Ognjeplamtič
| Ognjeplamtič Simon Jenko |
| |||||||||||||
Ko Jazon z ropom zalega dekleta
iz Kolhide kopita je pobral,
po kopnem in po mokrem mnoga leta
je blodil in je mnogo rev prestal;
se zadnjič bliz' Golovca je ustavil
in tu Ljubljano belo je postavil.
Ko zima ne bila bi gospod'vala,
ko Jazon je čez naše kraje šel,
še dan'šnji dan Ljubljana bi ne stala
in jaz pa tudi peti ne b' imel,
kar s'cer vam gode moja pevska žila;
Ljubljana mi junaka je rodila.
Iz daljnih krajev pridejo novice,
(prisežem ne, da iz Francoskega),
da, če dotakne roka se ročice,
to mrtvim mizam c'lo življenja da,
tako, kot – vrag! izgleda ni dobiti,
za zdaj ga morate mi odpustiti.
I bolcar i kvadril sta zdaj zastala
in hitra polka več se ne vrti;
le miza vsaka je tako plesala,
da rekel bi, sam Kurent gode ji;
kot stekla skače in pred ne počije,
da dve nogi ali vse štir' s' odbije.
Pri »belem orlu«, v krčmi dobro znani,
okroglo mizo rok deset tišči,
pa trmasto ta plesali se brani,
v deset mezincih ni zadost' moči.
Al' so električnost že vso oddali?
Al' mar je niso še nikdar poznali?
Kateri vzrok je tukaj bil, ne vemo,
to mizotišci ved'li so sami,
kar vemo, to pa radi vam povemo,
da mizotišci so čutili vsi:
da enega le manjka tu junaka,
in ta junak je Ognjeplamtič Jaka.
»Volka imenuj, pa se ti prikaže«,
pregovor naših modrih prednikov,
kateri še današnji dan ne laže,
ki ga potrdi c'lo dokazek nov,
ker zdajci se odprejo vrata sobe,
v njo stopi mož doraščene podobe.
Predolgo pač postalo bi berilo,
da od junaka vse, kar znam in vem,
povedal bi; zato bo zadostilo,
da le ob kratkem vse povrh povem;
in dolgo tu tako ne gre kvasanje,
ker epos dalje dirja, terja d'janje.
Le to še vsak (za pričo 'mam zdravnika)
verjeti sme mi srca mirnega,
da v Jaku tista je krepost velika,
ki zove se virtus prolifica,
to gosta, dolga brada zna skazati,
in bolj kot treba, marsik'tera mati.
Ker vemo, da dve priči zadostite,
nihče pač tretje terjal nas ne bo,
zatorej dragi bravci pripustite,
da pripovest zopet poprimemo;
sicer c'lo cenzorjev kater' poreče,
da nam retoriš Hipokrena teče.
Koj Ognjeplamtiča so medse vzeli,
ki delati z mezinci je začel,
da udje s'cer so delopust imeli,
reči ne smem, nihče bi ne verjel,
ker znano je, če roka se ne gane,
nam noga še, oko in nos ostane.
In noga Jakova zares imela
opravit' je pod mizo vedno kaj,
ker lepa Lenka onkraj je sedela,
to je naravno in tako naprej,
posebno če kdo pride iz namena,
da v sebi zbudil bi moči plamena.
Al' kaj da miza dan's plesati noče?
Ne vemo, če verjeti je, ar ne,
al' vemo vsaj, da ni prav nemogoče,
kar se med družbnike raztreslo je:
da Jaka fluidum je ves odvodil,
ker vedno drugim je po nogah hodil.
Zdaj, Amor, strune hotel bi napeti,
na Pegazu v visost bi se podal,
bi 'tel visoko pesem tebi peti –
da bi se le faruceljnov ne bal,
zakaj, če ti bi jezni padli name,
rešenja ni ne tu ne onkraj jame:
Zato z molčanjem te ne bom razžalil,
pač malo mar ti je za našo čast,
al' da največje si srce upalil,
to bolj poviša tvojo veličast,
ker, ker je Jakovo telo največi,
srce je ergo tudi, smemo reči.
Če ljut požar v nesrečo čedne hiše
neusmiljeno razkaže svojo moč,
se z novim plenom dviga vedno više
in v dneva luč prebrne mrko noč;
ta moč plamena vendar ni še taka,
kakršno v srcu svojem nosi Jaka.
Skor' vsak iz sobe grede nejevoljen,
na licih tega brati ni težko,
le eden videti je zadovoljen,
rudeč, vesel, da kmalu ne tako;
saj drugim vsem je miza nagajala
in Ognjeplamtiča le z jezo ni navdala.
