Ognjena črta in paradižnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ognjena črta in paradižnik
Sonja Koranter
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=239-4
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. dno

Bedaku se njegova pot zdi prava,
modri pa posluša nasvet.
(judovska modrost)

1.[uredi]

Fevdalni sistem stare Evrope trka na vrata, okna in polkna; še več, gleda nam v srce in rit. Pripomočki in obljube o boljšem jutri so kot pogreta juha. Torej, ali bomo oddali v fevd košček slovenske zemlje, v last in trajno uporabo? Bomo zgradili vojaško bazo, ali ne? Pridobili bomo na infrastrukturi, občinski proračun bo bogatejši in še nova tovarna streliva bo velika pridobitev za nova delovna mesta. Neplodno zemljo bomo zravnali, prav tako polja in gozdove, hiše in barake, pa še kakšno šolo.

“Av, avč,” je rekel Senad, “si videla. To je govor našega župana. Le koliko denarja je pospravil, nekaj za občinski proračun in nekaj zase. Saj veš, ubogi revež nima ... res nima.”

“Čudno,” sem rekla, “res čudno, da smo pristali na to izsiljevanje. “

“To je tako,” je skomignil z rameni Senad, “rdeči so bili proti modrim, rumeni proti zelenim, pametni proti še bolj pametnim in nevtralni proti vsem. Vsi s figo v žepu. Pa še njihovi svetovalci takoder.”

“Si pozabil, da moraš govoriti slovensko, a” sem bila pikra. “Ob prvi priliki te zatožim.”

“Saj sem vedel,” se je zasmejal in pokazal niz bleščečih zob. “Jaz tebe tudi, da si v Bosni kadila vodno pipo.

Kdo ve, kakšna voda je bila to. Sicer pa ste v vašem mestu gradili svetlo bodočnost, ki je sicer potemnela, če pomislim, da so stolpnice tako blizu druga druge, da bi lahko pojedel sosedovo kosilo. Še bodeča žica, pa bo vse lepo prav. Tudi s tem ste se strinjali, mar ne?”

“Se bova pogovarjala o urbanistični ureditvi mesta, kaj? Prišla sva samo preverit, ali je vse v redu. Župan je telefoniral, da mu grozijo. Sicer pa veš, kaj se sprenevedaš. Graditi smo morali, če smo hoteli poskrbeti za ljudi. Včasih je vsakdo dobil stanovanje, pa danes poglej. Sicer pa, kaj pa je to sploh pomembno?”

Senad je samo rekel: “Oh, nič, nič ... saj res, kaj pa je to pomembno. Samo preblisk je bil, ko poslušam župana, ki uporablja prav take besede, kot so jih uporabljali nekdaj. Megla, sama megla!”

Vendar se ni dal zmesti, usta so se mu razlezla na smeh in milo me je potrepljal po ramenih. “Uboga ženska, kaj se že toliko trudiš. Tebi je telefoniral župan, meni pa njegova tajnica Flora. Saj jo poznaš, kajne?”

“Flora,” sem se zgrozila, “kako pa je ona postala županova tajnica, od kdaj? Saj je vendar ... no ... saj nima prave izobrazbe ... ali se motim?”

“Je pa uredila županu vrt ...” je udaril Senad in že si je zamašil usta, da se ne bi še kakšna nepovabljena misel spremenila v besedo.

“Grem,” je še rekel. Nisem imela časa povprašati, zakaj, že je pred menoj stal doktor Oksidžen in se sladko smehljal.

“Tudi vi, kako pa to, da ste tukaj? Od kdaj pa smejo kriminalisti na zabave občinskega sveta. Mogoče ste prišli zaradi urbanistov?”

“In vi, kaj niste nekje v Afriki ... no, kje že imate svoje drugo domovanje?”

“Povabljen sem bil na županovo zabavo, zato sem tu. Sem njegov zvesti oboževalec.”

Medtem je prišla Flora, globoko pogledala doktor Oksidžena in nalašč rekla zelo naglas: “Kdaj odpotujeva?” In že sta odšla na plesišče, ko me je Senad dregnil med rebra in zavil oči, rekoč: “Si videla ta dva ptička, ti je sedaj jasno?”

Na zabavi je vrelo. Urbanisti so mrko gledali v tla, politiki pa v nebo. Tako se je zazdelo, kot bi bili vsak na svojem bregu. Svétniki, no to pa je bila tako ali tako ekipa zase. Zanimivo, kadar je nekdo pogledal v njihove žepe, takrat so strnili vrste, tako močno, da se izkoriščane luknje v zakonu sploh niso videle. Župan je bil bled kot zid.

“Spet telefonski klic,” je oznanil in srepo pogledal v kot, kjer sem stala. Očitno je bilo dejstvo, da nismo zadosti pazili nanj.

“Klic ...” je šepnil in kot klada, zadeta od strele, padel po tleh.

2.[uredi]

Tisočletje se je poslavljalo kar dvakrat. Prvič smo praznovali že lani, češ, saj bo tako ali tako konec sveta, drugič pa smo uporabili malo več fantazije. Pripravljali smo se celo leto. Veselje pa je bilo tako čudno prisiljeno, nič več ni bilo pravih iskric in norih zabav.

Vsekakor je bil to čas, ko smo poleg priprave za praznovanje, pripravljali še varnostne ukrepe za zaščito premoženja in ljudi.

“Da ne bi kdo ... da ne bi kdo slučajno premišljeval o kakšnem dopustu,” je glasno oznanil šef, ko je stopil v slavnostno okrašeno dvorano. Tokrat njegov glas ni bil prav nič prepričljiv, bled obraz in mrtve oči so kazile njegov, ponavadi tako krut in obenem prijazen obraz. Tudi Etbin in Favna sta bila stisnjena v kot, bleda in prav nič pripravljena na zabavo.

“Se je kaj zgodilo,” sem previdno rekla.

“Ah, le kaj. Le kaj bi se lahko zgodilo poleg umorov, posilstev in vsesplošnega kriminala. No, kaj?” je sarkastično odgovoril šef. Resno je premišljeval, da se mu maje stolček. Več kot delati ni mogel, pritiski so bili iz dneva v dan večji in še ta zoprni doktor Oksidžen se mota okrog župana. Kako je možno, da se je izmuznil, ko pa je vendarle jasno kot beli dan, da je bil kriv. Trupla so našli, njegovih sledi pa ne. Minister je bil prepričan, da je on kriv za to pravno farso.

“Povej ... no, povej,” je rekla Favna.

“No, le povej,” je dodal Etbin. “Saj bo konec koncev ona tista, ki jo boš poslal za ognjeno črto, ali ne?”

“Ognjeno črto,” sem rekla, začudena in osupla. “Kaj pa je to – ognjena črta?”

Nikdar še nisem srečala človeka, ki bi bil tako prijazen, osladno prijazen. Od Etbina bi človek prej pričakoval, da bo znal zdrdrati vso judovsko filozofijo, kot pa taktno izpeljati dialog. Ponavadi sva se izogibala drug drugega, tokrat pa se bo potrebno soočiti z nastalo situacijo.

“V slogi je moč,” je rekel šef, ko sem ga opozarjala na pisano množico nemogočih ljudi z našega oddelka.

“Mene ni strah, za sebe ne ... vendar ne boš mogel pogasiti vse zlobe, ki se nabira čez celo leto,” sem opozarjala.

“Tekmovalnost je kot strup,” sem ponavljala, “strup, ki te oplazi na hitro, a pokonča v zelo dolgem in mučnem boju.”

“Upam, da bo snežilo,” je zamenjal temo in resnobno pogledal po dolgi dvorani.

“Snežilo,” je rekla Favna.

“Snežilo,” je kot papiga ponovil Etbin.

“Kaj je s to ... no ... to ognjeno črto?” sem hotela vedeti.

Za rokav me je pocukalo mlado dekle, in reklo: “Sem njegova hči,” in s prstom je merila v mojega šefa.

“A tako, nisem vedela. Tolikokrat sem vas že videla na televiziji, saj ste napovedovalka, ali ne?”

“Zapomni si,” je rekel šef in trdo prijel dekle pod pazduho, ko je šepetaje nadaljeval: “Zakaj si prišla tako zgodaj?”

Etbin in Favna sta stala v kotu in srkala martini. Zelo suh martini, tako sta ponavadi rekla, da bi bila čim bolj svetovljanska in nenavadna.

“Le kdo še danes, kdo, ki kaj velja, pije slovenska vina in žganje,” je rada rekla prijateljicam, ko je razlagala vse te svoje družabne dogodke. Njena eksotično obarvana frizura in obleke v roza barvi so bile njen zaščitni znak. Etbin je s svojo črno opravo dodal morbidni kontrast, še več, obraz si je pudral, da bi bil bolj bel in bolj nenavaden.

Pogled nanju me je spravil v obup. Bila sem vsakokrat znova pretresena in besna. Moj šef se je samo zadovoljno nasmihal, ko je imel navado reči: “Samo takšni ljudje pridejo na televizijo. Saj veš, nič od človeka in čim več od kemije in cunj.”

“Ohhhh,” je osladno zakričala šefova hči in pohitela do Etbina in Favne. “Sta bila tudi vidva povabljena?”

Slišati je bilo poljubljanje po licih, mlaskanje je bilo podobno kravjemu pitju vode iz čebra.

“Ah,” je bila spet glasna Favna “saj veš, kje pa naj bo človek, če ne na zabavah. To je konec koncev že trend, nisva smela manjkati. Ali si tu poklicno, ali samo po zvezah,” je še strupeno dodala.

“Favna,” je rekel Etbin. “Bodi dobra ... bodi dobra.”

Druščina je postajala vedno bolj glasna. Sveče in lampinjoni so se svetili, gost cigaretni dim, podkrepljen s strupenim vonjem cigare pa je večino udeležencev zavil v meglo. S šefom sva stala na robu dvorane, pri vratih, ko je vstopil policist in rekel: “V Savi smo našli truplo. Žensko.”

“No, in,” je prhnil nejevoljno šef, “koliko trupel smo že našli v Savi. Zakaj si moral priti to povedati prav na novoletno zabavo? Kje pa je moj namestnik, a?” Dvignil je kozarec in ko je hotel spiti požirek, ga je policist srepo pogledal in rekel: “Našli že, našli, vendar ne v vojaški uniformi.”

“Hudiča,” je rekel in nič kaj prijazno se ni poslovil od druščine. Obstala sem pri vratih, premišljevala, ali naj se odpravim tudi jaz ali naj se predam zabavi. Tokrat nisem bila v službi in po vseh pravilih me vse skupaj ne bi smelo nič zanimati. Če bi ne vedela, če ne bi imela vsega skupaj v krvi.

Tako kot ponavadi, nas tudi tokrat nihče ni pogrešil.

Favna se je samo rahlo nasmehnila, dregnila Etbina, in rekla: “V pisarno grem, ljubček. Zapri že usta.” Etbin je tako močno stisnil kozarec, da se je zdrobil in skozi zobe stisnil: “Komu praviš, ljubček? Meni? Previdno, previdno, dragica!”

“Ah,” je zavzdihnila Favna, “in midva naj bi bila partnerja?

“Obenem pa se je zavedala vse grozljivosti svojega položaja. Nihče, še Flora ne, ni poznal njenega načrta. Nihče!

“Satan je tožnik bratov, njegov duh navdihuje ljudi k iskanju napak,” je citiral odlomek iz svoje najljubše knjige Etbin. Favna tokrat ni nasedla. Ni je zanimalo večno iskanje resnice in pravice, ni je zanimal Etbin, ne Flora ... nič. Odločena je bila nadaljevati svojo pot.

