Oko v zraku
| Oko v zraku Milan Dekleva |
| |||||||||||||
Ko se je Vladimir spuščal po stopnišču filozofske fakultete, je zaslišal nekakšno renčanje. Študentje so zasedli ustanovo, množično so se odpovedali predavanjem, uspešno so se trudili, da bi poslopje spremenili v športno igrišče, na katerem se odvija rockovski maraton. Dišalo je po travi, semenčicah in miru. Ali, na profesorjevo besedo bi se kazalo zanesti, saj jo je med prijatelji večkrat ponovil, po nemiru.
Uf, je prešinilo Vladimirja, ko se je znašel iz oči v oči z brbotajočo množico študentov, kako globoko je vsemirje! V imenu profesorskega moštva naj bi bil nagovoril mladež in jo pozval k razumu. Med študenti je užival silno zaupanje, bil jim je duhov¬ni guru, oven vodnik in dobri oče, nad njim je, kot so govorili njegovi zavistni sodelavci, prhutala li- picanarsko bela karizma. Uf, ga je prešinilo.
Nastop je imel natančno pripravljen, dramaturško, retorično in pojmovno, to že lahko verjamemo. A ko je videl gomazenje pod seboj, goma¬zenje, ki je bilo sorodno bolečim užitkom v pekel pogreznjenih figur na Boschevih slikarijah, mu je vzelo sapo. Za hip se mu je zazdelo, kot je kasneje z drobnimi črkami zapisal na rob svojega dnevnika, da so študentje kometni vozli, skozi črno praznino podeči se ostanki umrle zvezde, ki je eksplodirala v sosednji galaksiji in o kateri se je takrat veliko razpravljalo. Umiram, je rekel tiho, a njegov šepet se je kot žogica za tenis odbijal od sten preddverja, v katerem je zavladala čudna tišina. Umiram, in, čez čas, umirate, in še, kot bi se učil sklanjati, umiramo.
Na ulico je stopil s čudnim občutkom, kakor bi ga zaradi nastopajočega večera ščemelo v želodcu. A bil je dan, visok, visok dan, študentke so imele visoka krila in visoke noge. Tudi pred fakulteto so protestirali, kot se je tedaj govorilo, mladi ljudje. Protestirali so v parih ali v polintimnih krožkih in krožcih: večinoma leže, smeje se in z odkritimi popki.
Vladimir si je šel z roko prek čela in otipal hladen znoj. Nič se ne da storiti, umiram, je pomislil, pogledal na uro in se napotil prek široke aleje proti staremu delu mesta. Raztreseno je, mimogrede, med mislijo o komičnosti kategoričnega dvoma in komičnostjo nagonskega zrenja, kimal svojim fu- kaželjnim - tako so jih s slinavim zadovoljstvom imenovali Vadimiijevi kolegi - komparativistkam.
Na križišču je, na semaforju za pešce, gorela rdeča luč, zato se je profesor ustavil. Avtomobili so ritali in se kadili mimo njega; s poceni benci¬nom je vlada lovila ravnovesje med nezadovoljstvom državljanov in dostojanstvom nerazvitih afriških dežel.
Vladimir je vzdihnil, pomislil je na svoj ponesrečeni nagovor, potem pa svoj pogled, ki je ciljal prek škrlatno cvetočih japonskih kutin v nikamor neskončnega neba (ali pa v neskončnost nika- moršnjega neba), usmeril na migotavo asfaltirano vozišče.
Videl sem vzporedno resničnost, je kasneje pripovedoval Maji, a ne kot nekaj drugega, kar se nam sicer kaže. Bilo je, so ga slišali reči, kot bi nek zračni vrtinec vsesal realnost, pločevino, troblje, zariple voznike, svinčeve izpuhe in jdečino kutin in Jo nadomestil z drugačno prisotnostjo. Ta prisotnost, tako Je trdil profesor. Je bila elegant-nejša in bolj ležerna, iz preprostega razloga: bila Je prazna prisotnost. Skoraj prazna, kajti sredi nje je blejalo jagnje. Nedolžno, to pa že lahko rečem, se je pridušal profesor.
Ničesar tako čistega nisem doživel, je pomislil Vladimir, a jagnje je reklo bah, treba bo stopiti prek horizonta nad četveijem prečrtane biti. In še enkrat bah in potem se je zrak od poletne vročine znova razlomil in zamigljal nad asfaltom in na se¬maforju je mežiknila zelena luč in Vladimir je od¬pel gumb, da mu je suknjič narahlo zaplahutal okrog bokov, ki so bili za njegova leta v dobri formi.
Z nasmehom, ki naj bi dobro formo dodatno ojačil, je vstopil v gostilno Pri starem Mračnikarju. Ko je odprl vrata, ki so zacvilila v tečajih, mu je v nos buhnil smrad po postanem olju in praženih lignjih. Zanikrno, si je mislil, zanikrno kot ta posrana država. Brez obotavljanja mu velja pritegniti, čeprav je res, da je imela gostilna Pri starem Mračnikarju v času študentskih nemirov svoj šarm: bila je zatočišče obupancev, odrinjencev in bohemov, a tudi nadebudnih po¬tomcev politično dobro stoječih funkcionarjev. Zdaj, sredi dneva, je bila gostilna skoraj prazna; v salonu, kot se je posrečeno reklo sobi, spominjajoči na balinišče z mizami, so v polmraku žužnja-le muhe, iz točilnice je bilo slišati cingljanje kozarcev, iz kuhinje rožljanje vilic. Vladimir je z enim pogledom prečesal salon: za mizo v sredini sta sedela osebka iz takoimenovane kovačnice pravih idej in konspirativno stikala glavi, pri zadnji mizi,v kotu pri oknu, je sedela Maja.
Jezus, je profesorju zaigralo srce, še boljše ima, kot sem mislil sinoči. Imela jih je res, danes, napete in navihane, plešoče mazurko pod tanko majico z napisom Universitas Ljubljana, tu velja Vladimirju prostodušno zaupati. Šel je k njej, ne da bi odmaknil pogled od napisa, jo pozdravil z dober dan, Maja, kako ti uspe, meni po včerajšnjem pijančevanju ne bi stal stavek na stavku, čarobna si s temi svojimi. Premor je za¬ključila Maja, rekoč: joški? Ja, je rekel profesor, strašne imaš, lahko bi napisal razpravo o njih. Bi figo, je preprosto komentirala zadevo Maja, ti pišeš o prekomernih jambih in o podobnih jajcih.
S prekomernimi jajci se ni za zajebavat, je odvrnil Vladimir in potem, ker se je začela Maja hahljati, hočem reči s prekomernimi jambi, ki se prej ali slej spopadejo s klasičnimi aleksandrinci, laškimi enajsterci in podobnimi narodotvornimi opoji. Ja, razumem, je preprosto rekla Maja. Glede na njene prsi je bil pogovor ad acta, česar Vladimir ni razumel, saj je rekel, da bi jih rad malce podražil, jagodke bradavičje. Profesor, je rekla Maja, profe-sor so danes malce navihani. Najbrž ne vejo, da so pred nekaj minutami na križišču pred filofa- ksom policaji v civilu brutalno pohopsali mladega sociologa, tistega bradača, ki je vodil zasedbo uni-verze, zmerjali so ga s kretenom, kaj gledaš kot blesavo jagnje, kaj tam stojiš in blejaš, kurba za-hrbtna, so vpili in ga stolkli, da je bruhnil kri in so ga za noge zvlekli do marice.
Vladimir si je z dlanjo zakril oči in rekel: Maja, križišče je bilo prazno, videl sem vzporedno re-sničnost. O, pa ja, je rekla Maja, jaz pa Jamesa Deana. Vražje iskrice je imela v očeh, tako se je zdelo profesorju, ko je nadaljevala, a naj ti jaz pokažem vzporedno resničnost med mojima nogama? Spet igraš? je vprašal Vladimir, se spet zaje- bavaš? Poslušaj, lepotica moja, je postal zelo re¬sen in podoben intelektualcu, jaz sem jih danes skušal opozoriti. Opozoriti? je pihnila Maja in čutne nosnice so ji zaplale kakor kobili, koga? Študente, je odvrnil Vladimir. In? ga je izzivala Maja, nagnila je glavo, odrinila stol od mize in prekrižala noge, da ji je krilo zlezlo na rob stegen, do tiste meje, kjer se je profesorju pred očmi začelo črniti, in? In nič, je komentiral Vladimir, hotel sem jim povedati to, kar že nekaj časa govorim tu¬di tebi, hotel sem jim dopovedati, da bodo sadove svoje jeze morali pojesti sami. Sadove jeze, mamica moja, se je sarkastično posmehnila Maja, nehaj, stari moj, pojdi domov, skuhaj ženi pomirjevalni čaj in dokončaj svoj esej o upornem človeku, ki se je zaradi slabe prebave odpovedal večernemu šampanjčku. Ti nehaj, pička, je s sadovi jeze v glasu siknil Vladimir, dobro veš, da družbeni prevrat, ki ga zganjate, zahteva žrtve in se bo prej ali slej obrnil proti vam.
Obrni se k meni, obrni se k meni, o gospod, je rekla Maja in razmaknila nogi, zanihala s telesom, da so ji prsi zarumbale, vstala in stopila tesno k profesorju. Vladimirje začutil mrščavico, s katero je njegova koža odgovorila na moč njenega telesa. Oslinil je ustnici, ki sta postali poprasto pekoči in suhi, na vršičkih njenih dojk je zagledal prste, ki so mu bili znani. Ne, nista bili njegovi dlani, bili sta roki njegove žene, tiho in s srdito vztrajnostjo sta gnetli Majino jagodičevje.
V zraku je počilo, bolje rečeno: počilo je ob oknu. Zmedeni žužek, ki si je zaželel širjave, je spregledal šipo. Maja se ni ozrla, ampak je, mimo Vladimirja, gledala skozi salon proti vhodu.
Umiram, je pomislil profesor, le da manj hitro in smelo kot tistile žužek. Samo nikar mi ne reci, je dejal Maji, da gre! Gre, gre, je odsotno zamrmrala. In, čez čas, hej, Zoran!
Hej, Maja, je rekel Zoran, dober dan, profesor. Z roko si je šel skozi dolge lase, ki so mu silili na čelo, pokimal, odložil kitaro, spravljeno v črn zaščitni kovček. Prišel sem povedat, da ne morem na vajo, ker igramo v Mariboru v klubu študentov. Štajerci sporočajo, da podpirajo zasedbo in da bodo jutri pripravili protestni kulturni maraton na Kapucinskem trgu. Tako se dela, je rekla Maja, medtem ko je Vladimir molčal. Zoram se je hladno nasmehnil in pogledal Vladimirja, rekoč: kaj pa vi mislite, profesor? Vladimir si je pogladil brke, po-tem pa počasi zdeklamiral: uničevati pomeni de-lovati, graditi v negativnem smislu, torej na povsem poseben način izražati svoje strinjanje s tem,
valni čaj in dokončaj svoj esej o upornem človeku, ki se je zaradi slabe prebave odpovedal večernemu šampanjčku. Ti nehaj, pička, je s sadovi jeze v glasu siknil Vladimir, dobro veš, da družbeni prevrat, ki ga zganjate, zahteva žrtve in se bo prej ali slej obrnil proti vam.
Obrni se k meni, obrni se k meni, o gospod, je rekla Maja in razmaknila nogi, zanihala s telesom, da so ji prsi zarumbale, vstala in stopila tesno k profesorju. Vladimirje začutil mrščavico, s katero je njegova koža odgovorila na moč njenega telesa. Oslinil je ustnici, ki sta postali popraš to pekoči in suhi, na vršičkih njenih dojk je zagledal prste, ki so mu bili znani. Ne, nista bili njegovi dlani, bili sta roki njegove žene, tiho in s srdito vztrajnostjo sta gnetli Majino jagodičevje.
V zraku je počilo, bolje rečeno: počilo je ob oknu. Zmedeni žužek, ki si je zaželel širjave, je spregledal šipo. Maja se ni ozrla, ampak je, mimo Vladimirja, gledala skozi salon proti vhodu.
Umiram, je pomislil profesor, le da manj hitro in smelo kot tis tile žužek. Samo nikar mi ne reci, je dejal Maji, da gre! Gre, gre, je odsotno zamrmrala. In, čez čas, hej, Zoran!
Hej, Maja, je rekel Zoran, dober dan, profesor. Z roko si je šel skozi dolge lase, ki so mu silili na čelo, pokimal, odložil kitaro, spravljeno v črn zaščitni kovček. Prišel sem povedat, da ne morem na vajo, ker igramo v Mariboru v klubu študentov. Štajerci sporočajo, da podpirajo zasedbo in da bodo jutri pripravili protestni kulturni maraton na Kapucinskem trgu. Tako se dela, je rekla Maja, medtem ko je Vladimir molčal. Zoran se je hladno nasmehnil in pogledal Vladimirja, rekoč: kaj pa vi mislite, profesor? Vladimir si je pogladil brke, potem pa počasi zdeklamiral: uničevati pomeni delovati, graditi v negativnem smislu, torej na povsem poseben način izražati svoje strinjanje s tem, kar je. Cioran. je dodal, Emile Cloran, kajti Maj; je malce nestrpno zacepetala In zapihala ko mačka. Zoran je znova zgrabil kitaro, torej prav je menil, mudi se mi. Zasukal se je in začel odha jati. Kdaj se vidiva? je vprašala Maja. Nimam poj ma, mogoče jutri zvečer. Še enkrat seje ozrl in re¬kel s hladnim posmehom v glasu: ne bi sicer hotel izraziti svojega strinjanja s tem, kar je, a vseeno, uživajta. Še enkrat se je obrnil, bolj dramatično, in izginil za vrati salona. Pameten fant, je rekel Vladimir, ve, da bova uživala. A bova? je rekla Maja, se usedla, njeni prsti, ki so narahlo objeli vrat, so trepetali.
Mudi se mi, je rekla Maja, čez dvanajst minut pričnemo z vajo za tretje dejanje, moram še skozi tekst. Po sončni strani ceste sta hitela proti Drami, poslopje je bilo zgrajeno v novobaročnem slogu in je v svojih razmerjih nosilo pridih provincialne pomanjšave nekega večjega gledališča, najbrž dunajskega, in, kar je bilo hu¬je, nanj so bili prilepljeni kockasti nahrbtniki, znamenja sodobnega, kolektivističnega okusa.
Maja je bila lepša kot Drama, Vladimirja je pretreslo, ko je zagledal večnost v njenih laseh, večnost v nagajivem vrtinčenju las, vanje se je za- predal veter in se umirjal v zahtevne spiralne like. Pretreslo ga je, ker je v večnosti sodelovalo tudi sonce s spektralnim lomom svetlobe, kije Maji dodalo kanec halucinantnosti. Umiram, je pomislil, primerjajoč svoje stanje s stanjem Majine pričeske, ko me ne bo več, bosta isti veter in ista svetloba še vedno v njenih laseh. S tabo grem, je re¬kel Maji, saj ste že na odru? Smo, je odgovorila, lahko bom prišla k tebi v dvorano, saj veš, koga igramo, tip ni maral žensk, vse ženske v njegovih igrah imajo epizodne vloge in služijo le temu, da so moške razprave o poslednjih stvareh pomembnejše. Ena od slovenskih folklornih prvin, se je zarežal Vladimir, ki pa nima kakšnega svetovnonazorskega temelja, ampak je posledica preprostega dejstva, da imamo Slovenci prekratke. Pomembna je tehnika, se je zasmejala Maja. Ljubim tvoje tehnike, je odvrnil profesor, posebej tiste, ki jih skrivaš pod krilom in majico. Lump, je rekla Maja, očitno zadovoljna, to že lahko potrdimo.
Ko je Vladimir stopil v dvorano, ga je tema oslepila, tako da se je moral, kot bi bil pijan, oprijeti stene in se ustaviti. Čakal je, medtem ko so mu pred očmi plesali pikčasti barvni vzorci, na las podobni spiralam v Majinih laseh, in obšla ga je slabost, za hip se mu je zdelo, da bo izbruhal srce. V istem hipu je nekdo, zelo verjetno vodja predstave, prižgal luči na odru, gole deske, zave¬se in vrvišče, ki še ni bilo skrito, je postalo komaj rojeni svet, napet od pričakovanja zgodovine. Vladimirju je odleglo; vedno, ko je zagledal prazen oder, se mu je zazdelo, da je v celoti iluzije tako nepomemben kot regratov list na pašniku; ome¬njeno misel jev več različicah zapisal v svoje spo¬mine 1965-69. Zakoračil je proti bližnjim, z baržunom prevlečenim sedežem v parterju in se usedel na konec vrste.
Na oder je z leve strani zakoračil možak, ki ga je, sodeč po čustvu, ki se mu je risalo na obrazu, zavijalo v črevesju, dvignil je desnico, se, ko je od¬prl usta, kljub bolečinam napel, a spregovoriti ni utegnil. Na oder je dobesedno prifrčal, kot nepovabljen in nenajavljen topovski izstrelek, od raz- kačenosti razmršen človek, vpijoč ne, Stane, ne in še enkrat ne, rekel sem, da vstopiš v omotici, kot bi ti nekdo pravkar uničil dušo, kot bi bil ribič in bi ti nekdo iz rok izpulil palico in ti jo zlomil, resk, pred očmi, zanalašč! Z dlanjo si je zaslonil oči, saj so ga slepili reflektorji, in se zagledal v temo pod stropom, kričeč tri desno mora biti vklopljen takoj, ko Staneta zagledamo! Kljub mračobi, v katero je bila zavita dvorana, je zagledal Vladimirja, pozabil na srd in se napotil k njemu.
Profesor, je rekel prisrčno in se butnil na stol v vrsti pred njim, lepo, lepo, a bojim se, da boš danes trpel, morali bi imeti kostumsko vajo za tretje dejanje, v delavnicah so zamočili, poskusil bom zvaditi začetek petega dejanja. Vladimir je sočutno prikimal, nič novega v dolini šentjanževca, nič novega, Brane. Je res, je nadaljeval režiser, da so pred filozofsko razbili sociologa? Menda, je rekel Vladimir, Maja mi je povedala. Zadevo bom vpletel v zaključek igre, je rekel Brane, te kurbe so od napihnjenosti zgubile vsako mero. Oblast nima mere, je mrko odvrnil profesor, in tudi meje nima, ker je, preprosto, edina popolnost sveta. Popolnost je drek, je zasopel Brane, in drek je izvoljeni predmet teatra, vsaj v alegoričnem smislu. Poslušaj, Brane, v petem dejanju Maja sploh ne nastopa, ali ni tako? kje pa je? da ne bo morda poosebljala alegorije? Režiser je odmahnil z roko, Maja jo je, kolikor vem, že zdavnaj stisnila iz hiše. Vladimir je razburjen skočil pokonci, to lahko trdimo, smem do garderobe? Ni problema, je menil Brane, pospremil te bom čez zaodrje.
Potrkal je, nihče ni odgovoril, še preden je odprl vrata garderobe, ga je preplavil vonj po ličilih, pudru, molierovski vonj. Nikogar ni videl: sobica je bila prazna. Le ogledalo ni bilo pra¬zno, seje zdrznil Vladimir, v njem je, pomanjšana, zato pa toliko bolj izostrena, v nedoločljivi razdalji, lebdela Maja. Gola, jezdila je mladeniča, v katerem je profesor takoj spoznal Igorja, znamenito zvezdo mladega igralskega rodu, golega. In, kar ga je še bolj presenetilo, na hrbtu je nosila jagnje, kot ciganka dojenčka, je pomislil Vladimir, jagnje ji je lizalo vrat in ušesne mečice. Mene glej, mu je reklo jagnje, kajti jaz sem močnejši privid od njune golote. Tako je zatrjeval profesor Maji, ki je v tistem hipu stopila v garderobo in jo je skoraj kap, ko je v njej nenadejano zagledala Vladimirja.
Sama? je še prej vprašal, kje je Igor? Ne zezaj, je odgovorila, nisem razpoložena za tvoje igrice. Moje igrice, moje? je rekel profesor in obrnil ključ v vratih. Tvoje, ja, tvoje, je odgovorila in odsuka-la ključ. Klicali so me k telefonu, še vedno je na intenzivni negi. Na intenzivni negi? je bedasto pozijal Vladimir. Ja, oni sociolog, žrtev zasedbe. Ah, je pokimal profesor, žrtve vedno trpijo. Kako se tvoj cinizem sklada z načelom biti za drugega, biti za drugega v jedru svoje ničnosti? Ali ne ozna¬njaš nekaj takega v svojih posvetitvenih predavanjih? Cinizem je vstopiti v čredno drugačenje sveta in ne pričakovati, da te prizadene predvsem bolečina, prizadejana drugemu, je monotono, kot bi mlinar mlel dejstva, zlogoval Vladimir. Cinizem je, da mi ne planeš v objem in mi ne pustiš, da te pofukam, je žalostno pristavil. Lump, je rekla Maja, znova, torej smo lahko prepričani, in potem še: pacek, to je izustila prvič. Greva k meni? Profesor je pogledal na uro, mislil sem, a pozno postaja, pripraviti moram predavanje, povabili so me teologi, ki ne stavkajo. Kajpak, njihove preda¬valnice je že pred dva tisoč leti zasedel Bog, se je posmejala Maja in stopila na hodnik.
Gospodična Maja, je hlastno rekel vratar, ko sta šla mimo čuvajnice, in pri tem privoščljivo gledal v njenega spremljevalca, klicala vas je neka gospa. Gospa? se je začudila igralka. Žena profe¬sorja Vladimirja, najbrž ga poznate, kje da je, je spraševala, menda sta bila skupaj Pri starem Mračnikaiju. Hvala, je rekla in pogledala profesorja. Greva k meni? se je nasmehnil in si pogladil brke.
Avtomobil je imel parkiran v oz¬ki uličici za gledališčem. Ko je obrnil zaganjač, je motor, preden je stekel, astmatično zakašljal in zahropel. Ubožec, seje zasmejala Maja, še starejši je od tebe. Pazi se, je zarenčal Vladimir in si nataknil očala, ki jih je potreboval pri vožnji, old ti-meiji so moja strast. Ko je speljal, je avtomobil živčno poskakoval, kasneje, na glavni cesti, ki je vodila proti Gorenjski, je šlo gladko. Kje naj te odložim? je vprašal profesor. Pri Stari cerkvi, je rekla, ne da bi ga pogledala, stanujem v hiši pod hribom. Kjer se gre na Bellevue? je vprašal. Prikimala je. Sama? Prikimala je, starši in sestra stanujejo v sosednji hiši. Sestra? je vprašal profesor, mlajša? Štiri leta, je rekla, gimnazijo končuje. Mi jo boš predstavila? O, pa ja, se je namrdnila, nisi samo pacek, pohotni kozel si. Veš, je rekel, da me zanimajo samo tvoje skrite tehnike, Maja z majico. Desnico je odmaknil z volana in jo pogladil po laseh. Še žal ti bo, je trznila z glavo, delal boš po-koro, vem, da doma hvališ tehnike svoje stare.
Profesor je zavil z glavne ceste in ustavil pred staro hišo, naslonjeno v breg. Poslušaj, je rekel in se obrnil k Maji, stara mi varuje hrbet, razumeš, stoji za mano v buiji in snegu, ve, da je to, kar počnem, pomembno. A to, kar počneš z mano, to je pomembno? se je posmehnila. To, kar počnem s tabo, je odvrnil, je božansko, je nekaj drugega, kapiraš? Odkimala je, odrinila njegovo roko, ki je drsela po električnem, prasketajočem stegnu, vstala, zaloputnila vrata. Spustil je okensko šipo in vprašal jutri? Zmignila je z rameni, pokliči, se malce besno zagnala v klanec. Od zadaj je še boljša, je pomislil, nepremično spremljajoč njeno odhajanje. Takoj, ko gre, umiram še močneje, smrt začne škripati v meni, smrt, ta prašiča gnilozoba koščena! Bilje razburjen, to že smemo reči, ko je zasukal volan in znova zapeljal na glavno cesto in naprej, ven iz mesta, proti domu.
Ko je prevozil reko, je vedel: doma sem, cesta je bila le še predmestna pot, hiše le še predmestne vile, obdane z negovanimi vrtovi in sadnim drevjem. V nosnicah je začutil vonj po gnoju, ki ga je veter prinesel z bližnje kmetije. Gnoj, razpadanje, premena organskega in anorganskega, ponovno klitje, je pomislil, umiram, ampak ta vonj ga ni spravil v grozo, umirjal ga je. Pred hišo je ustavil in zaklenil avto. Ozrl se je mimo hiše, kakih sto metrov naprej se je pot zožila v stezo in zavila v gozd. Kaj je božja vsevednost proti nagonu bukve, je pomislil, iz žepa izvlekel šop ključev in odklenil vrata.
Vera, je zaklical, ko je vstopil v prazen delovni prostor, ki je bil hkrati knjižnica in dnevna soba, kje si? Stopil je v kuhinjo, bila je prazna, pod stopniščem, ki je vodilo v nadstropje, je znova zakli¬cal Vera, se zasukal in skozi delovno sobo, ki se je odpirala na vrt, odšel iz hiše. Me ne slišiš? je vprašal ženo, ki je sedela za vrtno mizo, založeno s knjigami in papirji, kako ti gre? Slabo, je rekla, ne da bi dvignila pogled, slabo, zdi se mi, da se ljubezenskega romana sploh ne da napisati, to je zato, ker je naš čas vso ljubezen porabil za izpopolnjevanje hudobije, zdaj ga je pogledala, zrla je vanj nepremično in s stisnjenimi ustnicami. Dol-go te ni bilo, je rekla. Šel je k mizi, jo poljubil na čelo, se usedel. Nobenega romana ni mogoče na-pisati, ostali so nam nižji pripovedni žanri, razne kriminalke, groteske, kronike, znanstvena fanta-stika, to pa niso romani. Ampak za tvojo povest o ljubezni velja tisti motto Vargasa Llose, saj veš, ne moreš spati z vsemi ženskami na svetu, vendar je vredno poskusiti. Dolgo te ni bilo, je rekla. Zamolknila sta, iz tišine je bilo slišati, kako rumenijo ma¬relice in rdečijo maline. Si bil z Majo? Pokimal je, vstal, odšel v hišo, odložil suknjič, si z ostro kretnjo razpel kravato. In kaj potem, če si bil, je rekel svoji podobi v zrcalu, umiraš. Prišla je za njim, v pečici imaš piščanca, je rekla, oprosti, poskusila bom še nekaj časa delati, izginila je v vrtu, a se spet vrnila. Joj, skoraj bi pozabila, mu je rekla, klical je oče, če se lahko oglasiš, ne počuti se dobro. Očeta imam živega, pa umiram, je pomislil, kako blizu smrti je šele on. Velja, je rekel ženi, a nimam prav veliko časa, moram se pripraviti za teologijo, nisem še dokončal eseja. Kdaj imaš predavanje? ga je vprašala. Jutri ob desetih, je rekel, se je Nataša kaj oglasila? Ne, je rekla Vera, pripravlja se na zaključni koncert, poleg tega ima veliko dela z Dušanom. Dela? je vprašal Vladimir. Ne boš verjel, ampak nekateri se imajo še zmeraj radi, mu je odvrnila. Nekaj časa je stala, komaj opazno nihala z gornjim delom telesa, potem je stopila k možu in se podrgnila obenj kakor mačka. Objel jo je, zavonjal je - še nevidno - sivino njenih las, v ustih se mu je nabrala slina, rekel je: ne boš verjela, ampak sloni zaradi občutljivega spomina ne smejo hoditi po jajcih, odmaknila je glavo, se zasmejala, zgrabila ga je za lase, mu upognila glavo, da ga je zabolelo, ga poljubila na usta, da je začutil njen jezik. Kako so lahko stvari, ki so vroče, hkrati mokre, gaje prešinilo, s težavo je zamomljal: ej, Vera, moram k očetu. Ja, ampak prej povečerjaj, je rekla in se napotila k vratom, ki so vodila na vrt.
Med podboji se je ustavila in obrnila. Zahaja¬joče sonce jo je prežarilo s svetlobo, Vladimirju se je zdelo, da je naslikana na Turnerjevem platnu, njena obleka je pričela goreti, gorela je tudi njena koža, pravzaprav ne koža, gorel je kožuh, bel, skodran kožuh, profesor je razločno slišal, da je za- beketala. Zbudi se, Vladimir, je rekla, telefon, sigurno je zate. Pomel je oči, stopil k telefonu, dvignil slušalko, Vladimir. Ja, dober večer, profesor je takoj spoznal glas dekana Grobarja. Kaj bo dobrega? je vprašal Vladimir. Hotel sem vas samo vprašati, je rekel glas iz slušalke, ali je res, da ni¬ste nagovorili študentov, kot smo se zmenili? Vladimir je pomolčal: res. Smem vedeti čemu? je bil radoveden dekan. Ah, je dejal profesor, vse skupaj se mi je zdelo kot nekakšno zmagoslavje smr¬ti. Dekan se je ob njegovih besedah hudo razku-ril. Zmagoslavje smrti? Tako nekako, je rekel Vladimir, kako naj bi bil v takšnem položaju pametnejši od študentov?
Vračal se je v mesto, oče je živel v bližini fakultete. Hiša, v kateri je samoval, je bi¬la pred leti polna glasov in korakov, ulica, ob kateri je stala, pa polna tišine. Zdaj je bilo obratno, hiša je bila prazna, tako mirna, da bi v njej lahko strašilo, medtem ko je ulica postala hrupna, histerično kričava. Tako gre to, je pomislil Vladimir, svet se spreminja v kuliso, svet se spreminja v ra-diranko, v špansko steno, v elektronski zaslon, za katerim narašča beli šum niča. Pena dni, Vian, točno.
