Ogleduhi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ogleduhi
Agnes Smedley
Izdano: Književnost 3/3 (1935), 100-105
Viri: dLib 3
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kmet v sandalah, ki so bili napravljeni od trave, in s šiljastim klobukom, ki mu je visel na hrbtu, je potoval v majhno mesto v vzhodnem Hunann. Obleka mu je bila čedna, hlače so bile zakrpane z velikimi svetlimi krpami, tako da so bile podobne mozaiku. Ustavil se je pri stojnici, v kateri je neki mož pekel sladek krompir v glinasti posodi, pod katero je gorel ogenj. Kupil si je krompir in ga pričel jesti.

Ko je bil nekaj časa klepetal s prodajalcem krompirja, je odšel po cesti navzdol in vstopil v čajnico. Sedel je za osamljeno neotesano mizo in je s pogledom šel po majhnem, temačnem prostoru. Za drugimi mizami je sedelo kakih tucat mož. Nekateri so pili čaj ali jedli lubenice in so metali peške na trda ilovnata tla. Vse glave so se nezaupljivo obrnile po tujcu. Ali je vohunil prišlec za veleposestnike in militariste? Ne, gotovo ne. Taki vohuni so prihajali preoblečeni v potujoče trgovčiče, svečenike ali vedeževalce. Veleposestniki niso potrebovali več teh vohunov, ker so bile kuomintangške čete že spet osvojile to vas in so se bili z njimi vrnili veleposestniki.

Od mize, pri kateri so sedeli trije kmetje, je neki mož vljudno pozdravil tujca:

»Ali ste jedli danes riž?« Tujec je potrdil vprašanje in je izrazil nado, da je bila tudi drugim sreča mila. Na njihov poziv je prisedel in se vmešal v pogovor. Na vprašanje je odvrnil, da mu je čisto preprosto ime Wang, da je njegov rojstni kraj v okrožju Chalingu in da potuje preko hribov na zahod, da bi obiskal sorodnika. Zemljo ima dobro, dolguje pet manov in jesenska žetev je bila dobra. Njegova družina je toliko in toliko velika, pripada tej in tej družini, ima tri sinove in hčer. Cena jesenskemu rižu je ... In tako se je pletel razgovor o njegovih osebnih zadevah, dokler ga ni prekinil neki kmet ob drugi mizi s svojim vprašanjem. Ali pozna nekega njegovega sorodnika, Tien-ija, ki biva v neki vasi blizu njegovega rodnega kraja?

Tujec (je okleval z odgovorom. Zdelo se mu je, da pozna Tien-ija, toda točno se tega ni mogel spomniti. »Vas je precej oddaljena od mojega rodnega kraja,« je dejal.

Zbrani možje so ga pazljivo opazovali. Nato je neki impulziven kmet pripomnil:

»No, če ste res iz Chalinga – ki ga ne poznam –, potem bi nam lahko povedali, ali je res, da so čete spet zavzele mesto Chaling. Tukajšnji veleposestniki pravijo, da so ga spet zavzele in da so pobile vse puntarje.«

Tujec je pogledal mlademu kmetu v oči in je pripomnil suho: »Militaristi Chalinga niso zavzeli. Delavci in kmetje so zelo močni in vojska brani mesto s topovi, ki jih je odvzela Min tuanu in belim četam.«

Kmetje so se začudeno spogledali. Obsuli so ga z vprašanji. Ostali možje v čajnici so se zbrali okoli njega. Žena, ki je oskrbovala čajnico, se je pridružila in poslušala pogovor. Njeni črni lasje so bili svetla površina, gladko so bili počesani nazaj in na tilniku jih je povezala v vozel. Skozi vozel je vtaknila kovinsko iglo. Na eni strani njene glave je ležala majhna rdeča štiriperesna cvetlica iz blaga, kakor da bi jo bila nalepila na svoje lase.

Tujec je odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih zastavljali, toda previdno, tako da je svojim odgovorom dodajal vprašanja o navzočih. Da bi pregnal njegove sumnje, mu je mladi kmet dejal odkrito:

»Med navzočimi ni nobenega vohuna za veleposestnike, mi poznamo vsakega moža v vasi.«

»Toda preden so se vrnile čete in veleposestniki, so prihajali sem vohuni,« je pristavila mala žena vede in je prikimala.