3.[uredi]

Avenija ob obali je žarela v tisoč lučeh, ljudje prav tako. Zlato in srebro je jemalo vid in ljudje so plesali in peli, kot bi bilo jutri konec sveta. Nenavadno za ta del sveta, kjer so se zabave običajno odvijale za zaprtimi prostori. Oksidženu je uspelo pripraviti zabavo tisočletja. Jonova obleka je bila kot novoletna jelka, polna odlikovanj in svetlečih priznanj. Blanka je bila v belem, čisto belem in Negra v rumenem. Ob njej si se počutil kot floresčenčna luč. Oddajala je svetlobo in toploto.

“Katero hočeš,” je na pol pijano dregnil v Jona, “belo ali črno? Črno ali belo? Obe sta dobri,” se je zarežal.

“Potem pa obe,” je rekel Jon. “Tu me nihče ne pozna, daleč od doma in budnih oči si lahko privoščim tudi to.”

“Vse kar hočeš,” je rekel Oksidžen. Objel je moškega okrog ramen, in šepnil: “Samo da bodo stvari končno stekle. Veliko denarja sem vložil.” Tako nesramno kot se je tokrat zarežal, se zagotovo še ni nikdar.

“Pripravi teren,” je vedno bolj pijan rekel Jon, in dodal: “Danes ti obljubim vse ... vse. Greva, gremo,” je pomignil Blanki in Negri.

Oksidžen je sedel na tla in najbolj od vsega si je želel, da bi bil doma, na Gorenjskem. Tam, kjer ljudje govorijo znani jezik in tam, kjer naj bi končno stala vojaška baza. Zgradil bo ceste, letovišča, zažigalnico odpadkov ... vse ... vse bo zgradil. Sedel bo na županovem prestolu, sedel in užival. Delali bodo drugi. Le tega, da bo najprej uničil naravo in ljudi, tega pa ni pomisli.

Stanovanje doktor Oksidžena na Madeiri je bilo zelo dobro obiskano. Prav nič se ni bal, da ga bo moral prodati, ali celo prepustiti lokalnim oblastem. To jutro se je odločil, da bo s skupino turistov potoval v Dolino kamnov, ker je na vsak način moral priti čez puščavo. Lokalne oblasti mu samostojnega prehoda že zdavnaj niso odobrile, no, od tistega trenutka dalje, ko so v prtljažniku avtomobila našli orožje. Prav nič ni pomagalo prepričevanje, da je to samo za primer samoobrambe, nič ni pomagalo. Policist je vpričo njega strgal dovolilnico in tako se je zgodba končala. Tokrat pa je bilo drugače. Slovenski potni list mu je omogočal potovanje s skupino Slovencev, organiziranih preko turistične agencije. Njegova prislovična prijaznost, znanje portugalskega jezika in daljše bivanje na otoku, je tokrat vžgalo.

“Še dobro, da je polje paradižnika tako lepo uspelo,” je premišljeval med zaklepanjem stanovanja. Stekleni hodnik se je že zgodaj zjutraj ogrel do visoke temperature, zato je običajno vedel, kakšen dan ga čaka. Preti pal je vse žepe na svoji safari jopici, se zadovoljno nasmehnil in v robec zavil droben listič. Še vedno se ni mogel odpovedati stari navadi, da si je stvari zapisoval na papir. Ne glede na to, da je bilo stanovanje polno razno-raznih računalniških pripomočkov, je še vedno prisegal na dobri stari papir. Uporabljal je samo nevidno tinto in papirus, ki se je na svetlobi postaral kot rabljen toaletni papir. Tako so ga lahko tipali in otipavali, ob pogledu na grd košček papirja pa so se umaknili in pričeli brisati roke.

Flora mu je prihranila prostor na avtobusu, blizu izhoda. Sedela je pri oknu in brala časopis, obenem pa pogledovala po potnikih, ki so še zaspani in utrujeni od včerajšnje zabave, posedli po avtobusu kot pretepeni psi. Savo je bil zelo pozen, prepozen, da bi lahko zasedel prostor nasproti nje, zato je sedel na sprednji sedež in skoraj nevidno pomežiknil Flori. Sanjal pa je o ženski, ki jo je videl samo enkrat, na obali, kot privid in fatamorgano. Bila je kot privid, odaliska daljnega vzhoda, boginja. V pravljice sicer ni verjel, toda tokrat je bil prepričan, da je nekaj podobnega doživel. Še preden se ji je približal, je že izginila. Kot dim.

“Je tu prosto?” je rekel in se nasmehnil ženski, ki je sedela pri oknu. “Zbrati se moram, moram,” je odločno odgnal misel na žensko.

“Hm, no ja, prosto, seveda je prosto,” je rekla s puščobnim glasom in se skoraj stisnila v okensko steklo.

Oksidžen se je široko nasmehnil in sedel poleg Flore, Sava je samo bežno ošvrknil s pogledom in se predal opazovanju ostalih potnikov.

“Kje sta ostala dva?” je na široko razpotegnil ustnice v smehljaj.

“Prvi vozi avtobus, drugi je vodič,” je rekla Flora in ga stisnila za roko, češ, molči.

“V Sao Jorge nas čaka ekipa,” je še šepnila in se oprijela Oksidžena.

“Ali gospod doktor lepo sedi, je udobno?” sta zaslišala glas. Bil je vodič, moški za katerega bi lahko rekli, da je ušel iz boksarskega ringa.

“Imaš načrt?” je spet rekla Flora. Še isti hip se je obrnil Savo, jo srepo pogledal in takoj je vedela, da je molk več kot zlato.

“Obzorje je kot ognjena črta, razpotegnjena daleč v vesolje,” je bolj sama sebi kot Oksidženu rekla Flora. “Spominja me na Avstralijo ... na Avstralijo,” je zategnil in potisnil roko Flori pod krilo.

“Pacek ... pohlepni ... hm ...” je zapredla kot mačka. “Kaj je s plantažo? Si jo prodal?” je bila že pri sebi. Ni se hotela predati ugodju, spominom na vročo noč, ker bi jo zaneslo in bi pozabila, kaj mora storiti.

“Plantažo,” je s trpkim priokusom odgovoril. “Ali si ti Sava privila, no, si ali nisi?”

“Pozabiva,” je hitro rekla in s gibom oči pokazala na Sava, ki je spredaj strigel z ušesi.

“In Jon, kaj je z Jonom?” Flora je še kar naprej brskala po Oksidženovem skrivališču, besedah in odgovorih, ki ji jih ni hotel povedati. Sam pri sebi je bil močno prepričan, da so mikrofoni in nevidni žarki na delu, ni se hotel izpostavljati. Tisti neumni madež na roki, tisti, ki ni potemnel, pa najsi ga bodi še tako sončil, ga je spravljal v obup. Le zakaj je dovolil Jonu, da na njem opravi preizkus?

“Imaš filter ... cigarete s filtrom,” je rekla Flora in pričela iskati po njegovem suknjiču. Nalašč! Vedela je, da Oksidžen ne prenese cigaretnega dima, ne v zaprtih in ne v odprtih prostorih, pa je vseeno prižgala cigareto.

“Na avtobusu ne smeš kaditi,” jo je opomnil. “Slabo mi bo.”

“In kaj zato ... meni je tudi slabo. Vendar ne zaradi cigaret, da boš vedel!”

Boji se cigaretnega dima, je premišljevala, ne boji pa se kemije in umetnega sadja in zelenjave.

Malo črno torbico je stiskala k sebi, obenem pa švigala s pogledom po avtobusu. Hotela se je prepričati, če je varna. Kako imenitno, da nosimo ženske nedrčke, je pomislila in pritisnila na droben gumbek na naramnici, da je aktivirala kamero. Kljub temu, da se je Oksidžen norčeval iz njenih čevljev, je vedela, da so to pravzaprav njen alibi.

“Jaz imam rad ob sebi dame ... razumeš ... dame ...” ji je rekel. Prepričati pa je vendarle ni mogel. Imela je namreč čevlje s tako debelimi podplati, da bi v Indiji lahko obuli celo vas.

Vulkanski otok se je svetil v soncu. Vozili so se v strnjeni koloni. Prvi postanek je bil obljubljen šele po daljši vožnji, v oazi palm.

Potniki so kramljali, opazovali vulkanske grbine in pesek, se čudili vulkanskemu steklu, steklu, ki je nastalo pri hitrem strnjevanju lave. Vodič je namreč hotel biti tudi vulkanolog. Flora je bila nemirna, niti najmanj je ni zanimala zgodovina otoka, še manj zgodovina vulkanskih kamnin. Misliti je morala na obljubo, obljubila je namreč županu, da mu bo prinesla vse potrebne dokaze, še več, načrt za vojaško bazo in kupoprodajno pogodbo za plantažo paradižnika nekje na Gorenjskem. Že sama misel, da bo morala potovati še na tisti mrzli in neprijazni konec Slovenije, jo je spravljala v obup.

“Če bi imela vse to v rokah,” ji je rekel ljubimec neko noč, “oh potem, potem bi vsem skupaj lahko zavila vrat. Tako lepo bi sedeli za zapahi, midva pa bi bila bogata. Tako si želim lastno televizijo, medij, preko katerega bi sam, no s tvojo pomočjo, uresničeval svoje zamisli. Kar srce mi zastane, ko to pomislim. Veš ljubica ... oba bova srečna. Čista ... srečna ... bogata!”

Florino srce je ob misli nanj trepetalo kot pojoča travica. Ni ji bilo težko prikriti dejstev in dokazov, ki so ga bremenili. Strupeni plin, ki je tako nevidno uhajal iz tovarniških dimnikov, je bil nedokazljiv. Vse meritve so namreč opravili napačno, ker so bili mnenja, da so za svoje delo premalo plačani. Le kdo zna še bolj temeljito obrniti pravniški jezik, kot pravnik sam. Neštetokrat je dokazal, da je belo črno in obratno. In nihče, nihče mu ni oporekal. Avtoriteta je kot bolezen, kogar se dotakne, ga omami in njegovi možgani pričnejo živeti v omedlevičnih sanjah.

“Ah,” je zavzdihnil Oksidžen, “kako pametno smo se odločili, da smo simpozij organizirali na tem otoku. Saj to je pravi raj. To je otok brez kač,” se je nasmehnil, ko je pogledal Floro, in dodal: “no, tistih pravih, živali ... so pa kače ... tiste ... veš ... ki se vozijo z nami.”

“Županovo letalo prileti danes?” je rekla neprizadeto.

“Saj vem!” je grdo rekel.

“Tudi jaz,” je odvrnila Flora, “samo to me zanima, če je v hotelu vse pripravljeno za njegov prihod. Dobro ga poznava, oba, veva, da je to človek, ki ljubi pozornost in ugodje, še bolj pa ljubi kamere in hvalo. Vseeno pa sem prepričana, da se vse to splača. Njegov podpis je namreč vreden milijone dolarjev, kajne.”

“Znanstveniki bodo nastanjeni v bungalovih, župan in Jon ter jaz in ti, pa v najboljšem hotelu. Poskrbi za Sava,” je še dodal, “on si namreč želi popolno svobodo, nič vprašanj, nič varnostnikov in samoto.”

4.[uredi]

Ljudje naj pazijo, da ne zanemarijo nauka, ki ga je povedal Kristus,” je s široko razprtimi rokami vstopil Etbin. Spet je bil deležen zasmehovanja, vsi so se spogledovali.

“Pregledati moram reklamno gradivo za županovo kampanjo,” je oznanil. “Vse nas namreč skrbi nepravilnost predstavitve, še več, ne bi radi, da se komu zgodi krivica. Demokracija plete bič vsem ljudem, zato moramo biti zelo previdni.”

“V redu,” je rekla Blanka, “nič posebnega. Vse je pripravljeno.”

“Ali poznate koga, ki prodaja hiše v vašem kraju?” je bila sladka Negra. “Ostali sva namreč na cesti, ker je najemna pogodba prekinjena. Denacionalizacija je spet stegnila kremplje.”

“Vajina hiša je bila že večkrat prodana, nič čudnega.”

“Večkrat, kako večkrat?” je hotela vedeti Blanka.