Zapeljal je na pločnik, ustavil, poiskal med ključi tistega, ki je odpiral vhodna vrata, vstopil. Postani zrak mu je stisnil dušo, tudi zrak je postal težak od starosti. Nobena luč ni bila prižga¬na, Vladimir je vedel, da je oče v ateljeju za hišo, zakoračil je čez lepo negovano travo. Še dobro, da lahko plačujem oskrbnika in strežnico, je pomislil, ubila bi ga umazanija, kljub temu daje akademik, bi ga pustili crkniti, še pes ga ne bi povohal, zdaj ko je star in ni več reprezentativni nadaljevalec Jakopičeve genialne samoniklosti. Vladimir je vedel, da ima očetovo slikarstvo z Jakopičem opraviti toliko kot riba z biciklom, ure in ure je strmel v njegova platna, na katerih so iz brezčasja vznikale razpadle, zgrizene, obžrte, preluknjane mitične pošasti, koranti, fantastične ptice, gole neveste in ženini, ki so se parili še po svoji smrti, podobe so ga spominjale na četrto razsežnost prostora, razsežnost, razodevajočo se človeku skozi novo ploskovitost, ploskovitost umetnosti.
Odprl je vrata v atelje, odleglo mu je, tu je dišalo po lesu, olju, platnu, fimežu, razredčilih in fiksirjih, po neznanih rastlinskih barvilih, po eksotičnih deželah, prostor je bil poln zgodb, v njem je bilo več usod kot v knjižnicah, ta prostor je edini roman, ki ga je napisala sodobnost, je pomislil Vladimir. Čas razkroja je končno dobil svojo obliko, obliko, sestavljeno iz samih esenc, ta prostor je napisal tisto, kar je spodletelo Huy-smansu.
Oče je ležal na divanu, založenem s slikami in okvirji, takoj je obrnil glavo in rekel: uspelo mi je. Kaj ti je uspelo? je vprašal Vladimir, videl je, da se stari smehlja. Uspelo mi je uiti iz kabineta predsednika države. Iz kabineta predsednika države, je začudeno, to pa že lahko verjamemo, vzkliknil Vladimir. Ja, je rekel oče, ob moji pariški razstavi je priredil sprejem, sem mislil, da o tem kaj veš, medtem ko so se novinarji drenjali okrog ekscelence in francoskega veleposlanika, sem, ne da bi kdo opazil, odšel iz kabineta. Kam? je vpra¬šal profesor. Domov, je rekel oče, za hip pomolčal, pravzaprav sem se za hip ustavil pri Lovcu in spil osminko terančka. Osminko? je Vladimir dvignil obrvi. Dve, je odvrnil oče. Zato ti zdaj ni dobro, je rekel profesor. Kar dobro mi je, lahko bi mi bilo precej slabše, je rekel oče, predstavljaj si, kako je zdajle tistim novinarjem, ki morajo napisati članek o sprejemu. Še kakšno sranje ti bojo zakuhali, je rekel Vladimir. Meni? je rekel oče, meni živ bog ne more ničesar, ta trenutek se lahko dema- terializiram in zaplavam v eno svojih slik. Strašen si, goba stara, je rekel Vladimir.
Vstal je in stopil k štafelaju, na katerem se je sušila slika. Kdaj si jo namalal? je vprašal. Po Lovcu, je rekel oče, če boš dobro pogledal, boš videl, daje kompozicija precej majava. Vladimir seje zasukal: videl sem vzporedno resničnost, stari, padel sem v drhtenje praznine, ki jo je obvladovalo jagnje, če mi ne bi reklo bah in mi citiralo Heideg- gerja, bi mislil, da sem zašel v Sveto pismo. Čakaj, čakaj, je poskočil oče in se usedel, pripoveduj mi o tem, kakšno je bilo jagnje. Bilo je, je zamrmral Vladimir in pomolčal, bilo je, kaj vem, nedolžno, razumeš, brezgrešno, v očeh je imelo barve zvezde, ki je eksplodirala v sosednji galaksiji in so jo priobčili na naslovnici Tedenske tribune, si jo videl? Oče je pokimal, s presenetljivo gibkostjo odkorakal k steni, s police potegnil debelo knjigo, polistal po njej, pomignil sinu, naj se mu približa, je bilo to jagnje? Vladimir je pristopil in ostrmel: naslikano je bilo isto jagnje, ki ga je srečal v svoji viziji. Kaj je to, zaboga? je vprašal. Chagallova ilustracija za Gogoljeve Mrtve duše, je pojasnil oče z zagonetnim nasmehom na ustnicah.
Zato, je rekel Vladimir in z očmi pogledal po nabito polni predavalnici, v kateri je vladalo takšno vzdušje, da so se rosile stene, zato skuša Pascal zlomiti Descartesovo samoumevnost dvoma. Poslušajmo: biti v dvomu je velika muka. A kdor je v tem dvomu, ima vsaj to neod¬tujljivo dolžnost, da išče. V trenutku, ko Pascal zlomi samoumevnost dvoma, se mu razpre srhljiva globina vsemiija, citiram: gledam to strašansko vesoljno prostorje, ki me obdaja, in vidim, kako sem privezan v neki kotiček tega širnega prostranstva, ne da bi vedel, zakaj sem postavljen prav na ta kraj in ne kam drugam, ne zakaj mi je to malo časa, ko mi je dano živeti, dodeljeno prav v tej točki in ne v kaki drugi večnosti, ki je bila pred menoj, in v tisti, ki je za menoj, konec citata. Od tod, od misli o strašanskosti vesoljnega prostorja, je poudaril Vladimir, iz žepa potegnil robec in si obrisal čelo, je kratka pot do Dostojevskega in Bratov Karamazovih, in, kajpak, Jaspersa, ki med drugim reče sledeče: Bog ne obstaja kot predmet znanja, ampak kot dogajanje, izpolnitev eksistence. Povedati hočem sledeče: med poezijo in romanom, teologijo, filozofijo in znanostjo, če se zavedajo svojih omejitev, ni mogoče nikoli več, do danes nikoli več, potegniti jasnih razmejitev. Člo¬veško srce, kot bi rekel moj prijatelj Max Scheler, je edino mesto nastajanja boga, ki nam je dosto-pno, vendar resnični del tega transcendentnega procesa samega. Vladimir je znova dvignil pogled po hipnotizirani množici, ki je zbrano sledila njegovim besedam, kljub vročini in prenatrpani dvorani. Človeško srce pa je, je dejal, od nekdaj mišica, dejavni pogon ljubezni. Ne samo mišica, je dodal in spravil lističe, na katerih je imel izpisano predavanje, v žep, ampak tudi križišče, simbolna točka, v kateri se stikajo in srečujejo sile telesa, zemlje, neba in časa. Dvignil je kozarec, napolnjen z vodo, k ustnicam, odpil požirek in se rahlo priklonil, bolje rečeno, pokimal.
V avditoriju je završalo, ploskanje je kot električna iskra preskočilo iz dlani do dlani. Vladimir je sedel, vstal, se zahvalil, sedel, ploskanje ni bilo nič šibkejše, znova je vstal in se zahvalil. Gospod, ki je sedel poleg njega v visoko zadrgnjenem ovra¬tniku, je pričel pokašljevati v pest, zato je Vladi¬mir še zadnjič vstal in dvignil roke, kot bi se predajal. Občinstvo seje počasi umirilo. Moj gostitelj, je rekel Vladimir, gospod doktor Slomšič, bi, kot kaže, rad dodal nekaj besed. Gospod doktor je vstal, se odhrknil in z glasom, ki gaje bogatil koncertni tremolo, izdavil: pravzaprav ne, rad bi se zahvalil profesorju za njegovo izvirno predavanje, ki nas potrjuje v prepričanju, da tudi brezbožci iščejo svojo vero, obenem bi rad napovedal nasle-dnje predavanje, ko bo naš gost tajni vatikanski svetnik, njegova ekscelenca, monsignor Gasttritis, strokovnjak za vprašanje brezmadežnega spočetja.
Vladimir se je napotil k vratom, ki so vodila v nekakšno sprejemnico, moral se je prebijati skozi telesa študentk in študentov, ki so mu stiskali roko in mu čestitali, profesorju se je zazdelo, da je v dvorani opazil nekaj svojih seminaristov, znanih umetnikov in tudi nekaj tako zvanih rdečih jehovcev. Dovolite, dovolite, je sopihal za njegovim hrbtom doktor Slomšič, gospod profesor so utrujeni, razidimo se, razidimo se, mimo, mimo!
Vladimirju se pred očmi ni naredila tema, am¬pak tišina, to tišino je kasneje popisal kot nesmi¬selnost flavte, ki lebdi v brezzračnem in breztežnostne prostoru, malce Je postal in se z roko naslonil na tablo, pritmjeno na steni, začudeno je obrnil glavo, saj se mu je zazdelo, da ne čuti dotika dlani in table, opazil je, da mu skozi prste sije, bo¬lje rečeno, lije, kot je zapisal, da mu skozi prste lije pekoča svetloba, nagonsko je dlan primaknil k očem. v njej je bilo jagnjetovo oko, ki mu je govorilo: vzemi me s sabo, umiram, je zašepetal, ne, jaz umiram, je reklo oko in ugasnilo. Vam je slabo? je vprašal doktor Slomšič, Vladimir je samo odkimal in stresel z dlanjo, se z dolgimi koraki po¬dal v sprejemnico in se sesedel v udoben naslanjač. Boste sok? je slišal doktorjev glas. Odkimal je. Bi lahko s čim presekal? je vprašal. Presekali? No, pa prestrelil. Svoj želodec, s kakšnim žganjem, grabi me slabost. Imamo, pristnega samostanskega, se je nasmehnil Slomšič, zvarjen je bil v bliži¬ni Boga. Potem pa sploh, je odvrnil profesor in iz- pil ponujen kozarček, stresel z glavo, še enkrat pogledal v svojo dlan. Kaj jaz tukaj gobezdam in solim ljudem pamet, je pomislil, vsak kamen je pametnejši od mene, predvsem pa vztrajnejši, vztrajnejši. Se vam ne zdi, gospod profesor, je rekel doktor Slomšič, da je misel o Bogu kot človekovemu samouresničenju malce drzna? Skoraj heretična? Vladimirju se je v ustih nabirala grenka slina, vsaka misel o bogu je heretična, je rekel. Ja, ampak, je začel doktor, a profesor je sunkovi¬to dvignil glavo in skorajda zakričal: tukaj črkujem kot zapuščeno ščene, vi pa mi trobezljate o nekakšnem Bogu, ki ni v meni, ampak si gladi dolgo brado nekje nad oblaki? Premislite vendar, gospod doktor, premislite, predvsem pa umolknite. Slomšič je s takšno užaljenostjo zajel sapo, da je bilo slišati, kot bi zažvižgal.
Bravo, je rekel mož v dolgem površniku, slo¬neč na vratnem podboju, bravo maestro, najprej z
otrobi, potem s kolom! Profesor seje začuden ozrl. Železnik, se je predstavil obiskovalec, vnet zbiralec vaših misli. Policaj? se Je namrdnil Vladimir. V civilu. Smem vprašati, od kdaj se policija sprehaja po teološki fakulteti? je vzrojil Slomšič. Smete, smete, se je razveselil Železnik, odkar prirejate predavanja odprtega tipa. Saj je bilo predavanje gospoda profesorja odprtega tipa, ni res?
Ko je Vladimir z negotovim kora¬kom stopal po tlaku obokanega atrijskega dvorišča, je začutil, da ga je nekdo prijel za komolec. Nataša, je rekel, si me poslušala? Dekle je poki¬malo, virtuozno, je rekla, kot ponavadi. Zamahnil je z roko, gledal v tla. Oče, je rekla Nataša, imaš pol ure časa, bi prišel k meni, Dušan bi te rad spoznal. Tudi jaz njega, je rekel Vladimir, njegova zadnja zbirka je presneto dobra. Me veseli, da ta¬ko misliš, je rekla Nataša, potem pa, po kratkem premolku: veš, zadnje čase je nekam, nekam odljuden. Umira, je pokimal Vladimir. Oh, oči, je rekla Nataša in zmajala z glavo.
Skozi težka, starinska vrata sta stopila na ce¬sto, v sonce, hrup, kot bi se potopila v čas. Cesta ju je vodila v stari del mesta, stisnjen med reko in grajsko pobočje, slikovit del mesta, po katerem je bilo prijetno pohajkovati, ne pa v njem stanovati. Kaj je narobe z mamo? je vprašala Nataša in, ne da bi se ustavila, pogledala očeta. Ne vem, je kaj narobe? ji je Vladimir vrnil pogled. Včeraj sem bila pri njej, je rekla Nataša. Ja, je rekel profesor. Popoldne, ko te ni bilo od nikoder. Bil sem, je začel profesor, bil sem, hotel sem nagovoriti študen-te, jim povedati, v kaj se lahko sprevrže zasedba, pa, je zamolknil. Pa, je rekla Nataša in se ustavila, pa si šel raje pogledat, če ima Maja še tako kosmate noge kot včeraj? Poslušaj, mala, je vzdihnil, njegovi stiski lahko verjamemo, a se nisva enkrat za vselej zmenila, daje Maja moja prijateljica? Nisva, je rekla Nataša, reciva ji raje muza, tvoja muza koruza. Profesor se je zarežal, prav, je rekel, ženske se bolje spoznate na muze, če bi bile muze moški, bi bile muzavci. Ali pa muzniki, je menila Nataša, vprašala sem te, kaj je z mamo? Pisanje ji ne gre od rok, je rekel profesor, štrika o ljubezni, ne vem, kako naj ji pri tem pomagam. Če ti ne veš? je rekla Nataša.
Dan ni bil nič manj vroč od včerajšnjega, iz kock, s katerimi je bila tlakovana ulica, je puhtela vročina, ljudje so se proti njej borili s pivom, brizganci, kot laž kratkimi krili in pisanimi senčniki, razpetimi nad gostilniškimi mizami. Nataša je za¬vila v baročno hišo z balkonom, ki ga je podpiral kamnit obraz: pred svojimi marmornimi, nemimi usti je otrpli mož držal kazalec, kot bi hotel z njim utišati mimoidoče. Kakšen pleonazem, je pomislil profesor, kakšna nabuhlost molka, nekaj takega kakor gromska strela. Temna vrata, je rekel Na-taši, bodo pesniki kar naprej vstopali skozi temna vrata?
Stopnišče, kije vodilo v nadstropje, je bilo polkrožno, smrdelo je po mačji scalini, mokrem ometu in neodrešljivem hrepenenju. V tej hiši je umrlo preveč ljudi, imeti mora klavrno karmo, je pomislil profesor, moral bom prihraniti denar in spraviti Natašo kam drugam. A bila sta tu, Vladimirjeva hči je v slabo opleskana, povešena vrata vtaknila ključ in jih odprla.
V stanovanju pa ni bilo slabo, soba, v katero sta vstopila, je bila sicer mrakobna, a je imela visok strop, bila je prazna, brez pohištva, zato je bila na videz še prostornejša. V resnici ni bila prazna, v sredini je stal velik koncertni klavir, ob steni dva zvočnika in gramofon, na zidu ogromna slika, na katero je slikar z divjaško slastjo namalal rumenega bika; izžareval ni živalske, ampak nezemeljsko moč. Prostor pod klavirjem je bil domiselno izpolnjen, to pa že smemo zapisati, z na tleh ležečo, dvojno posteljno vzmetnico.
Pesniki vseh dežel, zbudite se! je zaklicala Nataša. Dušan, pokrit čez glavo, je nekaj zagodrnjal.
Oči, sedi h klavirju, Je rekla Nataša in Vladimir se je usedel. Boš kavo? Profesor je pokimal, Nataša je izginila za vrati, pogledal je klaviaturo, strune in kladivca pod odprtim pokrovom, pomislil: če to ni pomanjšano vesolje, pitagorejci se niso motili, s prstom je pritisnil na eno od tipk, glasbilo se je odzvalo s presenetljivo močnim zvokom, zdelo se mu je, da so zadrhtele šipe v oknih in da je bik na sliki napel svoja pleča. Ko je Vladimir premaknil nogo, da bi preizkusil pedal, gaje od spodaj, s tal, strmo gledal Dušan. Opazuje me popek zemlje, je pomislil profesor, v tistem trenutku se je vrnila Nataša s kavo in se zasmejala, ker ji je postalo jasno, da moška strmita drug v drugega. Profesor in učenec, je rekla, se mi zdi, ja, je zamomljal Dušan, kdo je učenec? Bral sem vašo zadnjo zbirko, je rekel Vladimir. Ja? se je nekam neprizadeto oglasil Dušan. Oči pravi, da je zelo v redu, se je vmešala Nataša, ja? se je oglasil Dušan. Kako to, da vas nikdar ne vidim na primerjalni? je vprašal profe¬sor. Ker mi je primerjalna eno figo mar, je odvrnil Dušan. Čemu? je vprašal Vladimir. Čemu ne? je vprašal Dušan, mene zanima poezija, a bi me vi lahko naučili pisanja? Vladimirje odkimal: saj nisem mislil, da bi prišli preštevat zloge, lahko bi se kdaj oglasili pri meni, v kabinetu. Čemu? je vprašal Dušan. Čemu ne? je vprašal Vladimir. Porka duš, utihnita, je zakričala Nataša, bolje bi bilo zapisati: je zacvilila Nataša, v falzetu, ki se je pričel kopičiti pod pokrovom klavirja v neštetih sozvočjih in flažoletih, slon je vstopil v trgovino z beneškim kristalom, je rekel Dušan, Japončki so pometali fotoaparate iz rok in se spustili v brezglavi beg, medtem ko so gondoljerji izgubili nad¬zor nad plovili in so medeni parčki sprijeti popa¬dali v kanalsko brozgo. S prozo bo treba začeti, s prozo, seje Vladimir pogladil po brkih, svet je pač kloaka. Gratuliram, svečenik in učenik moj, je Dušan zavil z očmi. Pa kaj, jebemo, je srdito rekel profesor, kaj vam je tako hudega na tem svetu, spite pod klavirjem moje hčerke, ki vam medtem igra Chopina? Najbrž včasih spite tudi pod mojo hčerko in jazzirate, a ne? Oči, je rekla Nataša, svoje briljantne besedne kadence prihrani za faks, da ne boš govoril samo: umiram, umirate, umiramo. Velja, je rekel Vladimir, vstal, pazita na intonacijo, se obrnil, za seboj zaprl vrata, se na pol v drncu, čeprav je čutil bitje srca v vratu, spustil po stopnišču, se prerinil v bleščavo poldneva.
Kakšen dan, kakšen kurčev, klavrn dan, je pomislil Vladimir in se napotil k reki, najprej mi nek bedast cerkovniški mežnar,
doktor ugašanja sveč in pritrkavanja, soli pamet potem mi obesijo za vrat policaja, nazadnje me prenapeti pisač in hčer vržeta čez prag, to je zato, ker ljudje okrog mene čutijo, da sem star in črkujem, najbrž širim okrog sebe vonj slovesa, najbrž oddajam kisle in zgrbančene energijske valove.
Reka, ki se je lenobno vlekla globoko spodaj v svojem koritu, je bila, navzlic svetlobi in boleče modremu nebu, potuhnjeno temna. Grozljivo, je pomislil profesor, kako zgovorna je v svoji molčlji- vosti, kako lepa je v svoji brezbrižnosti. Naslonil se je na kamnito ograjo, si ogledoval odsev staro- veških hiš na gladini vode, poslušal je sedemkrat zaklenjeno tišino poletnega dne v vrbah, nemost zraka, dokončnost človekove zapuščenosti. Za hip je imel občutek, da je jagnjetovo oko začutil v sebi, v želodcu, začutil kot nekakšno bučo, ki se v njem naglo debeli, pritiska na njegova pljuča, že jo je čutil v goltancu, v ušesnih polžih, napela mu je kožo, umiram, je pomislil, molk sveta bo eksplodiral v meni. A bil je le hip, prišel, minil. Nadomestilo ga je vpitje, petje in smeh, ki je posta¬jalo vse glasnejše.
Čez širok most, okrašen s klesanimi obeliski, ki so, tako je pomislil Vladimir, pomagali utrujenemu nebu, da si poišče oporo, je prihajala pisana povorka mladih ljudi. Bili so dolgolasi, nosili so srajce, bluze in majice kričečih, ciganskih barv, kot šamani in vrači so bili ovešeni z nakitom. Nekateri so igrali na eksotična glasbila, drugi so brenkali na kitare, tretji nosili transparente, na katerih je profesor lahko prebral: svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače, blaginjo damo,duše ne damo, bolje je biti zadet od dreka kot od krogle, univerza življenja je prašna cesta. Prisrčni so, mladi in naivni, je pomislil Vladimir, pleme zavožene civilizacije, a to jim nič ne pomaga, ker ne razumejo, da je njihova povorka brez spomina in nima preteklosti, čeprav prisegajo na zen in Zairatustro, nič jim ne pomaga, ker ne razumejo, da je pred njimi somrak, ki ga bodo razsvetljevale le grmade novih malikov in inkvizitorjev.
Povorka, ki je postajala vse številnejša, iz stranskih uličic so se na most zlivali novi in novi demonstranti, je nenadoma zastala. Na ograji mostu je stal mladenič gladkih lic, ki so žarela od navdušenja, z leninovsko čepico na glavi, z levico seje oprijemal stebra, desnico pa je imel izproženo visoko v zrak, dlan krčevito stisnjeno v pest. Zob za zob, oko za oko, je kričal mladenič, naš kolega je še vedno v komi samo zato, ker se je uprl de-monizmu enakomislečih, borimo se za drugačen svet, za svet, kjer ljudje ne bodo le sužnji režima.
In kje je tu prostor zame, kje je prostor za mo¬je umiranje, je pomislil profesor, kje je prostor za sentimentalni Verin roman, za Natašinega Skrjabina, za Dušanovo cinično svetobolje? Za Majina šušteča stegna in njeno dišečo pičko, njeno muco
s krempeljcem in brki, kje je prostor za praznino, v kateri beketa moje jagnje?
Z rokami se je odrinil od ograje in se podal čez most, s sklonjeno glavo, v velikem loku se je ognil množici, kije še zmeraj brenčala, spominjajoča na sršenje gnezdo, zdelo se mu je, da je mladenič na ograji zaklical: profesor Vladimir, ste še vedno z nami, a ni bil prepričan, kajti okrog obraza se mu je pričela zapredati mehka jagnjetova dlaka, breg reke se je spreminjal v preprogo iz bele volne, kosmiči jagnjetovega kožuha so frčali po zraku, las¬je mimoidočih so postajali snežno ‘beli, vse, kar ga je obdajalo. Je postalo tako polno slepeče luči, da je moral zatisniti oči. Ko je znova dvignil veke, je bil pošteno začuden, kajti stal je pred Dramo, okrog njega ni bilo žive duše, saj so se žive duše poskrile pred soncem, pod njegovimi nogami so se v vetrcu nalahno vrtinčili letaki, na katerih so bile z rdečimi, kričavimi črkami napisane, tako je pomislil profesor, parole, čeprav ni imel volje, da bi jih skušal prebrati.
Madonca, kaj je s tabo? je vprašala Maja, a te je povozil valjar, tak si kot smrt, si po nemarnem imenoval Gospodovo ime? Bil sem svetotvoren, je rekel Vladimir, kako se počuti tvoj krempelj ček in brčice? Krempelj ček? Brčice? seje, zapisujemo brez trohice dvoma, začudila Maja. Od tvoje muce, je pojasnil profesor. Satir pohotni, je zapihala igralka, to mu je rekla prvič, ne obračaj plošče, kako je bilo na teološki? Mah, je zamrmral Vladimir, občinstvo v redu, farji pa kot farji, saj veš, uslužbenci Cerkve. In ti, ali ti nisi uslužbenec Univerze, ali ni Univerza uslužbenka Države? Univerza je zame, je rekel profesor, do kraja prignana volja do moči, torej prostor skraj¬nega osebnega tveganja. Zate, je rekla Maja, zate, ne pa za Grobarja in njegove vazale.
V garderobi je bilo zatohlo, Vladimir si je slekel suknjič, ga vrgel prek stola, stopil k Maji, ki si je pred ogledalom urejala pričesko, se sklonil in jo poljubil na vrat. Tale kostum je naravnost fukiš, je zamrmral in se usedel zraven nje, sploh ne skri¬va tvojega liberalnega pogleda na svet, ta krpica sanj ne sodi v igro, ki jo pripravljate. Brane je po-penil na kostumografko in šivilje, je rekla Maja, rekel je, da jih bo sežgal na grmadi skupaj s kor- zeti in volančki, zato sem zdaj nekam, kako bi rekla, posodobljena. No, saj sem rekel, se je zasme¬jal profesor, kaj? je zanimalo igralko, ah, nič, prej sem srečal povorko hipijev, je odvrnil, nekaj so pozivali na barikade. Saj res, je hlastnila Maja, greš z mano v kliničnega? Čemu, je vprašal, imaš vnetje jajčnikov? Ne bodi neokusen, je rekla Maja, obiskat grem sociologa, tistega, ki so ga razbili policaji. Ali ni v komi? je vprašal Vladimir, ne, mu je odvrnila, sinoči se je njegovo stanje bistveno izboljšalo, ampak obiskov še ne dovolijo. Kaj potem? je zanimalo Vladimirja, s kolegi smo zmenjeni pred bolnico, zapeli mu bomo kakšen komad od Dylana ali od Baezove, da ga razvedrimo. Mislim, je rekel Vladimir, da bo počil od vedrine, če je bil še včeraj v komi. Nisem te prosila za komentar, vprašala sem te, če greš z mano, je odvrnila Maja. Grem, je šepnil profesor, vstal in jo z obema rokama prijel za vrat, kot bi jo hotel zadušiti, grem, če greš potem ti z mano. Kam? je zanimalo Majo. Domov, se je sklonil k njenemu ušesu, da jo je poščegetal z brki. A tvoje ta stare ni? mu je Maja razklenila roki in se sunkovito obrnila. Je, je rekel. Je? ga je nepremično gledala, je, je potrdil, ji strmel v oči, je, pomolčal, njegova dlan je šla molče v Majin dekolte, krenila ga je po prstih in vstala.
Noli me tangere, je rekla, to se ne sme, lahko me samo gledaš, šla k omari v kotu, jo odprla, vze¬la iz nje svoje mini krilo in majico, stopila v poletne čevlje z visoko peto, zanihala z boki, si šla z rokami skozi lase, narahlo priprla usta in si z jezikom ovlažila ustnice, poj, je ukazala. Veš, da nimam posluha, je izdavil Vladimir, zdelo se mu je, da ima v ustih ogenj in kepo pepela, nikoli ne po¬jem. Vse je enkrat prvič, je rekla Maja, si šla z rokami prek lic na vrat in prsa, poj, kako naj se slečem v tišini? Profesor je še okleval, sredinec njene leve roke je pričel krožiti po krožcu desne dojke, z desnico je snela obleko s svoje leve rame.
V ustih nimam samo ognja in kepe pepela, je po¬mislil Vladimir, ampak tudi glavico svojega tiča, pričel je peti, pričel je potrkavati po podu kot kakšen rezijanski godec. Maja je nadaljevala s svojo igro, uspelo ji je osvoboditi še drugo ramo, zdajci je kostumček hotel zdrsniti, a se je presenečen
ustavil na štrlečih prsih, Vladimirje očitno ujel pravi ritem, saj je brundal vse bolj zanosno, Maja se je počasi, s kazalcema, ki sta se počasi uvila kot petelinji ostrogi, dotaknila, samo dota¬knila roba obleke in ta se je, kot bi misel padla v nezavest, zložila k njenim nogam, profesorje videl prsni bradavički, ki sta presenečeni, zavedajoč se svoje izzivalne popolnosti, strmeli v svet, videl je tudi njene boke pod vitkim pasom, boke, na katere bi lahko naslonil celotno zgodovino evropske filozofije, je pomislil Vladimir, videl je še prosojne spodnje hlačke, pod katerimi so se risali obrisi ust, to so usta skušnjave, je pomislil profesor, aum, alfa in omega, beseda prve in zadnje skušnjave, amen, zatopotal je po podu, divje, spo¬minjajoč na bika, ki ga je gledal v Natašini sobi, bila je to nekakšna kadenca pričakovanja, ki ne dovoli, da bi se skladba prekmalu končala, a bil je konec, kajti Maja si je z dvema presenetljivo hitrima potezama, z dvema trzljajema, je pomislil Vladimir, nadela krilo in majico, zaklicala: Ole! in otrdela, z rokama, usločenima na tak način, da sta bili podobni nabrušenima srpoma, poosebljajoči napeto večnost flamenko plesalk v hipcu, ko izzveni poslednji akord.
Velikanska bolnišnica je bila nova, a je kazala zmahan, bolehen obraz, če se sme¬mo tako izraziti. Ko sta Maja in Vladimir prikora¬kala na ploščad, ki je vodila k vhodu, sta zagledala vrsto klopi, na katerih so posedali bolniki v črtastih pižamah in modrih haljah. Na srečo, je pomislil profesor, umiram na cestah, v kabinetu, med domačimi knjižnimi policami, v gostilni, umiram s pogledom na Majine prsi, z Verino dlanjo na rami, v vinu in v sledi črk, ki jih pero pušča za mojo roko, ne pa tu, v tem velikanskem mehani¬zmu za razkuževanje zavesti in njeno dokončno omamljenje. Pogledal je Majo, smehljala se je mi¬mo njega, k vhodu v stavbo, kjer je stala gruča študentov, zelo zanimiva gruča, saj je bil vsak od mladenk in mladeničev zavit v eno izmed zastav tujih držav, profesor je takoj razpoznal ameriško, sovjetsko, francosko in angleško zastavo, nekatere med njimi pa so bile zelo eksotične, verjetno so zares pripadale daljnim, na pol pravljičnim državam. Študentje so pred poslopjem kliničnega centra razvili velik transparent, ki je bil očitno namenjen poškodovanemu sociologu, saj je na njem pisalo Ves svet je s tabo.
Dobra šala, je pomislil Vladimir, dober štos, je rekel nekdo, ki je stal na robu ploščadi, profesor se je ozrl in zagledal Železnika, s sarkastičnim na¬smehom na ustih in z majhno snemalno kamero v rokah. Vidite, tudi jaz sem umetnik, je rekel Železnik, pravkar snemam gradivo za svoj celovečerni film, boste prišli na premiero, gospod profesor?
Vladimir je, ne da bi policaju namenil le kanček pozornosti, pohitel za Majo, ki je stekla proti skupini študentov, da ji je čvrsta ritka začačačačala po ploščadi. Ko se je približal mladenkam in mladeničem, jih je hotel opozoriti, da jih snemajo, a je pomislil: otroci so, nekdo, ki umira, nima nobene pravice, da bi jim prepovedal igranje. Pridi, ga je prijazno poklicala Maja, z mano je tudi profesor, je rekla kolegom, ki so ga s klici odobravanja sprejeli medse.
