Okrog Grintavca čez tri dežele
| Okrog Grintavca čez tri dežele Josip Tominšek |
Spisal dr. Jos Tominšek
| |||||||||||
Št. 7
[uredi]Hudomušni Janko, hrabrodušui Franko in kot tretji ― dobrodušni Joško? Kajpada, ko bi gora ne bilo, bilo bi marsikaj drugače: Janko bi ne bil postal hudomušen, težko bi kdaj zapazili okrog njegovih ustnic one srčkane poteze, ki anonsirajo dober dovtip, poteze, ki sploh ne izginejo z njegovega obraza, kadar pride do kakih „lepih" prepadov; Franko pa bi se kje tam v nižini le hrabro razkoračeval s „Hoher Gerichtshof" in bi si prigojil mehak podbradek, ne pa trdih mišic; in tihi tolminček, Joško, bi vzgajal otroke po pravilih višje, srednje in nižje pedagogike ter bi se le v duhu včasi povzdignil na Olimp, telesno pa — kadar to domovina zahteva — na Rožnik ali k Sv. Joštu.
Pa te gore! Bog jih je Slovencem ustvaril v izobilju, hvala mu! Denarja nimamo, da bi se kakor Angleži vozili kam daleč jih gledat, zato jih imamo kar v bližini. — Gora je mrtva stvar; zato res ne more noreti, kakor so to pretuhtali bistri Slovenci, ki poznajo svet, ali nor je, kdor gre gor! Prav res! Le enkrat pojdi ali — pravzaprav — pridi „gor" in nor boš. Kaj bi to tajil? Vsi ti, Janko in Gojko, Franko in Miha, Tone in Karel, Jakob in Francelj, vsi so nori, vsi norimo. Norimo? Otrok nori, kaj ne? Srečen otrok pa lep slovenski jezik, ki daje odurni besedi tako ljubek pomen! Zato nas ni kar nič sram, če norimo. Otroški, če hočete, tudi otročji 'postanemo za nekaj ur, za eno noč, za dva dni; vriskamo ko otroci, postanemo med seboj enaki kakor otroci, radi se imamo in se tikamo kakor bratje; saj bahači, sitneži in puhleži obtičijo tam daleč spodaj pod nami! Prepira tam gori visoko ne poznamo; „vsaj od moje višine — 2000 m — naprej ne", bi rekel hudomušni Janko, „niže pa je prepir". In res je to! Le poslušajte: Pritiral sem na Golico nevernega planinskega Tomaža, vulgo pa geografa, ki je znal vse gore in vse vode vesoljnega sveta. Dospevši na vrh, se je obračal na vse štiri strani; „jo že imam", vzklikne naposled; „tam doli teče Sava", in pokazal je na Rožansko dolino, koder teče — Drava! Hud je bil, ko sem trdil, da je Sava baš na nasprotni strani, in sprla bi se bila, ko bi ga ne bil opozoril na Vrbsko jezero onostran reke, ki jo je smatral za Savo. — V veličastni prirodi visokih gora pa se zavedaš svoje malosti in svojega skromnega znanja; ta zavest nas malo mineva šele ob povratku v prvi gostilni.
Vrle planinke! Vaš pokorni sluga Joško se je celo v takih gostilnah skromno stiskal v kot; ali tudi njegova dobrodušnost ima meje. Kako strašno ga je v zadnji številki tega „Vestnika" na str. 95. osmešil Franko kot zaspaneta, češ, da ga je pred ture, ki jo tam opisuje, moral v Češki koči šele potegniti iz postelje! Tu gre za slavo in treba je stvar pojasniti. Ali poznate famozne postelje v Češki koči? Ozke in lične so kakor igračice, pripravljene za punčke, in — sakramiš — res spe navadno v njih pogumne planinke. In človek s trdimi kostmi naj bi se ne stisnil v tako koritce, mehko postlano in z rožicami obdano? Ljubi Franko pa je sploh na boljem, kajti on, kadar hoče, kar zaspi, kamor glavco položi. — Sicer ne držimo jeze! Rad se dam še večkrat potegniti iz postelje, če bosta potem plezala pred menoj Janko in Franko!