“No, tako, večkrat. Najprej so jo uredili za narkomane, potem za duhovnike, nato za stanovanja in čisto nazadnje sta jo dobili vidve. Po suhem,” bi rekli po gorenjsko.

“Saj imava vendar papirje, pogodbo, potrdila,” je hitela Blanka. “Kaj to ni zadosti?”

“Pri nas ne! Hiša bo vrnjena dedičem in pika. Lastnikov je najmanj šest, torej bo še zanimivo. Jezus Kristus,” je zavzdihnil, “le kaj me to briga?”

“Samo vprašali sva, ker veva, da ste domačin,” sta rekli.

“Kje je gradivo,” se je hitro zasukal na petah in sedel na prvi stol. “V mestu je več agencij za nepremičnine,” toliko še o tem.

Blanka in Negra sta svoje delo vzeli resno. Kri ni voda, sta radi rekli in se z vso odločnostjo lotili dela. Naloga je bila težka, iz nič sta hotela ustvariti bogastvo in ugled. Tudi preko trupel, dobesedno. Ko bi le človek vedel, kako se beseda lahko obrne proti tistemu, ki jo izgovori, bi zagotovo tega nikdar ne rekli. Njuna trma in odločnost, da iz nič ustvarita bogastvo, se je izkazala kot zelo donosna in uresničljiva.

“Novo tisočletje je še najbolj primerno za novi začetek,” je rekla Blanka in se nasmehnila uredniku oddaje o NLP. “Ti boš pač uporabil fotomontažo in zvočne efekte, tistega norca, ki je vdrl v studio pa uporabi kot nezemeljsko bitje.”

“Ne vem,” se je branil slednji, “Slovenci zagotovo nismo tako nori, tako že ne, da bi kar vse verjeli. Fotomontažo ... norec ... ne vem, ali bo šlo?”

“Če tega ne boš zmogel ti, bo to storil nekdo drugi. Na moja vrata vsak dan potrka kar nekaj ljudi s podobnimi referencami, kot so tvoje.”

“Denar je na tleh, pobrati ga je treba,” je še dodala, pogledala Negro in pomežiknila.

“Kaj nisi nič spala? Kakšne podočnjake pa imaš? Kje si bila ... kje?”

Negra je srepo gledala Blanko, ko je rekla: “Vsak moj korak te zanima, ali si moja senca? Bila sem zunaj, in pika, zunaj, razumeš.”

“Spet ta tvoj neznani ljubimec ... bodi previdna. Samo to sem hotela. Saj veš, kako je bilo že z ženskami, ki so hotele vnovčiti svojo eksotično polt. Pohotnežev ne manjka, tistih belih, bledoličnih, ki bi se z užitkom prisesali na tvojo kožo in ti spili kri.”

“Kaj zijaš,” je rekla uredniku, “pojdi ... dela imaš čez glavo.” Skoraj isti hip je mimo vseh priletel moški, obut samo v čevlje in je pričel vpiti, da mu bodo spet spili kri, ga potopili v zeleno vodo in ga zamrznili. Vreščal je in besno krilil z rokami, ko se je nenadoma ustavil pred Negro, in čisto mirno rekel: “Tudi tvojo kri bodo spili.”

“Norec,” je bila prestrašena Blanka, “pokličite zdravnika in policijo. Kdo mu je odklenil vrata?”

“Nihče ... nihče mi ni odklenil vrat. Jaz lahko vstopam skozi steno, ključavnico in moje mesto je v vaših glavah. Previdno ljubčki, tudi vas čaka nekaj podobnega.”

“Norec, čisti norec,” je spet rekla Blanka.

Negra je molčala. Nekje je to že videla. Kje? Pobrskati moram po spominu, kje je že to bilo. “Moral je spiti besnilo,” je rekla Blanki, “saj veš, kaj mislim.”

“Kje pa, to pa ne,” je hitro rekla, “besnila nismo uporabljali od prvega poiskusa dalje. Doktor Oksidžen je bil proti. Paradižnikovo plantažo smo požgali ... ne ... ne ... to ni mogoče,” je ne preveč prepričana rekla.

“Ali pa prodali, ne požgali,” je rekla Negra. “Denar ne boli, ne pije krvi.”

“Plantaža na otoku je bila uradno požgana, laboratorij tudi. Samo del opreme smo prenesli, samo del opreme ...” ni dokončala stavka, že je Negra prigriznila besedo.

“Daj no, misliš, da bodo toliko denarja vložili v projekt samo zato, da bodo ugotovili, da ni bilo nič vredno? Besnják, ta nasilnež in trinog se je samo potuhnil. Pazi se!”

“Seveda, seveda, ...” je kar mimogrede rekla Blanka in se posvetila spet svojemu delu.

“Pripravili smo oddajo o novem odkritju, si ju bosta ogledali?” je prišel povprašati kurir.

“Greva,” je rekla Blanka in njeno čelo se je grbančilo. “Posneto je na plantaži, doktor Oksidžen je glavni akter in mislim, da bo oddaja zelo odmevna. Ni vsak dan nedelja, dan novega odkritja na področju medicine.”

Negrino srce je bilo kot pokvarjen motor. Mrzle roke je polagala na vroče čelo in se trudila biti povsem mirna. Še vedno jo pečejo objemi in poljubi, vedno bolj se ji je zdelo, da se predaja prepovedani ljubezni. Premalo ga je poznala, premalo in še Oksidžen ju je seznanil. To je gotovo nevarno.

“Ne boj se, ljubica,” ga je slišala reči, “midva bova spremenila svet, dokazala bova, da je ljubezen nad vsem in vsemi. Jutri greva na tenis, si kaj trenirala?” ji je zvonilo v glavi. Neverjetno je bilo, da je zanj svet obstajal samo takrat, ko je zmagoval na teniškem igrišču. Ne samo tam, na drsališču, kjer je razkazoval svoje atletsko grajeno telo, ženskam seveda. Snobovstvo je bil njegov poklic in življenjski moto.

Vstopil je glavni urednik, že mimogrede mahal z rokami in skoraj brez sape izrekel: “Ugrabili so županovo hčer.”

“Kaj, kako ... ponovi,” je rekla Blanka.

“Ugrabili so županovo hčer. Ko sta skupaj odhajala z zabave, je mimo pripeljal črn avto s temnimi stekli, in še preden je kdo imel čas kaj reči ali zavpiti, je že ni bilo več. Samo to so videli, da ima avto vojaško oznako. Kakšno, od kje, no, tega nihče ne ve.”

“Takoj, hitro, takoj pošljite snemalca k županu, domov in v službo. Poiščite tudi njegovo ženo. Aha, tajnico tudi. Dajmo ... hitro,” je rekla Blanka, se obrnila k Negri in ji ukazala nadaljevati s projektom NLP.

Glavni urednik je stisnil pesti, ko je zašepetal: “Dve takšni muhi bosta slejkoprej pristali v pajkovi mreži.” Strumno, po vojaško je salutiral in zakričal: “Razumem, gospe generalici.”

5.[uredi]

Atlantik je bil razburkan, nemirno morje in močan veter sta udeležence simpozija o uporabi kemikalij pri proizvodnji hrane dodobra prepihala. Bujno zelenje otoka, polno klorofila in sonca, je v Oksidženu že prvič zbudilo upanje na možnost za ustvarjanje podobnega raja doma, v Sloveniji. Samo kako, kako naj prelisiči naravo in ustvari prav take pogoje v mrzli gorenjski pokrajini. Tu je nastopila znanost. Kemija, fizika in denar ... denar ... Če so to dosegli v antičnem času, sredi mrtve puščave, ko so zgradili Semiramidine vrtove, potem je to možno tudi doma. Vendar je denar tisto, ki odpira vrata vseh formul in vseh zelenih pokrajin. V rodnem kraju bo podrta tovarna idealen prostor za plantažo. Zemlja je dodobra prepojena s težkimi kovinami, kar bo za intenzivno rast paradižnika odlično. Premišljevanje sta mu prekinila Jon in Savo, prvi s smehom, drugi s kislim obrazom.

“Odličen kraj za srečanje,” je rekel Jon, “te prelepe hiše v kolonialnem slogu, ozke ulice in toliko zelenja ... odlično. Kdaj se prične simpozij?” je resno dodal.

Savo ni bil pripravljen na pogovor, ganila ga ni niti gruča mladenk, oblečenih v narodno nošo, ki so vstopile v predverje in obiskovalcem ponujale “bolo da caco”, kruh iz sladkega krompirja in česna.

“Kdo plača simpozij?” je mrko rekel Savo. “Ljudi se kar tare, kdo je razpošiljal vabila? Nisem vedel, da bo ta zadeva dobila takšne razsežnosti?”

“Župan,” je rekel Oksidžen, “kdo pa. Saj gre vendar za njegovo župansko slavo in denar. Tako močno si želi postaviti spomenik v županovini, da mu noben porabljen dolar ni odveč. Vse bo storil, vse prenesel, samo, da bo mesto dobilo plantažo in vojaško bazo. Tovarno pa že tako ali tako gradijo.”

“Tovarna, baza, plantaža, ... odlično,” je rekel Jon.

“Zame ne, zame to ni ... odlično,” je pusto rekel Savo, ko je dodal, “grem ... grem v svoj bungalov.”

“Nismo prav posebno enotni,” je še sarkastično pripomnil Jon in se predal postrežbi v preddverju.

Računi doktorja Oksidžena so kljub neprestanim dodatnim virom finansiranja grozili, da bodo njegov načrt požrli. Prihodnost, ki se mu je zdela tako obetavna in lepa, je nenadoma dobila čisto drugačen obraz. Znanost še zdaleč ni, ne, zagotovo ni posel stoletja, kaj šele, da bi z njo pridobil bajno bogastvo. Za to je namreč šlo, zato, da bi bil bogat in bi se nanj lepili pomembneži, tako kot se muhe lepijo na med. Njegov izum je bil namreč deležen svetovne publicitete, še več, pričakovali so, da bo zadevo prakticiral tudi v resničnem življenju. Iz stare ribarnice, ki jo je mimogrede kupil na kredit, je postavil laboratorij z vsemi potrebnimi instrumenti in Savo, ta prebrisani lisjak, mu je zagotavljal tudi pokritje in sofinansiranje dela njegovega projekta.

“Portugalski prijatelji se močno zanimajo zate,” mu je rekel, ko je s konico prsta brisal nevidni prah na mizi.

“Denar imam, seveda ga imam, zato ne skrbi,” je ponovil.

“Seveda,” je rekel Oksidžen, “seveda imaš denar, vendar, ali še veš, kaj si obljubil?”

“O, vem” je zategnil Savo, “še kako dobro vem.”

Vendar ni bil prepričan, da bo vse šlo tako gladko. Slovenija pač ni več dežela, kjer bi vsakdo in vsakokrat lahko delal, kar bi se mu zljubilo. Plantaže zagotovo ne bosta mogla posaditi brez razno-raznih dovoljenj. Zaloga gnojil pa bo že prav kmalu zasula tovarno na Madeiri. Vsaj tam niso tako natančni, ko gre za krmila in škropiva.

“Si dodal Ac in Bk v zemljo. Saj veš, to bo povzročilo nebrzdano rast in paradižnik bo rodil večkrat na leto. Še pozimi.”

“Seveda, seveda,” je rekel Savo, “nisem pozabil niti na evropij. To jih bo zavedlo. Saj veš, zaenkrat se vse vrti okrog Evrope ... to jih bo zavedlo, da ne bodo raziskovali. Prepričan sem, da bodo mislili, kako pozorno od naju. Zaradi imena ... imena kovine ... mislim?”

“Ne postavljaj vozá pred konja, saj poznaš ta pregovor. Tudi Slovenci niso več to, kar so bili. Postali so pametnejši, samozavestnejši in kar nekaj strokovnjakov imajo na tem področju. Kljub temu, da jim država neprestano zapira finančno pipico.”