Al' Lenka tudi se je zanj unela,
tega zapeti nam še moč ni zdej;
to ravno je zastavica še cela,
ki bo uganka nam šele poznej',
ko Jaketa prihodnost bo učila,
kako ljubezen se mu je vrnila.
V štacuni majhni so naprodaj sveče
in milo tudi prav dobro se v nji dobi.
Al' to al' druz'ga kaj ljudi tja vleče,
gotovo reči pač mogoče ni;
ker če potrebno reč človek kupuje,
al' mar kaj zoper njega to spričuje?
Verum tamen gotova je resnica,
da kupčevavci več'del moški so,
in ti še mlada in cveteča lica,
da vse naravno vidi vsak lahko:
mladi se sploh le pozno spat podamo
in lica bela tud' radi imamo.
Sicer ljudje si brusijo jezike
(le nevoščljive babe, predkone),
da vzrok je Lenka, dekle rajske dike.
(Besede zadnje tri so s'cer moje,
al' ker resnico golo sem izustil,
spodobi se, da vsak mi bo odpustil.)
Tako je tudi predkone verjetno,
da, če dan's Jaka tud' v štacuno gre,
hudi jeziki Lenčiko prijetno
z njim v zvezo d'jali bodo, to se ve;
in ker jaz publikum imam v čisli,
ne bom ustavljal se njegovi misli.
Olikan'ga po modi najnovejši,
le glej, kako stoji mu zajčji frak,
kako mu od pomade najmastnejši
frklja se in se bliska lasek vsak,
in brada biksana je in stesana,
da para nima cela ji Ljubljana.
In zdajci znovega oprani lice
kot grenadirjev dvojica meje;
in bele roke v bele rokavice
zavite, kot zvezane dol' vise;
in noga resno za nogo koraka,
ošabna takega nosit' junaka.
Velika sreča res je za device,
da dan je jasen, kakor miza pot,
ker srkale kofete so, slaščice
pod hruško, pod kozolcem in povsod,
saj vem, da ime kraja vam ni tuje,
po nemško ga Slovenec imenuje:
ker naj v Ljubljani bi bile ostale,
zastavim srajco in dolge lase,
da reve vse bi se bile užgale
enako slami (suhi, to se ve),
če videle b' b'le Jaketa v lepoti,
ki, stavim, da še vsako nuno zmoti.
Le bravci z mano! Dalje ga spremimo
in glejmo, kaj da storil bo junak;
pred za zamero Amorja prosimo,
če priče bodemo njegovih zmag.
Vemo, da on na skrivnem rajši snuje,
vendar tud' slave včas' ne zaničuje.
Če človek pride kupit kaj v štacuno,
kako lahko pogovor se začne!
Zdaj pride se na ono, zdaj na ono,
in tak pogovor urno dalje gre,
in če kdaj vmes tud' kaka šala pade,
dekleta slišijo kaj tac'ga rade.
In Ognjeplamtič dobro zna kramljati,
iz majhnih, brezpomenknih s'cer reči
mu šala je spet šalo osnovati,
da se iz starega novo rodi.
Takim ljudem pač Amor rad pomaga,
da je na njihni strani slavna zmaga.
In da z najboljšim milom mu postreže,
ki pa visoko na polici je,
in ker ga Lenka tako ne doseže,
pristavi ročno stol, nanj vstopi se
z eno nogo – in ko se kvišk' steguje,
se ena noga vedno bolj dviguje.
In dviga se in bolj se dviga krilo,
da v Ognjeplamtiču ogenj plami
in radost mu napenja vsako žilo,
obrača s silo tjakaj mu oči,
kjer nogavica malo zgor' kolena
lepoto skrivati očesu jenja.
In v srcu Ognjeplamtiču je vroče,
neznana moč k tlom sili mu glavo;
pa saj tu biti mirnemu mogoče
ne bi bilo, naj bo Pogačar c'lo,
Alojzij, če zapustil bi nebesa,
občutil bi elektriko telesa.
Skor' sodil bi, da sveče so se vnele,
ki mirno s'cer nad Jakovo glavo
brez znamenja življenja so visele;
al' zdaj pa brcati na moč začno,
menda, da bi prišle nekol'ko nižje,
lepoti bi postale malo bližje.
Al' ker le iti po teživni moči
od nekdaj je navada šibkih sveč,
trop viribus unitis Jaka poči
v nesrečo las in suknje in pa pleč;
al' večje ni kot pinčeve nesreče,
popolnoma so ga pokrile sveče.
Kdo kol' vesel bi take bil pomade?
Tud' Jaka je rudeč kakor puran,
pa hitro zopet mu na misel pade,
da Lenka je sprožila točo nanj,
s komolcem namreč desnim v drog zadela,
pred njim umaknila sveč se tropa cela.