Med tesno zgnetenimi obrazi, ki so prešerno prepevali pesem, sprašujočo se, kako dolgo pot bodo morali prehoditi, preden bodo postali bitja, ki bodo zaslužila naziv ljudje, mu je postalo tesno, ploščad se je napela pod njegovimi nogami, se upognila, kot bi mu skušala dokazati, da je Zemlja okrogla, stvari so začele drseti vsaksebi in se drobiti, bolnišnica se je razlomila in pogreznila v sivkast dim, profesor je stal sam samcat sredi puščave, čudovito strašne v svoji mehki, sipki zaobljenosti, ki ni bila namenjena življenju. Vladimir seje zasukal okrog in okrog sebe, v daljavi je opazil svetlo točkico, ki je postala točka, lisa, jagnje. Kako naj med peščenimi zrni najdem svoje oko? ga je vprašalo jagnje, Vladimir je opazil, da jagnje kleči in brska po tleh, pomagaj mi, pomagaj, je rekla žival, padel je na kolena in v dlani zajel pesek, dvignil si ga je pred oči, razklenil prste, da so se mu začela zrnca vsipati v usta, zdaj si peščena ura, zdaj si čas sam, je reklo jagnje, zdaj si popolna uglašenost minevanja, ne umiraš več, nekaj, kar je sočasno, ne umira, jagnje je iztegnilo jezik in mu obliznilo obraz, Vladimir, je zaslišal, bila je Maja, ki ga je nagajivo grizljala v uho in ga lizala po vratu, dotrpel si, Alah je velik, Alah je dober, lahko greva k tebi.
Zasukal se je, da bi šla, gruča se je razmaknila, pred njima je stal Zoran in se naslanjal na kovček s kitaro, molče. Ti? se je začudila, Zoran? se je zdrznil tudi profesor, pošteno zdrznil. Kaj pa Maribor? je vprašala Maja. Maribor, ja, je jezno rekel Zoran, tako daleč je kot Nepal, v Zidanem mostu so me sneli z vlaka in mi postlali na policijski postaji. O, mater jim, je rekla Maja, s kakšno pretvezo? je zanimalo Vladimirja, Zoran je samo skomignil z rameni.
Gruča študentov je zavalovala, mladenke in mladeniči so pričeli vznemirjeno vzklikati, a zdaj se človek ne sme več peljati, kamor hoče, v tej državi ne veljajo nikakršne civilne norme, sramota, kot bi živeli nekje v božji materi in ne sredi Evrope, Vladimir je videl, kako je skozi vrata bol¬nišnice prišlo več policajev, videl je tudi, da se je nekaj modrih angelov znašlo zraven Železnika, ki je vneto snemal svoj dokumentarec, rekel je: hej, umirite se, nimamo se kaj umiriti! so se razburjali študentje, res je, umirite se, je glasno pozval eden izmed policajev, tu ste na območju bolnišnice, vladati mora tišina, ste zveri ali kaj, kako naj ljudje ozdravijo, če vi tukaj tulite, jih delate živčne in motite njihov počitek?
Profesorje prijel Zorana za laket in ga potegnil za sabo, gremo, je rekel, kam pa? je vprašal kitarist, se bomo zmenili na vogalu. Ko so šli mimo Železnika, je Zoran rekel: čao, pigi, čao, prase, smrdi ti iz tvojega bednega rilca, Maja ga je hlastno povlekla vstran, si zmešan, je rekla, ne, ta po- fukelj je zmešan, se je penil Zoran, policaji si njegovih besed niso gnali k srcu, še nekaj korakov in bili so za vogalom, v senci velike platane.
Jaz da sem sočasen, je pomislil profesor, jaz da sem popolna uglašenost minevanja, jaz, ki zgu¬bljam čas in življenje v nekih nesmiselnih junačenjih? Maja, je rekel, bova poklicala taksi? Bosta, je zarobantil Zoran, bosta, kaj pa jaz, midva bova poklicala taksi, Maja, rad bi šel k tebi do¬mov. Ne, je rekla Maja, njen glas je bil oster, kot bi z britvijo zarezal skozi zrak, ne bova šla k meni domov. Ne? se Je Zoran zastrmel vanjo. Ne, je ponovila igralka, k profesorju grem, rabim njegovo pomoč pri diplomski.
Zoran je za korak odstopil, njegov obraz je po¬stal pepelnat, ta kozel stari ti bo pomagal pri di¬plomski, se mi zdi, ja, saj me bo še pobralo, ti jo bo napisal na tvojo potrebno rit? Mi nisi še predvčerajšnjim, se je zarežal, ko sva tretjič zapored prepisovala klavzuro, šepetala, kako me imaš rada? Poglej me, Zoran, je čisto tiho rekla Maja, poglej me, kreten samovšečni, vidim te, vidim, na-miguša, je zasikal, res me poglej, jaz sem Maja, nobena tvoja igrača nisem, nikakršna lutka, ki jo boš napihnil, kadar si boš zaželel, potem pa jo pohodil in popljuval.
Aja, je po dolgem molku rekel Zoran, stari je najbrž boljši od mene, on najbrž ni samovšečen? Beh, je vzdihnila Maja, z njim grem zaradi sebe, razumeš, zaradi sebe! Ena mularija leži po cesti, najbrž so vsi zadeti in pribiti, je rekel taksist, nisem mogel priti prej, moral sem peljati okrog riti v varžet.Kje ležijo? je vprašala Maja, tam pred Figovcem in Slavijo, policajem pred nosom, je odvrnil taksist,presiti so, banda, ne vejo, kaj bi počeli, zato ga seijejo po mestu in zajebavajo poštene ljudi. Imate v mislih nas? je vprašal Vladimir, taksist si ga je ogledal v vzvratnem zrcalu, za vaju ne vem, je zamomljal, vem pa zase.
Zdaj, ko so se izognili središču mesta, je promet tekel gladko, taksi je vozil mimo visokih blokov in stolpnic, ki so se razpasle na obodu mesta, nekoč so ljudje mesta obdali z obzidjem, je pomi¬slil profesor, zdaj, ko je sovražnik postala narava,
jih zamejijo s spalnimi naselji, srce mest postaja njihova koža, poiskal je Majino roko, ki je počivala na sedežu, in jo stisnil, a Maja je odsotno strmela skozi okno, gledala je reko, ki so jo prečkali, obmestne vile, obdane s kosilnicami za travo in vrtnimi palčki koroškega porekla, gledala je v ništrc razkošja, sezidan z bančnimi krediti in po¬sojili, opazovala z negibnim smehljajem, kot bi ji duša ušla iz ust in odprhutala v neizmernost zgo-dnjepoletnega popoldneva.
Prispeli so, avtomobil je zavrl na privozu profesorjeve hiše, Vladimir je plačeval voznika, Maja je izstopila in si poravnala krilce, izstopil je tudi profesor, pozdravil taksista, pazite, da vam mularija ne razbije avtomobila, kaj bojo oni, jih bom vse skupaj sklofutal in zbrcal v živalski vrt, je re¬kel taksist in njegove besede, to pa že lahko zapišemo, so bile mišljene resno, kajti mož je imel vrat, ki bi se ga ne sramoval lepo rejen vol, in njegove lahti so bile živahno tetovirane. Vstopila sta v hišo, zaslišala oddaljeno glasbo,Vladimir je hitro spoznal poganski zanos in skriv¬nostnost Carmine Burane, ta glasba je naznanilo civilizacijskega zloma, je pomislil, krog je sklenjen, kača grize v lastni rep. Nietzsche je moral znoreti, da smo spoznali svoj divji izvor, človek je beštija, ki ve za neskončnost, zato je obsojen na izbris, kaj drugega kot izbris pa je uničenje vsega, kar je drugačno, ne umiram le jaz, ampak posvečeno samoljubje, zapisano v molekulo deoksiribonukleinske kisline, samoljubje, ki ga skušamo klonirati v računalnike in kibernetično urejenost sveta.
Šla sta skozi delovno sobo, široko odprto na cvetoči vrt, z izjemo glasbe ni bilo v hiši nobenega zvoka, Vladimir je pogledal k vrtni mizi, a Vere ni bilo, tam so bile le njene knjige in zapiski, obteženi s kozarcem vode, veter jih je listal in jih prebiral s šuštečo radovednostjo. Vladimir se je obrnil, pogladil Majo po laseh, počakaj trenutek, je rekel, morda je zgoraj, v spalnici, zakoračil je proti stopnišču, v tistem trenutku je glasba škripaje utihnila, ob gramofonu je stala Vera in spravljala ploščo v ovitek.
Spet te ni bilo, je rekla Vera, zato sva pa zdaj dva, je skušal biti duhovit, a si imel toliko dela, da si ga moral prinesti domov? mu je vrnila. Jaz sem Maja, je rekla igralka, ste iz mladinskega gledališča? je vprašala Vera, ne, iz Drame, ah, oprostite, Vladimir je imel prej eno iz mladinskega, ja, vem, je prikimala Maja, še prej pa eno iz mestnega teatra, ženski sta gledali kot mački, zrak je pra¬sketal od napetosti. A gremo ven? je vprašal, son¬ce je že za češnjo, v senci bo prijetno spiti koza-rec vina, Vera, ga boš ti prinesla?
Odšla je, ne da bi pokimala, Vladimir je Majo prijel za ramo in jo s kretnjo povabil na vrt. Sedla sta, profesorje prijel sveženj listov in pogledal, kaj je Vera napisala, od pomanjkanja ljubezni, je bilo napisano z urejeno, lepo zaobljeno žensko pisavo, se je njena duša spreminjala v blazinico za bucike, odložil je rokopis in nanj položil knjige. Verina junakinja ima vsaj prešpikano dušo, jaz sem brezdušen, je pomislil Vladimir, zato umiram, Maja je pod mizo prekrižala nogi in ga s prsti požgečkala po kolenih in potem po stegnih in potem z njimi zašla v žgečkljivo mednožje, no, kaj mi pa manjka? je pomislil profesor, koliko romanesknih junakov pa je umiralo tako, da so jih lepe igralke z nogo božale po jajcih?
Prišla je Vera z vinom in kozarci, Vladimir je začutil, kako se je Majina noga umaknila, bom jaz, je rekel, vstal, pogledal dol proti razporku na hlačah, natočil, dvignil čašo proti soncu, da se je vino zlatasto zalesketalo, o pravem času vina poln bokal več vreden je kot tisoč praznih glav, je odre-citiral, in dodal Li Tai Po, na zdravje, Vera, da bi ti pisanje teklo gladko kot tale kapljica, pogledal jo je in se ji smehljal, a ona mu smehljaja ni vrnila, obrnil se je k igralki, na zdravje, Maja, da bi tvoj korak ostal prožen kakor trs, na katerem je zrasla kri gospodova, na zdravje, profesor, je odvrnila, da bi bile tvoje misli tako globoke kot duh, ujet v tejle steklenici, igralka se mu je smehljala, nagajivo smehljala, izzivalno smehljala, česar Vera ni prezrla.
Sonce je bilo še zmeraj visoko na nebu, a v senci vrtnih dreves je bilo prijetno, izpili so drugi, tretji kozarec, molče, kako sta zatopljeni vsaka v svoje telo, je pomislil Vladimir, v ritem, s katerim njuna kri prestreza beli šum smrti, obe sta lepi, Maja v mladostni, ognjeviti salsi, Vera v izmodre-ni zastrtosti nokturna, in kaj sem jaz, kaj sem jaz? nekakšen bastard, križanec med čardašem in gregorijanskim koralom, med guslarjem in koncert-mojstrom, nekakšen rapsod brez motiva, teme, zgodbe, brez mita in zgodovine.
Ampak zgodovina sedanjosti se je nadaljevala in si iskala novih komedijantov, Majino stopalo z gibčnimi prsti, ki bi se jih razveselil sleherni organist, se je znova znašlo v profesorjevem naročju, kot bi mignil se je njegov jurišnik razburil, sonce mi je zdrsnilo za hlače, je pomislil Vladimir, debelo je zazijal, ko je začutil, da mu Verina roka od¬penja pas in gumbe na hlačah, pozijal je, ko je zagledal svojega dramaturga med Verinimi in Majinimi prsti, še dobro, da ga je dovolj, si je oddahnil, igra je pač napeta!
Zdi se mi, mlada gospodična, je Vera prekinila nevarno tišino, da bo vaša diplomska naloga kmalu končana, ah, upam, je odvrnila Maja, še malce se bom morala potruditi, v levici je držala napol izpit kozarec vina, z desnico je prijela rob majice in ga počasi vlekla gor, gor, prmejduš, če to ni obred povzdigovanja, je pomislil profesor, še malo gor, čez napeti hlebček dojke, da je njen višnjevi vršiček presenečen pokukal v poljub sonca in poklon vetrca. Vera je stisnila profesorjev kembelj, odložila kozarec na mizo, se sklonila naprej, tako da se je z rameni naslonila na ljubezen svojega romana, in se z blazinico sredinca nala¬hno, kot bi bila violinistka, ki preizkuša ugla-šenost gosli, dotaknila Majine bradavičke. Ne boste se kaj prida trudili, je rekla Vera, dovolj ste lepi, zdaj je prijela bradavičko še s kazalcem in pal¬cem in jo malce pomlela in pomesila, da je posta¬la še trša in še bolj nabrekla, kar bi lahko brez olepševanja rekli tudi za Vladimirjevega Vladimirja. Maja je spustila nogo, ki se je ukvarjala s profesorjevim profesorjem, na tla, sunkovito odložila kozarec, da se je vino v njem pljuskajoč zapenilo, stegnila roko globoko pod mizo, tako da se je z obrazom skoraj dotaknila Verinih las, s prsti zdrsnila po notranji strani stegna navzgor, brez oklevanja in slepomišenja, v ožino za njenimi hlačkami, dokler ni začutila bisera med lupinama školjke.
Po morju diši, je pomislil Vladimir, po nastanku vrst in evoluciji, ki je pripeljala do moje skrepenelosti, vstal je, da mu je udavasti ud poskočil iz ženine roke in zabingljal nad mizo, prijel je steklenico in jo položil na tla, kozarce poleg nje, šel je s trdim okrog prekucnjenega stola do Maje, privzdignil njeno zadnjico, tako da je njen obraz prhnil med Verine lase, ji slekel krilo in hlačke, zasopel, Maja je privzdignila zgornji del telesa, z eno roko se je oprla na Verino ljubezensko pripoved, zaobrnila glavo proti profesorjevemu kurcu, ga s prosto roko nekajkrat podrgnila gor in dol, prijela pri korenu in se nasadila nanj, privzdignila se je tudi Vera, zgrabila je Majino majico in ji jo potegnila še prek druge dojke, si odpela obleko in se ulegla na mizo, na sentimentalnost svojega pisanja, bila je slična žrtvenemu kozličku na svečenikovemu daritvenemu kamnu, pokrčila in razprla je kolena, da je Majin prst lahko našel zavetje v votlini njenega mednožja, z dlanema je objela Majini dojki in ju pričela divje gnesti, Maja se je sklonila, da so ji lasje padli prek obraza, in zaječala: mater, če to ni umetnost, tu imaš zadnje poglavje tvoje diplome, je zahropel profesor in se nabijal vanjo, kot bi bilo omenjeno poglavje se-stavljeno iz samih klicajev, Vera je gledala z dari-tvenega oltarja s široko razprtimi očmi, kdo se še zna prefukati v ljubezen, je mrmrala brez vek in z vijoličnimi zenicami, Maja je premetavala svojo ritko, da je vršelo in se je celo veter sramežljivo umaknil, na profesorja je sredi popoldneva padala tema, ovijala se mu je okrog glave, mu pronicala v ušesa in nosnice, silila za izbuljena zrkla, ko se je zdrgetal in razlil v Majo, se mu je zazdelo, da beketa, voha in misli kakor jagnje, iz neznanske višine je na koncu svojih nog zagledal kopita, izvlekel je svojo pulzirajočo beštijo, z režice na vr¬hu škrlatne glavice je počasi, kot bi bila lahen milni mehurček, padala kapljica semena, ni bila kapljica, bilo je jagnjetovo oko, posuto z ikrami mi-getavih belinic, med katerimi je Vladimir jasno razpoznal ozvezdje Venere.
Je kaj narobe? je vprašal profesor in si nataknil temna očala, kajti sonce je bilo nizko nad obzorjem in ga je motilo pri vožnji, čemu si tako tiha? Pusti me, je rekla Maja, ponavljam besedilo, pripravljam se na predstavo. Nikar mi ne govori, je rekel Vladimir, ta tekst znaš na pamet v sanjah, igrate ga že drugo sezono. Pa kaj, je rekla skozi zobe, pa kaj, moram ga obnoviti pred vsako predstavo, a misliš, da kar naprej živim s svojimi vlogami? Mislim, da ja, je rekel profesor. Lahko misliš, kar hočeš, mu je zabrusi-la, a to se ne da, igranje ni filozofija, kjer kar naprej vrtaš v eno in isto točko, kjer se vrtiš v krogu, kjer plešeš okrog fiksne ideje kot mačka okrog vrele kaše.
Nisem vedel, da se tako dobro spoznaš na filozofijo, je zamrmral profesor, se krčevito oprijel krmila in pričel divje zavirati, položaj na cesti je bil kritičen, avtomobil mu je uspelo ustaviti tik za vozilom, ki je stalo pred semaforjem, na katerem je svetila rdeča luč. A se ti je zmešalo? je zavpila Maja, mogoče je tebi vseeno, če boš umrl, jaz pa sem komaj začela živeti.
Profesorja je stisnilo v prsih, spustil je krmilo in si obrisal čelo, pogledal je Majo in rekel: oprosti, s svojo osornostjo si me spravila iz tira. Osornostjo? je s piskajočim glasom rekla Maja, osornostjo? Poslušaj, Vladimir, ti si mene natepaval, ne jaz tebe, ne vem, a misliš, da sem ti kaj dolž¬na? Pozabi, je profesor odmahnil z roko in jo znova položil na krmilo, a ni še speljal, čeprav je na semaforju svetila zelena luč in so vozniki za njim trobili kot obsedeni.
Cesta pred profesorjevimi očmi se je najprej spremenila v ozek trak in potem v premico, ki se je zasukala v zrak, nabita z energijo, kot bi bila laserski žarek, profesorja je njena moč posrkala iz avtomobila, z nečloveško hitrostjo je drvel v ne¬skončnost črnega prostorja, žarek je nenadoma ugasnil in pričel je padati, še preden mu je postalo tesno, je začutil, da ga je nekaj zgrabilo za ovratnik, zdaj je padal počasi kot snežinka, zasukal se je in zagledal jagnje, potopil dlani v njegovo belo mehkobo, skupaj sta pristala na mestu, kjer ga je neznana sila dvignila iz avtomobila, a to ni bilo isto mesto, zakaj okrog njega niso stala živčno kašljajoča vozila, ampak barvne lise, podobne humunkulusom in eksotičnim živalim, nikar ne bodi začuden, je zabeketalo jagnje, znašel si se v vzporednem svetu, ki ima drugačno preteklost, barvne lise, ki jih vidiš, so misli, ki so jih izrekli znameniti prebivalci tega vesolja, čustva in vonji znamenitih živali, ki naseljujejo panteon tukajšnje večnosti, misliš zdaj tule prenočiti ali kaj? je reklo jagnje, ne, tega ni reklo jagnje, bila je Maja, ki je prijela profesorja za ramo in ga stresla, zamudila bom predstavo, že vozim, že vozim, je zamrmral Vladimir, premaknil prestavno ročico in pritisnil na plin.
Profesor je parkiral v ulici nedaleč od Drame, pred blokom, v katerem so bila komfortna stanovanja za elitne politike (ali pa elitna stanovanja za komfortne politike), ko je izstopal, je opazil, daje steno nekdo pokracal z velikanskimi pismenkami Kdor visoko leta, smrdi pri glavi, nasmehnil se je, rekel Maji: poglej, tudi poezija se spreminja v pocestnico. Igralka je imela dosti opravka s svojo minico, ki je bila od burnega popoldneva precej po-svaljkana, gladila jo je na svojih bokih, kjer je v resnici ni bilo potrebno ravnati, saj je bila tam nevarno napeta.
Šla sta proti stranskemu vhodu v gledališče, pod arkadami je stala gruča mladih ljudi, profesor je zaslišal značilno žužnjanje množice, znak kolektivne čebelje pameti, videl je, da je pobarvano tudi pročelje gledališča, čez vitrine, v katerih so bile fotografije in najave predstav, je bilo izpi¬sano Z Umetnostjo je konec, naj živi rokenrol, Heglov eterični ideal, je pomislil Vladimir, se uresničuje na najbolj banavzarski način, v tem Som¬raku, v tem drastljivem somraku sveta, polnem pohote in erotičnosti, je človek dokončno odrešen prihodnosti, vizije so postale blodnje, nič, nič,deluje kot dobro namaziljen stroj, ne le Umetnostjo, tudi z Mano je konec, umiram, Ozrl se je, ker je začutil, da Maje ni več ob njem, videl je, da stoji ob vhodu, v poltemi, kajti kotička, v katerem je stala, žalostno brleča svetilka, ki se je borila z večerno svetlobo, ni dosegla, Zoran je igralko držal za komolec in jo vlekel k sebi, pusti jo! je zaklical profesor in se napotil k njima, kaj te briga, kaj počnem, akademik zajebani! je zakričal mladenič, pusti me, kreten! zavpila Maja, okej, okej, je s tišjim glasom dejal Zoran, spustil je njeno roko, odstopil za korak, a ne bi ti raje napičil kraljice Viktorije, stari, je tvoja generacija, je bevsknil proti profesorju, vtikaj se v stvari, ki jih obvladaš! Nekaj mladih obrazov, ki so spremljali škan-dalček, se je zakajeno in opito razlezlo v režanje, ob vhodu se je znašel režiser Brane in pomignil Maji in profesorju, naj vstopita, Maja je besna odprhutala v gledališče, Vladimir je odkimal, kaj je Brane revsknil v trop mladeničev, a se greste miting resnice? ste se prišli spovedat? Kaj zdaj uradnik, je iz ozadja zavpil Zoran, kaj zdaj ti, državni birokrat, predavaš, še včeraj si s svojo eksperimentalno skupino nastopal v menzi štu-dentskega naselja in govoril o postani mlakuži klasičnega odra, zdaj si pa njihov, a? Zdaj si svojim režijskim napotkom nadel rokokojske volančke, salonar?
Brane je brez komentarja odvrgel rokokojske volančke in skočil proti Zoranu, prekleta rit, drek imaš v glavi namesto možganov, a naj ti ga razsu-jem po pločniku, pezde, ki ne ločiš ustanove od ustvarjalcev, kitarist ga ni čakal, užgal jo je sto-dvaj set na uro preko ceste in se izgubil v uličici, ki je vodila k reki in v stari del mesta.
Brane je prišel nazaj k profesorju, razmršen, podoben Wembleyu po težki mednarodni tekmi, v kateri Angliji ni šlo najbolje, si videl tega cepca, je rekel, jaz tukaj kri ščijem in razmišljam, kako bi študentsko gibanje vpletel v zaključek igre, ta pa... umolknil je in zmajeval z glavo, kaj češ, je dejal Vladimir, dokler so mladi, jim je težko pristati na samoto, Rollingi ponujajo začasen odlog staranja, množično navdušenje nad tem, kako so oblečeni vsak po svoje, ampak pobje so na žalost spregledali, da so uniformirani v enako prevratniško misel, spregledali so, da so osebno odgovornost camusovskega uporništva napravili plitvo in brez cene, njihova dejanja so simpatična bižuterija, nič več. Ne vem, je rekel Brane, s srcem jim pripadam, z razumom sem sto milijonov svetlobnih let daleč, čisti anahronizem, počutim se, kot bi padel iz kakšne Avguštinove meditacije. Tebi gre še dobro, se je zasmejal profesor, jaz se po¬čutim kot vešča, ki skuša vzpostaviti dialog z večnostjo, kakšen izpad iz časa je šele to! Zdajci se je zasmejal režiser, vešča, ti, zaščitni znak generacij in generacij humanistov, ti, princ na belem konju, ti, ki se te še zmerom drži vonj po Maji? Ah, ja, je vzdihnil Vladimir, si videl, kako so se mi prej režali, zbarantajva, počutim se kot Sančo na oslu, to definicijo je kasneje zapisal v svoje spomine in je postala znamenita, bister hlapec, ki streže premaknjenim gospodarjem. Kako dramatična je tvoja prispodoba, je Brane raztegnil usta, bi bil raje premaknjen gospodar? Ne, je menil Vladimir, rad bi bil, če naj navržem še eno me¬taforo, cvetoč rožmarinov grm pod obokom dolge andaluzijske noči. Ufa, je rekel Brane, preveč za kičast ljubljanski večer, moram za oder, kaj pa ti, boš šel na predstavo? Profesorje odkimal. V klub? Ne, je rekel Vladimir, mudi se mi domov. Drži se, ga je pozdravil Brane, tudi ti, je odvrnil profesor.
Počasi se je napotil proti avtomobilu, sklonjen, kot bi opazoval razpoke na asfaltu, tudi pločnik umira, je pomislil, tedaj pa je s kotičkom očesa zaznal gibanje, dvignil glavo in se nasmehnil: trije delavci v belih kombinezonih so pričeli odstranjevati napis na stanovanjskem bloku, zdaj je bilo moč prebrati le še Kdor visoko leta, smrdi.
Vladimir tokrat ni vstopil v hišo, ampak skozi nizka, mrežasta vrata na vrt, mimo dišečih marelic, ki so rasle ob hiši in tekmovale s popolnostjo vrtnic v sladkem razcvetu. Kajti lepota je strašnega ravno še znosni začetek, je pomislil na Rilkeja, samo pomislil, že je zavil okrog ogla, kjer ga je presenetila belina, s katero je bila posuta trava in okrasne gredice, belina papirja, belina listov, ki jih je večerni veter, pihajoč le še v presledkih pred spancem, vrtinčil v zrak in znova odlagal na tla. Verin sentimentalni romanje končno našel predmet svoje ljubezni, je prešinilo profesorja.
Bila je tam, za mizo, nesrečna, postarana v svoji nesreči, se je zazdelo Vladimirju, tega sem kriv jaz in moje bebavo, nesmiselno hlastanje po izcedkih, po esencah življenja, moj idiotski napor, da bi izživel več življenj hkrati, kajti ni časa, zvon izzveneva, umiram, oprijemljem se svojega umiranja kot pijanec plota.
Heja, je rekel, podvizal sem se, ker sem se bal, da me bo zima prehitela in bo začelo snežiti. Sedela je, papuanska statua na obrisu kranjskega zvezdnatega neba, joj, kako smo duhoviti, je rekla z odsotnim glasom, glasom, ki je prihajal iz neke še neizhojene daljave. Čemu? je vprašal, stopil te¬sno k njej in ji položil dlan na ramo. Otresla se je njegovega dotika, kot bi splašila neljubega ptiča, čemu ne? je odvrnila, ni mi uspelo napisati ljubezenskega romana, zato pa sem iznašla nov literarni žanr, vrtni roman v nadaljevanjih, s svojim znanstvenim slovesom me boš lahko uvrstil v svetovne enciklopedije in me napravil nesmrtno.
Velja, je rekel Vladimir, lahko dobim poljub kot majčken predujem? Ne, je rekla, mirna kot bog po stvarjenju, za danes si že dobil, kar si hotel. Kaže, da ne, je rekel profesor s kančkom nejevolje v glasu, najbrž bom moral po kolenih v spalnico ali kaj? Ne, je ponovila, nikakor, danes sploh ne boš prišel do spalnice. A ja? seje začudil profesor, a mogoče nisi sama hotela? Sem, je rekla. In? je Vladimir zamoduliral z glasom navzgor, v rastočo kadenco, in? Nič, je odvrnila Vera, zadeva je mimo, daleč kot Natašin prvi šolski dan.
Zavladala je tišina, kot je bilo najbrž zapisano na katerem od listov vrtnega romana v nadaljevanjih, hudo je, kadar zavlada tišina, je pomislil Vladimir, hudo, kadar človek k absurdu določenega položaja ne more ničesar dodati. In ni dodal, čemerno je razmišljal čemerikave misli, čakal, da se Vera omehča, čakal, dočakal, poslušaj Vladimir, je rekla, kaj imaš s tistim Železnikom? Železnikom? je raztreseno ponovil profesor, kdo je to? Policaj, je odvrnila Vera. A ja, tista stenica, je zasopel, nimam pojma, najbrž mi gaje kdo obesil na pete. Kdo? je vprašala, kdo? Vera, jaz sem profesor primerjalne književnosti, mojo preteklost poznaš, veš za moje črevesne težave in moj pohabljeni pogled na svet, torej ti mora biti jasno, da ne vem in me čisto nič ne briga, kdo je moj novi biograf. Mora te zanimati, je rekla Vera, lahko ti za¬kuhajo kakšno svinjarijo. Ne bojo, je pomirjujoče odvrnil, zanje nisem nič več, za njihove grabežljive oblastniške mreže sem žabji mrest. Motiš se, je rekla Vera, niso pozabili, da si jih zapustil. Nisem jih zapustil, je rekel profesor, nikoli nisem bil njihov, bil sem avanturist, dobro sem se počutil v bližini nevarnosti, medtem ko so se oni vedno skrivali po foteljih, magari v hosti. Kaj pa zdaj? je rekla Vera, zdaj se ne počutiš dobro v bližini nevarnosti? Zdaj umiram, je pojasnil. Jezus, je rekla Vera, jaz umiram od tvojega umiranja, Nataša, vsi okrog tebe, nehaj se smiliti sam sebi. To ni tarnanje, Vera, to je groza, je mrzlo dejal profesor, to je zadrgnjen goltanec.
Molčala je. Kaj naj bi mi zakuhali? je vprašal Vladimir. Nimam pojma, nisem dovolj podla za njihove pritlehne izmišljije, je odvrnila. Znova se je dotaknil njene rame, znova se ga je otresla, vstala, vzela bom avto, če ga ne boš rabil, rada bi šla k Nataši, vzemi, vzemi, je zamrmral, odšla je proti hiši, se obrnila: boš doma? Ja, je prikimal Vladimir, moral sem bom znova lotiti študije o preobrazbi Gregorja Samse, zasedba fakultete me je malce iztirila, gostovanje v Freiburgu se bliža, boš šla z mano?