»Da,« je odgovoril mladi kmet. »Neumni smo bili in smo jim dovolili, da so odšli. Eden od njih je imel puško. Ko pa se je bližal Chalingu, ga je nekdo ubil in mu puško odvzel!«

Tujec je vprašal: »Kaj pa je hotel vedeti?«

Žena je odgovorila: »Hotel je zvedeti kaj o kmetski zvezi tu in v drugih vaseh ... Spraševal je po rdečih banditih.«

Tujec je pogledal. »Rdečih banditih?«

»On jih je tako imenoval ...«

»Kaj je spraševal?«

Možje so se spogledali in so se primaknili bliže. Star ribič, ki je bil tršat ko okostnjak, je odvrnil:

»Kaj je spraševal? Jaz, Chan Po-ling, vam bom povedal. Vprašal je. k je je njihova armada, in dejal sem mu, da je tam nekje na zahodu. Toda vedel sem, da je na jugu. Dejal sem mu, da so desettisoči v tej armadi, da ne poznajo strahu pred smrtjo ... Nato sem ga vprašal: ‚Povej mi. zakaj se revno ljudstvo bojuje za kitajske generale?‘ Odvrnil je spoštljivo: ‚Neomajno zvesto služiti svojemu vodji, je dokaz najvišjih načel.‘ Dejal sem mu: ‚Služijo Ts-au. Ts-au! Proti ljudstvu!‘«

»Moj sosed,« je začel neki kmet, »mu je dejal, da je uporniška armada ujela petdesettisoč vojakov generala Leiganga in jim je odvzela vse topove in topovske krogle. Odvrnil je, da to ni res. Toda moj sosed mu je z energičnimi besedami pojasnil, da ima uporniška armada topove, ki streljajo lahko deset li daleč. Dejal mu je, da je Chu Teli sam Kwang Yu, vojni bog. Slišal sem od mnogih ljudi. Prejšnji teden mi je dejal isto nekdo, ki je prišel z juga tod mimo.«

Stari ribič ga je prekinil: »Slišal sem, da je šel Chu Teh nekoč v boj v dolgem ishangu. Rokavi so segali prav do tal. Ko se je bitka pričela, je šel proti sovražniku, medtem ko si je pihljal zrak s pernato pahljačo ... tako. Smrti se ni nič bal in ogenj njegovih oči je sovražnika tako prestrašil, da se je obrnil in pobegnil v Changsho.«

Neki mož ga je prekinil: »Znano je, da zmore Chu Teh še več. Lahko zapoveduje vetru in viharju! Močan je za deset mož in lahko dvigne konja z eno roko. Slišal sem, da gleda lahko predse in za seboj, ne da bi okrenil glavo.«

Mladi kmet je ugovarjal: »Tega ne verjamem! Ne živimo v dobi San Kua. Chu Teh ne more gledati istočasno predse in za seboj, toda ima pa daljnogled, ki mu visi okoli vratu, in če pogleda vanj, tedaj vidi lahko sovražnika, ki je oddaljen sto li ... No, pa mi povej, zakaj naj bi dvigal konja z eno roko? Koliko bi bilo to vredno. Ni močan za deset, toda pogumen in vztrajen je bolj kot tisoč generalov. Isto velja tudi za Mau Tse-tunga. Slišal sem, da bi Mau Tse-tung lahko uničil veleposestnike s tem, da bi pisal verze in pesmi, in vendar se bori za nas kmete. Doma je iz Changshe in nekoč je postal rikša kuli, da bi organiziral rikša kulije v Changshi. Mau Tse-tung in Chu Teh sta oba popotovala, da bi spoznala tuje dežele in oba govorita dva različna tuja jezika. Velika moža sta in intelektualca in vendar se borita za reveže.«

Tujec je z velikim zanimanjem poslušal mladega kmeta. Nato je dejal: »Mnogo veste. Ali ste daleč potovali?«

»Niti do Changshe nisem prišel, toda enkrat sem bil v Hengchowu. V Hengchowm, je toliko ljudi, da morajo stanovati drug nad drugim, mesto da bi bile vse njihove hiše pritlične, kakor naše tu. V Hengchowu je tudi veliko čet, veliko slabih ljudi, ki delajo nasilje svojim materam!«

»Koliko vojakov je v tem mestu?«

»Kakih sto! V velikem mestu severno od nas, kjer je trg, jih je morda kakih pet sto. Pomorili so mnogo ljudi!«

