Oj z Bogom, ti planinski svet!
| ← Uzori | Oj z Bogom, ti planinski svet! Poezije 4 Simon Gregorčič |
Moj črni plašč → |
| |||||||
Na nebu zvezde sevajo,
na vasi fantje pevajo,
pojo glasnó, pojo lepó,
pri srcu pa jim je hudó.
Kaj bi ne bilo jim hudó,
kaj bi ne bilo jim bridkó,
od doma se poslavljajo,
na vojsko se odpravljajo.
Planine sončne, ve moj raj,
jaz tudi ločim se sedaj;
a Bog le vé, kaj tu pustim,
a Bog le vé, kaj zdaj trpim.
Tu narod biva še krepák,
tu biva narod-poštenjak,
ki svet ga še okužil ni,
ki čas ga omehkužil ni.
Tu rod je moj, tu moj je kraj,
tu živel rad bi vekomaj,
ni kraja mi krasnejšega,
ni ljudstva mi milejšega.
Kar sreče sem na svetu vžil,
sem jo v mladosti cvetu pil,
sem pil vrh sončnih jo višin
planine proste prosti sin.
In zdaj, planine, ve moj raj,
od vas tja v tuji moram kraj;
kako mi pa je to težkó,
le on tam gori ve samo.
Oj z Bogom, domovinski svet,
oj z Bogom, ti planinski cvet,
nebeški čuvaj te vladar,
ne zabim te nikdar, nikdar!