Skomignila je z rameni: kaj boš razvil pri Samsi? Hm, je odvrnil in njegove oči so dobile lesk vznemirjenosti, zdi se mi, da je njegova preobrazba v velikanski mrčes zadnje altruistično dejanje v sodobnem svetu. A tako? je menila Vera, čemu? Poglej, je odvrnil, Kihot sicer ni mogel obuditi zla-tega veka, a je še lahko fantaziral. Gregor ne mo-re niti fantazirati več, edino, kar lahko stori, je to, da sam postane nekaj fantastičnega; žrtveno ja-gnje je v praznem svetu postalo odurna mrgola-zen. Ampak ti fantaziraš, profesor, je rekla Vera, ja, je dejal Vladimir, ker sem mnogo starejši od Samse in je stvarnost zame postala epigram. Stvarnost je zate zbadljivi ništrc? A zato si se, je rekla Vera, pred nekaj urami s takšno ihto zaba-dal in nabadal v tisto estradno češpljo?
Gregor ne more niti fantazirati več, edino, kar lahko stori, je to, da sam postane nekaj fantastičnega; žrtveno jagnje je v praznem svetu postalo odurna mrgolazen, s tem stavkom se konča profesorjeva študija Nestvor, ki odpušča, študija, ki je takoj po Františkovemu nastopu na katedri za filozofijo freiburške univerze izšla v nemščini in vzbudila precej zanimanja v tamkajšnjih akademskih krogih, medtem ko v slovenščini, kot je zna no, še dolgo ni ugledala luči sveta.
Profesorja je zbudil telefon, ki je zvonil kot obseden, nekaj časa je, neprespan in nepresanjan, gledal okrog sebe, iskal oporo, znan predmet, ki bi mu vrnil domačnost, postopoma so njegovi možgani pričeli razločevati stvari, ki so pripadale snu, in stvari, ki so pripadale budnosti, kje si, Vera, čemu ne dvigneš? je zaklical, odgovora ni bilo, izza vrat je zaslišal šum vode, tušira se, je pomislil, se v postelji usedel in pričel tipati za slušalko, jo dvignil in prislonil k ušesu, prosim, je rekel vanjo. Hado, hado, je rekel glas iz telefona, pro-fesor je zaznal nestrpnost intonacije, je tam profesor Vladimir?
Ja, je rekel, prestavil slušalko v drugo roko in k drugemu ušesu in pogledal na uro, šele pol desetih, je pomislil, kaj, zaboga, hočejo od mene, halo, je rekel nestrpni glas, tukaj Debenjak. Debenjak? je rekel Vladimir, njegove napol zdramljene živčne sinapse so mrzlično sestavljale spominski mozaik, ki naj bi mu povedal, s katero osebo se pogovarja, Debenjak, ravnatelj Modeme galerije, je dejal glas, a ja, si je oddahnil profesor, Debe¬njaka je poznal, bil je neuspešen umetnik, a uspešen ravnatelj, znal je potrpežljivo poslušati politike, ki so se izvrstno spoznali na zagate in težave action-paintinga, infórmela, gestualizma in pop-arta. A ti si, Debenjak, je rekel, kaj bo dobrega? Dobrega bolj malo, je zaslišal, takoj pridi v galerijo, tvoj stari ga spet serje. Kaj se dogaja? je vprašal. Veš, da nocoj odpiramo elitni pregled sodobne slovenske umetnosti, je drdral Debenjak, čez nekaj minut naj bi začeli s tiskovno konferenco, vsi mediji so že tukaj, vključno s televizijo! In?
je rekel Vladimir. In? Je hlastal Debenjak, in, in, in, Je ta človek katatonik ali kaj, je pomislil profesor, takrat pa se je ravnatelj pregrizel čez okope jecljanja in bruhnil: Javornika drži za kravateljc. Kaj? je rekel profesor, potem pa bušil v tak smeh, da se je pričela smejati še postelja, ja, je sopihal Debenjak, Javornika drži za ovratnik in ga zmerja z nenadarjenim lizunom, ki bi moral, namesto da se ukvarja s kiparstvom, odpreti splošno kamnoseško in kleparsko delavnico.
Profesor je vstal, ker ga je od smeha zabolel trebuh, se strinjam, je rekel, ja, saj, kakršen oče, takšen sin, je robantil Debenjak, a ti sploh veš, da je Javornik od maršala dobil red zlate zvezde s prekrižanimi žarki in dosmrtno penzijo, ki je le za las nižja od pokojnine, namenjene narodnim herojem? Vem, je rekel profesor, a kakšno zvezo ima njegova renta s pregledom sodobne slovenske umetnosti? Kakšno, kakšno, seje penil Debenjak, skozi Javornikov Slavolok napredka gledalci vstopajo v galerijo, a razumeš, skozi njegovo plastiko, ki simbolizira našo revolucionarno preteklost, vstopajo v posvečeni prostor umetnosti, ni jim treba več razmišljati o cerkvah in monštrancah in podobnih usedlinah predcivilizacijskega barbarstva. Debenjak, ti si popoln bebec, je rekel Vladimir in, čez nekaj trenutkov, ker je iz slušalke vel leden molk, tega ne mislim jaz, ampak Jaroslav Hasek, prihajam, smeh ga je minil, v njem je naraščala nejevolja, jezno je treščil slušalko na vilice.
Stopil je k omari, izbral hlače in si jih nataknil, oblekel srajco, si zavezal kravato, se obul in pohitel v kopalnico. Odprl je vrata, Vera je stala pred ogledalom, zavita v brisačo, na golih ramenih soji stale biserovinasto svetleče se kapljice vode in mladile njeno kožo, kako sveža je, je pomislil Vladimir, čisto drugačna kot včeraj zvečer, čisto drugačna od mojega drsenja v smrt. Kaj se je zgodilo? ga je vprašujoče pogledala žena, takoj moram v Moderno galerijo, je rekel, klical me je Debenjak, moj stari drži Javornika za vrat in ga pred novinarji zmerja z dvomim kleparjem. Stari je pravi lev, je rekla Vera in se zasmejala, prvič po dolgem, dolgem času, je pomislil Vladimir. Kot ena rožica dišiš in iz oči ti strele ven švigajo, je rekel profesor, ampak Vera se je že zresnila, motiš se, je rekla, to so solze Erosove.
Odprl je vrata, da bi šel, ne boš vzel suknjiča? ga je vprašala, ne bom, je odvrnil, spet bo vroč dan, potlej je utihnil in čez čas nadaljeval: kje si bila sinoči tako dolgo? Pri Nataši, saj sem ti pove¬dala. In potem? jo je pogledal. Sprehodila sem se po mestu, gledala sem nastop študentske poulične gledališke skupine, igra je imela naslov Ve¬liki krvavi valček. In potem? je rekel. Šla sem v klub, se je nasmehnila. S kom? je dvignil obrvi.
Stopila je k njemu, ga s prstom narahlo odrinila in stopila na hodnik. Z Branetom, je rekla, ne da bi se ozrla, čez hipec je izginila za vrati spalnice. Z Branetom? Z režiserjem Branetom? je rekel Vladimir. Da, dragi, je odvrnila, povedal mi je, kako zanimiv pripetljaj sta imela pred Dramo. Ste imeli, se je popravila, kako je že ime Majinemu dečku?
Dečku, je pomislil s kančkom moškega ponosa, se mi zdi, še Majin predpražnik ni več, mu je šlo skozi glavo, obrnil se je in odhitel po stopnicah. Zoran, je rekel.
Veliko stopnišče, ki je vodilo v galerijo, je bilo ovešeno s kričavim transparentom, ki je vabil k ogledu najboljših likovnih del, nasta-lih v zadnjih letih. Františkovo pozornost je prite-gnilo dogajanje na ploščadi pred poslopjem, kjer sta drug ob drugem stala kombi televizijskih sne-malcev in policijska marica. Varuhi reda so dovolj ubrisani, je pomislil, da so gnjavili osemdeset let starega človeka, pospešil je korak in zadihan po-kljukal na kovana vhodna vrata. Bila so zaklenje-na, a Vladimir ni popustil, s pestjo je začel tolči po njih, zaslišal je, kako je v ključavnici škrtnil ključ, nekdo je od znotraj odprl vrata. Je kaj na-robe? je vprašal policaj, ki se je zastrmel v profe-sorja. Je, je rekel Vladimir, napačno je to, da ste
vi tamle za vrati. Kaj ne poveste, se je zarežal policaj, a mi hočete prišepniti, da ne vem, kaj delam? Ne, ne, je Vladimir zamahnil z roko, jaz sem profesor, prišel sem po očeta, hotel je vstopiti mi¬mo policaja, ki mu je s telesom zagradil pot. Počasi, profesor, počasi, mislite, da lahko intelektualci hodijo, kjer se jim zljubi? Obrnil seje in zaklical: gospod šef, tukaj je nekakšen profesor, ki je prišel po očeta. Aha, je bilo slišati iz ozadja, šef se je kmalu narisal v Vladimirjevem vidnem polju, bil je Železnik, spusti ga naprej, je rekel policaju, ta je odmaknil svoj trebuh in potem, ko je profesor vstopil, znova zadrlesknil vrata in jih zaklenil.
Zadnje čase se nič ne zgodi brez vas, profesor, je ironično rekel Železnik, a Vladimir se ni kaj prida menil zanj, gledal je naprej, po dvorani, skozi Javornikov skrotovičeni Slavolok napredka, ki je skušal ponazoriti, kako srp, kladivo, vile in druga
sodobnejša orodja, med katerimi je profesor spoznal mlatilnico in traktor, trpijo pod neznansko, metafizično težo denarja in pod gorami vrednostnih papirjev. Onstran slavoloka je sijala jarka luč s kobaltno sinjim pridihom, verjetno simbolizira svetlo bodočnost, je pomislil Vladimir, v tej svetli bodočnosti so stali ravnatelj Debenjak, ki seje grabil za srce in je bil, sodeč po simptomih, v predinfarktnem stanju, skupina novinarjev in, okrog njih, modri angeli, kot je policajem pravil profesor, stali so v krogu, kazalo je, da hočejo zaplesati kolo, radostni, ker so deležni rajske luči prihodno¬sti. Daleč stran od njih, v kotu dvorane, povsem osamljen, kar je profesorja močno presenetilo, je sedel Františkov oče, vzvišen v svoji odmaknjenosti je brezbrižno listal po razstavnem katalogu.
Kje je Javornik? je Vladimir vprašal očeta, si ga najprej oklofutal in zlasal, potem pa pojedel s kostmi vred? Ha, je rekel slikar, zginil je kot kafra, verjetno je šel župana prosit za ustrezen pro¬stor za kamnoseško delavnico, dal sem mu izvrstno idejo. Odložil je katalog in pogledal sina. In ti, profesor, si prišel položit varščino za norega očeta? Prišel sem pogledat, kaj te je tako razkačilo, je odvrnil Vladimir, doma mi je postalo neznansko dolgčas, a zdaj sem razočaran, za tvoj podvig se nihče ne briga. Me prav zanima, če boš ti koga držal za goltanec, ko boš star toliko kot jaz, je zagodrnjal slikar. Po mojem so, upoštevaje burno življenje, ki mi ga pripravljaš, možnosti enake ničli, je rekel Vladimir in pomislil: upoštevaje lahkotnost, s katero se izgubljam v nebivanje. Žal mi je, da si zamudil, je rekel oče, Javornik je Debenjaku že dodobra oblizal čevlje, verjetno mu je hotel dopovedati, naj njegov slovolok sramote zabetonira v temelj modeme galerije, da bo tam stal vekov veke amen in opozarjal možne potomce, naj nikar ne delajo otrok.
Profesorje zavzdihnil, pogledal po stenah, kjer so viseli umotvori slovenske likovne smetane, še enkrat zavzdihnil in vprašal: kaj se pravzaprav zdaj dogaja? Nič, je rekel oče, policaji skušajo ovreči aksiom ireverzibilnosti časa. Veš kaj, je profesor zmajal z glavo, v redu, v redu, je rekel slikar, televizijcem bodo popravili kamere, novinar¬jem bodo razdelili nove beležnice, radijcem še nedotaknjene magnetofonske trakove, fotoreporterje pa bodo obdarili z drugačnimi, mnogo občutljivejšimi filmi. Ni važno, kaj je bilo, važno je, da se tega nihče ne spomni, ni pomembno, kdo je morilec, pomembno je, da za umor nihče ne ve.
Profesor je stopil h gruči novinarjev in policajev, ki so se prenehali veseliti ažurne bodočnosti in se pričeli razhajati, ali lahko z očetom greva? je vprašal Železnika. Ja, čimprej, je rekel policaj, Vladimir, naj ti nekaj položim na srce, je zasopel Debenjak, grabeč se za svoje srce, dopovej staremu, da je sicer naš priznan izvozni artikel, a nam zaradi tega ne more mile volje srat na glavo.
Kje jo pa imate, to vašo glavo? je vprašal pro-fesor, zasukal se je, prijel očeta za komolec in ga popeljal proti izhodu, čez velik, zloščen prostor, oblit z nestvarno svetlobo, ki ga je zdaj spominja¬la na vzdušje Blakovih fantazmagoričnih podob. Ko sta stopala skozi nakazo Slavoloka napredka, je profesorju nekaj kapnilo na srajco, ozrl se je kvišku in na enem od železnih lokov opazil jagnjetovo oko, oko je pravkar potočilo solzo, veliko kot človeško srce, dotaknil se je madeža na srajci, bil je slan, še enkrat je pogledal navzgor, zdaj je videl dve očesi, tri, cel niz, cele ogrlice oči, očesa so točila velikanske solze, padal je gost slan dež, ozrl se je, da bi videl, kaj je z očetom, a z roko se je dotikal nežne, svilene obleke svoje mame, bila je mlada, takšna, kakršne si profesor že vrsto let ni mogel priklicati v spomin in pred oči, na njenih ustnicah se Je igral skrivnosten, giocondovski nasmeh. počasi, kot bi lebdela v brezbarvni tekočini, seje sklonila in se pogladila po trebuhu, počakaj, dete. je rekla, ne bodi nestrpno, še nekaj dni, hotel jo je pogledati, a ga ni bilo nikjer, zdelo se mu je. da se je razblinil, ni ga bilo nikjer, opazoval jo je iz tega nikjer, iz nobene posebne točke, kot bi jo gledal iz notranjosti njenega telesa, iz notranjosti, ki je bila vsepovsodje, kljub temu da ni imel ust, je poznal milijarde besed, med njimi je zanjo izbral najmilejšo in ko jo je v mislih izrekel, se je razlila kot kri in se premešala z njeno krvjo.
Rad bi naslikal nekaj tako močnega, kot je pri¬zor iz Andaluzijskega psa, je rekel oče, ko sta sta¬la v hladu stopnišča pred Moderno galerijo, pod bahatim napisom, ki je trepetal v vzgonih toplote, rad bi v barve in kompozicijo prenesel tisti prizor, ko rezilo britve prereže oko. Profesorje začutil, ka¬ko se mu je naježila koža, umiram, moja duša je prerezana, je pomislil, misel ga je prepojila s tesnobo, s tesnobo, ki jo je občutil, to je Vladimir zapisal v obliki opombe na rob knjige Govorica Martina Heideggerja (Zweite, unveränderte Aufla¬ge, 1960), kot bolečino grahovega zrna, ki se razkolje v klitje, v knjigo, ki jo je, sodeč po njeni obrabljenosti, kar naprej jemal v roke.
Očeta je pustil v ateljeju in se prek dvorišča podal k avtomobilu, ko se je hotel usesti vanj, ga je presenetila tišina sicer hrupne ceste. Ozrl seje, od daleč, izpred Filozofske fakul-tete je prihajala velika množica študentov, mladi ljudje so s svojimi telesi preplavili cestišče in ustavili promet, tišina se je postopoma levila v pesem in hrupno vzklikanje parol: Nimamo nič, vzemite vse, Vam oblast, nam mladost, V foteljih je težko biti spontan, Kdor čuti, ga ni med rekruti.
Kaj je z mano, je pomislil profesor, čemu gojim do njih odpor in čemu me obenem privlačijo, odpor je najbrž povsem biološki, genski refleks moje osamelosti, privlačijo me zaradi svoje kaotične nepredvidljivosti, takšni so kot molekularno gibanje razžarjenih plinov na robu črne luknje, za hip je okleval, potem je avtomobilske ključe vtaknil v žep, zavihal rokave srajce, ker mu je naenkrat postalo vroče, in stopil proti povorki. V prvi vrsti je spoznal nekaj obrazov svojih študentk in študentov, mladi so hodili objeti okrog pasu in prek ramen, spominjali so na udarni val, ki ga je na dolgo pot proti kopnemu pognal globokomorski vulkanski izbruh.
Tudi študentje so spoznali profesorja in ga s klici in kretnjami vabili medse, ne, ne, je rekel, šel bom tule, ob strani, že ga je zapljusnila drgetava bibavica množice in mu vsilila ritem korakov, ki ni bil umerjen po posameznikovem pulziranju srca. Povorka je na prvem križišču zavila na desno, v prelepo ulico, zamejeno s cvetočimi akacijami in s pročelji secesijskih hiš, z oken so jo pozdravljali nekateri domačini, drugi so zaskrbljeno kukali izza napol zagrnjenih zaves, mimoidoči na pločnikih so zastajali in jim mahali, a ne vsi, nekateri so s hitrimi koraki izginjali v senci ozkih, stran¬skih uličic in v vlažnih atrijskih prehodih.
Profesor je takoj vedel, da so se študentje napotili proti vladni palači, o tem so pričali tudi vzkliki iz več tisoč ust: O, vlada, zakaj nas nimaš rada, Kdo naj nam vlada, barikada, barikada, Siti so zabiti, Kdor rad vlada, naj nastrada.
Zdajci, tako je začutil profesor, se je dobro na- maziljeni tek stroja, ki je krmilil gibanje množice, zataknil, vrste objetih mladenk in mladeničev so se skrhale, potna telesa so trčila drugo ob drugo, izza vogala, že povsem blizu vladne palače, je na cesto pripeketala nova množica ljudi, strašljiva v svoji enoličnosti, njeni pripadniki so nosili neobičajne, jurišne policijske uniforme, kakršnih Vladimir še ni videl, na obrazih so imeli skafandre iz pleksi stekla, pokriti so bili s smešnimi kovinskimi čeladami, na vrhu stanjšanimi v petelinje grebene, v rokah so nosili ovalne ščite in gumijevke, z njimi so živahno švisteli okrog sebe, kot bi se borili z nevidnimi, sovražnimi duhovi. Če v zraku ne bi zadišalo po solitru in adrenalinu, po strahu in napetosti, je pomislil profesor, bi bil prizor vreden dobre ameriške glasbene komedije.
Pujsi, pujsi, je začelo prasketati v množici v postopnem crescendu, ki se je razrasel v mogočen tutti, hlapci sistema! Povorka mladih si je s kričanjem dajala pogum, profesorju se je zdelo, da postaja vse bolj strupena, kot kača, ki se dolgo greje na od sonca razgreti skali, nekaj podobnega so najbrž začutili uniformiranci, saj so postajale njihove kretnje, njihovo zamahovanje z gumijav-kami, vse bolj živčne.
Naenkrat mu je strah razpolovil možgane, nekaj strašnega se bo zgodilo, je pomislil, nekdo bo obležal na asfaltu, zdruzgali bodo življenje v telesu ene izmed jedrih, svežih deklet, ki bi Jih vse po vrsti rad naslonil na svojo vrtno mizo, nekoga ne bo domov, krožnik, iz katerega naj bi jedel, bo ne-smiselno stal na mizi, danes, jutri, medtem ko umiram, potem ko bom umrl, počakajte, je zakli-cal. naravnost zaijovel, mladenke in mladeniči, ki so stali okrog njega, so obnemeli, tišina se je širila s hipnotično hitrostjo, vsi, vključno s policaji, so obstali, kot bi neznana, vsemogočna sila zamrznila čas.
Pro-fe-sor, pro-fe-sor so začele zlogovati ustnice študentov okrog njega, močneje, močneje, več parov rok ga je zgrabilo in začelo potiskati proti avtomobilu, ki je stal v bližini, protestniki so ga kakor nemočno peresce vzdignili na pokrov motorja, pro-fe-sor! Pogledal je, od zgoraj, kakor sokol nad mišjo, na gomazenje brezimnih upornikov, za hip se mu je stemnilo pred očmi in hiše so zaplesale okrog njega, globoko je vdihnil, prema¬gal slabost in dvignil roko, kakor košarkar, ki skuša nasprotniku preprečiti, da bi dosegel zadetek. Množica se je na njegov znak umirila.
Karta, na katero igra vaš nasprotnik, je rekel, in njegov glas je v nekakšni biblični, alegorični razsežnosti visel nad glavami protestnikov in se odbijal od hiš, je moč. Moč, ki jo usmrajenemu, ranjenemu, zamočvirjenemu režimu podeljuje na-gon predsmrtnega boja. Pazite se, v spopadu s to močjo bo izginilo tisto, kar vas dela drugačne, vaša mladost, neukročeni vitalizem, pustolovska norčavost. Pazite se in se umaknite, vaša naloga ni več spreminjanje sveta, ampak spreminjanje zavesti, svoboda slehernika se lahko uresniči le kot tao, trnova in sladka pot skozi ustanove življenja. V resnici je sistem moči večen, umiramo le jaz, ti, on, mi, vsi skupaj.
Umolknil je, si šel z roko skozi lase, se ozrl za dlanmi, ki so ga prej dvignile na avtomobil, a
protestniki so se odmaknili od njega, zaslišal je nekaj žvižgov in nezadovoljno mrmranje, iz ozadja so privalovali klici: ne oklevajmo, zasedli smo fakulteto, zasedimo še vladne urade, prva vrsta protestnikov se je pomaknila naprej, nanjo je pritiskal mogočni trebuh množice, še korak naprej, dokler se ni dotaknila ščitov policijskega kordona, ki je malce zatrepetal, a ni popustil niti za ped, dotik je povzročil privid ravnotežja, krhkega, zelo občutljivega, dramatičnega ravnotežja.
Profesor, je zaslišal, zagledal je Dušana, ki je stcil pod njim ob avtomobilu in mu molel roko, pohitite, primite, se, sklonil se je, oprl na Dušanovo ramo in skočil na tla. Hitro, je zadihano rekel pesnik, tjale, v vežo, skupaj sta stekla proti vratom najbližje hiše, proti velikemu, na vrhu polkrožno zaobljenemu vhodu, ko sta ga odpirala, je profe¬sor za seboj zaslišal srhljiv zvok, ki mu je preparal zavest, ozrl se je in obstal sredi koraka.
Množica protestnikov seje preoblikovala v me-seno gmoto, v trzajočo hobotnico, ki jo je val vrgel na plitvino in se je branila pred piki pobesnelih sršenov, nenadoma je sredi ceste nastal prazen prostor, na njegovih robovih so policaji divje brcal in mlatili uporne študente, jim trgali srajce in jih brezobzirno pehali po tleh, mladi ljudje so si z rokami pokrivali glave in sklonjeni, kot grbavi zvonarji, skušali pobegniti pred udarci.
Zvok, ki je preparal profesorjevo zavest, zvok, ki je spominjal na mletje kosti in krik prašiča v trenutku, ko mu mesar prereže vratno arterijo, je prihajal z druge strani ulice, kjer sta dva policaja med begom prestregla dolgolasega študenta. Eden od uniformirancev ga je s strahovitim udarcem brcnil v golen, drugi je dvignil gumijevko in ga treščil čez sredino obraza. Vladimir je videl, zelo natančno videl, tako kot bi mu nekdo predvajal natančno izostren prizor v močno upočasnjenem
tempu, kako je koža pod udarcem gumijevke počila od čeljusti do nosnega korena, videl je kri, ki je brizgnila v zrak kakor voda iz preluknjane cevi, videl je študentovo oko, ki je v loku odletelo iz votline pod zmečkano obrvjo, videl je, kako oko, ko je že letelo po zraku, z začudenjem zre v daljavo, videl je, kako se začudenje spreminja v bolečino in kako bolečino zastira slepota, oko je na najvišji točki leta potemnelo, nekaj časa mirovalo, kot bi ga podpirala prozorna dlan, potem pa zdrsnilo v svoj dokončni padec, plofnilo ob tlak in se razlilo, se spremenilo v jajce, v sluzasti smrkelj, ki ga je svetloba za vedno zapustila.
Vedel sem, je rekel profesor, ko sta skozi vežo in vrtič na zadnji strani hiše prišla v sosednjo ulico, vedel sem, da se bo zadeva krvavo končala, dovolj star sem, da to vem. Za to ni treba biti ne vem kako star, je pripomnil Dušan. Opozoril sem jih, je nadaljeval Vladimir, hotel sem jim razložiti, prenehal je govoriti, zato pa je misel nadaljeval v glavi, hotel sem jim razložiti nerazložljivo, vsaka generacija se upre postanosti sveta in doživi izkušnjo poraza, poraz je nujna posledica soočenja, v katerem človeka vodi interes, svet pa brezbrižnost, brezbrižnost neskončnosti, najbrž ima Dušan povsem prav, da se ovija v plašč cinične distance do dogajanja in s tem mehča človekov neznosni položaj v neenakovredni kozmični igri.
Opozorili ste jih, je spregovoril Dušan, utrgal vejico z drevesa, ki je stegovalo krošnjo na cesto, in si jo vtaknil v usta, kaj se zdaj s tem tra-pate, tudi če bi jim povedali še stoenkrat, bi bilo vse skupaj bob ob steno, saj veste, skozi eno uho noter, skozi drugo ven, množica ima vedno prepih v glavi, pozabite, greva k Mračnikaiju, čaka me Nataša, vas pa Maja, nekaj vam mora povedati.
Kako to, da ste prišli pred vladno palačo? je vprašal profesor, ah, kaj vem, šesti čut, je odvrnil Dušan, z Natašo sva se nekaj pričkala okrog vašega obiska pri naju, očitala mi je razne stvari, za katere se ne počutim krivega, ampak ženske ne odstopijo od svojih zamisli niti za mišjo dlako, sklenil sem vas poiskati, bil sem prepričan, da ste s študenti.
Vladimir se je ustavil, hodiva po Rimski ulici, je pomislil, povsem mogoče je, da ponavljava prizor, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, da ponavljava taktični umik iz kočljivega položaja v varno zavetje oštarije, slučajno sem se znašel med študenti, je rekel, očeta sem spremil domov in povorka me je posrkala vase. Saj ne verjamete v slučaj, profesor? gaje pogledal Dušan, človek se, vsaj dokler ne umre, nikjer ne znajde slučajno.
Kaj pa vi, ali v vaše pesmi ne zapišete prenekatere besede slučajno? je Vladimir vprašal Du¬šana, se ustavil, nasmehnil in pogladil brke. Niti slučajno, je odvrnil pesnik, če bi bilo tako, bi bil vrhovni gospodar jezika, stvarnik govorice, kaj človeškega bi potlej razumel? Saj veste, kaj je ljudem, bogovom z jezikom, sporočil Heraklit Mračni: s čimer se najbolj neprenehoma družijo z Besedo, ki upravlja celoto, s tem se razhajajo, in to, na kar vsak dan naletijo, se jim kaže kot tuje. Zdaj vem, čemu ste rekli, da vam še na misel ne pade, da bi prišli na primerjalno književnost, se je zasmejal Vladimir, ampak ali ni tisto, s čimer se neprenehoma, najintimneje družimo in kar upravlja celo¬to, pesniška beseda? Je, je pokimal Dušan. Ali se vam ne zdi logično, je nadaljeval profesor, da nam je tisto, kar upravlja celoto, najbolj tuje? Ja, je rekel Dušan. Kako si potem drznete slučaj nonša-lantno izločiti iz pesnjenja? Ne razumem, pojasni¬te, je rekel Dušam. Kdo vam jamči, da tisto, kar upravlja celoto, ni slučaj? Nihče, je rekel Dušan, prav zaradi tega ne more biti slučaj.
Ha, je rekel Vladimir, z najino instantno poces-tno filozofijo sva posekala sofiste. Točno, je rekel Dušan resno, le prepozno sva privekala na svet.
Šla sta mimo hiše, na katere pročelju je bila pritrjena tabla z državnim grbom, seveda, policijska postaja, se je spomnil Vladimir, še nekaj korakov in prišla bova do gostilne Pod lipo, krčme, v kateri je popival Prešeren v precej prijaznejšem podnebju, saj mu, kljub njegovemu svobodoljub¬ju, avstro-ogrski varuhi reda niso iztikali oči.
Znova se je ustavil in se obrnil k mladeniču. Se vam zdi, je vprašal, da je danes možno ponoviti ali celo preseči Prešernov intuitivni poetični podvig? Ne, je rekel Dušan, mrko zroč v mogočno krošnjo stare lipe, ki je rasla pred krčmo, se vam zdi, da je mogoče preseči zvijačo dvojne vijačnice DNA?
Zelena katedrala, je pomislil Vladimir, ki je sledil pogledu mladega pesnika, molitev ptičev je mnogo starejša od človekove molitve. Kot zanimi-vost, ki bržčas nima nič opraviti z naključjem, naj povemo, da je profesor med branjem Dušanovih rokopisnih pesmi presenečen, to smemo verjeti, odkril sonet Zelena katedrala.
Pri starem Mračnikarju je bilo hrupno, Dušan ni zavil v salon, ampak po stopnicah dol, na kamniti vrt, hladen pod razvejano trto. Nataša in Maja sta sedeli za isto mizo, v kotu ob stopnišču, njun pogovor ni bleščeč prispevek k novi sofistiki, je pomislil profesor, z Dušanom na¬ma je šlo bolje. Maja je imela pred seboj besedilo nove igre, zelo zbrano je gledala vanj, Nataša je čakanje izrabila za prstne vaje, na robu mize je izvajala neznano etudo, čeprav ni bilo slišati nič drugega kot tiho tapkanje, ki je profesorja spomi¬njalo na kljuvajočo golobjo požrtijo.