Žena, ki je oskrbovala čajnico, še malo ni mislila na množico čet, temveč na druge stvari. Obrnila se je k tujcu in vprašala:

»Dajte, recite mi, ali ste slišali, da se je ... Chu Teh poročil z deklico iz intelektualnih krogov. Chang po imenu, in da je z njim v armadi, da nosi puško preko ramen. Njene noge so baje tako velike, kot cepci in pravijo, da se zna boljše boriti kot katerikoli mož.«

Možje so se neverno zasmejali. Toda robata majhna žena je stala nepremično, uprla roke v bok in pričakovala odgovor. Začudili so se možje, ko ji je tujec govoril:

»Tudi jaz sem slišal o deklici Chang. Poročila se je s Chu tenom in se bori z njim v vrstah ljudske armade. Njene noge so navadne velikosti in zato lahko dobro koraka in se bori.«

Ženica je malo dvignila brado in je zmagovalno pogledala po nevernih možeh. »Naj živi dolgo in naj rodi mnogo sinov! Žrtvovala bom danes v svetišču zanjo in za ljudsko armado kadilo.«

Mladi kmet se je obrnil k ženi: »Tvoje kadilo bo malo koristilo deklici Chang ali ljudski armadi! Topovi so, ki ...«

»Ti, Kwang-kwen, ki si še ves mlečen, ti še ne veš vsega, čeprav si mnogo popotoval! Vse lahko pomaga in če bogovi ...«

»Ljudska armada je s svojimi sabljami uničila stare kitajske bogove in nič se ni zgodilo! Bogove so ustvarili veleposestniki in Tu-hao, da bi mi ostali neumni! Topovi in več pameti, to je, kar potrebujemo!«

»Zakaj si jih ne oskrbiš? ... Koliko topov imajo sovražne čete tu?« ga je izzival tujec.

S pridržano sapo so poslušali možje, primaknili so se k tujcu. Mladi kmet mu je položil roko na laht. Vsi so začeli govoriti, toda tiše kot doslej. Ženica je stopila skozi vrata in je pogledala po ulici gor in dol. »Če bi ljudska armada ... more ljudska armada … bo ljudska armada ...« se je slišal šepet od mize.

Žena se je vrnila, potem je odšla v zadnjo sobo in po nekaj minutah se je vrnila s tremi kuhanimi jajci in loncem riža ter je postavila vse pred tujca na mizo. In ko je hotel potegniti denar iz pasa, se je branila, da bi ga vzela. Napolnila je njegovo čašo z vročo vodo in ni hotela vzeti bakračev (bakrenega denarja) za čaj.

To noč je prenočil tujec v koči mladega kmeta. Nihče od njiju ni spal in ljudje so hodili ven in noter. Čeprav so spali vojaki v svetišču par ulic dalje, niso vedeli ničesar o tem. Vendar so vedeli mnogi ljudje v mestu, da tujec v njihovi sredi ni bil noben kmet iz Chalinga, temveč ogleduh ljudske armade. In predno se je zdanilo je bil že zapustil z mladim kmetom griče za seboj, v isti smeri, odkoder je prišel ...

Tako so šli ogleduhi pred ljudsko vojsko. Neoboroženi, sami ali v skupinah po trije ali pet, preiskujoč griče in gorske poti. Ker so bili kmetje sami, so poznali vsako vas. Pošteni, pogumni, premeteni, sposobni prehoditi dolge razdalje peš, prenesti velike napore – to so bile lastnosti, ki so jih označevale. Pomešali so se med delovno ljudstvo, previdno se orientirajoč, zbirajoč poročila o sovražnih četah, o bojih kitajskega ljudstva. Bili so ogleduhi, ki so bili prepogumni, preveč drzni. Nekoč je govoril Chu Teh dvema njihovima stotnijama:

»Tovariši,« je začel, »zboljšati moramo način dela svojih ogleduhov! Nekateri med vami so videti preveč inteligentni in delajo preveč inteligentno. To je nevarno in izgubili smo lepo število dobrih ljudi, ki so šli v sovražni tabor in so postavljali taka vprašanja, da so vzbudili pri častnikih nezaupanje. Nekega našega ogleduha so v nekem mestu ustrelili, ker je poskušal na trgu zamenjati pri vojakih topovske krogle za jajca!«