“Ti in tvoji Slovenci. Samo Slovenci in spet samo Slovenci. Končno ste dobili svojo državo, pa že kar mislite, da vam svet leži na dlani. Sicer je res, da ste končno uvideli, da niste narod hlapcev, temveč poslovnežev ... ha ... hmmm. Daj no? Že pred več tisoč leti ne bi smeli izgubiti Karantanije, vaše zibelke slovenstva, pa bi bili tako državotvorni kot smo mi – Srbi. Potem vseh teh novotarij in evropizacije ne bi sprejemali za alfa in omego stvarjenja. Še jezika ne boste znali obdržati, tako bo, kot je rekel vaš pesnik Valentin: slovenski jezik bo najbolj živ, ko bo mrtev! Mislim, da si zaljubljen v Slovenijo, kajne? Ampak ... ampak ...” je zavzdihnil Savo, “toliko pa spet ne, da ne bi uničeval zemlje in ljudi.”

“Molči ... molči ... tudi vi ... boste izgubili vašo zibelko. Vse poti so naravnane v to smer. Tako se pač vedete. Kosovo polje je tudi tvoja rana, ali pač? Sicer pa,” je nadaljeval, “šele takrat, ko človek nekaj izgubi, se zaveda vrednote in vrednosti. Mislim, da bi bilo to kar dobro. Samo poglej, kako smo Slovenci ponosni na svoje temelje v drugi državi, na svoje evropske manire. Mi gremo samo nazaj, tja, kjer smo že bili. Kaj pa vi? Čaka vas tisoč let prekletstva, če ne boste uporabljali glave namesto srca.”

“Saj si nor,” je zavpil Savo, “tega, kar smo dosegli mi, vi nikdar ne boste.”

“Kako,” je povzdignil glas Oksidžen, “kako praviš? Seveda ne bomo, ne bomo imeli polj trupel, tisoče razseljenih ljudi ... Zagotovo. Tudi to je čar demokracije, veš!”

“Še beguncev ne znate spraviti pod eno streho, boste pa meni solili pamet, daj no! Pri vas je tako, dva Slovenca, tri stranke. Mi smo vsaj enotni. Človeka pogledamo v obraz in mu svoje povemu, vi pa Evropi razlagate, kar bi morali povedati doma.”

Savo se je mrščil in njegove oči so dobile žalosten lesk. Svetovni popotnik je namreč upal, da bo svoji domovini pomagal, očitno pa je denar tisti, ki vlada, tako ljudem kot zakonu. “Nima smisla,” je brundal sam sebi, “moja domovina bo in je takšna kot je.” Zamahnil je z roko, in rekel: “Pozabiva.” Ni pa bil čisto prepričan, da ne bo nekoč, nekje Oksidženu vrnil to kost.

“No,” je bil spravljiv Oksidžen, “če hočeva kaj zaslužiti, uporabljajva trezno glavo.”

Vse to grmadenje preteklih dogodkov je povzročilo pregledovanje računov. “Nima smisla,” je brundal Oksidžen, in rekel sam sebi: “Barva naredi človeka.” Na široko je odprl omaro in pregledoval svojo garderobo, ko je izbiral primerno obleko za simpozij. Njegovi snobovski prijatelji in znanci ga bodo zagotovo ocenjevali, torej se je oblačenju treba posvetiti. Najbolj jih bo vznemiril z rdečim suknjičem in še bolj krvavo rdečim metuljčkom. Tudi paradižnik je rdeče barve, notranjosti pač ne vidiš. Jon nima teh skrbi, je zavzdihnil, njegova vojaška uniforma mu zagotavlja konstantno urejenost. Dvorana je bila slavnostno pripravljena. Vsak udeleženec simpozija je ob prihodu dobil koktelj Black Russian, kakršnega pijejo na ulicah New Orleansa.

“Če je že karneval, naj bo popoln,” je na to ponudbo rekel Oksidžen. “Vodka bo namreč ljudi spravila v dobro voljo.”

“Aktinij in Berkelij, prva zelo redka radioaktivna prvina, z razpolovno dobo malo več kot 21 let, in druga radioaktivna kovina, z razpolovno dobo okrog 7000 let, sta idealni osnovi za uničevanje mrčesa, bakterij, kislosti zemlje in predvsem mraza. Oba elementa povzročata vrenje, toplo gredo in s tem pospešeno rast paradižnika. Tako zraste najmanj v petkratni sedanji velikosti, njegova sredica pa vsebuje substanco, ki skoncentrirana in seveda kemijsko obdelana deluje na uničevanje novodobnih bakterij in virusov tako, kot penicilin na tuberkulozo.” Oksidžen je pogledal po dvorani. Nihče ni ničesar rekel. Presenečenje je bilo popolno. Gostje so listali po brošuri s podatki in navodili, kimali in se čudili.

“Uspelo je,” si je zašepetal Oksidžen. “Moj patolog očitno res ni tako neumen!”

Takrat je Jon dvignil roko, in dejal: “Odlično!” Vsi so zaploskali. Z rokami pa je kazal na prazen Savov sedež, Oksidžena je gledal naravnost v oči. Župan je stiskal pesti in ustnice. V grlu je imel cmok in poslušanje Oksidženove razprave mu je v možganih prižgalo rdečo luč. “To vendar ni tisto, ni kar smo se dogovarjali, kar smo planirali,” je premišljeval in srepo gledal v Oksidžena.

“Speljal me je na led ... na led.”

6.[uredi]

Blanka in Negra sta močno pogrešali Madeiro. Bujno lepoto, zelenje otoka, majhne vasice in ljudi. Predvsem ljudi. Njihova mediteranska duša je bila dosti bolj odprta in poštena, manj zapletena in bolj vesela. Slovenci pa so hladen narod, prepuščen svojim politikom in kulturnikom, ki vsakokrat drugače zavijajo izza vogala. Na vse to je imela navado Blanka reči: “Draga Negra, ljubica, kaj pa svetle izjeme?”

V Sloveniji je vladal dolg in dolgotrajen boj za medijski in zračni prostor. Telekomunikacijske firme so prefinjeno vabile potrošnike, z namenom, da bi prevzele nadvlado. Z eno besedo, požirali so drug drugega, plačali smo Slovenci. To idealno tržno nišo je napolnil Oksidžen s svojo telefonsko in televizijsko družbo Slavček.

Dve muhi na en mah sta bili ubiti, postal je tudi lastnik novoustanovljene internet družbe slavcek.com. Kako je užival ob vsem tem prelepem petju!

Novoustanovljena televizijska hiša Slavček je iskala novinarje, prevajalce in še drugo rajo. Ljudi, ki bi delali in delali in nič spraševali. Pomembno je bilo samo to, da se je kolesje frekvenc vrtelo, da je denar redno kapljal na domače in tuje račune, da je bil mir pred sindikati in da so bili delavci kar najbolj prestrašeni. Zaenkrat še nihče ni upal sprožiti vprašanje dopusta, rednega delovnega časa in bolniške. Evforija je zameglila gnilo jajce v njihovi sredini.

Blanka in Negra sta tv postajo vodili po navodilih Oksidžena, slednji pa po navodilu Jona. Ljudi bo potrebno bombardirati z vseh koncev in jih prepričati, da je graditev baze edino in pravilno dejanje v sedanji situaciji.

Industrija je poniknila, tovarne so zapuščene, naravnega prirastka ni, torej lahko podrejo tudi vrtce. Mame naj ostanejo doma. Kaj je še bolj krščansko od krščanskega, kot prisotnost matere, dan in noč.

Z veseljem sta se preselili v Florino in Favnino hišo. Ugodnosti so bile odlične. Poseben vhod, vsa potrebna infrastruktura, kabelske in televizijske povezave, radijske in telefonske frekvence. Oksidžen je bil prepričan, da je župan delo opravil več kot odlično, saj jim je priskrbel prostor in pogodbe, ki bodo prinašale dobiček.

“Flori in Favni bomo tudi to hišo vzeli,” je rekel, “samo da onidve za to še ne vesta. Prostora v mestu je dovolj, torej ju bomo lahko preselili v eno izmed opuščenih stolpnic blizu nasada paradižnika.” Za Oksidžena je bilo to dovolj. Zanj ženski nista več obstajali.

Florina hiša na robu vasi, tam, kjer so se običajni ljudje zaradi neke neznane in čudne preteklosti raje obrnili nazaj, je dobila nova okna. V časih, ko je Flora še delala v tovarni, je bila njena hiša sinonim za hišo groze. Končno je imela toliko denarja, da je lahko naročila nova okna, temna stekla, kjer si od znotraj lahko opazoval dogajanje zunaj, od zunaj pa nihče ni videl notranjosti. Tovarna je bila njeno pribežališče, upanje, da si zasluži za preživetje in končno svojo hišo postavi, vso prenovljeno in olepšano vaščanom za zgled. Tega ni mogla vedeti, da je župan odredil posebno posojilo trgovini, kjer sta ženski nakupili potrebni material.

Sestra Favna ni prenesla razočaranja. Tega, da so jima dodelili podrtijo na robu vasi, namesto prelepe graščine, kjer sta odraščali in živeli v izobilju, tega ni mogla sprejeti. Zato je odšla v svet. Nič ni pomagalo prepričevanje, prošnje in grožnje, Flora je bila neomajna. Ostala bo tu.

Tu, kjer se vseeno s straniščnega okna vidi v daljavi graščina in njen dom. In tudi vrt. Favnin spomin je bil močan in zakoreninjena slika paradižnikovega vrta in Flore, ki je tako vneto duhala rdeče obarvane plodove, da jo je mati običajno morala umiti od nog do glave.

“Flora, Flora ...” je rada rekla, “vsaj tokrat nismo udarili mimo. Res imaš pravo ime. Ali ne Favna,” je pogledala drugo hčer in se svetlo nasmehnila.

Favna je resno zadrževala smeh, v njeni glavi pa so brnele formule in izboljšave, pa napitki in izdelki iz paradižnika. Prepričana je bila, da je to sadež, ki naj bi, tako kot imajo Kitajci zdravilno korenino, zdravil vse bolezni. To bo penicilin tretjega tisočletja. Njeno plezanje po hribih in skalah se je obrestovalo. Našla je pravo rožo, temno rastlino, ki je na dnevni svetlobi počrnela in sprhnela v prah. Bila je kot pepel, dišala je kot gnojna jama, njena zdravilna moč pa je bila odrešitev za bolnike z aidsom.

“Nisem samo reinkarnacija gamsa, še Apolon ima prste vmes,” se je rada pobahala.

Etbina je srečala mimogrede. Nekoč, ko je iskala službo (in jo tudi dobila), je na policiji sedela v preddverju, čakajoč na usmiljenje. Moj šef je bil namreč tako zaposlen, da skoraj ni bilo mogoče priti do njega. Favno je sprejel samo in izključno zaradi Flore. Nikdar si ne bi mislil, da sta sestri. Flora pa mu ni dala miru. Prepričala je župana, da je prav njena sestra prava za kriminalistiko, še več, dnevno je nadlegovala tudi mojega šefa.

Šele na županov klic je popustil in žensko sprejel. Komaj je zadrževal smeh, ko je vstopila. Njena roza oblačila, mini krilo in dolgi rdeči lasje so ga zbodli, kot bi ga nekdo prikoval z žebljem.

“Kakšno šolo imate?” sem ga slišala reči.

“Kakšno šolo pa si želite?” je bila nesramna.

“Policijsko, seveda ... ali kriminalistično, ali kaj podobnega. Kaj pravzaprav znate?”

“Vse,” je kratko rekla. “Vse!”

“In, to je ...? Kaj je to, vse?”

“Brati, pisati, vohuniti, delati z internetom, zdraviti ljudi, predvsem pa znati opazovati in poslušati.”

“Halo,” je potrkal na stekleno šipo, mi pomignil in že sem bila v njegovi pisarni.

“Mislim, da smo našli pravo družbo za Etbina. Pelji jo k njemu. Potem pa še na kadrovsko službo. Uredita stvari. Potem pa na delo. Etbinu bom že sam sporočil, kako in kaj bosta delala.”

