Okna v planinah
Okna v planinah Anton Švigelj |
Dr. Anton Švigelj
|
Pod tem naslovom je obelodanil znameniti češki turist in eden najboljših poznavateljev slovenskih planin, dr. Viktor Dvorský, v 7. številki letošnjega »Alpskega Vestnika« zanimivo razpravo, ki je vredna, da nanjo opozorimo slovenske planince. V ta namen prinašamo kratek posnetek.
V morfološkem zmislu so okna odprtine, ki prodirajo skalne stene in ki jih obdaja od vseh strani masivno kamenje. Na obliko in členovitost grebena torej nimajo vpliva.
V Julijskih planinah je najti pet velikih in tri manjša, dobro razvita okna ter dve še ne docela razviti.
Razorska skupina ima največja okna. Sem spada že v 17. stoletju znana Prisojnikova predrtina, podolgasto okno v Planji, manjše okno na sedlu med Planjo in Razorom, dalje okence v severni steni Prisojnika in (prvo) nerazvito okno nad kotom med Suhim plazom in Rogico.
V Kaninski skupini imata Prestreljenik in Konj po eno okno. V Triglavskem masivu nahajamo dve okenci, eno pod vrhom v južnem grebenu, eno pa na Cmirovem zahodnem pobočju, znano vsakomur, kdor je hodil po Tominškovi stezi. Drugo, nerazvito okno se nahaja v zapadni strani Montaža.
Okna so ali odprta ali udrta (vodnjakom podobna).
K odprtim oknom štejemo:
a) Prestreljenikovo, ki se je stvorilo na najožjem mestu grebena med Prestreljenikovim masivom in skalnim stebrom, ki se dviga iznad snežnega pobočja. Ta kot se končuje z oknom. Greben je tod širok komaj 3 m, morska višina znaša okoli 2300 m.
b) Okno Planje, ki ni v grebenu samem, temveč v stebru nad Mlinarico. To okno je neobičajno visoko in ozko. Morska višina okoli 2430 m.
c) Okno vrhu Triglava, oz. v grebenu, ki se cepi od vrha proti jugovzhodu. S steze, ki vodi od Kredarice na vrh, ga je lahko videti. Morska višina okoli 2800 m.
d) Cmirovo okno, ki prodira tanko stransko steno in je vobče brezpomembno. Višina okoli 2300 m.
e) Okno v Konju v višini do 2300 m, ki se cevkasto zožuje od juga proti severu, kjer je videti ozko zev.
f) Okno na sedlu med Razorom in Planjo, ki prodira greben med obema vrhovoma. To okno ima podobo polelipse in gleda na ozki zidek nad Kriškimi podi.
g) Okno med Škrlatico in Rogico, katero je mogoče videti samo pri plezanju na Suhi plaz s severne strani. Morska višina okoli 2500 m.
Vsa ta okna se nahajajo v primeroma jako tenkih stenah.
Okna druge vrste so karakteristična po tem, da se zajedajo naravnost ali poševno globoko v gorski masiv. Sem spadajo:
a) Prisojnikovo okno. Zapadni Prisojnikov greben pada v strmi rebri proti jugu in prehaja v najvišjem delu v strmo steno. Pod to steno se odpira velikansko, v skalovje vdolbeno brezno, skozi katero je mogoče s Trentske južne strani gledati — skozi Prisojnik — do Pišnice. Stene so strme in gladke, spodaj se stikajo vboklo (konkavno) z dnom, ki je posuto z neprestrmo nasuto meljo. Severno stran okna tvori kot, ki ga omejuje skalnato stebrovje. Višina okoli 2200 m.
b) Okno v severni steni Prisojnika. To je izmed vseh najzanimivejše. Če greš na Prisojnik s severne strani, prideš na najvišji del zidka, ki te vodi od vzhoda zapadno proti grebenu. V vzhodnem delu zapaziš plitvo kotlino, ki jo omejujeta dva nizka skalna stebriča, vzbočujoča se iz masiva. Kotlina sama je napolnjena s snegom in skoraj v sredi preobokana s krasnim skalnim obokom, ki veže oba stebriča. Višina okoli 2400 m.
c) Nerazvito okno v zahodnem delu Montaža. Kjer se stika Brazzov pot iz Dogne z »via dei cacci atori«, se zajeda v masiv strašno brezno. Če vržeš kamen vanje, slišiš pač, kako se dolgo časa zadeva ob skalne stene, ne pa, kdaj pade na dno, ki ga pokriva gotovo sneg. Višina okoli 2500 m.
