, si pomencala oči in že je zagledala na oknu in pred šipo vrabce in sinice. A zunaj, verjeli, ne verjeli, so plesale snežinke!
Snežinke v maju!
V hipu je stekla k oknu. Gledala je in gledala. Ni mogla verjeti svojim očem: sneg je zapadel čez noč, ne bilke pred hišo ni bilo več videti. Drevju so se pripogibale zasnežene veje. In še in še je snežilo! Odklenila je vhodna vrata; odpahnila je duri, a morala se je upreti z vso silo telesa.
Domislila seje: veliko novico o snegu bi morala sporočiti vendar takoj domov, mami, očetu in babici. Stopila je v vežo, dvignila slušalko z vilic, zasukala št vilke in povedala: »Nič ne skrbite — Čižika je zdrava — joj, samo kolil snega je tu!« 
Počakala je. Toda od doma ni bilo nobenega glasu, nc ' benega odgovora.
Stopila je na odprta vrata. Zazrla se je po prebeli snežr odeji. Tam je zagledala pretrgano telefonsko žico. Vedela je:
Nihče ji ne bo mogel telefonirati!
Nihče ji ne bo prinesel brzojavke!
Nihče ji ne bo prinesel pisemca!
Odrezana je od vsega sveta!
Bila je sama...
A Čižika bo odšla domov k mami, očetu, k babici!
Sla je v klet, vzela lopato in začela odkopavati sneg. Delo pa ji je šlo le počasi od rok.
Ko je slonela na lopati, sta jo obkrožila dva vrabca in spet odletela. Odšla je za njima. Sredi snega je zagledala gnezdo z mladiči, zdrsnilo je s pripognjene veje. Odprla je kuhinjsko okno, vzela zrnje in ga nasula na okensko poličko. Ptiči so prileteli, zaokrožili so pred oknom, nato pa so posedli in zobali.
A Čižika je morala naprej, do mesta, do mame, do očeta in babice!
Vrnila se je na gaz in spet odkopavala sneg na desno in na levo. Spotoma je stresala sneg iz vej, a potem se je znova lotila gazi.
Otroci z vasi, ki so Čižiko dobro poznali, so tisto jutro « pogledali tudi po zasneženi jasi, a tam, na snežni belini so za¬gledali črno piko. Pika se je počasi premikala naprej. Postali so radovedni, kdo neki bi bil ta črna pika in se z lopatami napotili v breg.
Čižika pa je postajala vedno bolj trudna. Srčece — do zdaj se še spomnila ni nanj — je zatrepetalo in pred očmi se ji je naredila meglica.
Obstala je. S hrbtom desnice seje pogladila po čelu, a že so prileteli vrabci in sinice, mahale so s perutničkami in veter, ki se je vzgibal, je Čižiki razgnal meglico izpred oči. Opomogla si je. Znova je začela z delom. Zagledala je otroke, ki so z lopatami rinili v breg in proti njej in jim vzra- doščena zaklicala: »Pomagajte mi! Pomagajte! Samo, da ste prišli!« 
»Kam pa, Čižika?« so jo vprašali.
»Kam... domov, babice ni...« 
Otioci so takoj odmetali še tisti kos poti, ki jih je ločil od Čižike. Tam so od veselja, da so se sešli, potacali ves sneg in vse naokoli sebe.
Potem so odšli drug za drugim po ozki gazi proti dolini.
Prišli so do potoka, a voda je silno narasla, postala je .ilna in umazana, zvrhana je bila že prav do roba, a kar jih je aj d olj presenetilo: mostiča ni bilo nikjer več!
Kot ukopani so obstali.
Takrat pa so zagledali čoln, bil je pripet k hrastu, in že so d veselja zakričali. Odpeli so čoln in se zrinili vanj.
Čižika je veslala. Voda je bučala. Zibala je čoln kot ore- : d iupino. Toda Čižika se je izkazala: veslala je čvrsto in vztrajno. Srečno je pristala ob nasprotnem bregu. Poslovila se je od otrok in jim pomahala v pozdrav. Odšla je proti trolejbusni postaji. Doma so jo dočakali vsi preplašeni.
»Joj, Čižika, le kako je bilo danes s srčecem?« 
Mama jo je posadila na klop in jo zavila v volneno ruto.
»Oh, dobro! Sami vidite: prišla sem domov in po kakšni oti! Joj. koliko snega je bilo!« 
V resnici je bila ponosna nase. Čižika je povedala, kako se ji je godilo, babica pa je pod-bočila roke ter rekla mami in očetu: No, ali vama nisem že stokrat rekla! Pa le nima tako zanič srca! No, vidita!« 
Mama in oče sta se spogledala. Pogledala sta Čižiko in če ji je rekel, tudi v maminem imenu: »Čižika, ne, zdaj ti res ne bova nič več branila — igraj se, akor se otroci igrajo!«