Tega dogodka, ki je sledil ne bi hotela zamuditi za vse na svetu. Etbin je planil k Favni, jo močno poljubil in stisnil k sebi, ter rekel: “Tebe sem čakal. Samo tebe. Zdaj bova dva.”

Favna ni mogla reči niti besede, sedla je na stol poleg Etbina in ga začudeno gledala. Etbin je spet rekel: “Ostaja nam še najpomembnejše delo, kdaj se prične čiščenje lastnega dvorišča?”

7.[uredi]

Imeli smo eno sobo, prostor, kamor smo se zatekli na posvet. Tokrat je bila slavnostno okrašena in polna steklenic in raznih dobrot. Prepričani smo bili, da bomo imeli vsaj en dan v letu prosto in bomo lahko vsaj enkrat v miru skupaj sedeli in malicali.

“V treh mesecih nismo uspeli razvozlati niti enega primera do konca,” je rekel šef in kar sam pričel pospravljati z mize. “Minister me bo obesil za pete. On ne ve, da moram prositi sodnike, odvetnike in še tipkarice, da naj malo pohitijo. Malodane, da mi ne zalučajo aktov v glavo. Tako je to,” je skoraj žalostno ugotovil. “Pravni jezik ima toliko pomenov, da jih sam bog ne razvozlja. Sicer pa, mi lovimo, oni spuščajo. Kot bi bili Karitas, in ne represivna služba.”

Mi smo samo sedeli in poslušali. Če ga ne bi poznali, bi ga kupili za drag denar. Tako pa smo vedeli, da samo malo popušča ventile, v mislih pa ima vse kaj drugega.

“Tokrat je to past, kletka in uganka,” je rekel policist, ki naju je izvlekel z zabave pri županu. “Ženska ima populjene vse zobe, z rok pa strgano kožo. Prstnih odtisov in odtisov zob nismo mogli vzeti.

“Vendar ima obraz, ali ne,” je bil besen šef, ko je dodal, “le kdo, me zanima, kdo je tako hudičevo zločinski, da stori kaj takega?”

“Polt ima zelo temno,” je rekel policist, “občutek imam, da je to ženska, ki je delala na novi televiziji.”

“Torej,” je spet rekel šef, “zobovja nima, prstnih odtisov ne bomo mogli vzeti, polt ima temno, in kar je najpomembnejše, mrtva je. Imam prav? To, dragi moji, to je torej vse. Kaj ste čisto nori, ali ste pozabili, kako se človek loti preiskave?” je še isti hip tako močno povzdignil glas, da smo vsi obnemeli.

“Izginite mi izpred oči, pojdite na teren in končno že nekaj storite. Časa imate 12 ur, potem bom zahteval poročilo. Vendar ne kar koli, poročilo o rešeni zadevi bom zahteval. Ali je jasno? Gremo, brž, takoj ...!”

Prvega januarja bi moral biti doma, v postelji pri ženi, še ves srečen in zadovoljen ob vstopu v novo leto, pa sedim tu, premišljujem in se jezim nad ljudmi in trupli, je premišljeval, ko je pozvonil telefon. Bila je Negra.

“Iščem Blanko, sodelavko. Že teden dni je ni na televizijo. Mislila sem, da je odpotovala domov, na Madeiro ... vendar ... ne ... tam je ni. Oglasila se tudi ni, mi lahko pomagate?” Njen glas pa kljub vsemu ni zvenel prav nič zaskrbljeno.

“Oglasite se tu, se bomo pogovorili,” je rekel šef. “Kakšni prijateljica pa sta, da si ne zaupate, kam gresta in kaj delata,” je mrko godel v brado, ko je dodal: “Ah, te babe. Z njimi je težko, brez njih pa še težje.”

“K patologu grem,” je rekel tajnici in odvihral skozi vrata. Zdravnik je opravljal obdukcije kar v živalskem vrtu. To je bil človek, ki je užival samo takrat, ko je seciral trupla, najsibodi človeška ali živalska. Kakšen človek moraš biti, da postaneš patolog, je premišljeval, ko je stopal skozi železna vrata, potem naprej, do vrat, kjer je moral vnesti kodo in se predstaviti. Še preden pa je prišel do zdravnika, ga je že pričakal na stopnišču in že je rekel, brez pozdrava: “Pravkar sem mislil nate, pokradli so vso kri. Živalsko in človeško.”

“In trupla, jih še imaš,” je rekel šef.

“Ne norčuj se,” je bil jezen zdravnik. “To je zelo nevarno, zelo nevarno,” je ponovil. “Opravljal sem preiskave, primerjal, raziskoval, iskal in dodajal substance.

Vse v imenu napredka, v imenu znanosti. Einstein je sanjal svoja odkritja, jaz jih iščem z nožem. Tudi to so sanje.”

“Ne razumem,” je bil začuden, “če je temu tako, zakaj pa nisi poklical zvezdogleda in razlagalca sanj?”

“Kaj pa imaš tu?” je nadaljeval šef in pokazal na polico, kjer je stalo več stekleničk, ki so se srebrno zeleno svetile.

“Ah to, tu delam neke raziskave, ki jih je naročil doktor Oksidžen. Ima namreč pomanjkljive instrumente zate raziskave. Hotel je slišati še moje mnenje. Zelo dobro plača. Rastlinski patologiji sem se posvetil kot vedi o boleznih in bolezenskih procesih v organizmih, zato sem bil pravšnji za to delo. Zdaj pa tole! “

“Kaj, tole?” je hotel vedeti šef.

“A kaj, to vendar, da moram opravljati še obdukcije in te norosti. Vendar, če priznam, kar malo uživam. Kdo mi kaj more, mrtvi namreč ne govorijo, jih ne boli. Napake prikrije zemlja,” je bil strupen.

8.[uredi]

Pričakovala sem, da bom praznike preživela doma. Pa, kaj bi človek počel brez službe, brez dela, v katerem najde več kot zadovoljstvo. Torej, sem tu, v službi in kar dobro mi je. To moje premišljevanje pa je prekinilo zvonjenje mobitela.

“Pridi v živalski vrt, v mrtvašnico,” je rekel šef.

“O. K.,” sem rekla in šla.

Jutranja megla, ki je sedla na mesto namesto snega, mi je lezla v kosti in že sama misel, da se bom morala spet soočati z mrtvimi, brrr, me je še bolj mrazilo. No, spet kartica, identifikacija, smeh čuvajev, režanje opic in mrk pogled kače, ki se je zvijala pred svojo, že mrtvo miško, je bilo mimo. Stala sem pred šefom in patologom, ko je slednji rekel: “Ženska ima po hrbtu meni neznane madeže. Okrogle, skoraj bi rekel, pravilen krog in skoraj nevidne. Skoraj ...” je spet pričel, ko sem ga prekinila, in rekla: “ali bi lahko končno nehal uporabljati, no, ta tvoj – skoraj –.”

“Etbina in Favno to nič ne moti. Samo ti, ki hočeš biti še slavistka, no ti imaš vedno kup pripomb na moje govorjenje.”

“Dovolj,” je rekel šef, “kaj je s temi madeži?”

“Ne vem,” je dvignil roke patolog, “vzel bom košček kože in preveril.” Isti trenutek je šefu pozvonil mobitel.

“Savo je mrtev, pripeljali ga bodo z Madeire,” je rekel Etbin.

“Kdo pa je Savo,” je rekel šef.

“Ha, tvoj nadrejeni vendar. Župana je spremljal na simpozij o uporabi kemikalij v kmetijstvu. Na Madeiro namreč.”

“In, kaj imam jaz z njim ...” Udaril se je po čelu, in rekel: “Saj res, on je zahteval moj odstop.”

“Kam ga pripeljemo, ali bo obdukcija?” Etbin se je na drugi strani žice zmrdoval, kazal osle Favni, češ, kako počasna pamet je v šefovi glavi.

“Pripeljejo naj ga v živalski vrt, v mrtvašnico. Gotovo bo potrebna obdukcija. Ne gotovo, zagotovo.”

“Tako,” je nadaljeval, “obema vzemi kri, opravi preiskave, preglej datume smrti in okoliščine, potem se slišiva. Na policijski postaji me čaka sinjora Negra, pravi, da pogreša sodelavko. Grem!”

“Grem s teboj,” sem rekla. Čisto nič mi ni dišalo v tem zatohlem prostoru čakati na rezultate. “Mogoče sta že Etbin in Favna kaj odkrila. Leto se je pričelo s smrtjo, se bo pa mogoče končalo z rojstvom,” sem dodala, ker mi duša ni dala miru. “Le kdo ima čas in željo takole pobijati ljudi. Še mačka bi težko vrgla v vodo.”

“Seveda, molči ženska. Ali ti še vedno ni jasno, kaj so kriminalne združbe, kaj je dejansko podlaga za vse to bogatenje. Nekateri so brezposelni, pa imajo več denarja kot midva, ki hodiva v službo.”

“No, ampak, tega kar je bilo včasih pa vseeno ni več.”

“Česa,” me je svetlo pogledal, “česa ni več?”

“No tega, da so ljudje delali hiše v Bosni, v Sloveniji pa so dobivali socialne podpore.”

“Grdoba grda, le kaj govoriš. Si kaj pomislila, da so jim vse zravnali z zemljo. Ničesar nimajo. Nič ... nada ... nothing ... niente ...! Bom Senadu povedal,” se je zarežal, ko je dodal, “saj res, kje pa je?”

“A ... a kje, saj si ga vendar ti poslal s policijsko enoto v Sarajevo. Si pozabil?”

“Le kako naj vse držim v glavi?”

Prispela sva na kriminalistiko. Vratar je pihal v roke, zeblo ga je. Bil je nov človek, poslan iz urada za delo.

Nisem ga še videla.

9.[uredi]

Na hodniku hotela je nastal hrup in trušč. Oksidžen je glasno oznanjal, da mora priti do župana, ne glede na to, da je odredil, da ga nihče ne sme motiti. Saj je vedel, Florinega telesa pač nihče ne sme videti.

“Kaj je spet,” je mrko povprašal župan in samo pokukal iz sobe.

“Savo je mrtev!”

“Kaj, kako,” je lovil sapo. “Kje je Jon, ali ni imel on na skrbi njegovo varnost?”

“Tudi njega ni, odpeljal se je s Savovim letalom.”

Župan je zaprl vrata, se hitro oblekel v haljo in že je stal na hodniku. “Madonca, zdaj pa nas čaka tukajšnja policija, potem še policija doma, potem televizija in radio, pa časopisi in povrh vsega še iskalci senzacij. Kako bova vse to speljala?”

“Blanka in Negra bosta doma uredili zadevi. Televizija je moja in samo jaz bom povedal, kaj sme iz hiše in česa ne dovolim. Ženski imata natančna navodila.”

“Kako naj opravičim Madeiro?”

“Imava načrt, načrt za vojaško bazo, načrt za plantažo in mnenja svetovno priznanih znanstvenikov.”

“Seveda, vendar sva podatke priredila. To je vedel Savo in Jon tudi. No, kaj pa sedaj?”

“Nič, gremo dalje.”

“Že, ampak paradižnik vsebuje ... .” ni dokončal stavka, ko ga je prekinil Oksidžen: “Molči, saj vem!”

Oksidžen je časopisno hišo kupil iz same objestnosti. Samo zato, da je dokazal, da se z denarjem da dobiti vse, od materialnih dobrin do človeškega snetja. Njegovo ime je bilo tako izumetničeno in nenavadno, da se nikdar sploh nihče ni vprašal, je ta človek Slovenec ali Portugalec. Leta so naredila svoje, njegova slovenska izgovorjava je bila mehka in nepravilna, še več, nasmeh, ki ga je krasil ducat na novo izdelanih porcelanastih zob, je bil ključ za odpiranje vrat.