Ljub spremljevalec mi je tudi mlad gospod, ki se ne ustraši nobenega grebena in, kar je poglavitno, ni oblizan od običajne velikomestne in še pustejše malomestne blaziranosti. — Posebno ljube so mi — rekel bi — „zaokrožene ture"; sestavim si namreč načrt za eno noč in eden dan tako, da se premeri v tem času kolikor mogoče dolga in hvaležna pot, ki se ne ponavlja. Kdor ne utegne zabavati se v gorah dalje časa, zanj so take ture pripravne. Vrhutega planinca sploh ne more veseliti, da obira vedno isto pot, na pr. na Grintavec, ampak rad porabi višino, ki jo je dosegel z naporom, v spoznavanje še drugih krajev; vedeti pa mora, ali jih lahko obhodi v istem času, ki bi ga imel na razpolago za priprosto vrnitev.
Vzorno turo take vrste je opisal lani Franko v „Eden dan v Grintavcih": Bistriška dolina, Zoisova koča (prenočišče), Skuta, Turški žleb, Okrešelj, Kamniško sedlo, Bistr. dolina. Sitna pri njej je le dolga Bistriška dolina, sicer krasna, ali za nameček k pravi turi preizdatna in umorna. Zato sem si mislil: „Kaj, ko bi se smer te ture od Turškega žleba naprej obrnila proti Kokrski dolini? Po tej dolini se vsaj lahko pripelješ z vozom." — Celo poletje sem poželjivo gledal iz Kranja tja na bleščeči stožec Skute in računal sem tako-le: „Glavni del pota se mora dovršiti v enem dnevu; lepo vreme bo dala sreča planinca. Smer bo: Kokrska dolina, Suhodolnikov jarek, Zoisova noča, Skuta. Turški žleb, Suvinsko sedlo, Češka koča, Vodine, Jezersko, Kokrska dolina; ali pa nasprotno". To so samo imena, ali tičalo je med njimi marsikaj, kar me je mikalo in odvračalo. Poznal sem pač vsa pota na Grintavec, ali za sedanje podjetje sem mogel porabiti le pot do Zoizove, oz. Češke koče. — Pa čas je potekal in prišel je september.
Zlovoljno korakam dne 10. sept. 1. 1. dopoldne pred 12. uro ob Kranju in zrem proti Grintavcem. Kar mi pride nasproti omenjeni mladi turist in takoj se odločim: „Ali greste z menoj v gore?" — „Da, rad". — „Dobro se pripravite, ob poldveh odrineva na Skuto". Hitro se napraviva. Pred odhodom še naročim, kakor bi vedel, da pojde vse po načrtu: „Jutri zvečer med 7. in 8. uro naj me čaka voz v Kokri pri Povšnarju"; previdno pa pristavim: „Prej me na vsak način ne bo".
Ob poldveh sva sedla s tovarišem na poštni voz in poleg naju še dva gospoda v planinski opremi. Ko pri Povšnarju voz postoji — drugo leto bo pač vozil do Jezerskega — smo se pri cvičku dodobra zmenili, da ona dva ne razumeta slovenščine, da smo v gorah vsi prijatelji ter da bomo nocoj skupaj spali v Zoisovi koči.
Ko zlezemo pod nahrbtnike, se vzdigne še eden spremljevalec, ki je imel nog za nas dva: velik in dolg, rjavomarogast — pes. (Dalje prih.)
Št. 8
[uredi](Dalje.)
Opazoval sem tega psa že prej v verandi pri Povšnarju. Zdel se mi je grozno gosposki, ker ni niti poduhal salame, ki je ležala pred njim. Eden gospodov me je poučil, da je pes tekel iz Kranja do Povšnarja za poštnim vozom; vsled utrujenosti da zdaj niti ne je niti ne pije. Skozi naočnike sem si ogledal tega potomca pasjega praočeta, ki ga je rešil Noe v barki, dognal sem pa le to, da tako ščene ni rojeno za planinca, ker planinec tem več je in pije, čim ve teka.
Tako smo se izprehajali tja proti Suhodolniku po krasni stari poti. Pes se je vlekel za nami in čim daljši in daljši je bil videti. „Gotovo preklinja usodo, da mu je obesila težki rep tam zadajʺ, mi pripomni na uho mladi tovariš.
Starejši izmed tujih turistov pa je porabil vso sapo, kar mu je je preostajalo, v pripovedovanje svojih tur tam daleč po Alpah, dokler nismo prispeli nad Suhodolnikom do onega strmega praga; tu je imel dovolj opraviti s sedanjostjo … Ko pridemo do prvih vrvi in strmih stopnic, upade docela našemu štirinožnemu spremljevalcu pasje srce. Nepristopen je bil prošnjam in grožnjam in pogled na lepo klobaso, ki mu jo je nudil mlajši tujec, mu je očitno vzbujal le sentimentalne občutke. „Le naprej!" pozovem tovariše. „Kmalu se ga bo lotil materijalizem in klobasica bi bila dobra, ali ne bo je več ! Pustimo ga!" Solnce je zahajalo, ko smo se zleknili po travi pred zapuščeno Frischaufovo kočo. Starejši gospod je obžaloval, da ni tu že Zoisova koča, ampak še skoraj uro hoda više. „Pijemo pa lahko že tukaj", predlaga njegov sodrug, kažoč na dobro rejeni nahrbtnik. Kdo bi mu ne pritrdil?