Dušan je prišel do mize, za katero sta sedeli, hej, je rekel, obljubili sta mi, da se bosta obmetavali samo s krožniki, ne pa tudi s kristalnimi kozarci. Hej, se mu je nasmehnila Nataša, živjo, je rekla Maja, ne da bi odmaknila oči od besedila.
Sesekljali so ga, je rekel Vladimir in se usedel med Majo in Natašo. Bilo je grozno. Verjamem, je rekla Nataša, Zoran je že povedal, tamle sedi, z očmi je pomignila proti najbolj oddaljeni mizi, profesorje opazil, daje Zoran sedel v družbi z dolgolasci, ki jih med povorko ni bil opazil.
Vladimir je pogledal Majo, bila je v tenki poletni obleki iz indijske svile, z bradavičkami bo pre¬rezala tkanino, je pomislil profesor, oče nebeški, kako napete ima, moraš pa res prebirati nekaj napetega, je rekel. Prosim? je vprašala, šele zdaj ga je pogledala, si kaj rekel? Ah, nič, je odvrnil, ni pa mogel odvrniti oči od njenih pomarančic, dišiš po tunizijski noči, po Sredozemlju, po maščevanju, po cosi nostri, je rekel. Uf, se je namrdnila Nataša, sem mislila, da Je Dušan pesnik, a proti tebi je pravi amater. Po čem pa diši Vera? Vera, je počasi rekla Maja in gledala Natašo naravnost v oči, Vera diši po veri in vera diši po sekvojah. Tudi Nataša jo je gledala, v njenih očeh se mešata mrzli-na prezira in presenečenja, je pomislil profesor, to svetlobo sem že videl, videl sem jo v očesu, ki je letelo po zraku pred vladno palačo, sesekljali so ga, je rekel, hotel sem jih opozoriti, a so me izžvižgali.
Maja je s treskom zaprla besedilo na mizi in se pretegnila kot mačka, vem, je rekla, Zoran je sporočil, da si imel nastop. Vladimirje začutil, da ima ustnici povsem suhi in si ju je obliznil, ja, je rekel, a na cesti nisem tako uspešen kot v predavalnici. In na vrtu, je poredno dodala Maja. Mislim, je rekel Dušam in strmel v svoje čevlje pod mizo, mislim, da bo mitingov kmalu konec in boste lahko spet briljirali za katedrom, večnost modrosti, ki jo sporočate, je na vaši strani. Že spet, Dušan, je rekla Nataša, ne, govorim čisto resno, je odvrnil pesnik, edina večnost, ki je na moji strani, je pomislil Vladimir, je večnost umiramja.
K mizi je prišla natakarica in jih vprašala, kaj bodo nairočili, jaiz bom sok, je rekla Nataša, jaz pa radensko, je dodala Maja, profesor je vprašujoče pogledal Dušana, tri krat dva krat dva belega, je rekel, kako? je zategnila natakarica, prinesite mi bel brizgamec, je dejal Dušan, dvojni viski z ledom,je naročil profesor.
Hotela sem te povabiti, je rekla Maja, ko je na-takarica odšla, na zabavo. Zabavo? je rekel Vladimir, ja, domačo zabavo prirejam, danes zvečer, okrog osmih, pol Drame pride, ena dvajsetina pisateljskega društva, Nataša in Dušan tudi. Kaj pa
proslavljamo? je vprašal profesor, krvavi spopad s policijo? Ne teži, je rekla Maja, profesorje začutil,da je igralkina noga pod mizo znova zašla med njegova kolena, nekaj čisto drugega, Brane mi je sporočil, da bo jeseni pričel snemati film, na komiteju so prižgali zeleno luč, igrala bom naslovno vlogo. Opa, je rekel Dušan, ne diši le po Tuniziji, Sardiniji in Siciliji, ampak tudi po Hollywoodu. Ne bo ti lahko v življenju, dragi očka, je rekla Nataša, cena ji bo skokovito zrasla. Sijajno, je rekel profesor in pobožal Majo po rami, si vesela? Kaj ne bi bila, se je nasmehnila igralka, koliko možnosti, da dobi takšno vlogo, ima človek v tej barjanski luknji?
Natakarica je prirožljala s pladnjem, na katerem je bila virtuozno zložena gora pivovskih vrčkov, vinskih buteljk in drugih opojnosti, brez napake je zložila na mizo stvari, ki so jih naročili. Na tvoj uspeh, je rekel Vladimir, dvignil kozarec in pogledal Majo, na nocojšnji žur, je rekel Dušan in dvignil kozarec.
Vladimirje izpil viski v dveh hlastnih požirkih, na ustnicah je začutil osvežujoč dotik ledenih kock, v grlu toplo hlapenje žganja z vonjem po ječmenu in poeziji Dylana Thomasa, tako je moralo biti po rojstvu preproste luči, ko se je prvič obrnil svet, in so začarani konji še topli šli iz rezgetajočega zelenega hleva na polja vriskajočega veselja, mu je šla skozi glavo podoba iz Praprotnega griča, stal je na njem, na praprotnem griču, to je vrh sveta, je pomislil profesor, na tej točki so zbrane izkušnje vseh pesnikov in tudi vse moje izkušnje, izkušnje tolmača poezije, besede je slišal v rasti bilčevja in valovanju trave, slišal jih je v trdnosti kamnov, v razredčenosti zraka, slišal jih je v fotosintetični pretvorbi svetlobe v sladkor, občutek je bil božanski in grozljiv, božjegrozen, profesor je dvignil roke k očem, a njegovih oči ni bilo, otipal je prazne duplinice, kako to, da vidim? se je vprašal, videl je ne le svoje prste in lica, čeprav ni bil obdan z ogledali, videl je tudi jezik v
ustih in lasten hrbet, lopatice so srajco napele v dve smešni izboklini, seveda, gaje prešinilo, seveda, gledal je z očmi praprotnih trosov, bil je grič, ki vidi sprehajalca.
Počakal bom, da izpijete, profesor: glas je kot velikanska britev, ki prepolovi jabolko, prerezal podobo Vladimirjeve pokrajine, vrh sveta je postal kozarec, prislonjen na ustnice, napeti obrazi Maje, Nataše in Dušana, ki so bili obrnjeni k vsiljivemu prišleku. Železnik, je utrujeno rekel profesor, če boste tako nadaljevali, se bom naveličal vaše zvestobe, o tem bom odločal jaz, se je nasmehnil policaj, le izpijte do konca, mogoče vam bo v pe¬skovniku laže. V peskovniku? je rekel Vladimir, ja, moram vas povabiti na policijsko postajo, načel¬nik Smole bi se rad poigral z vami.
Profesor je kozarec srdito postavil na mizo, da je pogovor pri sosednjih mizah zastal in so se obiskovalci gostilne zazrli vanj, kaj to pomeni? Pomirite se, profesor, je rekel Železnik, to pomeni, da bi vam Smole rad zastavil nekaj vprašanj, čista formalnost. Imate nalog? je srdito vprašal Vladimir, nimam, profesor, je policaj malomarno zama¬hnil z roko, mi, pri tej besedici je malce zastal, kot bi hotel povedati, da je mi nekaj najbolj splošnega, nekakšno bistvo časa, mi pač pričakujemo, da boste, glede na vašo razumnost in priljubljenost med študenti, sprejeli povabilo. Povabilo, je srdito goltnil Vladimir, takšnemu nadlegovanju civili-stov vi pravite povabilo?
Železniku je smehljaj izginil z obraza, stopil je korak naprej in se z izproženimi prsti, ki so bili podobni krempljem ujede, oprl na mizo, tako da so bila njegova usta le nekaj centimetrov oddaljena od Vladimirjevih ušes, poslušajte, profesor, je zašepetal, tole ni tečaj govorništva, mi, a vam je jasno, mi mislimo, da bi se glede na vaš ugled med mladimi lahko izognili bodočim, bodočim, kako naj rečem, vidite, zdaj pa ne najdem ustreznega izraza, retorik ne bom nikoli, bodočim nezgodam.
Zravnal se je, usta so se mu znova razlezla v nasmeh, ali pa, je dodal, celo nepotrebnim žrtvam. Vladimir se je v stolu nagnil nazaj, kolikor mu je dovoljevalo naslonilo, in obmiroval.
Morda je ta svet res najboljši od vseh svetov, se je oglasil Dušan, z zmrdo na obrazu zroč v Žele¬znika, a vi in vam podobne kreature mi vzbujajo nepopisno željo, da bi ga zapustil in se preselil v enega od svetov, ki so za spoznanje slabši. Ne le da ne boste retorik, vi še frizerski pomočnik ne boste nikoli.
Železnik je iztegnil prst in ga nameril v Dušana, poslušaj, mali pisun, tebi in podobnim drekobrbcem lahko vsak hip naredim takšno trajno, da bo tvoja hitroprsta muzica, da bodo vaše frigidne, zakajene pičkice mislile, da ste prišli iz Nigerije, spustil je roko in se obrnil k profesorju, počakam vas pri izhodu.
Bila sta pred poslopjem s tablo in grbom, mimo katerega sta pred kratkim šla z Dušanom, Železnik je zavil na dvorišče, posuto s peskom, vhod na postajo je bil na bočni strani hiše, profesorje hodil korak za njim, le čemu sem tako ogorčen, je pomislil, najbrž zato, ker so me spravili v brezizhoden položaj, če ne bi šel in bi se kaj zgodilo, bi si očital, ker grem, sem neke vrste odpadnik in kolaboracionist.
Policaj je odprl vrata, jih podržal in povabil profesorja, naj vstopi, vi ste starejši in pomembnejši, se je nasmehnil, Vladimir je vstopil na kratek hodnik, ki ga je pregrajevala miza, za katero je sedel dežurni, uniformirani uslužbenec, to je profesor, je rekel Železnik, načelnik naju pričaku¬je, aha, mu je pokimal dežurni, samo malo bo za počakat, Smole ima nujen pogovor, pelji ga v akvarij.
Akvarij je bil čudna, z dveh strani zastekljena kletka, v kateri ni bilo ničesar razen nekaj stolov. Izvolite, je rekel Železnik, profesor je vstopil, policaj je za njim zaprl vrata in obrnil ključ, Vladimir! je presenečeno vzkliknil razmršeni mož, ki je sedel v kletki, Brane! je nič manj presenečen vzkliknil profesor, kako da si tukaj? Brane je razburjen planil pokonci, pofukanci, se je pridušal, ti prekleti posrani pezdontarji, tisti konec igre, o katerem sem ti pravil na vaji, tista bežna aluzija na študentske nemire jim je šla v nos, če bi lahko konec malce retuširal, da bi bil bolj optimističen, a si predstavljaš, to mi je rekel Smole, opomnil me je, da sem zrežiral abonmajsko predstavo, ki jo je plačala država in posredno vsi pripadniki te države, da ne gre za nikakršno lokalno kaprico, saj se happy endov ne branijo tudi v Ameriki, ki naj bi jo jaz tako od srca ljubil, in, kot je slišal, tudi javno zagovarjal!
Brane sope po kletki kakor ranjen lev, je pomislil Vladimir, sedi, človek, ga je miril, boš moral pač poiskati zamotanejšo aluzijo, Brane se je počil na stol kot prestreljena vreča pšenice, iz katere je odteklo zrnje, umiril se je, nenadoma pa znova zahropel, se privzdignil in vprašal: kaj pa ti?
Vladimir je začutil, kako mu je vprašanje pognalo kri po žilah, usedel seje zraven režiserja, nimam pojma, je rekel, izsiljujejo me, na taktičen način me skušajo napraviti sumljivega in me osamiti, ne razumejo, da imam do uličnih demonstracij že sam veliko pomislekov, vem, vem, je odvrnil Brane, ampak najbrž si jim dal neposreden povod, ne bodi naiven, je rekel profesor, neposreden povod za takšno ravnanje je moje življenje, golo življenje, moja skrb za smrt, ki jo imenujejo črni nihilizem.
Brane je znova planil pokonci, si z obema rokama zagrebel v lase, razmišljal, veš, je končno izdavil, na določen način imajo prav, s svojega zornega kota, ja, nedvomno, je rekel Vladimir in ga pogledal v oči, s svojega zornega kota imajo prav tudi pri koncu tvoje igre, s svojega zornega kota imaš prav tudi ti, da v klubu tolažiš Vero.
Nastala je boleča tišina, ja no, kaj, je rekel Brane, srečala sva se, vsak po svoje sva bila na tleh, dotolčena, in kaj? In nič, je dejal profesor. Sam si kriv, je menil Brane, sam si se spečal z Majo, dobro veš, da tam, kamor stopi Maja, še sedem let trava ne zrase. Vem, je rekel Vladimir, a to je tako kot pri Eluardu, moje telo je hitrejše od mo¬jih misli, mimogrede, slišal sem, da si dobil zeleno luč za film.
Brane je stopil k profesorju in mu obe roki položil na rami, v tem je hakeljc, imajo me v pesti kot muho, zdaj me izsiljujejo s filmom, če ne bom spremenil predstave, se lahko obrišem pod no¬som. Obsceno, je rekel Vladimir, in? Ne vem, moral bi ravnati načelno, je rekel Brane, ne ga srat, je odvrnil profesor, načelnost je adut nespremenljivega sveta, njihovega status quo, nikar ne žrtvuj filma, še vedno lahko prerežiraš igro na tak način, da bo volk sit in koza cela. Lahko tebi, je rekel Brane, tako govoriš zato, ker bo Maja igrala glavno vlogo v filmu, bi ti spremenil konec svoje razprave? Ne vem, je profesor skomignil z rameni, jaz se ne ukvarjam s spektakli, no, vidiš, mu je poočital režiser, mogoče bi ga spremenil, je rekel Vladimir, a tako, da bi spremenil slog in ne poante.
Profesor se je obrnil in stopil k stekleni steni, čemu morava biti v akvariju? je vprašal, zato da se počutiva kot ribi na suhem, je rekel Brane, gola, ogrožena. Ti si svoje opravil, je odvrnil Vladimir, čemu ne odideš? Drkajo me, je rekel režiser, menda mora ne vem kdo podpisati ne vem kakšno odpustnico. Odpustnico? se je začudil profesor, sem si bil vendar povabljen. Saj, je zabrundal Brane.
Odprla so se vrata v sobo, katere sestavni del je bila steklena kletka, profesorje opazil, da Železnik nosi nekakšne papirje, odklenil je vrata, izročil liste Branetu, to je odpustnica, je rekel, no, sta se lepo pomenila, sta si pomirila duši, režiser je jezno prepognil liste in stopil mimo njega, kaj te briga, mrhovinar, je zarobantil, stopil po hodniku, se obrnil, drži se, je dejal profesorju, se vidiva zvečer?
Profesor, ki mu je Železnik pokazal, naj stopi v drugi krak hodnika, je vprašal kje, aja pri..., umolknil, seveda, seveda.
Izvolite, sedite, zelo lepo od vas, da ste prišli, je rekel načelnik Smole, sedeč za sta¬ro robustno mizo, njegova miza posnema empir-ski slog na tak način, kot on posnema Napoleona, je pomislil Vladimir.
Sedel je, zdaj sta si s Smoletom gledala v oči, Železnik je svojo zadnjico malomarno naslonil na vogal načelnikove mize. Koliko romanov, je pomislil profesor in se zagledal v ogromno, zastekljeno omaro, ki je prekrivala celo steno v dnu sobe, koliko enkratnih zgodb je zbranih v tehle dosjejih, vidite, tile fascikli prekašajo Aleksandrijsko knjižnico, je Smole uganil njegove misli, le da naš arhiv ne bo nikoli zgorel.
Vladimir se je ozrl k Železniku, potem znova k Smoletu, vaš, čigav vaš, kdo ste vi? je vprašal, naš pač, je odvrnil načelnik, mi smo varuhi slehernega slovenskega državljana, torej skrbimo tudi za vas. S tem, da me vabite na pogovor? je vprašal profesor. Da, je prikimal načelnik, najbrž vam je moj pomočnik razložil, da se skušamo izogniti, ka¬ko bi rekel, neprijetnostim. K stvari, ga je pozval profesor, mudi se mi.
Načelnik je vstal, se sprehodil ob svoji mizi, mu obrnil hrbet, kako smo neučakani, je rekel, prav, pa dajmo in medias res, žebljico na glavico, zasukal se je in zasrepel v Vladimirja. Vi ste nekakšen duhovni pastir mladih generacij, je rekel, vaši, zame sicer, blago rečeno, moralno sporni na¬zori jih privlačijo kot mamila.
Vladimir je dvignil roko, kot bi ga hotel preki¬niti, kar si vi mislite o mojih nazorih, me figo briga, je rekel, nisem prišel k pridigi, ne, prišli ste k spovedi, profesor. Je Smole povzdignil glas in se povzpel na prste, prišli ste k spovedi, zato pazite, kaj mi boste priznali, sicer ne bo z odvezo nič.
VI, vi, vi, je Vladimir besen skočil pokonci, vi pritlehni provokator, hotel sem mu izreči, kot je kasneje pripovedoval Nataši, kar mu gre, a nisem mogel, kajti Železnik se je iskro odrinil od mize, me grobo zgrabil za komolec in me potegnil navzdol, rekoč: sedite, sedite, nismo v gledališču, spoštovani profesor, njegov prijem je bil tako bo¬leč, da sem se v hipu umiril, je Vladimir priznal Nataši.
Torej, je dejal Smole, počasi, zelo ležemo je odšel okrog mize in se še on naslonil na njen rob, navzlic vašim izprijenim mislim in idejam, ki jih prenašate na študente, vas mularija ljubi, zato boste morali z nami malce sodelovati. Dajte no, je pihnil Vladimir, kako pa? Enostavno, je rekel načelnik, pripravili smo majčkeno pogodbico o sodelovanju, ki jo boste, v to ne dvomim, podpisali, s tem bomo uredili medsebojno razmerje, ki bo koristilo vam, vašim bližnjim in, če verjamete ali ne, tudi študentariji.
Zameglilo se mi je pred očmi, je kasneje pripovedovali Vladimir, nesramni, pofuljeni tip mi je odkrito ponujal, še več, hotel me je prisiliti, da bi postal ovaduh, vi ste navadno govedo! sem mu zakričal v brk.
Načelnik je odlepil zadnjico od mize in se vrnil do svojega prestola. Že mogoče, profesor, je rekel, ampak vi ste postali jagnje, postali, pravim, kajti dobro vem, da ste bili v svoji mladosti vse kaj drugega, postali ste jagnje, katerega naj višja oblika poguma je blejanje, z dmgo besedo filozofiranje, nakladanje, ki nima z realnostjo opraviti niti toliko, kot je za nohtom črnega. Ker ste jagnje, me boste poslušali ali pa boste, po domače rečeno, žrtvovani, žrtveno jagnje.
Profesorja je stisnilo pri srcu, ne iz strahu, ampak zaradi občutka, da umira zaradi besed, ki jih mora poslušati iz načelnikovih ust, takoj mi dovolite, da odidem, ali pa pokličite advokata, je zašepetal, ni problema, je rekel načelnik, dvignil list papirja in mu ga čez mizo pomolil pod nos, tu spodaj podpišite, nič ne bo bolelo.
Vladimirje zgrabil papir, ga dvignil predse, kot bi ga hotel sežgati s pogledom, in ga po dolgem pretrgal na dvoje.
Napaka, je načelnik zmajal z glavo, napaka, je kot odmev ponovil Železnik.
Ko je stopil na peščeno dvorišče policijske postaje, ga je presenetilo, kako citronasto diši prostost, svetloba je bila tako močna, da je moral za trenutek zamižati. Ko so se mu oči privadile soncu, je na drugi strani ulice opazil Natašo in Dušana, sedela sta na nizki kamniti ograji, pomahal jima je in se napotil k njima, tudi onadva sta vstala in se mu začela približevati.
Kaj je bilo? je zaskrbljeno vprašala Nataša, najbrž je videla bes na njegovem licu, pomisli, je rekel profesor, ta pritlehni provokator, ta nesramni, pofuljeni tip me je hotel prisiliti, da bi postal ovaduh. In? je vprašal Dušan, zabrusil sem mu, da je navadno govedo. Komu ste povedali resnico v obraz? je vprašal Dušan, načelniku, Smoletu, je odgovoril profesor, povedal bi mu, kar mu gre, a me je Železnik, tisti tip, ki sta ga videla pri Mračnikaiju, zgrabil za roko, da me je resnično bolelo.
Vladimir je šel k ograji, na kateri sta ga čakala Nataša in Dušan, in se usedel. Kje je Maja? je vprašal.
Nataša in Dušan sta pristopila, morala je na vajo, je rekla hčerka, k Mračnikaiju je ves besen prilomastil Brane in jo odpeljal, rekel ji je, da morata do večerne uprizoritve nekaj spremeniti, vem, je rekel profesor, tudi njega so imeli na postaji, moral bo na novo zrežirati zaključek igre, njegova aluzija na študentske nemire jim niti pod razno ni všeč.
Dušan je z bližnjega grmiča utrgal list in ga pričel žvečiti med zobmi, čudno, je rekel, kaj je čudno? je vprašala Nataša, čudno, da so ju soočili, Braneta in profesorja, stare metode, je menil Vladimir, zastrašiti nas hočejo s svojo vsevidnost jo in vsevednostjo.
Profesor je vstal, spremita me do avtomobila, je rekel, upam, da še vedno stoji pred očetovo hišo, počasi so zavili v prečno ulico, policijska postaja je izginila za že odcvetelim grmom španskega bezga. Oči, je rekla Nataša, tako ga je poklicala prvič, ali si podpisal, molčal je, ni je pogledal, umiram, je pomislil, izginil bom, ne da bi Nataša vedela, česa sem sposoben in česa ne, misliš, da sem? jo je vprašal, ne, je rekla, mislim, da nisi, hotela sem te pravzaprav vprašati, kaj se je zgodilo, ko si zavrnil sodelovanje, ah, nič posebnega, je dejal, Smole in Železnik sta mi zagotovila, da sem storil napako. Preklet svet, je zamrmral Dušan, ne solzna, ampak gnojna dolina, samo sprenevedanje in poniževanje, to ni zame, ostu-dnost ostudna.
Ej, ga je ustavila Nataša, kaj pa jaz, kaj pa glasba, kaj pa poezija, jaz nisem ti, je odvrnil, jaz nisem glasba in poezija, jaz sem poscani ništrc, Dušan, ne udrihajte z macolo po mušici, še tako poscan ništrc je posvečen in veličasten, a ja, se je razburil pesnik, v kakšnem smislu, pod katerim klinčevim božjim mikroskopom? Nič, pa najsi je videti še tako nepomembno, ne umira, je rekel Vladimir.
Dušan je odstopil za korak, oprosti, Nataša, je rekel, tvoj stari mi gre na jetra s temi svojimi etičnimi obliži, s hostijami leporečja, ki jih tako goreče polaga bližnjim na jezik, grem, odšel je diagonalno čez cesto, nazaj, proti policiji, se še enkrat ozrl, profesor, če boste videli goreči grm, v tem ni nič svetega, to je moj pepel.
Kaj sem napravil? je Vladimir vprašal Natašo, ki je s stisnjenimi ustnicami gledala za oddaljujočim se Dušanom, nič, Je rekla, zadnje dni pada iz blaženosti v otrplost, iz navdušenja v stanje izčrpanosti, je kaj narobe med vama? Je vprašal profesor, ne vem, Je rekla, zdi se mi, kot bi polzel iz mojega življenja, prav zdaj, ko ga rabim, ko po-trebujem mir, ko pripravljam postdiplomski koncert, ko stojim na prelomnici življenja, Nataša, je dejal, ima probleme s pisanjem? mislim, je rekla, že dolgo ni delal, zatrjuje mi, da je najboljša pesem prazna pesem.
Prišla sta do profesorjevega avtomobila, ne sekiraj se, punca, je rekel Vladimir, zvečer se bom skušal z njim pomeniti, te lahko kam zapeljem?
Potrepljala ga je po roki, hvala, sprehod mi bo dobro del, ne morem kar sesti za klavir in igrati, pozdravi mamo, se vidiva.
Profesor je gledal za njo, tudi jaz ji nisem bil v nobeno oporo, je pomislil, znal sem sočustvovati z romanesknimi junaki, spregledal pa sem divjo slo otroka, ki hoče čudež biti pretvoriti v slast in užitek zase, zanjo, je rekel polglasno, jasno, za koga drugega, le otrok je egoist brez slabe vesti.
S težavo je ustavil avtomobil pred hišo, začutil je neznansko utrujenost, saj sem le še zaznamek vsakodnevnih pripetljajev, z mano se zabavajo mrhovinarji, skozi prste mi ni spolzelo le Natašino otroštvo, ampak tudi Verina ljubezen, njen roman o ljubezni, ki se je spremenil v klitje vrta in kroženje letnih časov, umiram in igram mladeniča, puščava raste: gorje mu, ki puščave skriva!
Zbral je voljo, se odlepil od sedeža, začutil, da ima srajco na hrbtu prepoteno, se zvlekel iz avto-mobila. Svež zrak mu je dobro del, navzlic soncu, ki je še vedno pripekalo. Na sprehod grem, si je ukazal, gozd me bo pomiril, koliko smrti je nevsiljivo zbranih pod zelenim svodom, koliko porajanj in odhajanj, ki jih je nemogoče ločiti od presnove, koliko poti zarase pozaba mahu in borovničevja, še preden nas kamorkoli privedejo, kako nepomembno je v gozdu, koga igram in kaj v resnici sem!
Ko je stopil v hlad prvega hrasta, v hlad mogočnega drevesa, ki je kot nekakšen živ totem nadzoroval vhod v kraljestvo senc, kakor je bil pomislil, se je ovedel tisočerih oči, ki so vanj usmer¬jale svojo negibnost, seveda, je zamrmral, jaz sem zanje privid, tako kot je bil zame privid praprotni grič, dvignil je glavo in obstal, dolgo dolgo je nepremično zrl v skladne odtenke zelenila, na kakšen način, se je vprašal, bom ostal v spominu dreves jeseni, ko bo odpadlo listje?
Ko je končno spustil glavo in odprl oči, je videl v somračju gozdne poti Vero in Braneta, drugega ob drugem, kako mu gresta naproti, pesjan, je pomislil, to je njegova vaja, snovanje novega konca, to je njena v zrak razsuta sentimentalka, ki jo bo veter iz dneva v dan urejal v nova soskladja, v neskončno besedilo, stal je, se znova ozrl v krošnje dreves, zamižal, čakal.
Oprostite, gospod, je rekla Vera, ali se nisva nekoč poznala, odprl je oči, glej no glej, tudi moja žena pomaga na novo režirati konec sveta, zaključek igre bo dobil, kot kaže, podobo ambiental-nega gledališča, pusti cinizem, Vladimir, je rekel Brane, vaja je odpadla, Stane je zvedel, da so mu pred vladno palačo skoraj ubili sina, menda ima otrok hud pretres možganov in poškodovano oko, o, madona, je rekel profesor, to je bil njegov sin, o čem govoriš, je vprašal režiser, bil sem tam, skušal sem preprečiti spopad, videl sem, kako so ga stolkli.
Gremo domov? je Vera prekinila tišino, pojdita, pridem za vama, je rekel profesor, saj veš, Vera, kako me stopicljanje po mahu umirja, počutim se kot stari Martin med stoletnimi švabskimi jelkami, v gozdu so poti, ki se vedno znova zarastejo in naglo zginejo v Brezpotju, vsaka se zase izgubi, vendar v istem gozdu, in večkrat se dozdeva, da so podobne druga drugi, toda to je le videz, gozdarji in čuvarji gozda poznajo te poti in vejo, kaj pomeni, da si na gozdni poti, se spomniš, Vera, kako sva se na izust učila tale razdelek, ne, je rekla, spominjam se besed, ne spominjam pa se, kako sva se jih učila.
Vera in Brane sta odhajala, pogledal je za njima, še vedno ima dobro postavo, je pomislil, a to ga ni veselilo, delalo ga je ljubosumnega, kaj je z mano, je zmajal z glavo, saj se vse življenje sistematično ukvarjam z razdiranjem, z brisanjem predsodkov in malomeščanskih predpisov, prhnil je kakor razdražen konj, si pomel oči in se odpravil po poti.
Ni prišel daleč, zdaj ga gozd nenadoma ni več pomirjal, zazdel se mu je malce strašljiv, kot tujec na vratih, ki je prišel iz velike daljave, obrnil se je in stopil na pot vrnitve. Ko je prišel na rob gozda, je zagledal Vero, sedela je v travi ob starem hrastu, sama, kje je Brane? je vprašal, šel je domov, je rekla, zvečer gre na neko zabavo, ja, vem, tudi jaz grem tja, odlično, je pokimala, obožujem samotne večere ob sveči in programu ljubljanske televizije, a ti franček res tako nagaja, da niti en dan ne zdržiš brez nje, nehaj, je odvrnil, bil sem z Natašo in Dušanom, tip je ves razdvojen, Nataša me je prosila, naj se pogovorim z njim, hvala, da si tako uvideven z mano, je rekla, bolje tak izgovor, kot da bi mi jutri zjutraj rekel, da si šel po cigarete in zamudil zadnji avtobus, da ne pozabim, še nekaj, spet je klical Grobar, jutri imaš na de-kanatu nujen sestanek, ki ga ne smeš zamuditi.
Sedel je poleg nje v toplo travo, dišala je po skrivnosti, to je zato, ker se je je dotikal drug moški, je pomislil, bil sem na policiji, je rekel, sunkoma seje obrnila k njemu, čemu, je vprašala, oblast si je zaželela, da bi postal ovaduh, je dejal, kurbe, je zasopla, kurbe pokvarjene, ja, je rekel, domovina, ti si kakor vlačuga, kdaj ima Nataša postdiplomski koncert, je vprašal, pojutrišnjem, dragi moj, kako lahko kaj takega pozabiš, upam, da ji bo uspelo, bil bi greh, če bi bilo drugače, je rekla in si z dlanmi zakrila oči, nežno jo je prijel za zapestja in jih odmaknil, po licih so ji polzele solze.