“Ko bi le imel še televizijske in radijske frekvence,” je razlagal Savu, ko sta se srečala na letališču. Res, da sta skupaj hodila v vaško šolo, pa vendar so se njune poti ob koncu tako čudno razšle. Oksidžen na Portugalsko, Savo je ostal doma. Njegova želja, da bi postal policijski minister je bila močnejša od želje po denarju. Zato ga niti Oksidženova prelepa slika o zlati bodočnosti ni mogla prepričati. Oksidženov doktorat iz medicinskih znanosti je bil odličen ključ za vstop v svet znanosti. Na vsem planetu je imel prijatelje in znance in zelo so ga cenili. Dalj od njegovih poklicnih referenc pa zagotovo nihče ni brskal.

Savo je dopust preživljal na Madeiri. Vsako pomlad se je odpeljal s svojim letalom. Nihče natančno ni vedel, kam je odpotoval, ker je o svojih potovanjih ponavadi molčal. Tokrat pa se je z njim odpeljal tudi Jon. Na letališču so se uslužbenci strumno poravnali v vrsto in policaji niso zahtevali nobenih dokumentov. Jon je predstavljal visokega vojaškega uradnika, (kje je delal in komu je bil podrejen oziroma nadrejen, ni vedel nihče) in zanj je bila pot prosta.

“Si kupil polje in gozdove okrog gradu,” je šepnil Jon in si pogladil svojo vojaško obleko. “Boš danes ti pilotiral,” je preslišal Savo, “dovolim,” je še smeje rekel.

Jonova želja je bila izpolnjena, torej sem vsaj za nekaj dni varen, je bil zadovoljen Savo. V Jonovo glavo pa ni videl, ni mogel vedeti, kaj ima v načrtu.

“Zelo lepo dolino imate na Gorenjskem,” je pričel Jon, “res lepo, zelo lepo. Škoda, da je tam tovarna, ki onesnažuje okolje.” Njegov nasmeh je bil trpek, kot je trpek lahko samo cinizem.

“Imenitna lokacija za vojaško bazo, mar ne?” Savo ni bil pripravljen na pogovor, vendar je moral sodelovati. Njegovi možgani so že oddajali opozorilni znak.

“Eno ali drugo,” je s stisnjenimi zobmi rekel Jon. Letalo je nevarno pričelo premetavati in od daleč je bilo opaziti nevihtni oblak.

“Previdno,” je prijel za pilotsko ročico Savo, “ta stroj je vreden veliko denarja. Davkoplačevalskega,” se je že nasmehnil.

“Dobili smo dovoljenje za paradižnikov nasad,” je spremenil temo pogovora Savo, “nasad bo zelo blizu vojaške baze, tako da bomo skoraj vsak dan skupaj.”

“To bo napeto,” se je nasmehnil Savo, “tako blizu, pa vendarle tako daleč.” Jezila ga je misel, da bo vsak dan pod drobnogledom.

Vse to je Oksidžen vedel. Čakal je na znak, ko bo Jonu dovolil odstraniti Sava. Vsak dan je bil bolj pohlepen, ni mu zadostovalo bivališče na Madeiri, hotel je še radijske in televizijske frekvence in del dobička od prodane krvi. Na sumu ju je imel, skupaj s patologom, da prodajata živalske organe za operacije ljudi, prav tako okuženo kri za transfuzije.”

10.[uredi]

Na televiziji je zavladala panika. Ljudje so se zbrali poleg Negre in se samo z očmi spraševali, kako je vse to mogoče. Blankin stol je prazen stal v velikem prostoru, kot bi dobesedno zijal v vsakega posebej.

“Sem vam rekel,” je nenadoma prekinil tišino tisti norec, ki že vse dni leta okrog . “Sem vam rekel, začelo se je. Najprej ženska, potem moški, potem ženska in spet moški ... cik cak smrti ... zelena kri in razpadajoča trupla ... vse nas bo doletelo.”

Varnostnik je skušal ujeti moškega, ni bil zadosti uren.

“Pustite ga,” se je zadrla Negra, “očitno ima prav,” je še dodala. “Kje ste videli zeleno kri,” je hotela vedeti, “kje?”

“Ah,” so zavzdihnili skoraj vsi hkrati, “kaj ne vidiš, da ni čisto pri pravi. Le kdo ima zeleno kri?”

“Ima, ima,” je rekel, “doktor v živalskem vrtu in general, tista dva imata zeleno kri in znala sta me zamrzniti. Brrr, je bilo mraz.!”

S šefom nisva hotela prekiniti predstave, ko je moški vendarle upehan končal. Takrat je rekel šef: “Sinjora Negra, bi lahko šli v vašo pisarno?”

“Le komu je bila Blanka v napoto?” je pričela ihteti. “Samo delali sva, to sva delali, kar nama je bilo naročeno. Tu pri vas imate res posluh za tujce,” je že sarkastično dodala.

“Sinjora ...” je bil povzdignil glas moj šef, “nisva prišla zato, da bi poslušala očitke o slovenski ksenofobiji ... prišla sva zaradi razjasnitve smrti sinjore Blanke. Torej ...” je znižal glas, “kaj mi boste povedali.

Vzemi papir, ali bolje laptop in piši,” je ukazal mimogrede še meni.

Vpisala sem vse osnovne podatke, razmerja in vnesla kopijo pogodbe o zakupu frekvenc. Negra je še vedno molčala, šef tudi. Obadva sta čakala, da opravim formalna dela.

“Boste kavo?” je rekla Negra in stopila do avtomata, kjer se je cedilo več vrst pijač. “Zelo rada imam to zeleno brozgo,” je rekla, “pravijo, da je to novi izdelek iz paradižnika in kivija. Okusno in osvežilno.”

“No, pričnimo že,” je rekel šef, “pili in jedli bomo kasneje. Kdaj ste nazadnje videli sinjoro Blanko?”

Zasliševanje je trajalo več ur, nič posebnega nisva izvedela. Intervju, ki sta ga pripravljali z županom, je bilo namreč poslednje delo, ki ga je opravila Negra. Vzela sva kopijo in šla.

“O vsem vas bova obveščala,” sva rekla, ko je že prišel naokrog spet tisti norec, pričel vpiti, da je naslednji na vrsti moški.

“Še dobro, da se ljudje delimo samo na moške in ženske. Pomisli, kako težko bi bilo, če bi imeli toliko oblik kot živali. Tako pa se praktično razlikujemo samo po barvi kože.”

“Si bila zadnje čase preveč v Etbinovi družbi, a? Greva nazaj v živalski vrt. Mislim, da imam vprašanje za gospoda patologa.”

V laboratoriju je bilo zadušljivo. Lovila sva sapo, iskala skafander, da bi se lahko nemoteno gibala med vsemi temi hlapi. Doktor naju skoraj ni opazil. Strmel je v mikroskop in na čelu se mu je nabirala voda. Dobesedno, voda!

“Ta celica je nekaj novega ... tako nepravilnih oblik sploh ne poznam ... kaj je zdaj to?” Stala sva za njim in na velikem ekranu opazovala dogajanje pod mikroskopom. Mislila sem, da bom bruhala. Zelene celice so se v hipu spreminjale v kristale, smrdelo je kot v gnojni jami.

“Moram vzeti drugi primerek,” je spet rekel sam sebi, “kje imam že tisti paradižnik ...?”

Midva sva se spogledala ... paradižnik?

Začel je fotografirati, posnetki so se vrstili na ekranu in takrat sem opazila na njegovem vratu – madež. Prav takšen madež, kot ga je imela Blanka na hrbtu.

“Mislim, da vem,” sem rekla šefu, ki je strmel v isto točko. Prekinil me je s pogledom, češ, tudi jaz vem. Potrepljala sem zdravnika po rami, in rekla: “Ali si lahko ogledava še druge posnetke?”

Velika karta periodičnega sistema, ki je visela na steni je bila vsa popisana, prečrtna in podčrtana. Berilij in aktinij sta bila obkrožena z debelo rdečo črto.

“Kako delujejo žive celice?” je hotel vedeti moj šef. “Ali je to kri Sava in Negre, ali imate to samo kot eksperimentalno tekočino?”

“Radioaktivnost požene mrtve celice v tek, jim omogoča nadaljno rast in nihče, prav nihče, vsaj do danes, jih še ni uspel zaustaviti.”

“Je to kri obeh mrtvih ljudi, ali je ali ni?”

“Je,” je kratko in jedrnato rekel patolog. “Je!” je bil odločen.

Komaj sem se zbrala, mislila sem, da ne bom mogla več nadzorovati dihanja, da mi bo razneslo grlo in pljuča. Nikoli ne bom pozabila prizora, ko sem sodelovala pri pregledu trupel. Bila sta že skoraj strupeno zelena, tudi njuna kri je bila zelena.

“Kaj je zdaj to,” je hotel vedeti šef, “smo pristali v znanstveno fantastičnem filmu ... ali sanjam ... ne, gremo v ordinacijo,” je s suhim glasom rekel.

“To je tako,” je rekel patolog, “nasad paradižnika na prostoru, kjer je stala tovarna, je proizvajal na tone te zelenjave. Pridelovali so ga v sokove, mezge in kot lepe primerke, bogate z vitamini, prodajali v trgovine, bolnice in gostilne. Zaradi mesa, predvsem govejega mesa, ki je že skoraj izginilo s polic, je nastopila priložnost, pravijo – tržna niša –, to smo izkoristili.” – “Norci,” sem rekla, “vendar, žalim prave norce. Slednji pač ne bi tako srali v lastno skledo.”

“Zaradi berilija in aktinija pa se je spremenila struktura celice paradižnika, kdo je vedel, nihče ni predvidel te možnosti.”

“Kdo je dovolil nasad paradižnika na področju bivše tovarne? Kdo je podpisal pogodbe, in kar je najvažnejše, kdo je pobiral provizijo?”

Zdravnik je gledal v tla, ko je rekel: “Jaz sem samo zdravnik, znanstvenik. Moje delo je raziskovalne narave, z denarjem se ne ukvarjam.”

“To že,” je bil besen šef, “vendar pa imate najsodobnejši laboratorij v Evropi, mar je to zastonj? Ali se res nikdar ne vprašate, od kje denar?”

“Ne,” je suho rekel, “to me ne zanima.”

“Norec,” sem prhnila, bleda in uničena sem sledila svoji konveksno konkavni podobi v steklih laboratorija.

11.[uredi]

Goriva imava samo do Cabo Verde, potem bova morala pristati,” je rekel Jon in nežno pobožal tresočo se dekletovo roko.

“Seveda, seveda,” je reklo dekle, “na Kapverdskih otokih naj bi se moja pot končala.”

“Draga moja, vse sem storil, smo storili, kar je bilo v naši moči. Tvoj oče županstvo jemlje za svoj fevd, morali smo ga prestrašiti. Upam, da si bila z našim ravnanjem zadovoljna. Sicer pa, kakor koli že, še nekaj dni pa boš doma.”

“Zakaj ste ubili Sava? Bil je tako prijazen človek, nič mi ni hotel ... razen no, sicer pa je bil moški vreden greha.”

“Si jo videl ptičico, kdo bi si mislil?”

Jon se je pričel praskati, za vratom, po nogah in rokah. Skoraj bi skočil s kože, ko je rekel: “Upam, da na županovi zabavi nisi pila vseh tistih eksotičnih napitkov?”

“Seveda sem,” je rekla, “tako je vse skupaj imenitno izgledalo, da se nisem mogla upreti.”

“Pa smo tam,” je rekel Jon in se predal pilotiranju.

Atlantik se je svetil zeleno in modro in zahajajoče sonce je zlatilo gladino, polno surfarjev in jadralcev. Bila sta že skoraj pri letališču, ko je Jon rekel: “Prevzeli te bodo obveščevalci iz mednarodne enote. Poslali te bodo domov. Tam se spet čez nekaj dni srečava.”

“O,” je rekla, “mar ne bom smela zmočiti nog v morju?”