Temnilo se je že, ko so zopet pele naše palice po kameniti stezi. Tuja gospoda sta po nepotrebnem našla vsako grapo. Težišče, ki je bilo prej varno privezano po naramnicah na hrbtu, se je bilo zdaj, ko smo izpraznili steklenice, pomaknilo malo previsoko, zato je šlo vse narobe; starejši gospod mi je uhajal v ruševje, mlajši pa je silil tja v Grintavčeve skale. Ker se je doli od Grebena spuščala na nas črna noč, sem bil že skoraj v zadregi; kar zazveni zgoraj nad nami jasen in oster vrisk, kakršen se porodi le v ženskem grlu. In rešeni smo bili! „To je oskrbnica koče, poznam jo!" izpregovori starejši živahno in si potisne klobuk v tilnik, mlajši pa si poišče ščetko za brke . . . Kmalu smo bili v koči – das Ewigweibliche zieht uns hinan . . .
Ko sem jaz sedel nad svojimi žganci, drugi pa so tudi z vidnim uspehom izvrševali slične posle, začujejo se zunaj nekam rahli koraki. „Še dva prideta; trudna sta", pravi oskrbnica, zunaj pa vse utihne. „Moram iti gledat, kdo je." S temi besedami odpre vrata. „Samo eden je", pravi, pa na tleh čepi." Ko se pozni posetnik ni ne gane, jo prime jeza, da zarobanti: „Kaj tu čepiš? Vstani in vstopi, ali pa se poberi!" Nato zaloputne vrata za seboj. Zdaj nekaj zacvili. „Pes je", vzkliknemo mi štirje; odpremo mu in neznansko dolg se privleče v sobo. „Glad mu gleda iz oči", pripomni eden izmed nas, „dajte mu klobase." „Ni je več", konstatuje starejši gospod. „Boš pa pri meni žgance jedel", pokličem jaz psa. In šli so mu v slast kakor še gotovo nikdar v njegovem življenju, ki doslej ni poznalo socijalne bede. Tako sva postala trdna prijatelja.
Predno smo šli spat, še pogledam na vreme. To bo lepa! Oblaki so objemali kočo in moker veter je pihal sem od Bistrice. „.Jutri lahko spiva do desetih, da se vrneva domov", pravim tovarišu. S to mirno zavestjo leževa spat in spal sem, kakor se sladko spi le na Kredarici v onih mehkih rjuhah. Sanjalo se mi je, da se izprehajam po visokih pašnikih z vilo planinko; v nepopisni veličastnosti in milini se je naposled ustavila predme; potem se nagne k meni, da me poljubi kot zvestega sina. Ves zamaknjen iztegnem roke po njej in — se prebudim, ker prijel sem za nekaj toplega in mehkega, a blizu svojih ust otipam nekaj kosmatega. V gorah se navadimo hitrih sklepov; kakor blisk mi šine skozi možgane zaključek : „Človek ni, vila ni, torej ne spada sem k moji postelji niti v sanjah, še manj pa v resnici!" Predno končam svoje misli, sunem z vso prožnostjo, kar je premore bedro jeznega planinca, v ono toplo in kosmato bitje. In zaječalo je nekaj in se zvalilo tja proti vratom.
Sosedje v bližnjih blazinah so se prebudili in hitro se zasveti luč. Brzo pregledam bojno polje. Tam ob vratih je čepel pes ozek in sključen, kakor bi ne imel niti hrbta niti repa. „Boš ti vedel hoditi k meni spat, pasja razvajenost! Skupaj žgance jesti in skupaj spati — to ni vseeno!" sem rekel na tihem in se potuhnil. „Veter je stresel kočo," so dognali sospalci in so legli na drugo stran. — Še sem v slišal, kako se je dež usipal po strehi: „Adijo, tura!" še zamrmram in Morfej me je imel.
Ko se prebudim, so še vsi spali; skozi razo v steni pa se je svetilo nekaj rumenega. Kaj je to? Skočim v prvo sobo, vrnem se skokoma in iztiram tovariša iz postelje. „Krasen dan! Midva odrineva precej prek Skute k Češki koči."
