Ogrinovo znamenje
| Ogrinovo znamenje Janez Trdina |
| |||||||||||||
Ogrinovo znamenje se imenuje razdrtje, ki leži na hribu zraven Mengša. Že od daleč ga popotnik zagleda. Imenuje se po prejšnjem posestniku tega zemljišča. Enkrat je tukaj grad stal, ki je bil od sovražnikov razsut. Več od razpisa tega grada, od katerega še dve steni spričujeta, ki sta Ogrinovo znamenje imenovani, v tej pripovedki:
Že več sto let so bili Slovenci od Turkov nadlegovani. Pa naši spredniki so se hrabro držali, brez tuje pomoči so vendar vselej sovražnika s krvavim nazaj zagnali. Med drugimi, ki so sosebno Turke s strahom navdali, je bil tudi vitez Barbo, jak vojščak in ravno tako blag človek. Kar so drugi njegovega stanu storili, podležne zatirati, ni bila Barbova navada. Srečno je živel s svojo ženo in dvema otrokoma, hčerko in sinkom. Zopet so neverniki 1484 napad ponovili. En oddelek je Kočevje, drugi Novo mesto oblegel, trtji je pa proti Gorenjskemu vihral, kjer je bil od kmetov uničen. Še druge trume so se proti Štajerju zagnale, po Posavju in v Bistriški dolini divjale, vasi požigale, ljudi morile ali jih v sužnost odtirale. Tudi Barbov grad je bil obležen. Turški vojvoda reče, da ga ne bo razdrl ako mu Barbo hčerko za ženo da. Ta odreče. Izbral ji je že poštenega, junaškega mladeniča. Bil je ta na Gorenjskem, ko je bil grad obležen, tudi Barbov sin je bil tam. Mislilo se je, da bodo Turki samo tja udarili. Ko je bil ta boj končan, je šele Barbo namenil, mladeniču zalo Franjo v zakon dati. Prej pa ne. Ta odredba Turke silno razkači. Dan za dnem grad napadujejo. Zastojn. Barbo j imel sicer le malo tovarišev, pa ti so bili pravi korenjaki. Srčnost mu je povišal list, s katerim se je neki hlapec v grad splazil. To pismo je bilo od sina. Ta je obljubil, da bosta kmalu z mladeničem, ki je imel Franjo vzeti, veliko trumo gradu v pomoč pripeljala. Ali neki izdajalec je to turškemu vojvodu sporočil. Ta vidi, da mora hitro ravnati; drugače nič ne opravi. Iz štirih velikih topov je jel noč in dan na grad streljati. Zraven pa so bili njegovi napadi vedno hujši. Zgodi se, da krogla Barba zadene. Smrtno ranjen pade v naročje prestrašene hčerke. Njegove zadnje besede so bile: "To me veseli, da sem jaz zadnja žrtva Turkov na Gornjem Kranju. Povem vam, več jih sem ne bo." To reče in umrje. "Bratje," pravi zdaj višji hlapec tovarišem, "obljubite mi, da boste z mano to smrt maščevali!" "Bomo!" odgovore tovariši. "Bomo!" odgovori tudi hčerka, v kateri se je smrtna žalost čez usodo očeta v divji občutljaj osvete premenila.
Tudi Turki zvedo po ravno tistem izdajalcu novico Barbove smrti. Vzdignejo se tedaj, naj velja, kar hoče, grad pridobiti. Boj je bil strašen, pa sovražniki zadnjič predrejo. Barbovi tovariši vsi padejo v bitvi, kaj se je pa s hčerko zgodilo, nihče ni vedel. Ko Turki v grad pridejo, je njih prva skrb, jo iskati. Iščejo in iščejo, ker je ne najdejo, se k pojedini usedejo, kar se naenkrat strel kot grom oblakov zasliši. Strelu sledi plam in nov pok. Zemlja se strese in velik kos hriba in grad v zrak zletita. Le dva trdna zidova ostaneta, stojita še dandanašnji. Vse to je bilo delo Barbove ščerke. Ko so sovražniki v grad pridrli, je v spodnji klet pobegnila, kjer je bilo veliko smodnika, ki je bil že takrat zelo v rabi. Franja vtakne baklo vanj – in ona in grad sta bila končana. Veliko Turkov je pri tem smrt našlo. Ki so še ostali, so bili pa od Barbovega sina in tega sestre ženina uničeni.
Umirajoči Barbo je prav prerokoval, Turkov potem ni bilo več na Gorenjsko. Večidel so bili že pobiti, napreden so še mogli stopinjo na slovensko zemljo storiti.