“Ne, mislim, da ne. Takoj boš odpotovala domov. Tokrat ne z letalom, temveč z ladjo.”

S seboj moram voziti to razvajeno stvarco, je bentil sam pri sebi. Le zakaj moram vedno opravljati naloge, ki mi niso po godu.

Letališče na otoku je bilo zelo živahno. Pristati ni bilo težko, malo je pomagal veter, malo s stolpa. Pristala sta v zunanjem delu letališča, na privatni stezi tamkajšnjega guvernerja in avto ju je že čakal.

“Adijo,” je reklo dekle in že sta se razšla.

“Je bilo naporno?” ga je vprašal komodor. “Savo je mrtev, ali ne?”

“Vse ti bom razložil, ko si malo oddahnem. Žejen sem kot pes, utrujen kot dva in naveličan teh razvajenih deklet in politikov ter poslovnežev. Vsaj uro časa potrebujem, da se malo aklimatiziram,” je rekel Jon.

“O.K.”, je rekel komodor in dvignil roke v znak predaje.

“Kakor želiš!”

Jonu je popuščala strahotna živčna napetost, v očeh ga je še vedno pekla modrina morja in neba, telo ga je srbelo, vendar – nalogo je opravil. Močno si je želel, da mu ne bi bilo več treba v Slovenijo. Tam so mu skisali možgane in doktor Oksidžen se mu je maščeval s tisto prekleto pijačo.

Po letalski radijski zvezi je sporočil komodoru, da je pripravljen, da se dobijo v kavarni Pińa colada, čez eno uro. Nato je slušalko odložil. Preoblekel se je v kratke hlače in tanko srajco, čez rame nemarno zavihtel jopico, in je šel.

“Atlantik deluje blagodejno,” je pričel komodor.

Upokojeni poveljnik konvoja je prevzel tokratno nalogo z veliko mero rezerve. Že res, da je doživel kar nekaj smrti in dogodkov za katere še slišal ni rad, ampak tokrat so vsi ti novodobni kriminalisti, vohuni in poslovneži šli preko vseh meja. Nič več ne velja častna beseda, niti dejanje, kaj šele, da bi se lahko na koga zanesel. Vsi skupaj in vsak posebej iščejo samo lastne koristi.

“Kaj ste zaboga dovolili doktor Oksidženu eksperimentirati s kemijsko kinetiko,” je pričel. “Za vse pińo colado,” je rekel natakarju, ki se je končno primajal izza bara. Prižgal je cigaro in puhnil v Jona, češ, kaj mi boš pa zdaj povedal?

“Nihče ni pomislil, da bo ta norec šel tako daleč. Mi smo vojaško bazo pričeli graditi, očistili smo žveplast zrak, tovarno zravnali z zemljo in nasad paradižnika je pričel tako lepo roditi.” Jon je hotel nadaljevati, ko ga je komodor prekinil, in rekel: “Ali veš, ali sploh veš, kaj ste storili? V paradižnik se je naselil črni žužek, majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo samo v žitnih zrnih. Tako so genetsko spremenjene, da jih je nemogoče uničiti. Kot feniks se ponovno pojavijo tudi takrat, ko jih hočeš uničiti z ognjem!” Zajel je sapo in srepo pogledal Jona.

“Kaj pa organ zemljiškega gospostva, župana mislim, “ se je še isti hip sarkastično nasmehnil komodor.

“So Savske jame prazne? Ali nova tovarna že dela s polno paro?”

“To je vse urejeno,” je rekel Jon, “v jamah je skladišče, zavarovano z ognjeno črto. Nepovabljen in neavtoriziran obiskovalec jo vidi samo v tisočinki sekunde, potem pa tema. Večna tema!”

“Ženski morata domov, takoj. Doktor Oksidžen ima predolge lovke in prevelik pohlep mu zamegljuje razum.”

“O. K.,” je rekel Jon, ko je dodal, “niti najmanjše želje nima ponovno obiskati Slovenije.”

“Kaj si želiš in česa ne, to ni v tvoji domeni. Nalogo bo potrebno opraviti do konca.” Jon se je spet popraskal po tilniku. Vedel je, da je to njegova poslednja naloga. Zelenih Kapverskih otokov ne bo videl več.

“Ognjena črta nas je stala več življenj in denarja, kot smo predvidevali,” je pričel komodor. “rudniki diamantov so bili poligon za preizkušanje naprave. Upam, da tokrat ne bo smrtnih žrtev. Slovenija je zelo občutljiva na področju človekovih pravic, lahko si zakuhamo večno zamero ...”

“Zamero,” se je nasmehnil Jon in prasnil v strašanski krohot, “zamero, lepo prosim ... zamero ...?”

“Molči!” je zaukazal komodor. “Sporov med državami si ne smemo privoščiti. Sem dovolj jasen!” “Še to,” je nadaljeval strupeno resno, “Savovo smrt bo moral pojasniti župan. Saj sta konec koncev bila na skupnem potovanju.”

“O. K.” je spet rekel Jon. “Senad je v Sarajevu, pripravlja teren za nasad paradižnika. Očistili bodo minsko polje, denar prispevajo skoraj vse razvite države. Mislim, da ne bo težav.”

“Moderno orožje mora postati nevidno, skrito v hrani in le tako bomo lahko kontrolirali svetovno politiko. Veliki brat je pozabljen, na sceno stopa Veliki želodec.”

“O. K.” je potrdil Jon, in rekel: “Privošči si otok, do obisti! Jaz ga ne bom več videl!”

Komodor ni uspel ničesar vprašati, Jon je že izginil za barom.

“Ah, užitek,” je zavzdihnil in se pustil božati atlantskem vetru. Zelena barva je tako pomirjajoča, morje s svojo modrino pa neskončno in blagodejno.

12.[uredi]

Na letališču se je trlo ljudi. Bil je čas praznikov in dnevne migracije ljudi so dokazovale, da dežela nujno potrebuje dodatno letališče. A kaj pomaga, politika je močnejša od kapitala, ljudje pa sploh niso pomembni. Pomembno je le to, kdo in kdaj zmaga, in kdo in kdaj neprestano nasprotuje in ugovarja. Človek bi pričakoval, da bodo meščani pričakali župana na letališču (to se spodobi!), pa ni bilo tako. Čakala in pričakala sta ga samo žena in hči!

“Nič rož, nič slavnostnega govora,” je rekel, ko si je ogledoval množico ljudi. Nihče se ni zmenil zanj. Flora je odšla pri drugem izhodu, ni smel tvegati ženinega strupenega pogleda. Težav je imel že tako na pretek.

Šofer službenega avtomobila se je samo kislo nasmehnil. Župan je vedel, da v njegovih očeh nima nobene vrednosti. Je namreč član nasprotne stranke, stranke, ki zagovarja staro družbenopolitično ureditev. Prepričan je bil, da se drži oblasti tako krčevito, kot anakonda žrtve, ko ji stisne zrak s telesa.

Z letališča so se odpeljali kot navadni državljani, pri cestni zapori pa se je začelo. Za barikadami, ki je bila visoka grmada desk in zdrizastega paradižnika ter polomljenega orodja in orožja, so jih pričakali meščani.

Visoko nad glavami so plapolale table kot transparenti, v rokah pa so imeli petarde, gnila jajca in paradižnik. Oddajal je zeleno svetlobo, florescenčno.

“Nočemo plantaže,” je bral, “Nočemo tujcev,” Nočemo tovarne,” Nočemo župana,” “Nočemo in nočemo, nočemo ... neskončno dolgo, – nočemo!”

“In kaj hočejo,” je rekel župan, ukazal ustaviti avtomobil in takoj je izstopil.

“Nočemo ... nočemo ... nočemo ...” je slišal vpitje množice. Prvi, ki je stopil do njega, je bil občinski svetnik, in rekel: “V dolini imamo revolucijo. Ne vem, kako bomo zajezili to reč!”

“Kaj se je zgodilo?” je hotel vedeti župan.

“Slaba novica potuje hitreje kot človek. Izvedeli so za Savovo smrt, paradižnikov nasad in tovarna, ki naj bi predelovala hrano, izdeluje orožje. Kaj ni dovolj? Zahtevajo tvoj odstop in sojenje.”

Izstopili sta tudi žena in hčer. Tudi zravnati se nista imeli časa, že ju je zadela ploha gnilih jajc in paradižnika.

“Nočemo grofov na naši zemlji,” je vpila množica.

“Nočemo tujcev na naši zemlji,” je rjula skupina staroselcev.

“Poteptali so nam travo (in kaj je huje za kmeta, kot to!), sprehajajo se svobodno ... poležavajo ... mi pa moramo delati.”

“Od kje pa sedaj ta ksenofobičnost? Skoraj pol stoletja smo živeli v sožitju s tujci, pa nič? Kaj jih moti?” je vprašal župan. “Barva kože ali revščina? Sramota!”

Skozi gnečo se je prerinil mladenič, pljunil na župana, in rekel: “Tudi jaz bi šel na počitnice, ne da moram čakati v vrsti za delo. Ognjena črta je ubila mojega prijatelja, kaj boste storili?”

Iz daljave se je zaslišalo cviljenje policijske sirene. Natrpan policijski avto je izvrgel varuhe reda, z gumijavkami, solzilcem in strašilnimi pištolami. Ljudje so se pričeli umikati. Do župana se je pririnil državni tožilec, mu pod nos molil papir in zahteval, da gre z njim.

“Dokler niste obsojeni ste nedolžni, vendar boste počakali kar za rešetkami,” je rekel. Brez vljudnostnega pozdrava, nič odvečnih besed, samo dejstva, ničesar drugega.

“Samo, da bo že konec te norije,” je rekel župan in niti najmanjšega odpora ni bilo čutiti. Vsem se je zazdelo, kot bi mu z ramen padlo ogromno breme. Šofer se je samo kislo nasmihal, več si ni upal dovoliti.

“Samo nekaj minut,” je zaprosil župan, “rad bi se pogovoril z ženo in hčerko.”

“V redu,” je rekel uradnik in za korak stopil vstran.

“Kje so imeli tebe?” ga je zanimalo, ko je objemal hčerko, “nič ne vem, kako je zdaj vse to?”

“V avtomobilu je bila samo ženska v vojaški uniformi, to sem še videla, potem me je zagrnila tema. Šoferja nisem videla. Mislim, da sem dobila uspavalno injekcijo. Zbudila sem se v nekem bungalovu. Kasneje sem izvedela, da je to otok Madeira..”

“Torej sva bila oba tam. Kdo je bil še poleg?”

“Tvoj prijatelj Savo!”

“Kaj ... kako ... nič mi ni rekel, kljub temu, da sva se večkrat videla. Kaj takega!”

“Pusti jo,” je rekla žena, “pusti jo pri miru, saj vidiš, da je utrujena.”

“Nisem, prav nič nisem utrujena,” je rekla. “V nočeh, ko nisem mogla spati, sem premišljevala, kje sem žensko v vojaški uniformi že videla. Na televiziji! Tam, ja, tam! Tam sem jo videla.”

“Pravi,” je rekla županova žena, “pravi, da je to gospa Blanka. Delna lastnica nove televizijske postaje. Sicer pa mediji tako ali tako objavljajo njeno sliko, češ, da je izginila; da so jo našli mrtvo. Raziskujejo primer.”

“In kaj je lepega, lepo prosim?” je rekel župan.

“Nič posebnega, razen denarja, ki se kopiči, češ, da si delni lastnik časopisne hiše in paradižnikovega nasada.”

“Ni res”, je lovil sapo župan, “ni res.”

“Flora, tvoja tajnica pravi, da je res! Prisilil si jo, da je delala čez polni delovni čas, da sta lahko uredila vse pogodbe.“

“Dovolj, dovolj,” je rekel župan, dvignil roke v znak predaje in odšel do državnega tožilca.

“Gremo,” je suho rekel in sedel v njegov avtomobil.