Pravljično, je pomislil profesor, ko je stal pred vhodom v Majino hišo, skoraj sredi mesta in hkrati sredi samote, skozi meden poletni večerje slišal hrup pogovora in glasbo, slišal je ekstatični glas črnega bluesovskega pevca, v njem so razpadale celine in epohe, v njem je delta Mississippija kotila veličastno otožnost pojočih zverin po koncu časa, s tem črncem so pele gazele in peščeni viharji, aligatorji in močvirske kače, z njim so peli oglati indijanski bogovi in sinkopirani duhovi afriških bobnov, vlažni spoli kreolskih lepotic in Dionizova parkljasta pohota, umrl bom, še preden bo izzvenel ta komad, je pomislil Vladimir, melanholija je nezamenljivo znamenje tisočletja, ki gre h koncu, ne s treskom, ampak s cviljenjem, otožnost koprnečih in hropečih, čmčev glas je bil dolgo zadrževan, krut orgazem poslednje žrtve, profesorja je zgrabila taka sla, da bi si ga najraje zdrkal na pragu Majinega doma.
Pozvonil je, nestrpno čakal, ozrl se je čez napušč hiše nad razsvetljenimi okni, nad tiso, višnjo in božjim drevcem, ki so varovali hišo, je zagledal obraz lune, varljiv, fluorescenten, magičen, hladen, opozarjajoč na neizmernost vsemirja, obraz, kije postajal vse svetlejši in vse večji, drvel je pro¬ti profesorju, še preden se je lahko prestrašil, se gaje srebrni obraz dotaknil, mehak kot skuta, posrkal ga je vase, bil je belo v belem, kakor na površini platna izgubljena Stupičeva nevesta, je pomislil Vladimir, plaval jev beli kaši svetlobe, tik po velikem poku, je pomislil, svetloba se še ni ute¬gnila materializirati, mimo njega je priplavalo jagnje, dobro me poglej, je reklo jagnje, jaz sem Dušari,res, bil je Dušan, prerezan od vratu do popka. profesor je videl njegovo srce, pljučna krila, vranico, dvanajsternik, želodec, trebušno membrano, čakam, da izkrvavim, je rekel Dušan, potem bom postal prva zvezda na obnebju prvega časa, začel se je oddaljevati od profesorja, postajal je vse svetlejši, res je, je pomislil Vladimir, spremenil se je v prvo zvezdo, Dušan, je zaklical, ko je zaslišal svoj klic, je videl, da strmi v luno, ne vem, kje sem jo videl prvič, so mu v zavesti zazve-neli Borgesovi verzi, ali na nebu, ki je starejše od Grkovih naukov, ali na večer, ko je za figo v dvo-rišču utonila, njegovo luno je zakrila Dušanova glava, ki se je sklonila čez polico odprtega okna, a, vi ste, profesor, je rekel, profesor je, je zavpil v hrupno globino hiše, že grem, že grem, je razpo-znal Majin glas.
Vrata so se odprla, stala je pred njim, mlada, napeta kot lok v violončelistovi roki, prva zvezda na obnebju prvega časa, je pomislil Vladimir, stopila je k njemu in mu ovila roke okrog vratu, se mu zagrizljala v ušesne mečice, dišala je po divjem majaronu, olivah in lovorju, aha, primorskega pijete, se je nasmehnil profesor, tiho, Vladimir, morje si in v morje se povrneš, začutil je ploskost njenega jedrega trebuha in v tej ploskosti globino spola, njegov spol je vstal in ji šel naproti, podrgnila seje obenj, kot se čoln podrgne ob pomol, ki mu je dal zavetje, počasi, je zašepetala, noč bo dolga in nora, počasi, počasi, stisnil jo je k sebi, zdaj umirava skupaj, je pomislil, stisnil jo je tako močno, da jo je privzdignil, njene noge so obvise¬le v zraku, kakor Kristus svoj križ jo je prenesel čez prag in v preddverje hiše.
V le na pol razsvetljenem hodniku nista bila sama, ob steni je bila zložena čedna zbirka dolgolask in dolgolascev, njihove bombažne tančice in srajce so jim dajale podobo mavričnih pack, iz roke v roko je potoval joint takšnih razsežnosti, da bi ga lahko uporabili za protitankovsko granato, zdravo, človek, se mu je nasmehnila ena izmed mavričnih pack, na ustnicah je imela smehljaj srečnega bebca.
Zgoraj, v veliki sobi, ki je zavzemala polovico nadstropja, v sobi, ki je s trojnim oknom in steklenimi balkonskimi vrati gledala na mesto, z drugim oknom, delno zakritim z velbom, pa na gozd, spuščajoč se k hiši, je bilo precej bolj živahno, umetniki, ki so, kot je z enim pogledom spoznal profesor, sestavljali glavnino udeležencev zabave, so sedeli ne le v foteljih in stolih, pri-nešenih iz kuhinje, ampak tudi po tleh, tvorili so nekakšne bojne formacije, točno na ta izraz je pomislil Vladimir, oboroženi so bili s svojimi neomajnimi prepričanji, streljali so z besedami, vzkliki, z mimičnim pačenjem in dramatičnimi kretnjami, sem ter tja tudi s trkajočimi kozarci in s prestopanjem na sosednje, na videz sovražne položaje. Profesor, ki je Majo, ko sta šla po stopnicah, objemal čez pas in ji gnetel ritko, si je z roko pogladil brke in pozdravil, zaradi hrupa, v katerem je utonila še apokaliptična čmčeva tožba, zaradi razgretih strasti in teles, ki so praznila steklenice in pol¬nila prostor s cigaretnim dimom, njegov prihod ni zbudil pretiranega zanimanja, o ovacijah sploh ne bi mogli govoriti, pa vendar, nekaj bližnjih pripa-dnikov nove senzibilnosti je vstalo, o, profesor, kaj vi mislite o tem, ali ni v resnici prav obratno, bi lahko brezplodnemu govoričenju napravili konec, ali so vas res odpeljali na zaslišanje?
Ej, se je nasmehnil, počasi, se lahko najprej prekrižam, komaj sem vstopil v hram gospodov, je rekel profesor, mladeniči okrog njega so se zahi-hitali, od nekod je priromal kozarec, nekdo mu je natočil vina, na zdravje, no pasaran, zmagali bomo! so prešerno vzklikali.
Dvignil Je čašo, počasi srkal vino, to Je res kapljica nebeška, je pomislil, polagoma, kot bi s kamero prečesal prelestno pokrajino, katere lepoto je treba ujeti v večnost filmskega traku, si je ogledal goste, ni slabo, je pomislil, tistale ima sijajne noge, vitke in dolge, lahko bi stopila čez balkonsko ograjo in odšla v mesto brez poškodb, in tudi onidve zverinici v kotu sta, bogme, vredni odstrela, mislim, da sem ju videl v akademijski predstavi, brine tka je pravi dinamit, zadovoljen? je vpra¬šala Maja, so vredne greha, absolutno, je rekel, kje pa imaš sestrico, Maja je samo zmajala z glavo, ob vratih, ki so vodila na balkon, je profesor opazil Natašo, ki je nekaj pripovedovala Dušanu, zastonj, kajti fant se je odsotno naslanjal na zid in strmel v rob zavese, ki ga je vzgon toplega zraka, dvigajočega se iz mesta, valovil in zapletal v različne ritmične vzorce.
Pridi, je rekla Maja in ga prijela za roko, zadaj imamo tajni sestanek lože, šla sta prek sobe in skozi nihajna vrata, takšna, kot jih je bil profesor vajen iz filmov o divjem zahodu, v kuhinji, bolje rečeno v jedilnem kotu, ki je bil presenetljivo pro-storen, sta v družbi mladih deklet in fantov sedela Brane in Stane, zdravo, Vladimir, so se po vrsti oglasili, dober večer, je odzdravil, vidiš, Brane počasi že sestavlja ekipo, poletje se bo obrnilo kot bi mignil in pričeli bomo s snemanjem, profesorje sedel in pričel poslušati režiserja, ki je pravkar burno dopovedoval eni izmed deklet, da bo vlogo igrala ona, pa če se direktor Vibe razpoči, direk-torjeva hči je navadna koklja, ki ne ve, kaj so iz-točnice in kaj didaskalije, to še ni tako hudo, je rekel nek mladenič, huje je, da ima povešene joške, no, veste kaj, se je vmešala Nataša, saj ni pomembno, je rekel Brane, zasedba bo taka, kot sem si jo zamislil in pika amen.
Oprostite, je rekla Maja, grem po vino, vstala je in odprla hladilnik, v njem je bilo naloženih toliko buteljk, da so bile police podobne Stalinovim orglam, Maja se je sklonila, pokazali so se jasni obrisi njene alabastme ritke, profesor je moral požreti slino, vzela je tri buteljke in jih prinesla na mizo, plup, plup, plup, že so bile odmašene, na zdravje Michelangelo Antonioni, na zdravje Monica Vitti, v zboru so se zasmejali, izpili, naredili bomo nor film, to vam rečem, je znova spregovoril Brane, razkrili bomo hipokrizijo družbenega sistema, ki nas skuša uspavati v neki minimalni blaginji in varnosti, medtem ko življenje drsi v vse hujšo zbeganost, kreš, kozarec v profesorjevi roki se je razletel na kosce, vino je brizgnilo po mizi, v hipni tišini je Maja skočila kvišku in razklenila Vladimirjevo dlan, iz katere so še vedno padale črepinje in plinkale na mizo, še sreča, nisi se ranil, je rekla Maja, Stane, za božjo voljo, kako je s tvojim sinom? je vprašal profesor.
Igralec je trznil s kotički ustnic, njegov pogled je iz dremavične sivine pritaval, tako je pomislil profesor, med njihove obraze, nič, je rekel, kaže, da ni niti lažje okvare možgan, kmalu bo doma, umolknil je, kaj pa oko, je vprašal Vladimir, izgu-bljeno, je rekel, z enim očesom bo teže verjel v pra¬vičnost in svetlo bodočnost, se opravičujem, je dodal, naglo vstal in odšel skozi vrata. V veliki sobi z glasbo je vzdušje spominjalo na Pompeje, ob gramofonu, kjer se je Billie Holiday s pesmijo borila za pravico do resignacije in obupa, so gostje pripravili plesišče, na njem so se čutno, kakor pokončne kače, zvijali trije pari, bosi, goli do pasu, nekakšna cepljenka med šamani in požiralci ognja, je pomislil Vladimir, napotil se je k Nataši, a bi skorajda pohodil dva mladca, ki sta se sprijela v strasten poljub in objem, v zadnjem hipu se jima je izognil in se znašel iz oči v oči z lepotičko v lotosovem položaju, s priprtimi vekami je ponavljala profesorju neznano, eksotično mantro, poznam čudežno mantro za dve osebi, ji je rekel, a mala se zanj ni zmenila, pa brez zamere, mudi se mi, umiram, ji je pojasnil, stopil je k Nataši in Dušanu, kako gre? je vprašal.
Gre, gre, hudiču v rit, je zamrmral Dušan, Nataša je le zavila z očmi in pogledala očeta, ki ji je pokimal v znak razumevanja, ali nismo že onstran dobrega in zlega, je vprašal, še daleč ne, je rekel Dušan, ste prešpricali Čelana, tujstvo nas om-režuje, minljivost sega nepomogljivo skozi nas, nikakor ga nisem prešprical, je rekel profesor, nič smo bili, smo, bomo ostali, cvetoč: Roža niča, Nikogaršnja roža, no torej, je zamrmral Dušan, se vam ne zdi, da bo Čelan končal kot Roža niča, se vam ne zdi, da povsod preži padec v ničes, se vam ne zdi, da sleherna leščerba sveti v nič, se vam ne zdi, da je naše bivanje nulla lucente, blesketava praznina, kot je rekel Pasolini?
Pridite z mano, Dušan, je rekel profesor in povabil pesnika skozi vrata na balkon, pridite, je po¬novil, ko je mladenič okleval, saj vas ni strah, da bi vas pahnil v globino?
Ja, to pa to, se je nasmehnil Dušan in stopil za njim, medtem ko je Nataša oklevajoč obstala na mestu, mislite, gospod profesor, da Roža niča lepše cvete na romantičnem obzorju junijske noči? Lahko ste prepričani, je rekel profesor, pogled na deset tisoče migotavih lučic, ob katerih so se tkale ljubezni, razpadali zakoni, trepetale nemočne žrtve, se slastili sprijenci, ob katerih so molitve zadele ob pijanske kletve namesto ob Boga, se potapljale lupinice upanja, lučic, ob katerih so dečki z mešanico strahu in ponosa gledali okosmateni ud, ta pogled ga je v resnici navdal s podobo Rože niča, da, da, je zabrnelo v njegovi mi¬sli, v resnici smo antikristi, kajti Rože zla so le še leposlovni spomin na devetnajsto stoletje, torej, Dušan, ali ne doumete, da je anarhizem, posebej takšen, kakršnega gojite vi, introvertni, vase obr¬njeni anarhizem le naličje bogaboječega malikovalstva? Glej si no, se je posmehnil Dušan, v kakšnem smislu? V tem smislu, je nadaljeval pro¬fesor, da je malik prevzel podobo nereda, peklenskega nereda, kajti vi se še vedno obnašate kot doktor Faust, trpite zaradi zmešnjave v sebi, zaradi notranje nemoči, trpite in se trapite.
Dušan je nekajkrat zaploskal, občinstvo je vzhičeno, je rekel, profesor, vi ste čisto navaden blefer, natančno vem, z vsako celico, z vsakim vlaknom svojega telesa čutim, kako se vam tresejo gate, vsakič, ko usoda vrže kocke, šepečete ne še, ne še, saj bom dober, širil bom ljubezen in dobroto med ljudi, jajca, taki ste kot vse mesije v zgodovini človeške neumnosti.
Ne bodite žaljivi, je s kančkom grenkobe v glasu rekel profesor, praznino, tisti nič, ki blesketa v vaših načrtih, določajo drugi, ne vi, vi le v toliko, v kolikor vam je dano začutiti razliko do, reciva, Nataše, drugačnost drugih razklepa svet, tudi to so prazne marnje, profesor, je rekel Dušan in jezno udaril po balkonski ograji, drugačnost drugih lahko uzremo le, če smo prej prepričani v lastno unikatnost, čudež ega, če smo se že usrali v matematično središče biti, ne razumem vas, je rekel profesor, ali vas Nataša spolno ne privlači ali vas je zapustila pesniška intuicija?
Prekleta reč, se je Dušan obrnil k profesoiju in ga zgrabil za ovratnik srajce, pustite že Natašo pri miru, saj ni vaša bergla, kaj sploh veste o njej? Čez čas je njegov prijem popustil, roka je odpadla s profesorjeve srajce kot od krvi prenažrt klop s pasjega kožuha, kar se tiče pisanja, je rekel zelo tiho, ni intuicija zapustila mene, ampak sem ji jaz dal nogo, poslušal sem nasvet ubogega pedra, ki je ljubil sodrgo in spoštoval robne ljudi: radost, ko poješ na ves glas, je vrnitev smrti!
Dušan, Nataša rabi vašo podporo, od tega, kako bo igrala na koncertu, je odvisno njeno življe¬nje, je vzdihnil profesor, zdaj je on, nič kaj nežno, zgrabil pesnika za ovratnik.
Dobra bo, je rekel Dušan, ne da bi se skušal rešiti Vladimirjevega prijema.
Zdaj vem, kaj se pravi s težkim srcem, je pomislil profesor, ko je spustil Dušana, se zasukal, odšel v sobo in za seboj jezno zaloputnil vrata, da so zažvenketala stekla, s težkim sr¬cem je šel k Nataši, ki ga je pričakovala z vprašujočimi očmi. Obstal je, jo pobožal po laseh, zmajal z glavo, molče. Skomignila je z rameni, šla bom, je rekla, doma bom še kakšno uro igrala, sosedi so šli na počitnice, prav imaš, je odvrnil, brez avtomobila sem, poklical ti bom taksi, pusti, pu¬sti, bom sama, je rekla Nataša, telefon je spodaj v preddverju ob vhodu, je rekla, dobro se zabavaj, pozdravi Majo, oglasi se, boš? Pokimal je, ji v slo¬vo pomigal s prsti, jaz odhajam in ona odhaja, je pomislil, obrnil se je, ni mogel gledati, kako izgi¬nja v globini hodnika.
Stopil je k mizi, na kateri so se bohotile nove buteljke, zgrabil je prvo, ki mu je prišla pod roke, jo dvignil k ustnicam in pil, hlastno, če bom ostal trezen, se bom kar stegnil, je pomislil, teh nenadarjenih otročajev imam čez glavo, hej, je rekla Maja in ga prijela za roko, kaj pa počneš, s tabo imam še načrte, da se ga ne bi nažlampal, nekaj ti moram pokazati! Še je pil, več dolgih požirkov, še predenje odmaknil steklenico od ust, je začutil, da je pijan, glas Billie Holiday je postal raskav, slišal ga je ne samo z ušesi, ampak s celo kožo, z vsakim prstom, ker je imel dvajset prstov, je zaključek pesmi slišal dvajsetkrat, dvajsetkrat je spev omahnil v globino tonskega izhodišča in se zravnal s tišino kakor riba na suhem, ki se razpre iz poslednjega krča, glas Billie Holiday ni potoval skozi zrak kot valovanje, ampak kot zaporedje pogledov, od kod? je prešinilo profesorja, ozrl se je, zvočnik ni bil prekrit z membrano, bil je odprt v nespoznavno globino videnja, bil je zenica, bil je povzetek začudenja vsega, kar biva, bil je tisto oko, ki se je na teološki fakulteti znašlo v njegovi dlani, bil je tisto oko, ki so ga izbili Stanetovemu sinu, pokaži mi nekaj, je rekel Maji, za mano, je rekla, stopila na hodnik, se za vrati stisnila k zi¬du, reci mi, da bom dobra, je zašepetala, za tre¬nutek ga je zmedla in ni vedel, kaj ima v mislih, vlogo v filmu, se mu je zablisnilo, Maja, ne samo, da boš dobra, veličastna boš, za to dobiš poljub, je rekla in se razmazala obenj.
V spalnici, obrnjeni v hrib, je bilo sveže, zelo prijetno, Maja je zaklenila vrata in ga poljubila, a to je tisto, kar si mi hotela pokazati, se je zasmejal profesor, ne, je rekla in spogledljivo nagnila glavo, to še ni tisto, kar sem ti hotela pokazati, profesor se je ozrl okrog sebe, večino spalnice je zavzemala postelja, a to ni bila klasična, ampak vodna postelja, upam, da ne bolehaš za morsko boleznijo, je rekla Maja, ko je opazila njegov pogled, odvisno od tega, s kom sem na ladji, je odvrnil, igrajva se, je rekla, ti boš moj krmar in me boš vodil skozi neurja, jaz se bom trdno oprijela tvojega krmila, odpela mu je pas in slekla hlače, prijela ga je za krmilo, ki je bilo, glede na razburkanost trenutka, zelo mimo, slavnostno vzravnano, ej, je rekel, kam se ti mudi, pogledal jo je v oči, imela je tako široke zenice, da so ji segale skoraj do ušes in obrvi, punca, kaj si počela, je rekel, ah, malce smo se zakadili, je rekla, ni boljše hrane ob vrhunskem belem vinu, zdaj sem strastna ko hudič, moj kapitan, medtem ko je govorila, seje slačila, divje, ne tako kot v gar¬derobi, ko gaje potegnila za sabo na vodno posteljo, so mu stene zaplesale pred očmi, pijan sem, je pomislil, cele mesece nisem pil, zadnje dni pa pretiravam, utrujen sem in čutim vsako kapljo al¬kohola, a to, da je omotičen, ga ni motilo, prilegalo se je k Majini pohotnosti, gledal jo je, golo pod seboj, zibajočo se na postelji, ki se je poslušno vdajala njenim gibom, Maja se mu je zdela lepa kakor prividi renesančnih slikarjev, prijel je njene lase in jih raztrosil po postelji, da soji obsijali gla¬vo kot avreola, tudi strast širi okrog sebe svetniški sij, je pomislil, zdaj Je šel s prsti, zelo narahlo, pianistično, prek njenih ramen, ki so se blisketale v odtenkih rožnatih in ijavosivih tonov, končiči prstov so postajali ob igralkini naježeni koži vse bolj vroči, profesorju se je zazdelo, da iz njih polzi glas Billie Holiday, da Maji vtira njen glas v kožo, sklonil se je, v nosnicah je začutil vonj po New Orleansu, z jezikom je drsel po sledi prstov, po vratu, prek ramen, do prsi, podražil je borovničico dojke, jo oblizoval in se z njo igral, jo vsesal med ustnice, da mu ni mogla uiti, Maja je zastokala in privzdignila medenico, njena razcvetela pička seje pomuckala ob profesorjev trebuh, spustil je bo¬rovničico in se z glavo zakopal v mednožje, izprožil jezik, otipal vrata življenja, iskro ščegetavčka, govoril je v Majo neartikuliran, primatski roman reko, uvod, prvo, drugo poglavje, ritem zaumne pripovedi je naraščal in privzemal klasične postopke, vodna postelja je postajala vse bolj razpenjena, zgrabila je njegovo krmilo, ki je kot roka utapljajočega se človeka nesmiselno opletala po zraku, ga podrgnila v dlani, da je hvaležno poškrlatelo, tretje poglavje, profesor je počasi stopnjeval zaplet, a Majina roka je veslala vse hitreje, profesorjev jezik se je znašel v bližini peripetije, preokreta v toku pripovedovanja, trenutka anagnorizma ni bilo mogoče odložiti, ker seje Majino telo napelo in po¬stalo vozlasto, katarza je bila boleča, izbrizgala in izcedila sta se drug v drugega, v mešanju sokov je čas obstal, čeprav je postelja še vedno valovala, profesor je slišal večnost v omrtvičenosti srčnih prekatov, ki se nista hotela skrčiti, večnost, ki ni bila ne tu ne tam ne nikjer, Majino telo, ki je za-drgetalo, ga je vrnilo v telo, zaklopki sta se s šumom zaprli, prekata skrčila in pognala kri v blodnjak ožilja.
In kje je očiščenje, dragi moj Aristotel, je pomislil profesor, ali morata najbolj no¬rim trenutkom v življenju obvezno slediti moralni poduk in trpinčenje, neka roka je namreč začela sitno trkati po vratih, obešala se je na kljuko in v razmehčani Vladimirjevi možganski skorji povzročala kaotičen hrup, odpri, Maja, je nekdo kričal na hodniku, Zoran, je zašepetala še zmeraj omotična igralka, ta mora morasta, kaj misli, da sem njegova dedna posest, profesor je naveličano zatisnil veke, za njimi so trepetale zvezdice gnusa, tega človeka bi bilo treba poškropiti s pesticidi, je tiho dejal.
Zoran je začel s pestmi nabijati po vratih, Maja se je z vzdihom obrnila na trebuh, naj odprem vrata in ga nabrišem? se je zarežal Vladimir, ne sekiraj se, profesor, je rekla Maja, z roba postelje je potegnila rjuho in ju pokrila. Kakšna sreča, je pomislil profesor, da umiram v vodni postelji, pepel in voda, kakšno sozvočje, prenehal je poslušati udarce po vratih, zbral se je za škripljaje in šum-ljaje gozda, kije kraljeval za oknom, zazdelo se mu je, da ga nekdo opazuje, ozrl seje, na okenski polici je sedelo jagnje, v kako smešnem položaju, se je začudil profesor, kakor gasilci na fotografijah z veselice, prišlo sem, je reklo jagnje, dajem ti novo možnost, kako to misliš, je vprašal profesor, oh, je reklo jagnje, ne sprenevedaj se, zavrgel si proseče klice iz mojega sveta, iz kristalne globine, kjer bi si bila večno naklonjena, vidiš, kaj si povzročil, ljudje so se zarotili in zapletli v nerešljivo klopko strasti, oko je frčalo po zraku, plamenček svobode ugaša, kaj moram storiti, je vprašal Vladimir, dopusti biti, da ti bo odpuščeno biti, je zabeketalo jagnje, vstalo, se pognalo v zrak in siničje zaplavalo med krošnje bukev, jesenov in gabrov, kaj si rekel, je zamrmrala Maja v spanju, nič, ljuba, nič, je šepnil, se prekobalil čez rob postelje in vstal, Zoran se je končno utrudil in odpeketal, ga je prešinilo, poiskal je spodnje hlače in si jih nataknil, si oblekel srajco, med oblačenjem je stopil k oknu in pogledal v noč, gozd je tiho brnel, kot bi bil skozenj speljan daljnovod, ne, to so le sanje žuželk in bojna pesem netopirjev, je pomislil, pričel se je ubadati z razčlenjevanjem jagnjetovih besed, a logika, to že lahko brez oklevanja napišemo, ga je privedla v slepo ulico, občutek milostne naklonjenosti do vsega, kar je prisotno in odsotno, gaje zapuščal, v meni znova narašča ne¬strpnost, je doumel, zasukal se je, pogledal spečo Majo, kako lepa je, je pomislil in pri tem občutil odtujenost, skorajda srditost.
Zviška se je vrgel na posteljo, da je igralko vrglo v zrak in je prestrašeno odprla oči, oprosti, je rekel, morala se bova vrniti na zabavo, ali nisi gostiteljica? K vragu zabava, je odgovorila, čemu se ne bi odpravila na novo potovanje? Prekobalila se je in se oklenila njegovih lahti. Ne morem, je vzdihnil, začel sem razmišljati o Natašinem odhodu, o tem, kako Dušanu ne znam povedati nič pametnega, kako ne znam predreti jezu njegove temne, samouničevalne sle, kakšen prekleman predavatelj sem?
Z vsemi žavbami nabrit, se je nasmehnila Maja,vstala in se koketno pretegnila, pazi se, ji je požugal Vladimir, jo objel okrog pasu in prislonil uho na njen kožušček, prepozno, prepozno, je rekla, vlak je pravkar odpeljal, odstopila je, tako daje bil
primoran razkleniti roke, in se pričela tiho oblačiti, ne da bi ga pogledala, stopila k ogledalu, se na hitro počesala, odklenila vrata in odšla na hodnik.
Stopil je za njo, zabava Je postajala, sodeč po utrujenih truplih, razmetanih po preprogah in parketu, kratke sape, glasba je zategadelj še močneje obvladovala prostore, videl je Majin hrbet in zadnjico, ki je še vedno valovala v ritmu vodne postelje, ne da bi se kaj prida menila za goste, je vstopila v kuhinjo, pogledal je na balkon, kjer je neznan mladenič z vsemi argumenti osvajal debe-luškasto študentko, kam je izginil Dušan, se je vprašal profesor, hotel je vprašanje zastaviti temnopolti čebelici, ki je, naslonjena na knjižno po-lico za vrati, srkala peneče vino, a si je, ko je zagledal njene odsotne oči, premislil, stopil je prek sobe in skozi nihajna vrata v kuhinjo, malo je manjkalo, da s krili ni oplazil Maje.
Presenečenje, je rekla, dobili smo okrepitev, stopila je mimo njega in izginila v sobi, za mizo, na kateri je počivala glava mladega igralca, ki se je preveč intenzivno ukvarjal s svojo vlogo, je sedel le še Brane in, tesno ob njem, Vera.
Kaj se je zgodilo? je hlastno vprašal Vladimir, če bi bil kdaj doma, se ne bi podila za tabo kot stekel pes, je rekla Vera, ne bi mi bilo treba igrati tvoje telefonistke, pokimal je, klicali so zaradi očeta, ni mu dobro, morali ga bodo odpeljati v bolnišnico, je rekla.
Z dlanmi se je naslonil na mizo, kdo je klical? je vprašal, reševalci, je odgovorila, poklical je reševalce, oni pa so hoteli obvestiti tebe, zakaj ni najprej telefoniral k nam? je vprašal profesor, sko¬mignila je z rameni, mogoče te ni hotel prestrašiti, mogoče pa je računal, da te ne bo doma, vzravnal se je, greš z mano? je vprašal, Vera je odkimala, ne, je rekla, ti si se zabaval doslej, zame se bo veselje šele pričelo.
Prav, je rekel, hitim, ritensko je odšel do vrat, ne da bi oči odmaknil od žene, s hrbtom se je na-slonil na vrata, jih odrinil in stopil skoznje, kako bebav nasmeh imajo na ustih zmagovalci, je pomislil, ko je za hip ošinil Braneta, takega me vidi Zoran.
Že od daleč, iz taksija, je opazil reševalni avto pred očetovo hišo, popadla ga je zbeganost, ne bom prenesel pogleda na njegovo umiranje, mogoče bruha kri, mogoče ga je zadela kap in mu paralizirala obraz, mogoče je pomodrel od pomanjkanja kisika, samodejno je pomolil vozniku bankovec in se hitro skobacal iz avtomobila, počakajte, moram vam vrniti drobiž, ni se oziral, odprl je vrata, na hodniku sta stala bolničarja z nosili, dober večer, sta ga pozdravila, odhajava, gospod profesor, kaj? je skoraj zakričal, pomirite se, je oni, ki mu je bil bliže, z roko večkrat potrepljal zrak pred seboj, kot da bi rahljal blazino, je že vse v redu, mojster so se le malce prestrašili, a o kakšnem infarktu ali kapi ni govora, najbrž le trenutna slabost zaradi preutrujenosti, verjetno za svoja leta preveč mala, hočem reči preveč sli¬ka, res je, je pokimal profesor, ampak ali se vam ne zdi, da bi bilo bolje ..., nikamor ga ne vlačite, če mene vprašate, ga je prekinil bolničar, naredili bi več škode kakor koristi, stari ljudje težko prenašajo spremembe, oprostite, mudi se nama, opraviti morava še eno nujno pot, seveda, seveda, je dejati profesor, hvala lepa za prijaznost, ali sem vam kaj dolžan, ne, gospod, je dejal reševailec, take zadeve spadajo k poklicnemu tveganju, midva bova vseeno dobila plačo, se je zarežal, lahko noč, lahko noč, sta pozdravila, še enkrat hvala, je rekel profesor in za njima zaprl vrata.
Ko seje obrnil, je začutil, daje popolnoma premočen, iz žepa je potegnil robec in si obrisal čelo, kje si? je zaklical, kaj se dereš kot jesihar, je zaslišal očetov glas, saj nisem gluh, videl je starega,kako Je stopil skozi vrata dnevne sobe, kako je s tabo? je vprašal profesor, počutim se kot maratonec, ki teče častni krog, je dejal slikar, pridi, greva v atelje, obrnil se je in šel na vrt, ta zlodej me bo preživel, je pomislil Vladimir, ampak ko je stopil za njim, je opazil, da stari hodi s težavo, da noge vleče za sabo, kot to počnejo smučarji tekači.