Vsa ta okna nimajo nikake zveze s tektoničnimi procesi. Gre se namreč pri njih le za erozijske vplive. Ker se nahajajo namreč le v dachsteinskem apnencu, si ni moči misliti, da bi bila nastala vsled tega, ker bi se bilo skalovje sesulo. Nadmorska višina 2200 do 2800 m je sicer pod snežo črto, vendar se nahajajo okna povsod samo tam, kjer se sneg vsled vpliva skalnih oblik vzdržuje do poznega poletja, t. j. koncem skalnih kotov. Sneg, ki leži v teh kotih, največ prispeva k tvorbi oken. Ko drugod že povsod skopni, ostaja v teh kotih še vedno v obliki stožca ali jezika. Od solnca prhni skalovje pod tem snežnim stožcem bolj nego drugod. Stožec se tako čimdalje bolj zajeda v skalovje. Treba pa je, da z obeh strani grebena delujeta dva snežna jezika drug proti drugemu. Tak proces se lahko opaža v Prestreljenikovem oknu. Tukaj se jako lepo vidita dva kota (s severne in južne strani), ki sta oba napolnjena s snegom. Ko bi ta sneg vedno dosegal greben, bi napravil tam polagoma zarezo, pozneje sedlo. Ker pa solnce ne dopušča, da bi se sneg dolgo držal v grebenski višini, se snežni stožec končuje precej pod grebenom.
Na skalovje med snegom in grebenovo črto ne vpliva silna snežna erozija, to ostaja torej masivno, dočim se pod njim z obeh strani dolbe v skalovje votlina, — postanek okna je potem le še vprašanje časa. Ko preperi skalovje na najtanjšem mestu, ki je običajno v najvišjem delu snežnega stožca, se odprtina čimdalje bolj širi, dno okna se pokriva s kamenjem, katerega veter ne more odnašati, in to vse služi, da se potem okno dolgo časa drži. Koder se sesuje obok, postane iz okna globoka zareza v grebenu; če pa je okno v stranskem stebru, postane nato stolpič. Enake erozijske vplive snežnih stožcev opažamo lahko tudi pri drugih odprtih oknih, le da je vplivanje dveh nasprotnih stožcev redko. Navadno se zajeda sneg le z ene strani v greben in zato je te vrste okno na tej strani širše od odprtine na nasprotni strani (tako na Konju in sedlu Planje).
Kakor smo že omenili, je okno na severni strani Prisojnika v tem oziru zelo zanimivo. Sneg je izjedel kotlino, ki jo zapira proti jugu stena masiva, proti severu pa obroblja nizek skalnat rob. Poleg in mimo te kotline se je zarezal v skalovje snežen jezik, ne da bi bil dosegel rob kotline. Ta rob je ostal, ker ni vplival nanj sneg od nobene strani. Sneg v kotlini se je v dno bolj in bolj zajedal, stranski sneg (jezika) je tudi dalje in dalje glodal in slednjič sta se pod robom kotline zvezali obe snežni plasti, videti je le en snežni stožec in črez njega se vzpenja rob kotline liki obok. To okno najjasneje dokazuje razkrajajoči vpliv snega na skalovje.
Udrta okna nastajajo vsled erozije v globino. Če gre smer poševno (kakor na Montažu), se more globel končno sama preglodati skozi steno. Ako pa gre strmo v skalovje, mora erozijskemu delovanju v globino pomagati z druge strani snežen stožec, dokler se odprtini z obeh strani ne strneta. Na podoben način je nastalo veliko Prisojnikovo okno. Na južni strani se je zajedal sneg naravnost v globino in nastalo bi bilo le brezno kakor v kraškem ozemlju. S severne strani pa je deloval snežni stožec, se zarival v steno in daljšal razdalje. Snežnica z juga si je jela iskati seveda najkrajšo pot, rahljala v pronicanju skalovje in slednjič prebila steno.
Reči torej smemo, da so okna v Julijskih planinah nastala le na ta način. Seveda so bili gotovo povsod posebni krajevni pogoji za to, pripomogli pa so vedno tudi drugi razdirajoči vplivi: menjava topline itd.
Končno je možno, da nastajajo okna tudi vsled različne kemične sestave raznih skladov skalovja, katerih ena ali druga se vsled raznih vplivov hitreje razkroji in sesuje. Najbrže sta tako nastali okenci vrhu Triglava in na Cmirju.
Tako nekako dr. Dvorský.
Celotni spis naj si prečita v izvirniku, kogar zanima. Želeti bi le bilo, da bi se i slovenski planinci-strokovnjaki jeli brigati za sestavo in razvoj naših planin v geološkem oziru ter plod svojih raziskavanj priobčevali v tem listu. Pot nam kažejo Čehi, ki bodo kmalu v vsakem oziru bolje poznali naše gore nego mi sami.