“Vse, kar boste ... .” je slednji hotel zdrdrati pravila, ko ga je župan prekinil, češ, saj vem, daj mir!

13.[uredi]

Floro so klicali na policijo. Favne niso dobili doma. Prepričani so bili, da sta z Etbinom nekje našla skrit kotiček za svoje filozofske razprave. Takrat pa je na policijo prisopihal Etbin, in rekel: “Našel sem Favnino roza rutico, Favne pa nikjer.”

“Ja hudiča,” je rekel moj šef, “ali bodo vse babe pobili?“

“O bog,” je spet rekel Etbin, “kako strašen je ta svet! Same preizkušnje, sama preganjanja. Krivcev pa nikjer!“

Flora je sezula čevlje, odtrgala debele podplate in iz naramnice na nedrčku potegnila kamero, ter rekla: “Tu je vse! Vsi pogovori, vsi dokazi, vsi filmi. Mislim, da je delo opravljeno. Preveriti je potrebno samo še verodostojnost podatkov in pravno utemeljenost dokazov. Pa smo tam!” Na široko se je nasmehnila in odvihrala skozi vrata.

Še prej pa je bila nazaj, ko je rekla Etbinu: “Kje je Favna, praviš?”

Kriminalist, zadolžen za preverjanje dokazov, je vse Florine zadeve spravil v vrečko in rekel: “To mislim, bo trajalo kar nekaj časa. Očitno bo potrebna temeljita preiskava, še več, v laboratoriju bomo vse spravili v red. Počakati bo treba.”

Spet so se odprla vrata. Tokrat je vstopil tožilec, in rekel: “No, vsi smo zbrani. Veliko dela nas čaka. Ne bo enostavno. Župan je vendarle uradna oseba, torej bo potreben zelo previden postopek. Tudi sam je pravnik, kar zadevo še otežuje. Saj veste, lahko se zgodi, da bo držalo reklo: vrana vrani ne izkljuje oči!”

Flora je stala med vrati, ko je zakričala: “Kje je Favna ... kje je Favna?” Etbin jo je milo pogledal in hotel nekaj reči, ko je zavpila nanj: “Ti pa molči. Tvojih filozofij imam že čez glavo. S Favno se že več nisva mogli normalno pogovarjati, neprestano je govorila v rekih in izrekih, grozila z vesoljnim potopom in plačilom za grehe. Torej, ti ... ti ... kvazi filozof, poslednjič te vprašam, kje je Favna?”

“No,” je bil užaljen Etbin, “zadnjič sem jo videl pri graščini, na koncu vasi.”

“No, končno,” je rekla Flora, “končno sem dobila od tebe pameten odgovor.”

Kot da ne bi bilo zadosti vsega, so se spet odprla vrata, vstopil je norec, ki je letal po studijih na televiziji. Čisto mirno je rekel: “Uf, sem naveličan, naveličan te vloge!”

“Dobro si opravil,” je rekel šef, “naslednjič bom za takšno vlogo tudi mislil nate.”

Policist je še nekaj hotel reči, ko je šef že zavpil: “Dovolj ... dovolj ... počasi ... vse ob svojem času!”

Pomignil mi je, rekoč: “Pojdi po kamero, stenografko in še dva policista. Zdaj pa imam tudi jaz več kot dovolj! Vse bomo posneli, zapisali, evidentirali, potem pa poslali na ministrstvo. To godljo naj rešijo tam. To so previsoki vrhovi, mi pa preveč pri tleh.”

Toliko hrupa v enem dnevu še nikdar nisem doživela.

14.[uredi]

Pred veliko jamo je bila zbrana množica ljudi. S transparenti v rokah so mahali in grozili, da bodo vse požgali in podrli. Zahtevali so ministra, doktor Oksidžena, župana in vse vpletene. Moj šef jih je miril, z besedami: “Bolj boste nestrpni in razbijaški, manj bo možnosti priti resnici do dna. Najbolje je, da se razidete, obljubim, da bomo vse uredili in spravili v red. Sledite poročilom na nacionalni televiziji. Obljubim, da vas bomo sproti obveščali.”

“Ah ja,” so se drli, “a tam, kjer ima bogastvo in lepota mlade, pamet pa je ušla?”

Županova hčer je dvignila roke, ko je zavpila: “Lepota in bogastvo nista nobeni psovki, je potemtakem, po vaše revež neumen, če že nima denarja.”

“Nočemo ... nočemo ... nočemo ...” so se drli ljudje. nič ni pomagalo, uporabiti so morali vodne topove, da so razgnali množico.

Moj šef in jaz sva odšla do ognjene črte. Tam naju je že čakal doktor Oksidžen in patolog. Roke sta imela vklenjene, obraza pa sta bila pepelnato siva.

“Kaj imata povedati?” je rekel moj šef. Patalog je že odprl usta, da bi spregovoril, ko ga je doktor Oksidžen prekinil, rekoč: “Brez odvetnika niti besede. Molči!”

“O. K.”, je rekel šef, “samo to povejta, kam sta skrila trupla, ki sta jim pobrala notranje organe in izpila kri?”

Meni je bilo tako slabo, da sem mislila, da že pogleda na ta dva vampirja ne bom premogla. Obenem pa se je kuhala v meni strašanska jeza in bes, tako daleč sem bila, da sem prijela znamenitega doktor Oksidžena za roko, in rekla: “Je Hipokrat za vas navadna hipokrezija? Morilec!”

“Brez odvetnika ne veva ničesar,” je stisnil skozi zobe doktor Oksidžen.

Kako sem bila hvaležna Senadu. Prišel je iz Sarajeva, ker je izvedel, kaj se dogaja doma. Kot strokovnjak za deaktiviranje min je bil edini pravi človek, ki bo znal pretrgati ognjeno črto.

“Ne moreš brez mene, kajne?” Jaz sem se samo nasmehnila, več mi sploh ni bilo treba. Po tolikih letih skupnega dela človek že sluti, kdo je pravi in kdo samo hinavi!

“Ne bo enostavno,” je rekel,”satelitska povezava z detonatorjem je kodirana. Najbolje je, da gremo nazaj na kriminalistiko. Pregledal bom podatke, ki so na voljo, potem pa sem bom odločil, kako naprej.”

Medtem so policisti razgnali demonstrante in nad gozdom je zavladala tišina. Če si dobro prisluhnil, si slišal krčenje in širjenje kovine ter kapljanje vode.

“Uf,” sem žalostna vzdihnila, pred policijo in kriminalistiko se je spet trlo ljudi. Polomljeni transparenti so bili popravljeni, množica je zahtevala pravico in kazen.

“Pojdimo pri stranskih vratih,” je rekel šef. Za seboj je potegnil doktor Oksidžena in patologa, nič mu ni bilo kaj dosti mar, ko sta se pošteno spotila in bentila, da nista psa. “Samo pse človek vleče za verigo in nima usmiljenja, “ je kričal doktor Oksidžen.

“Kako pripravno, kako pravilno,” je rekel šef, se prepričal, da ga kdo ne posluša, in besno rekel: “Zakaj žalita pse? Sramoti človeškega rodu. Vidva ... vidva, navadna besnjáka”

Spet smo bili vsi zbrani.

“Komodor je sporočil, da je Jon na poti. Vsak hip mora prispeti,” je rekel moj šef.

“Ah seveda,” je rekel Senad, “to je pravi strokovnjak za satelitske povezave. Zagotovo bo znal pomagati.”

“Ga poznaš ... kako to, da ga poznaš?” sem hotela vedeti. “Nikdar nisva govorila o njem.”

“Pri njem sem opravljal izpit iz satelitske komunikacije, to je odličen človek,” je spet rekel Senad.

“Ni kazalo,” sem rekla, “da si prepričan. Menda se je vpletal z Blanko in Negro, ali se motim,” sem spet dregnila v Senada.

“Onidve sta bili vendar agentki specialnih služb. Ugotoviti smo morali, od kje zaboga prihaja ves ta virusni vihar.”

“Ampak,” sem rekla, “saj je Blanka vendar mrtva. Kaj je zdaj to?”

“Dobro bi bilo, da bi si ogledala kakšen film, pa bi videla, koliko nedolžnih žrtev pade za pravično stvar. Blanka in Negra, kakor Jon in jaz, vsi smo agentje posebnih služb, specializiranih za odkrivanje kriminalnih združb, ali bolje, za kriminal, dobesedno,” se je nasmehnil, “kriminal belih ovratnikov.”

“In jaz,” sem presenečena vzdihnila, “kaj pa sem jaz?”

“Tudi ti prideš na vrsto. Šolanje je na Madeiri, to ti že lahko povem. Naslednje poletje boš preživela na tem zelenem otoku.”

Medtem je spet vstopila Flora in za rokav je vlekla Etbina. Oba sta jokala.

“No, kaj je spet,” je rekel šef in iskal papirnate robce, “kaj se dogaja? To pa res presega že vse meje,” je bil besen.

“Favno smo našli ... našli smo jo pod buldožerjem ... pokopano! Tam sem videl njeno roza rutico in nikakor se nisem mogel odtrgati s tistega kraja,” je rekel Etbin in smrkal in smrkal, ko je nadaljeval: “Prižgana luč bo širila svojo svetlobo, luč vstajenja in luč pravice, ljudje bomo ...” ni mogel dokončati, ker ga je šef potisnil na stol, rekoč: “Sedi in miruj!”

Etbin je vse skupaj preslišal in nadaljeval s svojo razlago: “Favna je hotela preprečiti rušenje graščine, njenega vrta. Mislim, da je bila nesreča. Ni se hotela umakniti, za vse na svetu ne!”

Zmeda je bila popolna, tudi mi smo bili zmedeni. Zmeda na zmedo!

16.[uredi]

Soba se je počasi izpraznila. Stvari so dobivale pravo obliko in stanje.

“Tokrat je represivni aparat dokončno počistil in očistil mesto. Kdo in kako bo uspel kaznovati zločince, no, to bomo še videli. Vsekakor sistem deluje,” je bil ponosen Jon. “Vendar se nismo trudili zaman, škoda je le žrtev. Mislim pa, da je to šele začetek.” Popraskal se je po tilniku, njegov rdeč krog je postajal vse večji “Kako se počutiš,” je vprašal Senad, “greš z nama na večerjo?”

Jon je obupno trpel, ni pa hotel tega pokazati. Strah med prebivalci je bil že tako ali tako velik, ni da bi ga človek še širil. Med vso to krizo je uspešno izpeljal nalogo, komodor bo zagotovo ponosen nanj. Naslednik, kar je Senad bil, pa je tudi dobro pripravljen. Časi so strupeni, je premišljeval, ko je odhajal in samo z delčkom očesa v Senadovih očeh zaznal bolečino. Moral je na televizijo. Oddaja v živo naj bi razkrila vso razsežnost kontaminacije okolja, korupcije in ksenofobije.

“Kako dopovedati ljudem, da smo ljudje samo dveh vrst, moške in ženske. Kaj bi z barvo, vero in politično naravnanostjo, ko pa smo še vedno samo moški in ženske,” je brundal med hojo.

Jon in županova hči sta sedela v prvi vrsti. Bila sta zvezdi oddaje o ognjeni črti in paradižniku.

“Bomo tovarno zravnali z zemljo, jame zasuli, zločince obsodili, bomo še kdaj dočakali zdravo sonce in zemljo?“ je hotela vedeti novinarka, ko je tako hitela, da je kar požirala besede. Samo to sem jo še slišala reči z jokavim, a bombastičnim glasom: “Bomo še kdaj jedli paradižnik?“ Potem je spet vse besede pogoltnila, jaz pa sem televizijo ugasnila.

Pripravila sem nedeljsko kosilo. Za Senada in sebe. Izklopila sem telefon, pozabila na ksenofobične in lažnive, hinavske in pohlepne sovaščane in se predala Senadu in hrani.

“Otok je čudovit, boš videla,” je rekel kar med jedjo in nevarno se mi je približeval. Nič nisem imela proti!