Trava je morala biti pred kratkim pokošena, je pomislil Vladimir, ko je stopal proti ateljeju, ker tako omamno diši, čudno, tudi smrt ima lahko omamen vonj, oče je že stal pri vratih ateljeja in ga čakal, šla sta noter, med podobe in barve, med vozlišča časov, ki so se zapletli zavoljo simfonije potegov čopiča, prstov, igle, lopatice, svinčnikov, krede, namazov in polivk, kdo bi vedel kakšnih orodij, v katerih so najrazličnejše dobe in kulture opredmetile sferično razpršenost duha, v tem prostoru se človek počuti varnega kot košček barvne¬ga stekelca v kalejdoskopu, je pomislil profesor, v resnici bi napravil več škode kot koristi, če bi očeta kamorkoli odpeljal.
Stari se je usedel na divan in ga s kretnjo povabil, naj se mu pridruži, nikar se ne gnjavi zaradi mene, je rekel, ne da bi ga profesor karkoli vprašal, prešel sem mejo, iz dneva v dan postajam lažji, na trenutke težko ločim, kateri svet pripada stvarnosti in kateri slikam, sanjam in prividom, tebi bi se zdelo smešno, ker si z vsakim vlaknom privezan na življenje. Figo, je rekel Vladimir, vsak dan se mi ničkolikokrat zgodi, da se počutim kot pozabljeni zaznamek lokalne kronike, kot šifriran rokopis, ki ne vsebuje skrivnosti, ah, je zamahnil stari, to je šele začetek zelo zelo dolge sage, hvala, je rekel profesor, lepo si me potolažil.
Vstal je in se sprehodil po ateljeju, skozi naplavine svetov, ujetih na podobah, zdaj mi pa lepo počasi povej, kaj seje zgodilo, je dejal, oprosti, ampak o tem se mi res ne ljubi govoriti, je odvrnil stari, postalo mi je slabo, mislil sem, da bom umrl, ni me bilo strah konca, ampak tega, da bi grd, zmaličen in smrdeč obležal vsem na očeh. Vsem na očeh? se je začudil profesor, no, mislim pajkom, mravljam, stenicam in ščurkom, se je za¬smejal slikar. Zakaj nisi telefoniral k nam? je vprašal Vladimir, bil sem prepričan, da te ni, je odvrnil stari, od kdaj so strastni ljubitelji teatra zvečer doma? Oče! mu je požugal Vladimir, ti raje natančno štej kozarce, ki jih spiješ pri Lovcu, predvsem pa se nehaj pretepati.
Obljubim, je rekel slikar in dvignil roko z iztegnjenim kazalcem in sredincem, vstal je in odšel k platnu ob ateljejskem oknu, poglej, Vladimir, kaj sem danes naslikal.
Profesor je stopil k platnu, spreletela ga je mrzla zona, videl je jagnje na okenski polici, v nemo¬goči gasilski pozi, videl je gozd, ki je iz ozadja obvladoval podobo, zdelo se mu je, da znova sliši škrebetanje tisočerih drobcenih zob, nog, kleščic in čeljusti.
Zbudil se je neprespan in zmač-kan, nisem si mogel odpočiti, je pomislil, vedel je, da je sanjal, čeprav se dogodkov ni spominjal, boleli so ga sklepi, kot bi ure in ure bežal pred pošastmi, bolele so ga lopatice, kot bi imel v sanjah nanje pritrjene peruti in bi letel nad brezni in globelmi, bolela so ga zrkla, kot bi moral preu-trujati oči z opazovanjem zalezovalcev, njihovega vohljanja sledi, oprezanja za primernimi skrivališči.
Obrnil se je v postelji, ni je, je začutil, še preden je odprl oči, sploh se ni vrnila, je pomislil, tega si ne more šteti ravno v čast, čemu za vraga igram užaljenega soproga, ga je prešinilo, naveličala se me je čakati, hoče mi pokazati, kako se človek počuti v prazni hiši, še vedno je stodva proti ena zame, dopusti, da ti bo odpuščeno, ne morem si razložiti vizije, ki se spreminja v blodno misel, ni res, ga je opozoril nasprotni glas, vizije so poslednji otoček svobode v strogo nadzorovalnem in izmerjenem svetu, norost postaja kraljevska pot preseženega človečnjaka.
Vstal je, v sencih mu je kljunilo, da je zastokal od bolečine, umiram, je pomislil, tokrat brez sleherne osnove, kajti prekleto dobro je čutil, kako živ je, njegova glava se je spreminjala v čeber slabo prevretega tropinovca, pogledal je na uro, pol desetih, je hropnil, čez trideset minut moram biti na dekanatu, naj grejo vsi skupaj v božjo mater, spet bojo stresali svoje šuštarske modrosti, z logiko ključavničarjev bodo dokazovali, kako nuj¬na je reforma univerze ali kaj podobnega, navzlic odporu je vstal in se, goli golič, odplazil v kopalnico, odprl vodo, ki je tekla po njem, hladna, norveško hladna, po kmetijah smo hodili ves dan s svojimi ženami in sonci in psi plesali peli pili hladno vodo, izvirajočo iz stoletij, mu je šel skozi zavest drobec Elitisove pesmi, teci, teci, vodica, izdolbi luknjico skozi mojo lobanjico, je začel prepevati in si s podplati, tapkajočimi po kadi, dajal ritem, teci, teci, vodica, odplakni me, da ne zgorim v skušnjavici, kako je dišala njena lagunčica, je pomislil, teci, teci, Majica, in mi pobožaj kurčeka.
Umolknil je, zaprl vodo, profesor, je resno nagovoril podobo v zrcalu, Grobar ti bo na prsi vrgel lopato prsti, preveč ste neresni, kolega Vladimir, ha, ha, je pomislil, kdo lahko podobo v zrcalu zasuje z zemljico, preplavila ga je želja, da bi se ljubil z Majo, kakor ščene moker je odšel v sobo, dvignil slušalko in zavrtel njeno številko, slišal je zvonec, enkrat, dvakrat, trikrat, prosim, je rekla Maja, ljubi se z mamo, ta trenutek, takoj, sicer bom umrl, je rekel Vladimir, prav, je rekla Maja, udobno se namestite v naslanjač, gospod, sprostite se, zaprite oči, ali čutite mojo dlan, ki vam od¬penja gumbe na hlačah, hej, to lahko preskočiš, je rekel profesor, gol sem, pravkar sem prišel iz kopalnice, ampak zato ne bo tarifa nič nižja, je rekla Maja, velja, je rekel Vladimir, poslušaj, včeraj sem moral nujno k očetu, bilo mu je slabo, kam si se skrila, še posloviti se nisem mogel, ne povem, je rekla Maja, naj ostane skrivnost, jagnje me ni izdalo, kaj si rekla? je hlastnil profesor, zezam se, je odgovorila, žgečkaš, se je zahihitala, kdo je pri tebi? je vprašal, jagnje božje, je rekla, Maja, je zakričal v slušalko, o tem ne smemo dvomiti, Maja, ne rjovi, a se ti je utrgalo? je vprašala in odložila slušalko.
Zaklel je, še enkrat odvrtel njeno številko, te-lefon je zvonil in zvonil, a nihče ni dvignil slušal-ke, tja grem, je pomislil, počasi sta se cvrla na grmadi ljubosumja, tako bi napisala Vera v svojem vrtnem romanu, če ga ne bi predčasno končala in ga prepustila vetru, ki naj bi napisal razplet in epilog, čez trinajst minut moram biti na fakulteti, trdobučnež bo moral pač malce počakati, ko je pocingljal telefon, je od presenečenja poskočil, počasi se bosta cvrla na grmadi ljubosumja, je rekel v slušalko, nastal je trenutek tišine, halo, je na oni strani rekel moški glas, tu dekan Grobar, želel bi govoriti s profesorjem Vladimirjem, pri telefonu, je odgovoril, gospod profesor, upam, da ni¬ste pozabili na sestanek, nisem, nisem, je naveličano rekel Vladimir, prihajam.
Kaj je zdaj to? je pomislil Vladimir, vzdušje v sobi na dekanatu ga je spominjalo na sodišče, nova zemljemerčeva justifikacija? ali ti ljudje tu ne razumejo, da umiram dan za dnem kakor pes, da me je sramota že preživela, hočejo storiti nemogoče in me napraviti za junaka tradicionalnega romana?
Sedite, gospod profesor, je rekel Grobar, ko je vstopil, sedite, prosim, tule pred nas, pokazal je na stol, ki je sameval pred dolgo konferenčno mizo, ki jo je profesor poznal, ob njej je s kolegi veliko ur prebil v brezplodnem razpravljanju o tem, kako je treba obraniti sveto nedotakljivost akademskega prostora raziskovalne in pedagoške dejavnosti.
S pogledom je zdrsnil prek obrazov nasprotnikov, sedečih onstran mize, obdanih s ščitom smrtne resnobnosti, prisotnost doktorja Majerholda, filozofa, ki ga je oblast kovala v zvezde, in doktorja Pehtrana, predstojnika oddelka za primerjalno književnost, ga ni presenetila, zdrznil se je, ko je spoznal Železnika, in še posebej, ko je ob robu mi¬ze opazil Zorana.
Spoštovani kolegi, seje odhrkal dekan Grobar, profesor Vladimirje, sicer z majhno zamudo, ki jo lahko prištejemo med akademske svoboščine, prišel, torej lahko začnemo z današnjim sestankom, prosil bi, da nekdo, pri tem je pogledal Zorana, kije vdano prikimal, piše zapisnik. Torej, je rekel, predlagam eno samo točko dnevnega reda, vprašanje profesorjeve razrešitve z delovnega mesta rednega profesorja katedre za svetovno književnost in literarno teorijo na predlog, ki ga je na
včerajšnji seji podal svet fakultete v razširjeni se¬stavi. Se z dnevnim redom strinjate? Vsi, razen profesoija, ki Je strmel v dekana, so dvignili roke. Hvala, je rekel Grobar, odpiram diskusijo.
Profesor Vladimir, je rekel doktor Pehtran in skozi debele naočnike gledal v list papirja pred seboj, kot bi imel na njem napisana navodila, profesor Vladimir je s svojimi moralno oporečnimi predavanji in nastopi, katerih vrh je bilo komaj minulo gostovanje na teološki fakulteti, kjer je skušal dokazati, da naš družbeni sistem temelji na laži in sprenevedanju, oblatil ime naše ustanove in stroke, ki jo zastopa, zato so člani sveta fakultete v razširjeni sestavi menili, da takšen, doktor je dvignil pogled in se skozi leče, ki so groteskno povečale njegove oči, zastrmel v Vladimirja, da takšen osebek ne more več poučevati mladih rodov.
Profesorje razjarjen planil pokonci. Kaj, je zavpil, vi boste ocenjevali moje besede? Saj ne ločite brbljanja branjevk na mestni tržnici od Visoke pesmi! Vi boste govorili o morali, ste kdaj poskusili stopiti iz sence oblastniških avtoritet na pekočo čistino bivanja, kjer nihče ne daje zaslombe vašim dejanjem? Vi, vi, klovni režima! Profesor je postal od razburjenja po obrazu lisast, se mi je utrgalo? je pomislil, obsodbe, ki jih poslušam, so neskon¬čne permutacije obrazca, ki ga znam na pamet od svoje mladosti in me že dolgo ni vznemirjal.
Še kaj? je mrzlo vprašal Grobar. Nič, torej vidite, kolegi, profesor sploh ne poskuša zavrniti ob¬tožb, ampak nadaljuje s svojim hujskaškim nastopaštvom. Doktor Majerhold, bi, prosim, profesorju pojasnili filozofsko podstat njegove amoralnosti, sam je očitno ne loči, ne loči od, od krompirjeve plesni, ha, ha?
Lahko, je dejal doktor Majerhold in vstal. Bil je skoraj plešast, nekaj las, ki so mu rasli nad ušesi, si je minuciozno speljal prek glave. Profesor Vladimir je na teološkem predavanju med drugim dejal, doktor se je sklonil in začel nervozno brskati po zapiskih na mizi, pri tem je kljuval z glavo kot slabovidna kura, lepo usmerjeni lasje so mu padli čez obraz, hitro si jih je s potno dlanjo prilepil nazaj na lobanjo, dejal je, med drugim je dejal, končno je našel pravi list in ga dvignil, profesor Vladimirje med drugim dejal, da Bog ne ob¬staja kot predmet znanja, ampak kot dogajanje, izpolnitev eksistence, in da je človeško srce edino mesto nastajanja boga, ki nam je dostopno, vendar resnični del tega transparentnega, oprostite, transcendentnega procesa samega. Kaj to pomeni? Majerhold je položil list na mizo in se dostojanstveno ozrl po svojih sosedih, to pomeni, da profesor zavrača materialistični model sveta na osnovi povsem mistične, lahko bi rekel plemenske, vračevske bivanjske izkušnje. Stavek Bog ne obstaja kot predmet znanja je logični nesmisel, kajti to pomeni, da je Bog predmet neznanja, lju-dje, ki operirajo z logičnimi nesmisli in z nezna-njem, pa ne morejo učiti na naši fakulteti.
Profesor Vladimir gaje gledal z mešanico ogorčenja in pomilovanja na obrazu. Tega, kar ste omenili, nisem izrekel jaz, gre za navedke, je rekel.Grobar je dvignil roko, ne sprenevedajmo se, profesor, ali lahko rečete, da inkriminiranih besed na teološkem predavanju niste izustili?
Ne, je dejal Vladimir in se nasmehnil.
No, torej, je rekel dekan, zmajal z glavo in se obrnil k Železniku. Nadaljujmo, prosim, bi še kdo rad diskutiral?
Včeraj, kajpak še pred sejo sveta fakultete, je rekel Železnik in se zarežal, vstal in se okrog mi¬ze napotil k Vladimirju, včeraj je profesor na provokaciji pred vladno palačo spregovoril množici študentov. Je tako, profesor?
Točno, je odvrnil Vladimir in se oprijel ročajev na stolu.
Subjekt, ki ga obravnavamo, je nadaljeval policaj, je izustil tudi tole, dobro poslušajte, karta, na katero igra vaš nasprotnik, mislil je, jasno, na nasprotnika študentov, oziroma, z drugimi besedami, vlado, državo in njene ustanove, ki jo varujejo in ščitijo, torej karta nasprotnikov je moč. Profesor je omenjeno moč natančno opredelil, spoštovani kolegi, in sicer kot moč, ki jo usmrajenemu, ranjenemu, zamočviijenemu režimu podeljuje nagon predsmrtnega boja. Saj ste rekli nekaj podobnega, Vladimir?
Kakšen spomin, se je posmehnil profesor.
Da, da, je mimo odvrnil Železnik, cinizem namesto opravičila. Odšel je, zibaj e se od pomembnosti, do svojega stola in sedel.
Še kdo? je vprašal Grobar, še kdo, čeprav se mi zdi, da so stvari dokaj jasne.
Smem nekaj vprašati, spoštovani Grobar? se je oglasil Vladimir. Dekan je prikimal. Kaj dela tale ovaduh na sestanku oddelčne skupnosti? S prstom je pokazal na Železnika.
Kolega Železnik ni ovaduh, je počasi zlogoval dekan, kolega Železnik je priča, ki potrjuje upravičenost mnenja sveta fakultete v razširjeni sestavi.
Ni mogoče, je rekel Vladimir. Potemtakem bi kolega Železnik moral pričati tudi o tem, da sem na shodu pozval študente, naj se mimo razidejo. Če bi me poslušali, ne bi prišlo do tragične nesreče.
Sobo je zapljusnil molk, le dr. Majerhold je nekaj šuštel s svojimi zapiski. Ne vem, je počasi rekel Grobar, o kakšni tragični nesreči govoriš, Vladimir, nihče ne ve nič o kakšni tragični nesreči, edina neprijetnost demonstracij je dejstvo, da sta pripadnika policije morala obiskati klinični center zaradi lažjih telesnih poškodb.
Profesor je molčal in strmel v Grobarja.Ne vem, je nadaljeval dekan, kako lahko nek-do poziva študente, naj se razidejo, s takimi besedami, kot si jih uporabil, Vladimir. Imenovati naš sistem usmrajen in zamočvirjen, to pomeni, zame in za vse tu prisotne, o tem ne dvomim, biti odkrit sovražnik tega sistema.
Natančno, je izza svojega mikroskopa dejal dr. Pehtran, vaš svetovni nazor, gospod profesor, je razkošni koncert absurda!
In tako zdaj vem, da ne veljam čisto nič za ta svet, ker sem se od tistega trenutka naprej, ko sem se odrekel ubijanju, obsodil na dokončno izgnanstvo. Zgodovino bodo delali drugi, je rekel profesor. Tokrat imaš zelo prav, je dejal dekan.
Ne jaz, ga je popravil Vladimir, ampak Albert Camus. Tudi to vem, da teh, kot vse kaže, ne morem obsojati. Meni manjka neka lastnost, da bi bil spodoben ubijalec. Zaradi tega nisem boljši od drugih. Zdaj pa sem zadovoljen, da sem, kar sem, navadil sem se skromnosti. Bo dovolj? je dodal in si pogladil brke.
Še preveč, je rekel dr. Majerhold, prizanesite nam, lepo prosim, s to bedno malomeščansko navlako.
Blagor ubogim, je rekel profesor in vstal, še nekaj, če dovolite, spoštovani sodni zbor, seje posmehnil, kakšno vlogo ima med vami Zoran?
Zoran je predstavnik študentov v svetu filozofske fakultete, spoštovani kolega profesor, je dejal Grobar. Razen tega, se je vmešal Železnik, nam je povedal nekaj pikantnih podrobnosti v zvezi s tvo¬jim razmerjem do igralk vobče in do Maje posebej, saj najbrž veš, o čem govorim?
Ostudna zmeneta ste, je Vladimir zmajal z glavo.
Mogoče, mogoče, Vladimir, je dejal dekan, a osebek tvojih, kako naj rečem, spolnih nagnjenosti. še bolje, dovzetnosti, bi se lahko zapletel v kočljiva razmerja tudi do svojih študentk.
In študentov, se je nesramno zakrohotal Železnik.
Lahko grem, je vprašal Vladimir, ali sledi takojšnja izvršitev kazni?
Grobarje vstal, kot na ukaz so se dvignili ostali porotniki. Brez sarkazma, je dejal dekan, ne gre za kazen, prej za nagrado za dolgoletno delo, koga pa dandanes še veseli pedagoški proces, komu se še ljubi ukvarjati z mladino? V zameno za tvoj, Grobar se je odhrkal, diskretni molk ti ponujamo lepo penzijo. Ali ni takšna kretnja zamočvirjenega sistema prijazna? Lahko se boš posvetil svojim raziskavam in si plačal prevode, denimo v nemščino, severno od Karavank ti bodo radi aplavdirali. Potrebujem le še tvoj podpis.
Kaj, pri milem bogu, naj podpišem? je zazijal profesor, saj še niste sprejeli nikakršne odločitve.
Oh, mea culpa, mea maxima culpa, se je dekan počil po čelu, ali je kdo proti profesorjevi upo¬kojitvi? Nihče, se kdo vzdrži? Nihče, vidiš, Vladimir, zdaj lahko podpišeš, tule, spodaj desno, pripravili smo se na to možnost in oblikovali ustrezen dokument.
Profesor je stopil k mizi in začel prebirati papir z žigom filozofske fakultete, nenadoma se je papir izbočil in se počasi spremenil v belo kroglo, bilo je oko, ali me ne spoznaš? je vprašalo, profesor je odkimal, okrog očesa je začel rasti trdljikast oklep in dobivati podobo glave, slične rogaču, ti¬palke so poščegetale profesorja po nosu, zasmrdelo je po žuželčjih iztrebkih, jaz sem Samsa, je rekel velikanski mrčes, ki je migotaj e ležal na mizi kot od stoletij pozabljena mumija, v katero se je znova naselila duša bogsigavedl katerega egipčanskega dinasta, jaz sem žrtveno jagnje, ki je v praznem svetu postalo odurna mrgolazen, nestvor, ki odpušča, ne poznam te, je kriknil Vladimir, ne zataji me, očka, je rekel mrčes, moja preobrazba še ni končana, vem, kako se počutiš, tudi ti se spreminjaš v izmišljijo preteklosti, poglej me, moja grdota je poslednji dar človeku na napačni poti, kaj naj storim, je vprašal Vladimir, objemi me, tvoje seme sem, klica izmaličenosti, skvečenosti, za¬strupljenosti sveta, joj, Gregor, je zastokal Vladimir, ali ne vidiš, da umiram, da v izvzetosti iz življenja nimam občutka za priprošnje moledovanja, motiš se, je rekel nestvor, ne umiraš, le hrbet se ti spreminja v oklep in to sprva boli, vsaka nenavadnost boli, očka, tu je moja roka, Vladimir je prijel mrzle klešče, ki so v njegovi dlani rahlo škr-tale, in, mahajoč z njimi, oblikoval zanke, zavoje in uleknjenosti črk, dvignil se je in pogledal, kaj je napisal, pod žigom filozofske fakultete je prebral svoje ime, Vladimir Samsa.
Tako, je pomislil profesor, s temi zidovi sem opravil, opravil sem s tlako vsakodnevnih priprav na predavanja, lahko se bom posvetil pisanju, moral bi biti ponosen, da so me odstranili, ker se bojijo misli, s katerimi kažem ničevost njihovih ideoloških utrdb. Ah, sam sebi lažem, se je rodila drugačna misel, odstranili so me zgolj iz nečimrnosti, zavoljo moje priljubljenosti med študenti, zaradi tega, ker iskreno občudujem mladost, medtem ko je oblastniški sistem jalov in sterilen, znebili so se me kot konkurenta, ne razumejo, da se večini otrok fučka za moje snublje¬nje biti in niča, da so jim dražji Stonesi, acid, romanje v Katmandu in ljubezen v spalnih vrečah.
Šel je po stopnišču in poslušal odmeve svojih korakov, tišina fakultete gaje spominjala na grobnico, tako so svoje stopinje slišali prvi kristjani, ki so se sestajali po katakombah, je pomislil, pred tremi dnevi me je bilo strah, ker sem iz preddverja poslušal nevarno renčanje množice, a bilo je znak življenja, znak vitalističnega refleksa, zdaj pa se stapljam z resnico akademije, s poapnelostjo krvi, s strdki in začepki idej, ki skušajo ustaviti večno zmuzljivost resnice.
Prišel je v preddverje, korak mu je zastal. Klopi, ki so jih študentje sestavili v improvizirane odre, kjer so uprizarjali svoje igre, kjer so še včeraj stali recitatorji, glasbeniki in pevci, so razmetane samevale, profesorja so spominjale na klicaje nesmisla, kako hitro se pustolovščina spremeni v arheologijo, je pomislil Vladimir, z menoj je še huje, jaz sem kvečjemu opuščaj nesmisla, razpadam pri živem telesu, nenadzorovano, prizadet od vsega, neprizadet do vsega.
Žalostni? je zaslišal, se ozrl, v kotu je, kar na tleh, med pomečkanimi plastičnimi kozarci za pivo, cigaretnimi škatlicami in drugo umazanijo se¬del mladenič gladkih lic, z leninovsko čepico na glavi, vi nimate razloga, profesor, da bi žalovali, jutri se bodo pričela predavanja, znova boste živeli tako, kot si želite in kot ste si zamislili.
Tudi vi nimate razloga za žalovanje, je odvrnil Vladimir, stoječ nad njim, pričeli boste pripravljati nov upor, dosti huje bi vam bilo, če bi zmagali.
Tako mislite vi, profesor, tako mislijo vaši kolegi, vsi tisti, ki nočete zreti v neznano, ampak poveličujete pot, ki ste jo že prehodili, je rekel mladenič, pobrskal po žepu, izvlekel cigareto in si jo prižgal. Boste kadili? je vprašal profesorja.
Vladimir je odkimal. Čemu mislite, je vprašal mladeniča z leninovsko čepico, čemu mislite, da neznano sploh je, da pot pred vami obstaja, kaj pa, počepnil je pred njim, da ga je gledal skoraj naravnost v obraz, kaj pa, če je pot vedno le pretekla pot?
Mladenič je puhnil dim, Vladimirju so se oči pri priči zasolzile, znova je vstal, pustite vaše filozofsko nakladanje, profesor, je rekel gladkoličnež, večno vračanje istega je izmišljija ljudi, ki se jim upira vsakršna sprememba.
Še se boste morali učiti, je rekel Vladimir in se za korak odmaknil, predvsem pa se boste morali postarati, potem boste videli, da se svet ponavlja oziroma spreminja, ne glede na to, ali vi in jaz na ponavljanja oziroma spremembe pristajava ali ne pristajava.
Mladenič je zaploskal in se nasmehnil, blazno lepo, profesor, a v vaših stavkih je preveč oziralnih zaimkov, stvari so mnogo enostavnejše, če boste jutri znova stali za katedrom, tako kot že leta,
bo svet enak, če vas ne bo, če bom, deniva, za katedrom stal jaz, bo svet drugačen.
Veliko sreče vam želim, je rekel profesor.
Ko je stopil na cesto, se je začudil, vreme se je nenadoma obrnilo, pihal je pretirano sladek južni veter, dež bo, je pomislil profesor, razveselil se ga je, ker mu je iz spomina prinesel Borgesovo pesem, ta dež, ki dela šipe sle-pe, bo v izgubljenih predmestjih prebujal črne grozdne jagode v nekem dvorišču, ki ga ni več, videc slepote iz Buenos Airesa je imel prav, je pomislil, dež vedno pada v preteklosti, zmeraj prikliče minule stvari v svežino sedanjosti, iz izživetega pada na razbolelost duše in na hrepenenje, s tem nas tolaži, nam vrača mero za dogodke, ki jih še ni, a so že ta trenutek organsko vrasli v ne- preklicnost, v dokončnost bivšega.
Šel je, malce opotekavega telesa, a lahke misli, zrak je završal v njegovih laseh, v trepetljivih brezah pred fakulteto, v krilcih mimoidočih deklet, pridi, povodenj preteklosti, je zamrmral, odplakni bodočnost, brez katere mi je mnogo laže, tlip, tlip so prve kaplje tlesknile ob tlak, na njegova lica, znova je završalo, tokrat je veter s pločnika dvignil prah, odpadke in listje in napovedal jesen, ki je, tako je pomislil profesor, kakor dež vedno znamenje minulega, ko se je ustavil pred semaforjem, je lilo kot iz škafa, naj mi ga Grobar pofafa, seje nasmehnil Vladimir, stara, stara je ta rima, kot da bi prišla iz Rima, videl je, kako kaplje cefrajo nežne kepice cvetov japonske kutine, tla pod drevesom so zakrvavela, tudi lepota je vedno nekaj preteklega, je pokimal, kaj pa prividi, se v resnici odvijajo v času, ki teče pravokotno na naš čas, kaj pa Satiejeva Gymnopedija, ki jo pravkar preigrava Nataša, v katerem času se dotika moje ščitnice, na kakšen način manifest nadrealizma občuje z ukrivljenostjo prostora v enačbah Nikolaja Ivanoviča Lobačevskega, preklete mrtve duše, se je stresel, premočen do kosti, upokojili so me in se požvižgali na pravne norme in statutarna določila, slepim se z meditiranjem o minljivosti, vendar je dejstvo, da sem bil nekdo, bil sem pastir in zvodnik, uzda in žvala ljudi, ki so teden za tednom polnili veliko predavalnico, zdaj pa sem penzio-nist, v pravem in prenesenem pomenu besede, če so moje študentke in študenti generacija pred zaprtimi vrati, sem jaz sveti Peter, videl je zeleno luč na semaforju, prečkal je ulico, zastrto z dežjem, že mogoče, da bom imel čas za pisanje, a moje razprave ne bodo dosegle ušes študentov, lah¬ko jih bom sejal po vrtu kot Vera svoj roman, komuniciral bom s prividi, dokler me prividi ne bodo spremenili v privid.
Dež ni več padal s tolikšno ihto kot poprej, nebo se je razklalo na več mestih in v najrazličnejših odtenkih sivine, oblaki so rjuha duše, ko duša umre, jo pokrijejo čez glavo, nikogar na svetu ni, ki bi jo moral identificirati, ne, ne, oblaki so klo¬buk razuma, dan za dnem bi bilo težko zdržati jasno brezmejnost neba, šel je mimo kutine, stopil na zapleteni vzorec osulih cvetnih listov, gladkih kakor svilena preproga, kaj, zaboga, bo Maja počela z upokojencem, z bivšim nastopačem, kako bom zadevo razložil Veri, ali naj s svojimi težavami trapim Natašo na prevesici življenja, si ga prijel za sapnik, si ga zgrabil za adamovo jabol¬ko, dekana idiotskega, mi bo rekel oče, vidiš, sem ti rekel, predolgo si jih pustil na miru, hudiče je treba vzgajati od mladih nog, le kako je stari lahko naslikal isto jagnje, kot sem ga videl nad golo Majo, gaje ustvaril po Chagallovijedkanici, dežje topel kot Majino mednožje, draži me, zanosil bom z dežjem, moje besede so kot sledovi ptičjih krempeljcev v zraku med dvema ujmama, čemu ne padem, pokošen od skrivnosti prehoda, življenje je vendar prehajanje, kako neznosno samozaverovan je moral biti mladenič z leninovsko čepico, da mi je lahko očital strah pred neznanim, moje nenehno spogledovanje s smrtjo je vendar metodični zasnutek neznanega in, preko neznanega, ne-znanskega, ali je potem sploh pomembno, da ne bom mogel več predavati, zasedba fakultete in moja upokojitev sta bila le namig tistega, v kar se¬stopam, kar mi prišepetava bolečina jagnjetovega očesa, kar mi hoče sporočiti odpuščajoči nestvor, Vladimir, ali ne razumeš, počasi postajam gnezdo, krhko zavetje ptičjih drekcev, ki prestrezajo sporočila neskončnosti s svetlobno hitrostjo, naslonilo gravitacije, gejzir z jezikom in, kaj drugega, lepo prosim, tako je profesor zapisal v eseju, ki je izšel pod naslovom Poljub neznanskega v nizko- nakladni reviji Kapnik, katere izdajatelj je sloven¬sko jamarsko društvo, kaj drugega pa je gejzir kot razvezani popek zemlje?
