Ogledalo za zvezde

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ogledalo za zvezde
Olga Gutman
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč je živel deček Nino. Prebival je v prijazni hišici na Zelenem griču. To je bil nenavaden kraj. Ninova hišica je stala na mestu, s katerega je bil čudovit razgled na vse štiri strani neba. Tukaj je bilo lepo kot v pravljici ob kateremkoli delu dneva in kateremkoli letnem času. Posebno lepo je bilo, ko je sijala luna in so si na nebu mežikale zvezde. Takrat je bilo vsenaokrog tako tiho, da si slišal, kako poje tišina. Le včasih je zalajal osamel pes ali je zaskovikala sova, kije odgovarjala botru čuku.

Tudi tista noč je bila svetla kot malokatera. Luna se je prikradla v Ninovo sobo in ga motila, da ni mogel mirno spati. Premetaval se je z boka na bok in prisluškoval v noč.

Ko tako posluša in se igra z mislimi, zasliši droben glas:

"Hej, deček! Zbudi se! Vstani! Čemu spiš tako trdno? Hej, prebudi se!"

Nino je najprej pomislil, da sanja. Strmel je v strop in tuhtal, kaj se dogaja.

"Je mogoče že jutro in me kliče mama? Ne, mama me že ne bi klicala deček, ker dobro ve, da sem Nino. saj mi je ona dala to ime. Kdo neki me potem kliče?"

Počasi je obrnil glavo v smer, od koder je prihajal glasek. Najprej ni ničesar videl, ko pa so se mu oči privadile medli svetlobi, je opazil, da stoji ob njegovi postelji droben deček, velik kot malo večji korenček. Okrog ramen je imel ogrnjeno modro pelerino, ki se mu je v mehkih valovih spuščala po hrbtu in čez pas do bokov. Lase je imel črne kot oglje in na njih je sedela drobna zlata krona, posuta s kamenjem, ki se je bleščalo kot samo zlato sonce. Nino je strmel v majhnega dečka in ni mogel verjeti svojim očem.

"Kaj me tako gledaš? Raje se predrami!"

Nino je premagal strah in presenečenje in s trepetavim glasom vprašal:

"Kdo pa si? In kaj delaš tukaj?"

"Princ sem. Saj poznaš prince. Tiste v pravljicah iz devete dežele."

"Princ? Pa čisto pravi? In kar iz devete dežele?"

"Da, princ. Pa tudi čisto pravi. Vendar od dlje kot iz devete dežele. Iz tisočkrat devete dežele. Poglej nebo! Tam na najbolj oddaljenem delu Sončeve meglenice, tam na tretjem ovinku Rimske ceste, tam je moj dom."

"Kako si pa prišel tako daleč?"

"To je pa dolga zgodba. Dolga kot po do semkaj in nazaj. Toda poslušaj, povedal ti jo bom."

Majhen možic se je usedel na posteljo in je začel pripovedovati:

"Tam na tretjem ovinku Rimske ceste je bil moj dom. To je bil kristalni grad mojega očeta. Sezidan je bil iz samih svetlečih kristalov. Bil je poln svetlobe in sreče še do nedavnega. Oče je pravično in modro vladal zvezdam v Rimski cesti. Zvezde so točno ob uri vstajale in se uredile pred velikim Vesoljnim jezerom, ki so ga uporabljale za ogledalo. Nato so odšle vsaka na svojo tirnico, da bi svetile daljnim svetovom. Neko noč pa je v našo deželo pridrvel hudobni Komet Imel je devet krakov in za sabo je vlekel plameneči rep. Zasukal se je gor in dol po Rimski cesti ter z repom zadel moj dom in ga porušil. Zravnal ga je z modro sinjino neba. Pometel je zvezde levo in desno, da so se prestrašene skrile v sosednje meglenice. Nato je treščil v sredino Vesoljnega jezera, da je vsa voda pri priči izhlapela. Vesolje je postalo mrzlo in mračno, jaz pa sem ostal sam. Sedel sem na robu ceste in jokal. Potem sem zaslišal trepetajoči glas, ki je prihajal s tiste strani neba, kjer je Luno zakrival temen oblak in grozil, da jo vklene v večni mrk. 'Vesoljni princ! Samo ti nas lahko rešiš. Komet bo izgubil moč, ko zvezdam vrneš zrcalo. Komet ga je uničil, ti jim ga vrni!' 'Kje pa naj najdem drugo zrcalo?' 'Pojdi na Zemljo! Tam je dosti morij in jezer. V njih se ogledujejo zvezde vsak večer. Prinesi nam eno in spet bo vse lepo in prav!' Tako sem prišel sem. Prosim te, pomagaj mi, da prinesem zvezdam zrcalo in rešim svojo deželo."

Nino se je globoko zamislil in nato spregovoril:

"Rad bi ti pomagal. Toda kako? Jezera ali morja ne moreš vzeti s seboj. Voda bi ti med potjo stekla med prsti in bi se razpršila po vesolju. Ti pa bi se vrnil domov praznih rok. Domisliti se morava česa boljšega."

Oba sta se potopila v globoko razmišljanje. Potem pa se je skozi okno prikradel tanek lunin žarek in se odbil od ogledala, ki ga je Nino pozabil na svoji pisalni mizi. Vsa soba je mehko zasijala.

"Ga že imam!" je veselo vzkliknil Nino. Skočil je s postelje in stopil k mizi. Z obema rokama je prijel ogledalo in ga podal Vesoljnemu princu:

"Na, princ! To je zrcalo za zvezde. Ponesi ga s seboj!"

Princ je vzel zrcalo, ki mu ga je dal deček. Zelo se je razveselil, ko je v njem zagledal svoj obraz.

"Hvali ti! Res je pravo. Hitro ga bom odnesel domov. "

Pelerina Vesoljnega princa se je dvignila kot pe- rutničke in odplaval je.

Ko se je Nino zjutraj zbudil, je pogledal okrog sebe v upanju, da bo ob postelji zagledal Vesoljnega princa. Toda v sobi je bil sam. Ze je pomislil, da so bile vse skupaj le sanje. A ko je pogledal na pisalno mizo in opazil, da zrcala ni, je vedel in verjel, da je ponoči bival v pravljici. Toda sklenil je, da o nočnem dogodku ne bo nikomur ničesar povedal. Posebno odraslim ne, saj ti tako ali tako nikoli ne razumejo otrok in ne bi dojeli, kaj se je dogajalo.