»Nekaterim med vami je na obrazu očitno zapisano, kakšni tiči ste. To se mora spremeniti. Če greste v sovražni tabor, si morate nadeti izraz ubogega grešnika. Poskusite se spomniti na to, kako ste hodili po svetu in kaj ste počeli, preden ste stopili v armado. Potuhnite se in pobesite glavo nižje, ne glejte častnikom in vojakom naravnost v oči in bodite molčeči, potarnajte malo pred njimi in jim postavljajte pametna vprašanja na neumen način. Naša armada je dala svojim ogleduhom srebrnike in nekateri od njih so se nekaj dni pred njo podali na pot. Kupili so par jajc ali kostanjev ali sukanec na trgu v mestu. Ali pa gredo nekateri od njih za snažilce ušes med vojake in jim snažijo ušesa in se pri tem pogovarjajo z njimi.

Spet drugi gredo s košarami, polnimi jajc, kostanja ali posušenega sadja, ki jih nosijo na dolgi bambusovi palici preko ramen, med sovražne čete in jim prodajajo svoje blago. Na tleh čepe, igrajo se s svojim bakrenim denarjem, klepetajo z vojaki in jih sprašujejo, kakor bi jih spraševali neumni, toda radovedni ljudje. Radovedno, z odprtimi usti so se dotikali sovražnih topov, ogledovali so jih in zastavljali vprašanja. Njihove hrapave roke se dotikajo čudovitih strojnic, iz katerih lahko izstreliš »desettisoč krogel na minuto«. Vojaki se z grohotom zasmejejo ob njihovih vprašanjih. Potem zapuste ogleduhi mesto, s svojo bambusovo palico na ramenih trapljaje brez cilja in pojoč pri tem ritmično: »Haiho! Hai-ho! Hai-ho!«

Izven mesta nalete na tovariša ali pa tečejo sami preko gričev in poročajo o številu sovražnika, topov in krogel, o njihovi razmestitvi po mestu in o tem, s čim ubijajo vojaki svoj čas. Pripovedujejo, kako se vojaki boje ljudske armade; ali so dobili svojo plačo ali ne; kako so oblečeni in kako je s prehrano, kako mislijo o svojih častnikih.

Med ogleduhi so bili tudi oboroženi ljudje. Toda bili so samo malo pred svojo armado. Porabljali so svoje pištole, da so dajali svojim tovarišem signale. Če je bilo treba, so se tudi borili. Šest takih ogleduhov je bilo, ki so bili en li ali dva pred armado, ko je prišel sovražnikov regiment s severa po gorski stezi, skrit za grmovje in previsnimi čermi.

Obe stranki sta bili presenečeni. Eden ogleduhov je zaklical svojim tovarišem:

»Naperite signal naravnost nanje!«

Eden od ogleduhov je naperil svojo pištolo na sovražnika. Vsi so se razbežali, da bi si poiskali kritje – in začela se je borba šestih ogleduhov proti vsemu regimentu na gorski stezi.

Ljudska armada je slišala streljanje in je razumela njegov pomen, toda preden je prišla na mesto, je bilo vseh šest ogleduhov mrtvih. Ko se je sovražnik umaknil, so našli njih trupla. Dva med njimi sta ležala v zagrizenem objemu z dvema sovražnima vojakoma. Njihove mrzle, otrple roke so morali s silo razkleniti, kajti celo v smrti jih nista hotela popustiti. Pištole vseh šestih ogleduhov so ležale poleg njih, ali pa so jih stiskali v otrplih rokah. Niti en naboj ni preostal. Držaje nekaterih pištol so uporabili kot bat, vsi so bili oškropljeni s krvjo. Eden mrtvih ogleduhov je objemal sovražno puško.

Chu Teh se je obrnil do še živečih ogleduhov z vprašanjem: Kdo hoče stopiti na mesto teh šestih?«

»Jaz ... jaz ... jaz ... jaz,« se je razlegalo z vseh strani. Niti enega ni bilo, ki se ne bi prostovoljno javil. Šest jih je določil žreb in dobili so pištole svojih mrtvih tovarišev. Očistili so pištole, oprali kri z držajev in jih nabasali. Bosi in razcapani so z izboklimi prsi pozdravili svoje tovariše in svojega poveljnika. Naglo so korakali naprej, preko gora, proti vzhodu.