Oj, Prešeren, kje si
| Oj, Prešeren, kje si; kje je poezija tvojega časa! Anton Danilo |
| |||||||||||
Radoljčani so obče vneti za poezijo; posebno Kunstelnov Rudi je velik čestilec neobjasnenih verzov Franceta Prešerna!
Jaz sem bil naprošen,
da po vsej deželi Kranjske
naberem nagrobnice neznanske –
za podjetja in sekurance
spišem naj te stare žgance. –
Pa je res, včasih so imeli ljudje še kaj sočutja, če se je ločila kaka brumna duša iz tega pregrešnega sveta – ali iz nesrečne ljubezni ponesrečila, je vedno žlahta napisala na kraj nesreče, zakaj se je njih ljubljenec ponesrečil.
Svoj čas je bilo vendar še kaj poezije na svetu, ali odkar je umrl ranjki Prešern, se je vse nehalo.
To dela vse, ta moderna struga –
in nobena druga!
Kaka lepo se bere na Javornik'
od ene frajle - tele cajle:
Da svojga trplenja izprazni kelih
prišla je semkaj Eulalija Brelih,
stara in vsa zarjavela devica –
od nesrečne ljubezni zelenega lica
Ko se je najprej v občutkih vrelih
in solzah kakor orehi debelih
dovolj in s pravo slastjo nakopala,
je omedlela in s skale pala
na kamen – amen!
Vsa Prešernova poezija se je koncentrirala na naših ljubih ženicah.
Pod Babjim zobom, pripovedujejo, da je naš Fronc pisal »Krst pri Savici«, in da ga je motila neka babnica, ki je tod mimo prišla; goflala je in goflala …
Prešern pa jezen vrže za njo svojo fajfo in baba se je spodteknila, padla in ubila.
Tej je pa napisal tele verze:
Jezična baba tod je šla –
držati gobca ni mogla,
zato je padel ji v prepad,
in zdaj ne more več goflat'.
Pretrgal je življenja nit,
da ga ni posebej treba ubit'.
In od tedaj se imenuje tisti rob:
Babiji zob!
Neki modern poet pa jo je ovekovečil s temi stihi:
Da veter več po nje ne pihi:
Tod je umrla Marjeta Škof,
na potu počil ji je krof.
Imela je jezik dolg en meter,
pomagaj ji Bog in sveti Peter. –
Ko se je pa vračal naš Prešern domu
v Kranj, se je zgodila spet nesreča.
Spremljal ga je mlad avskultant,
ki je imel slaba pleča.
Temu je napisal Fronc,
– en takle konc:
Jurist Anton Piškur je padel v to grapo,
ker ga je imel preveč pod kapo.
V življenju je bil brezplačen avskultant,
zdaj gode brezplačno v nebesih na škant!
Neki kavtern petek je večerjal naš Prešern s Čopom pri Petermajerju v Kranj; pa ga naprosi Čop, da mu napiše nagrobnico.
Kakor je Čop izguvuru,
Prešern je že sturu:
Dva ferkla bizelca je izpil,
na stopnjice padei in se ubil.
Sv. Peter bodi Čopu blag,
ko pade čez nebeški prag. –
Ko je bil France še študent, je bil zaljubljen v Iepo Urško na Starem trgu – do ferment; napisal libsprif on je na pergament:
Kaj bi še govoril,
vse bi zate storil;
v Ljubljanco bi poskočil
in si notri . . . namočil.