Ogoljufani hudič
| ← Doktor Cmokavzarjev hymnus. | Ogoljufani hudič. Poezije Fran Zakrajšek |
Doktor Lenko in duplika → |
| |||||||||||||
Imeli so Drenjci pšenico sejati,
Pripravljala pluge in brane je vas;
Kar necega jutra se hudi priklati,
Takó se zadere nad kmeti na glas:
»Oj Drenjci, ki berete pridno novice,
In kar se enac'ga v branje vam da,
Pač morda ste brali, učene glavice!
Od nekdaj da mojega pol je svetá.«
Spogledajo Drenjci se: – »Kapa kosmata!
Kaj tacega čital nobeden še ni,
In brž izpoznajo, da laž je robata,
Kar Črnko blebeče. Alj vsakdo molči.«
Zdaj spak nadaljuje: – »To vbijte si v glavo,
Kar tukaj vam pravi na vèdenje se,
In boste spoznali – – ak umete pravo –
Pol poljskih pridelkov bo mojih odslè.«
Že misli, na tesno da spravil je Drenjce,
Mežnrka napihnen in škili grdó;
Že šteje v vmazanem duhu vse ženjce,
Ki pôslal ob času na Drenje je bo.
A Drenjci lisjaki mu hlinijo vero,
Pred njim se priklanjajo, to govoré:
»Oj care mogočni, vse res je, a ktero:
Dolenje alj zgornje tvoje naj je?«
»Dolenje. Hahá! To za vašo je torbo!«
Odreže se spak zaničljivo nato,
In kakor bi htel še bolj zmešati čorbo,
Pristavi: »Gorenje, to moje naj bo.«
A komaj iz Drenja se spravi Kosmatko,
Zaženejo Drenjci krohót ino vriš :
»Le pridi, le pridi; a pazi na prat'ko.
Drugače še žetev kako zamudiš.«
Kar nič ne zbojé se postave neslane,
A to si izduhtajo zvite glavé;
Za letos pusté tam orala in brane,
S korumom vsa polja obsadé.
In zopet pritisne rogati za časa,
Veselo se muza, si mane roké;
A koj se mu brada pogrezne do pasa,
Ko vidi korun: »O gorjé, o gorje!«
»Kje bila je glava? O da bi te muri!«
Tak Črnec zgoljfani huduje zdaj se:
O tristo medvedov! O kakšen sem Jurij!
Brez britvice Drenjci obrili so me!
In lastnim očém sedaj komaj on ver'je,
In ovčje pogleda – že padel bi znak –,
Ko vzamejo spodnje, in njemu le perje,
Prezviti tej buči, pusté za tobak.
Jezi se zdaj Črnko, vès zêlen na lici,
V klobuk se mu smejejo Drenjci nato,
Za malo se zdi njegovi butici,
Da tak nakacáli so kmetje mu jo.
Hudiča je sram, ko so Drenjci veseli,
Gorjé, o gorjé, ko bi ustil se svet,
Da kmetje so zlodja za norca imeli,
Zdaj Črnko nad Drenjci zadere se spet:
»Ker vidim, da zdolaj je moč ino slava,
Shranite mi k letu, kar dólenje je;
To želje so moje, to moja postava,
Drugače, drugače vam bode gorjé!«
»Takó primaruha, butice ve drenjske,
Mi zveste, da nisem Pavliha ni Pust:
Le zbobnajte vkup učenjake slovenske,
Ne zmaknete, ne, mi več spodnjega 'z ust.«
In Črnko zdaj dvigne vesel cepelige,
In ko že pomika 'z dolinice se,
Za hrbtom mu Drenjci pokažejo fige:
»Že prav, veličanstvo, le pridi po nje.«
S prihodnjim poletjem se Črnec povrne,
Hahá, alj bo Drenjcem pokazal zobè!
Pa kak se prestraši, (glej, skoro se zvrne)
Ko v samem tam žitu zagleda poljé.
»O bes te opali! To zmaga je druga!«
Tak Črnec se zvija in škriplje z zobmi –
»O kaka sramota, da bi te kuga!
Da kozje molitve se zlodej uči.«
Zastonje je. Glej, Drenjci vzemé si gorenje,
In s težkimi snopi, smejé se, hité;
Strnišče pa Črncu pusté le dolenje,
Po kterem, če hoče, naj brusi peté.
A 'z Drenja se zmuzne ko maček politi
Roté se hudó, da ne pride nazaj;
Ker ve, da se mora še dosta učiti,
Da z zvitimi Drenjci se skusi kedaj.