In Ognjeplamtič sodi po pravici,
da st'rila takega kaj ni nalaš
in da zameril bi se z'lo devici
(tud' to previdi srcevnetič naš),
če bi se nad misforčnom takim srdil,
zato, kar mogel je, se nič ni mrdil.
S'cer Lenka v grbe svoj obraz zavije,
pa kmalu kislica ji zgine spet,
in kmalu iz očes ji spet zasije
in dalje sije sonce kot popred;
in ko na pravi kraj spet sveče dene,
le Jaketu veljajo skrbi njene.
Imel še človek take ni nesreče!
Ruine le od glave do peta,
kili storile neusmiljene so sveče;
in ne, kakor se vitezom poda,
ampak zavratno nanj so se zagnale,
da babe so, dostojno so skazale.
Kdo tak bi šel po ulicah Ljubljane?
Jaz ne in Ognjeplamtič tudi ne.
Nocoj pri Lenki torej on ostane,
kar tudi nam samim po volji je;
junaka le po potih vseh spremimo,
gotov' prediva Muzam kaj dobimo.
Za soncem že odšla je zarja zlata,
po zemlji razprostrla se temina,
zaprla Lenka pri štacuni vrata,
je čez dvorišče v sobo svojo šla,
in Ognjeplamtiča dobimo v sobi
v njegovi svečebojni ranki robi.
Al' drugo jojme! sitnost zdaj spoznamo:
junak bo hotel ležati čez noč
in post'ljo ima Lenka eno samo,
posebne dati torej ni nam moč;
in če oba bi skupaj v eno d'jali,
mladosti naši slab izgled bi dali.
Pa ker prodajavka 'ma čistost v čisli,
se sama tud' nevarnosti boji;
skrbi, na vsako stran pazno pomisli,
da Jaketu za post'ljo kaj dobi,
in ni zastonj glave si ubijala,
kraljica vseh devic ji svet je dala.
Od svojih dveh blazin eno oddati
dekletu milost zdaj veli,
s priklado mnogo drugo še postlati
skrbno junaku svojemu hiti;
s pogovori ga jasnimi zvedruje,
se šali, se vrti, se posmehuje.
In ker je noč ustvarjena za spanje
(znabiti, da s tem rekli smo preveč,
da je ustvarjena le za ležanje,
bi znal posebne baže človek reč':
mi bi lažnika s'cer ga ne dolžili,
al' svojo vendar zraven bi trdili),
ker noč tedaj je stvarjena za spanje,
tud' Lenka spravljati se kmal' začne:
da upa pa pred Jakom tako d'janje,
devicam našim pač v glavo ne gre;
mi bi jim s silogizmom to skazali,
al' epos simplex z njim bi odrekali.
Obleka za obleko odletela,
le belo krilo krije še telo,
od vrata ruta že slovo je vzela,
od noge čevelj že je vzel slovo
in drobni dve se vidita nožici,
dve beli krijeta ju nogavici.
Tu nehaš ti nebeška fantazija,
resnici slavno zmago prepustiš.
Tal.' ob izrazih misel se ovija
kot ob pomladnem cvetju vetra piš,
izpolni vse skrivnosti pred neznane,
najskrivnejša neznana ne ostane.
Tud' Ognjeplamtič hitro zdaj se sleče,
na nizko post'ljo vrže se počez.
Sam vrag ve, kaj tako ga k tlom uleče!
Al' kot bi videl slavo treh nebes,
nakvišku se ozira nepremaknjen,
je v sedmo predkone nebo zamaknjen.
In preden svečo Lenčika upihne,
obrne k Jaketu se še na smeh.
Ugasne luč in tak' glasno izdihne,
da glasen jek zasliši se na tleh:
čez posteljo na tleh devica stopi,
al' oh! spotakne se in nanjo lopi.
Kaj lopi! Muza, al' se ne sramuješ,
da tak' neotesano govoriš,
ko take avanture popisuješ,
ki jim enakih koj spet ne dobiš?
»Al' oh! spotakne se in rahlo padka,«
veliko bolj bi b'la beseda sladka.
Kdor pade, pač leži, dokler ne vstane,
in kdor ne more, tudi vstal ne bo;
in da se Lenka skoraj nič ne gane,
zadolžil Ognjeplamtič je z roko,
ki trdo ob telo se je ovila
in ena v temi ribe je lovila.
Oj ne! nikakor ne, nekdo izdihne,
in koj nato se čuje cmok in cmok
in tri minute in spet vse utihne,
le včasih se globok zasliši stok
in glas, kater' enak ni govorjenju,
golobjem' bolj podoben je gruljenju.
Ko pride zora, zmagavnica mraka,
svoj hrup po ulicah začno ljudje;
tud' Jaka že na ulicah koraka,
v skrtačeni obleki, to se ve.
In kmal' doma pri kavi ga dobimo,
pri jedi je, nikar ga ne motimo.