V petih minutah se odpraviva in odideva brez zajutreka. Ura je bila že šest! Naglo jo zavijeva tja na levo po pobočju Grintavca in črez nekaj sto korakov na desno in skozi majhen, naraven predor (Vratca) na rob obširnega kotlišča, ki se imenuje Podi. Tu zazreva impozantno Skuto. „Če prideva do devetih nanjo, si upam dovršiti ves pot," se obrnem k tovarišu.
Zdaj jo ureževa najprej navzdol in potem navzgor, da so se kar kresale iskre. Kako tudi ne ! Pot je varna kakor na vaškem pašniku, ni težavna in sem od Mlinarskega sedla je pihala sapa, ki mi je govorila glasno na uho: „Dokler te božam jaz, se ne boš potil." In šla sva in šla, le kratko se oziraje na okolico in pazeč, kdaj se odcepi proti desni pot na Skuto. Na veliki skali zapaziva rdeče znamenje, ali napis nama pojasni, da se tu pride naravnost k Turškemu žlebu; torej nazaj na prvo pot! Šele visoko gori blizu Mlinarskega sedla se obrne pot na desno proti Skuti. Tu je prizorišče, ki mu ga v naših gorah skoraj nima para. Vsak turist tukaj nekoliko postoj! Zakaj, to bo videl sam. Tudi midva postojiva trenotek in si obriševa od ureznega vetra solzne oči. „ Grintavec, Mlinarsko sedlo, Dolgi hrbet, Štruca, Skuta", razkazujem s prstom, na levi začenši. „Naprej!"
Ko bi se kdo črez pol ure ozrl za nama, bi naju videl že tam gori v strmem melu, ki je vanj zavita Štruca na zapadni strani. V zgodnjem poletju ga pokriva globoko snežišče. V melu je nama postajalo gorkeje, ali kmalu sva prišla v skale, lepo strme, z vdelanimi stopinjami. To je hrana za planinca ! Tu sva znova oživela: roko za klin, nogo na majhno stopnico pa hopsa kvišku! Kar srce se nama je smejalo in še prezrla bi, kdaj sva prišla na vrh, ko bi ne butil veter sem prek ostrega rebra, ki pelje k Dolgemu hrbtu. Zdaj je naju gnala radovednost, da sva pogledala doli na severno stran. Kaj sva videla? Kdor ne pozna prepadov, tu sem pojdi! — Odtod je na Skuto le četrt ure popolnoma varne poti skoraj po ravnem. Med potom še skoči še v treh minutah na Štruco in se pogleda v naraven vodnjak s krasno vodo. Ker sva bila tešča, sva šla mimo . . .
Vrh Skute (2530 m)! „Ti Grintavec tam, stari moj znanec, prav ni mi ne imponiraš, dasi si 29 m višji!" se obrnem tja proti zapadu. Potem pogledava na uro. „Še osem ni," začudi se tovariš. Še prej nego v dveh urah sva torej prišla od Zoisove koče sem, brezdvomno rekord! — Zdaj najprej jed, potem razgled! Ne bom opisoval niti enega niti drugega; saj veste, kako jé zdrav človek, ki je na tešče brez počitka v gorskem hladu dve uri skoraj tekal; razgled pa je v lanskem letniku na strani 85. i. d. opisan tako, da nimam — v tem oziru le diletant – prav ničesar dostaviti.
Ob devetih si priveževa trdo nahrbtnika, ker zdaj bo treba plezati in nemara še pota iskati; dotlej se ni mogel izgrešiti. Pazno pa hitro sva smučala navzdol po ozkem, strmem rovu in potem semintja po razdrtih skalah. Še sva zapazila, da se na nekem mestu cepi zaznamenovana pot na desno; ker je bilo jasno, da se morava držati leve roke, sva jo mahnila na levo na oni ostri petelinov greben, ki se imenuje Streža. Ko bi sem gori postavil Sokrata in ga vprašal, na katero stran je bolj globoko in bolj strmo, bi najbrže premišljeval celi dan, pa ne stoje na eni nogi, ampak čepe in drže se z obema rokama za ozke skale, in vendar bi kvečjemu pogodil znani otročji odgovor: „Na obe strani je bolj globoko in bolj strmo!" — Ej, to je vse kaj drugega kakor stezica med Malim in Velikim Triglavom, po kateri se tako imenitno po polki poskakuje, ko bi ne bili klini in vrvi na poti! Vendar tudi tukaj ni prav nikake nevarnosti, dokler doli ne telebneš. S tovarišem nisva rada postajala, ali tukaj sva si ogledala svet. (Konec prih.)