Pri starem Mračnikaiju je vladalo obsedno stanje, vzdušje je spominjalo na fronto v Vrtu naslade, dež je pregnal vesele pivce pod streho, standardnim gostom, ki so že zdavnaj postali del gostilniškega pohištva, z njih so natakarice vsako jutro ometle prah, seje pridružila vrsta novih obrazov, to so bili pogrebci študentskega upora, bučno proslavljajoči sedmino.
Profesor je stal na pragu salona, bil je čudna prikazen, zdelo se je, da je pripešačil iz Kolumbije, curljalo mu je iz možganov in hlačnic, stal je zamišljeno kot blejski otok, takoj je vedel, nagonsko je začutil, da Maje ni, in ni se mogel odločiti, ali naj se usede in jo počaka, saj vendar mora priti, je pomislil, najbolje, da ji takoj povem, kaj se je zgodilo, ozrl se je naokrog, prost je bil en sam stol, za malo mizico ob steni, takoj ob prehodu v salon, pristopil je in starejšega gospoda, ki je očitno spadal v kategorijo gostilniškega pohištva, vprašal, če sme prisesti. Vladimir je gospoda na videz poznal, vedel je, da je bil advokat in je zdaj v pokoju, penzionisti spadajo skupaj, je pomislil, vrane družijo se rade.
Prinesite mi irsko kavo in slatino, je naročil natakarici, si z dlanmi otrl lase in pogladil brke. Kaj pa, je pomislil, če Gregor Samsa, nestvor, ki odpušča, ni etična metafora, ampak je Kafkov obupni poskus, da bi rešil književnost, ki se ji v odčaranem svetu izmakne snov? Zgodbe ne more izcuzati iz mezinca starih mitologij, jasno, Kafka kleči pred avtoritetami sodobnega sveta, na iz-praznjeno mesto bogov stopijo sodišča in državni uradi, stopita oče in svetost družinske tradicije,
ustanove in zastopniki sveta - lupine, sveta brez sredice, ustanove in preprodajalci hipematurali-zma, s katerim literatura nima kaj početi. Ker Kafka, je razmišljal profesor, zelo zbrano razmišljal, ne more zasnovati fantastičnega okolja, zasnuje fantastičnega junaka, velikanski mrčes. Sijajna domislica, ni kaj, je profesor, ki se je poenotil s Kafkovim artizmom, zamrmral polglasno. Ja, res, je rekel stari advokat, domislicam naše zakonodaje bi se krohotali še Eskimi.
Profesor gaje pogledal in se nasmehnil, raztreseno je pričel poslušati pogovore v lokalu, švisteli so skozi zrak in se križali kakor puščice pred Trojo. Sedminaiji so se pridušali, da je bitka izgu¬bljena, ne pa tudi vojna, da so žrtve potrebne in da je ni moči, ki bi zaustavila tek napredovanja sveta. Človek bi ponorel, je prešinilo profesorja, nihče noče razumeti simbolike izbitega očesa, tu se repenčijo in se nalivajo s tretjerazrednim pivom, heroji svetle prihodnosti.
Smem? je vprašal mladenič, ki je pristopil k mizi, bil je Zoran, ne, je odkimal profesor, podganam vstop ni dovoljen. Ne bodite tako vzvišeni, je rekel Zoran, raje me poslušajte, pomolčal je, vendar kmalu nadaljeval z besedovanjem, ker se profesor zanj ni zmenil, jaz sem vas rešil, imeli so pripravljen še en scenarij, ki bi se za vas končal svinjsko, zaprli bi vas za najmanj tri leta, upokojitev je bila moja zamisel, lahko bi me povabili na brizganec. Vladimir se ni zganil, strmel je v mizni prt, z njegovih las so še vedno polzele kapljice dežja, prekleta pizda frdamana, je siknil skozi zobe, zgubi se, sicer boš dobil pepelnik v svojo kretensko betico, Zoran je mimo stal in kimal, saj, je rekel, dobrota je sirota, vi meni speljete punco, jaz pa vas rešujem iz dreka, res sem kreten, pozdravljeni na vekov veke amen, zasukal se je in odkorakal iz lokala.
Maja je sedla brez vprašanja, znašla se je ob profesorju kakor dobra vila ob pravljičnem junaku, ja kakšen pa si, je rekla, moker cucek, je odvrnil, na glavo so mi zlili golido gnojnice, zato sem se moral sprati na dežju, kaj seje zgodilo, jo je zanimalo, ah, vzeli so mi profesuro, je mrko rekel in z nohtom po prtu risal kvadrate in kroge, ukinili so me, zdaj sem upokojenec.
Maja je nemo strmela vanj, kvadrati in krogi na mizi so se množili, lepo te prosim, umiri se, je rekla, pogledal jo je, v njenih očeh ni opazil nikakršnega pomilovanja in sočustvovanja, to je v redu, je pomislil, premlada je, da bi se lahko ozirala name, tvoj Zoran je bil zraven, je rekel, kot predstavnik študentov, moj Zoran? je prhnila, nobenega mojega Zorana ni, v mojem prejšnjem življenju je bil neki Zoran, si vedela, da je doušnik? je vprašal, kaj pa si misliš o meni, je hladno odvrnila, hodila naj bi s študentskim gurujem, s cenjenim profesorjem, ne da bi ga opozorila, kdo mu lahko škoduje, oprosti, je dejal, glava mi ne deluje tako, kot bi morala, razbesneli so me in me po¬nižali, jasno, je rekla, jasno.
Molčala sta, sedminarji so postajali vse hrupnejši, vse bolj razvneti, v svojih opitih glavah so postavljali temelje za novo revolucijo, čemu? je vprašala, bah, se je namrščil, totalna oblastniška samovolja, svet fakultete mi je očital amoralnost in hujskanje proti sistemu, izmišljije, ničesar kon¬kretnega, jasno, je rekla, jasno, tako kot vedno.
Molčala sta, pivska druščina okrog njiju je prešla v naslednjo fazo prevratništva in pričela prepevati slovenske ljudske, kaj zdaj? je vprašala, nič, je rekel, malo daljše počitnice, nasmehnil se je, več bom lahko pisal, končati moram študijo za bližnji nastop v Freiburgu, seveda, je rekla, seveda.
Molčala sta, pogrebci so dosegli kritično mejo razvnetosti, prihitela je natakarica in jim z grozečim
glasom povedala, da bo policija čez pet minut tukaj, malce so utišali svoje navdušenje, tudi jaz ti moram nekaj povedati, Je rekla Maja, brez besed je pokimal, jutri odhajam v London, jutri? se je začudil, za koliko časa? Pogladila si je majico na ramenih, za dve, tri leta, je rekla, dobila sem štipendijo britanske vlade za postdiplomsko izpopolnjevanje na kraljevski akademiji, čisti krompir, možnost je bila ena proti milijon, čemu mi nisi o tem ničesar povedala, je vprašal, oddala sem prošnjo in pozabila nanjo, nisem ti hotela omeniti, bila sem prepričana, da iz zadeve ne bo nič, ne reci mi, da si danes zvedela, jutri pa že potuješ, je dejal, točno tako, zjutraj sem prejela vabilo in takoj stekla na agencijo, neverjetno srečo sem imela, da sem dobila prosto mesto za jutrišnji čarter¬ski polet iz Trsta prek Frankfurta na Heathrow.
Dvignil je skodelico s kavo in jo izpil do dna, lepo, je rekel, pošlji mi razglednico z Amorčkom s Piccadilyja, kaj pa film? Ne vem še, je rekla, Bra¬netu sem povedala in upa, da bom na akademiji lahko uredila, čeprav, če ti smem iskreno reči, ne verjamem, da bo lahko snemal.
Izpil je še slatino, pokimal, pretresen sem, bil sem čisto nor nate, utrgalo se mi je od tvoje lepote, kar je silovito, ne more dolgo trajati, ja, je rekla, sicer pa, kaj sta dve leti, kapljici v morju časa, zate, Maja, zate, zame pa ne, je odvrnil, najbrž se ti mudi, moraš pripraviti vse potrebno za pot, res je, je rekla, na svidenje, profesor, upokojeni pro¬fesor, je zamrmral, ne da bi dvignil pogled, nočem te videti, kako odhajaš, čakaj, čakaj, seje nasme¬hnila, ko se bom vrnila, bom še lepša, nikdar, je dejal, nikdar ne boš lepša.
Ko je stopil iz gostišča, se mu je zazdelo, da je z njegovimi nogami nekaj narobe, počutil se je, kot bi stal na visokih kotumih ali hoduljah, pobralo me bo sredi ceste, je pomislil, dež je še vedno padal, narahlo, kot da bi vedel za njegovo žalost, pršel je na preostanek njegovega življenja.
Očka, je zaslišal Natašo, njen obraz je bil čudno spačen, to je maska groze, je prešinilo pro¬fesorja, hči mu je padla okrog vratu, se z vso težo obesila nanj, daje skoraj klecnil na svojih parali¬ziranih nogah, ljubi bog, kaj se je zgodilo, je vprašal, Vera? Odkimala je, bruhnila v neutolažljiv jok, bolje rečeno v hropenje, izkašljevanje duše, povej, povej, zagrizla se mu je v vrat, da bi ublažila svoje jecljanje, Nataša, tu sem, vse bo v redu, nič ne bo v redu, nikoli, prijel jo je za glavo, kot da bi v roke prijel vrč, in ji jo odmaknil, jo stresel, povej, Dušan, se je znova zlomila v scefrano tožbo, kaj je z Dušanom, ji je skušal obrisati solze,našli so ga, našli so ga, takega, zberi se, žen-ska, je kriknil, kje so ga našli? kakšnega? v reki, se je dušila, ob zapornicah.
Ne, je dahnil v dolgo tišino, pokropljeno z brez¬brižno vztrajnostjo dežja, luči so mu zaplesale pred očmi, moral se je nasloniti na zid, saj ni mogoče, iz Nataše se je vsul plaz besed, sesedal se je na profesorjevo zavest, kot bi bila zaprta v peščeni uri, slutila sem, rekla sem ti, da pada iz psihoze v psihozo, na trenutke se mi je zdelo, da v zamaknjenju čuti celoto sveta, tako kot se to dogaja božjastnikom, drugič je bil v rezini bivanja priso¬ten le še s svojo težo, zaradi privlačnosti zemlje, v rezini bivanja, je pomislil Vladimir, Nataša čuti točno tisto, kar čutim sam, kdaj se je zgodilo? je vprašal, ne vedo natančno, še niso opravili obdukcije, po zabavi ga ni bilo domov, čakala sem ga do jutra, sporočili so mi ob desetih, ko ga je neki otrok, ki mu je žoga padla v reko, zagledal ob zapornici, Natašina glava mu je zdrsnila na ramo, jecajoča, skrhana, razpokana, dušeča se, slinasta.
Profesor je pogledal v moraste oblake in zamrmral Roža niča lepše cvete na romantičnem obzorju junijske noči, kaj si rekel, je zahlipala Nataša, spomnil sem se najinega sinočnjega pogovora, je rekel Vladimir, Dušanov samoizbris je bil programiran, a veš, Nataša, metodičen, bil je človek prihodnosti, skušal je uničiti iluzijo vere v nepogrešljivost jaza, njegovo dejanje je bilo bedno, sebično maščevanje, je zavpila Nataša, zavrgel je mojo ljubezen kot umazano cunjo, ponižal je mojo naklonjenost, ne vem, kaj sem mu storila, nikar si ničesar ne očitaj, je rekel profesor, ne spremeni njegovega žrtvovanja v oltar samopomi-lovanja, kaj pa govoriš, je z grozo rekla in ga pahnila od sebe, kaj pa govoriš o človeku, ki si ga poznal slabše od marelice in kamnite mize na vrtu, z mano je spal, na moji koži so odrgnine Dušanovih strasti, v moji sobi ležijo črkopisi Dušanovih omahovanj, jo vidiš, profesor, jo vidiš, Natašo? Natašo je spravljal v jok in smeh, ti si s svoje akademske razdalje diskutiral, razumeš, diskutiral z njim, vrag si ga vedi, mogoče si mu pomagal na oni svet, prekleto!
Za očmi ga je zabolelo, kot bi mu nekdo z močnim žarometom, od znotraj, iz glave, posvetil v zenici, tega mi ne bi smela reči, je pomislil, laže je nositi breme krivde, če jo deliš z drugim, mu je šlo skozi zavest hip zatem, krivde za dejanje, ki ga ne bi mogla preprečiti, četudi bi bila Quetzalcoatl, ja, Nataša, vidim te, dobro mi prisluhni, prosim, kako si lahko misliš, da bi mu jaz s svojo preganjavico pred smrtjo lahko škodil, ravno zato, je mrzlo rekla, pomolčala, se tudi sama naslonila na steno, oprosti, oči, tako ga ni poklicala prvič, a je zvenelo, kot bi ga prvič, oprosti, histerična sem, dvignil je obraz, čutil je, kako so mu kapljice pršele na zaprte veke, pridi, jagnje, pridi, oko ne¬dolžnosti, pridi, blaga praznina drugih svetovij, sladki privid resnice, ki me čakaš, pridi, odpuščajoči nestvor, nič se ni zgodilo, dež je padal, katastrofa, je pomislil, zdaj so me zapustile še halucinacije.
Z Natašo sta bila v njenem stanovanju, klavirje bil zaprt in pokrit z velikanskim prtom, kot da nanj že stoletje ne bi nihče igral, je pomislil Vladimir, bom jaz poklical, je rekel, stopil k telefonu, ki je stal na okenski polici, zavrtel je številko, halo, tukaj Vladimir, zdravo, Vera, pri Nataši sem, ali lahko takoj prideš sem? Prosim, ne sprašuj, ne, zdajle ne more govoriti s tabo, hitro pridi, se vidimo, odložil je slušalko in se za¬gledal skozi okno, med baročnimi pročelji, ki so v sivini deževnega dne kazali klavrno podobo starosti, je videl del kamnite ograje, za katero je slutil reko, reko, ki od nekdaj simbolizira plodni tok rojstva in ne smrtne otrplosti, v katero se je potopil in se je nadihal Dušan, profesorja je stisnilo v prsih, zdelo se mu je, da se mu pljuča polnijo z vodo, da njegova kri postaja strupena kloaka, živčni končiči pa od pomanjkanja kisika krhki kot steklo, zbrati je moral vse moči, da seje utrgal od okenske police in se obrnil v sobo.
Nataša je sedela na klavirskem stolčku, njena glava je mrtvo slonela na pokrovu klavirja, stopil je k njej in jo pogladil po laseh, ni se premaknila, zdaj je Nataša odšla v prostore mojih vizij, je pomislil, kaj je ostalo od tega sveta, ki je bil pred štirimi dnevi odprta obločnica upanja, ostala je smolasta slepota, kaj se bo še zgodilo, je bil človek v igri narave ustvarjen le zato, da bi zapolnil njeno dolgočasje, in če je tako, kaj potem, bo zavoljo tega hčerina bolečina kaj manjša, in če ni tako, kaj potem, bo zavoljo tega hčerina bolečina kaj manjša?
V profesorju se je nekaj prelomilo, čisto zares, je zapisal v svoj dnevnik, slišal sem hrskanje, nekaj podobnega najbrž zasliši samuraj, ki naredi napako in s preveliko silovitostjo prestreže nas¬protnikov udarec, s tem pa uniči prožnost svojega meča. Morda to ni bil prelom, je bil profesor v zapiskih zelo natančen, ampak le popolna prepu¬stitev toku stvari, izplutje v harmonio mundi, v breztežnost biti. Vse je odpadlo, je profesor dokončal misel že povsem na spodnjem robu lista številka 56 z zelo drobnimi, a presenetljivo lepo oblikovanimi črkami, ki ne dovoljujejo zmote pri branju, začutil sem, da sem postal zapacan pra¬šeč in stvarnik obenem, začutil sem, da imam na razpolago temačnost večnosti in spretne parkelj-ce, torej vse, kar je nujno za dober začetek oblikovanja stvarstva. Pri deležniku čutil sem je profesor napravil drobno zaznambo v obliki zvezdice in, pod slično zvezdico, zapisal opombo: čuden občutek, so o ekstravagantnosti omenjenega ob¬čutka razmišljali mnogi interpreti profesorjevega dnevnika in pri tem namigovali na sorodnost Kafkovega velikanskega mrčesa in Františkovega de- miurga - prasca.
Nataša, zaigraj mi Skijabina, je dejal, dvignil njeno glavo, da se je med solzami začudeno zastrmela v vedrino očetovega obraza, zaigraj, zaigraj, s pokrova klavirja je pometel pokrivalo in ga dvi-gnil, se z glavo sklonil nad strune, zaigraj, zaigraj, Nataša, ko so se njeni prsti dotaknili tipk in so zazveneli grozdiči čarobnih akordov Klavirske sona¬te številka 9, imenovane Črna maša, akordi, ki so svoj nenavadni svet gradili na globini višjih harmonskih zvenov, je profesor pričel tiho prepevati, njegov glas je sledil trepetom strun, drsel okrog neulovljivega harmonskega izhodišča, postajal vse bolj čudaški, vse bolj pitagorejski, napačno skladen, kot bi bil njegov lastnik medij, ki skuša dekodirati tajanstveno sporočilo radijskih valov, pri¬hajajočih izza svetlobnega vsemirskega praga.
Še nenavadnejše je postajalo Natašino Igranje, izgorevajoče v ognju hladne ekstaze, daljnoblizko, gromotiho, čudež, je pomislil Vladimir, nikoli ni igrala s takšnim zanosom in hkrati z razumevanjem zvočnega tkanja, z Dušanom se pogovarja, ga je prešinilo, z Dušanom, iz smrti poustvarja, tako kot jaz, Sveti prašič.
Kaj se dogaja, je kriknila Vera, ki je skorajda padla skozi vrata, Natašini prsti so odreveneli ob¬stali sredi udarca, profesor je dvignil glavo, kot bi plezal iz vodnjaka, Dušan je mrtev, je rekel, našli so ga v reki, utopljenega, igrava mu Črno mašo.
Vera je planila k Nataši in jo objela, ti si nor, Vladimir, je rekla, za luno živiš, spusti se že enkrat na zemljo.
Si z avtomobilom, je profesor vprašal Vero, ko sta odhajala po stopnišču, pokimala je, še dobro, je rekel, doživel sem epifanijo, zelo sem izmučen, Grobar me je pokopal v prepli¬tek grob, bolijo me vse kosti, prosim te, Vladimir, je rekla, se ti ne zdi, da trenutek ni primeren za tretjerazredne smešnice, prav imaš, se je strinjal, torej povzemimo na kratko, profesor Vladimir, na predlog sveta fakultete v razširjeni sestavi smo enoglasno sklenili, da vas odstrelimo, imate po-slednjo željo, ne, vam zavežemo oči, ne, eksekucijski vod naprej, nameri, ogenj! paf, profesorju je zdrsnilo na robu stopnice in bi, če ga Vera ne bi ujela za rokav srajce, zgrmel po tleh.
Si pijan ali kaj? ga je pogledala Vera, nehaj blebetati in povej, kaj ste imeli, trezen sem kot drevak, ki so ga uporabljali koliščarji, je dejal pro¬fesor, vzeli so mi profesuro in me administrativno upokojili.
Vera se je sunkovito ustavila, globoko izdihnila, je to res?
Prikimal je, počasi podrsal prek zadnje stopnice in stopil k izhodu, stoj, Vladimir, kaj bi rada, jo je pogledal čez ramo, to ni mogoče, čemu?
Vrnil se je k ženi, skomignil, kaj vem, amoral¬na beštija sem, tako so mi rekli, če bi vedeli za Dušana, bi mi naprtili še njegov samomor, dobro vedo, da je hodil z Natašo, barabe ušive, je rekla Vera, drug drugemu ližejo čevlje in se trepljajo po svojih prodanih dušah, ja, je rekel Vladimir, še vedno se je počutil lahkotno odsotnega, nič me ne more več prizadeti do krvi, vse je eno, zato mi je vseeno, pričel je tiho požvižgavati večno zeleno
melodijo o dnevih vina in rožic, barabe ušive zanikrne, je rekla Vera, da bi se zadušile v lastnem loju.
Pridi, Vera, je rekel Vladimir in stopil na cesto, bova zaplesala v dežju, pričel je posnemati Freda Astaira in graciozno čofotati po lužicah med kockami, ves svet je ena sama solza gospodova, pri¬pravite čolne, kajti sedmi pečat bo kmalu prelomljen.
Vera je stala pod napuščem in brez nasmeha opazovala njegov nastop, avto imam na tej strani, je rekla, zadaj za cerkvijo, obrnil se je in odstepal proti zvoniku, ki se je zarisoval na ozadju strešnikov, svoje kopitljanje je popestril s piruetami, kap te bo, bimbo stari, je rekla Vera, z dežja pod kap, kjer ga je kap, je zabrundal, umiram, Veruška, kako se počutiš kot mlada vdova?
Ko je prišel do cerkve, je obstal, ulica je bila prazna, čeprav še ni padel mrak, a misliš, je vprašal Vero, ko ga je dohitela, a misliš, da lahko pustiva Natašo samo?
Vladimir, je rekla Vera, Nataša ne bo sama, ti boš sam, po stvari grem, potem se bom vrnila k njej, odhajam, ne mislim več živeti s tabo.
Profesor je molčal, potem pa čof, čof, čof, znova zaplesal, se vidi, da z Branetom veliko stikata glavi, je rekel, dobila si občutek za dramaturgijo dogajanja, v pravem trenutku me zapuščaš, obstal je, čemu, je vprašal potihoma, ne vem, je dejala, zaželela sem si samote, delček tiste samote, ki si si jo ti že davno priboril in jo delil z drugimi, hočem svojo samoto, nočem služiti tvoji.
Zasukal se je in odšel čez cesto, na pločniku so stali belo prepleskani kovinski stoli, prislonjeni na mizice, vzel je povsem moker stol in se usedel nanj, obmiroval, žal mi je, je rekla Vera, da sem ti povedala zdaj, da odhajam ob tako klavrnem trenutku zate, mi verjameš? Pokimal je,
ampak takšnih odločitev se ne da prestavljati, je dodala, pokimal je, spet obmiroval. Do Dušanovega pogreba bom pri Nataši, je rekla, in potem? je vprašal. Ne vem, je odgovorila, bom videla, pokimal je. Zakaj ničesar ne rečeš? je vprašala, ti je čisto vseeno ali kaj? Ne, ni mi vseeno, je odvrnil, vseenosti je vseeno zame, ni me več, Veruška. Oh, je rekla, pa še kako si, pa še kako boš, ti si vendar tisto, kar napišeš, motiš se, je rekel, besedo za besedo izginjam, dobesedno izginjam, tako kot Kafkov Gladovalec, kmalu me ne bo videti iz ote¬pa slame, čez čas bom zdrsnil v votlo sredico bil¬ke, pšc, izpuhtel!
Pred Filharmonijo so stale skupine ljudi v večernih toaletah, profesor je dobil tremo, že ko jih je videl od daleč, korakajoč pod oboki platan v bližnjem parku, uf, si je rekel, kaj je z mojo sinočnjo lahkotno odsotnostjo, odsotna je, odsotna, razmišljal je o Nataši in ji krčevito, v želodcu in drobovju, želel, da bi koncert izpeljala dobro.
Iz parka je stopil čez cesto, v soj neonskih luči, s katerimi je bil osvetljen trg pred Filharmonijo, nagonsko se je ozrl na svoje hlače in čevlje, oče nebeški, je pomislil, saj sem kot reklama za impregnacijska sredstva, s hlačnic in čevljev so se vili studenčki deževnice.
Še vedno je rosilo, profesor je bil pozabil vzeti dežnik, od doma, iz tišine primestne hiše, v kateri se je počutil kakor arhivar gotskih romanov, se je v mesto odpravil peš, najprej prek zablatenih njiv in makadamskih uličic, potem mimo vse bolj kultiviranih vrtnih palčkov in bakrenih kljuk do široke mestne vpadnice, po kateri so v več kolo¬nah brizgali avtomobili, no, je pomislil, no, penzi-onist, še pred dvema dnevoma si božal alabastr-na kolenčka ene najboljših mačk v mestu, zdaj pa koracljaš pod praznim Žakljem neba in se, kot sveti Tomaž, posipaš s pepelom, ob vhodu v poslopje, pred lepimi secesijskimi stekli, na katerih so bile s srebrnimi nitmi vrezov oblikovane cvetlice, ki so se v bujnih prepletih vzpenjale v svetlobo, sta stala Vera in Brane, kljub vsemu se je nekaj v meni prelomilo, je pomislil Vladimir, Vera se mi zdi tuja, kot bi jo gledal skozi kopreno preobrazbe, tako najbrž metulj opazuje lev, iz katerega se je pravkar pregrizel, tako se spominja svoje goseničje oblike, seveda, ko pa sem jo zapustil že zdav¬naj, mnogo predenje odšla od doma, dober večer, golobčka, je pozdravil.
Dober večer, Vladimir, je rekla Vera, kakšen pa si, si postal vodovodar? Zdravo, je jedrnato pokimal Brane, očitno je bil z mislimi pri svojem filmu.
Profesor je šel mimo njiju in skozi vrata, v predprostoru, ki je vodil h garderobam, se je trlo ljudi, lepo, je pomislil, prvi del uspeha je tu, med občinstvom je spoznal tudi svoje študentke in študente, ki so ga pozdravljali, očitno še ne vedo, da so me odžagali, hej, je zaslišal, ob okencu, kjer so prodajali vstopnice, je stal njegov oče, kaj je s ta¬bo, je Asuanski jez popustil, je vprašal slikar, kje imaš pa ženo? Nimam je, je rekel Vladimir, Brane jo je zasedel v drugem življenju. A ja? je stari dvignil obrvi, resno? Resno, je odvrnil profesor. Mah, je prhnil stari, pri vaši generaciji jemljete te zade¬ve neresno. Pri moji generaciji, se je zasmejal profesor, ali ne vidiš, da se komaj še premikam s pomočjo petih srčnih spodbujevalnikov?
Šla sta do garderobe, kjer nista imela česa odložiti, to smemo z ozirom na topel večer z gotovostjo zapisati, oblazinjena vrata v veliko dvorano so bila na stežaj odprta, kje sediva, je vprašal slikar, tamle, v sedmi vrsti, bolj levo, od tam bova videla Natašine roke, stari je pokimal, nekaj obiskovalcev je moralo vstati in jima narediti prostor.
Profesorje ljubil glasbo, čeprav se nikoli v življenju ni učil nobenega glasbila, do gibajoče se arhitekture, kot je muziko imenoval prosto po Goetheju, je čutil pravo strahospoštovanje, glasba nas uči biti za smrt, uči nas ostati brez odgovora, je zapisal v razpravo Človek kot poslušni prisluškovalec, razpravo, ki jo je slovenska muzikologija povsem prezrla, medtem ko je v pariških krogih,med glasbeniki, zbranimi okrog New Phonic Arta in Vinka Globokarja, zbudila vrsto odobravajočih komentarjev. Profesor pa je ljubil tudi vzdušje, ki je obvladovalo koncertne dvorane, rad Jih je ime¬noval svetišča minljivcev, takoj, ko sta z očetom sedla, je pričel vdihavati poseben vonj pričakova¬nja na prvi zvok, posebni inciacijski obred po¬kašljevanja in brisanja očal, ki je spadal k povabilu v samopozabo.
Vladimir je pogledal kvišku, na lepo oblikovanem ovalu, ki je zapiral oder, na katerem je kraljevalo naj popolnejše človekovo orodje, orjaški koncertni Steinway, sta bili naslikani grški boginji, ki sta navdihovali muzikante, Terpsihora in Polihimnija, naslikani po vzoru in šegi sodobnosti kot razgaljeni mladi dami, ki bi se zelo radi slekli, a jima je malce nerodno, ker ju gleda preveč ljudi.
Naenkrat je v dvorani završalo, na desni strani odra so se odprla vrata in skoznje je prišla Nataša, občinstvo je pričelo glasno ploskati, profesorju je srce poskočilo v grlo, mdj otrok, se mu je zavrtalo v možganih, preplavil ga je opoj nežnosti, znova je začutil nekakšno odrešenost svojega bitja, groza in tesnoba pred smrtjo sta postali nepomembni kakor benigen tumor v telesu, nesmisel smrti je doživel kakor udarec zenovskega mojstra, ki razpre jasnino spoznanja, v nesmislu smrti je zasijala nuja ljubezni, zagledal je Dušana, spodaj, v strugi reke, otrplo pozibavanje njegovega trupla ob zapornicah, med dračjem in zavrženimi rečmi, smrti se ne da doživeti, je spreletelo profesorja, zato se ne da umreti za druge, zanje je mogoče le živeti, Vladimirje prerojen vsrkaval Natašino igranje, ki ga je vrtinčilo v hipnotično zamaknjenje, čas se je ustavil, je presenečen opazil profesor, nič več se ne more zgoditi, res, kaskade zvokov, ki so blesketale pod gibkimi Natašinimi prsti, so pričele kristalizirati, nabirale so se okrog nevidnega vot-ka tišine, ki ni izzvenevala, ker je bila sežeti glas zunajčasne igre.
Iz omedlevice ga je zbudil aplavz, spal bi lahko tudi na kolodvoru, zastonj, seje zarežal slikar, Nataša je velika dama, ki jo je obsedla glasba, je dodal, prav gotovo je do ušes zaljubljena, če muzicira tako cigansko, Vladimir je pokimal, tuhtal je, ali naj očetu pove, kaj se je zgodilo z Dušanom, čemu razmišljam v trpniku, ga je prešinilo, se je zgodilo z Dušanom in ne: kaj je Dušan naredil, ah, ne bom mu pripovedoval, oče ga sploh ni poznal, opazil je, da so ljudje pred njim pričeli vstajati, a ne zato, ker bi želeli oditi iz dvorane, ampak zato, ker so stoje ploskali Nataši, ki je nasmejana prišla na oder, se priklonila in sedla h klavirju, zmagoslavje glasbe je izzvalo dodatek.