Ogledalo (Svetlana Makarovič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ogledalo
Miška spi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Miška spi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekega dne je majhna črna opica našla ogledalo – mogoče ga je tudi ukradla, pri opicah nikoli ne veš. Zelo se je razveselila. Ogledalo je prislonila ob drevesno deblo in se dolgo gledala v njem. Potem se je začela spakovati, ogledovala se je od spredaj in od zadaj in od strani, poskakovala je vreščala in se praskala po glavi, si naravnavala ušesa na vse strani in se veselila same sebe. Mimo je priletela goska. Začudeno je zaklicala:
– Glej jo no, opico! Kaj pa počneš?
– Opičim se! je odgovorila opica.
– Ali te ni sram? je rekla goska.
– Ni me, ne! je zavpila opica in se opičila naprej. Tedaj je goski nekaj šinilo v glavo. Nenadoma je po¬grabila ogledalo in odletela z njim proti vasi. Opica je divje vreščala za njo, a goska je bila že daleč. Opica je splezala na vrh drevesa in se razjokala. Goska je priletela na domače dvorišče. Naslonila je ogledalo na plot in se pričela ogledovati. Zelo si je bila všeč, mahala je s perutnicami, stopicala sem in tja in se občudovala od spredaj, od zadaj in od strani. Od veselja je gagala in vpila:
– To, to! To pa, to!
Njeno gaganje je privabilo iz hiše deklico. Pritekla je h goski in jo začudeno vprašala:
– Goska, kaj pa počneš?
– Opičim se, je odgovorila goska.
– Ali te ni sram? je vprašala deklica.
– Ni me, ne! je zavpila goska in se opičila naprej.
Deklica jo je nekaj časa ogledovala in mrščila čelo, potem pa je nenadoma pograbila ogledalo in stekla z njim v hišo. Goska je bila vsa iz sebe, obupano je gagala in plahu¬tala, poskušala je priti v hišo, toda mala je bila za seboj zaklenila vrata. Goska je zletela na plot in se razjokala. Deklica je prislonila ogledalo na kredenco in se za¬čela ogledovati. Obračala se je sem in tja, si mršila lase in kazala jezik. Potem je poiskala mamino šminko in si namazala ustnice in lica, s tintnim svinčnikom si je zari¬sala obrvi in si dala na glavo mamin slamnik. Mama je prišla domov, zagledala je hčerko pred ogledalom in se prijela za glavo:
– Kaj pa vendar počneš?
– Opičim se, je rekla deklica.
– Sram te bodi, je rekla mama, kmalu boš prava opica! Deklica je molčala in trmasto gledala.
– Takoj se umij! je rekla mama. Si nalogo že napisala?
– Ne še, je zašepetala deklica.
– No, vidiš, je rekla mama, vzela ogledalo in vprašala:
– Kje si dobila to neumno ogledalo?
– Goski sem ga vzela, je zagodrnjala deklica. Mama je sla na dvorišče, kjer je goska kuhala mula na plotu.
– Kje si dobila tole ogledalo? je vprašala mama. – Opici sem ga vzela, je skomignila goska.
– A, tako! je rekla mama in odšla v gozd. Na vrhu drevesa je sedela opica in se kujala. Mama ji je pokazala ogledalo. Opica je skočila z drevesa, ji iz¬trgala ogledalo iz rok, ga naslonila na drevo, se zazrla vanj in se začela opičiti.
– Vsaj hvala bi lahko rekla, je bila mama jezna. Toda opica se je opičila dalje in je sploh ni pogledala, ko je rekla:
– Saj je moje!
Mama je odšla domov. V hiši je za mizo sedela deklica, sveže umita, s trdo spletenimi kitkami in jezno pisala domačo nalogo. Mama je strogo zakašljala in šla iz sobe. Deklica je nekaj časa gledala za njo, potem pa je rekla:
– Le čakaj, ko bom velika, bom imela hišo iz samih ogledal in se bom ves dan opičila, da veš! Zunaj na dvorišču je pa srdito gagala goska.