Oglarjeva Rezika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oglarjeva Rezika
Narodna povest iz tlačanskih dni

Anton Stražar
Izdano: Domovina, 1927
Viri: št. 17, 18, 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Z očancem Štefičevim očkom iz Brezovice sva sedela na groblji kamenja in mi je očka pripovedoval zanimivo pripovedko o Strmonskem gradu in o oglarjevi Reziki, ki je dala glavni povod, da je bil uničen ta grad. Napisal bom to pripovedko prav tako, kakor sem jo slišal:

Že več dni je hodila strmonska graščakinja gospa Brigita na bližnji, komaj sto korakov oddaljeni porobek, odkoder se je videlo daleč naokoli, in se željno ozirala proti izhodni strani v dolino. Graščakinja je namreč pričakovala svojega sina Konrada, ki se je imel vrniti iz tujine, kamor je odšel pred več leti po takratni šegi in navadi v potrebno učenje za vojevanje in znanosti. Ko je stala že tretji dan na porobku, je zagledala pod seboj v dolini tri jezdece. Srce ji je začelo burno biti od veselja, ko je videla, da so jezdeci zavili drug za drugim po strmi poti proti gradu. Sedaj je vedela, da so to njen sin, oskrbnik Tiln in hlapec Lukež. Slednja dva je namreč poslala sinu naproti.

Po poteku kakšnih desetih minut so dospeli jezdeci na planoto in gospa jim je hitela naproti.

»Samo da si se še srečno vrnil,« je vzdihnila mati, »ti ne veš, kako mi je bilo hudo v samoti, odkar je umrl tvoj oče Henrik!«

Mladi, nekaj nad dvajsetletni krepki in zali mladenič je skočil s konja, ga izročil hlapcu Petru, ki je prihitel iz gradu. Njegova dva spremljevalca, oskrbnik in hlapec Lukež, pa sta jezdila naprej. Mati in sin sta šla počasi za njima.

Ko sta prišla do gradu, je baš mlado in brhko kmetsko dekle izročalo grajski kuharici Barbi lepe rdeče jagode. Konradu so se nehote ustavile noge. Lepo dekle v okusni narodni noši ga je čisto zmedlo. Graščakinja kot izkušena žena je takoj uganila vzrok sinove zmedenosti. Razumljivo je, da ji to ni ugajalo, kajti tista doba je učila, da so plemenitaši več kakor navadni tlačani.

Obrnila se je proti sinu in mu velela: »Konrad, pa ne, da bi se zagledal v to dekle?«

»Ah, kaj tisto, toda to vam pa rečem, ko bi to dekle oblekel v grajsko obleko, vsak plemič bi se postavil z njo. Škoda, da se ni rodilo v kakem gradu. Čigava pa je vendar? Vi jo gotovo poznate. Mislim, da ni danes prvič prinesla jagod semkaj.«

»Od našega oglarja hči je. Do letos ni bila pri njem, zato je ne poznaš, bila je več let pri neki teti. Sedaj pa, ker je oglarju umrla žena, se je vrnila k njemu.«

Graščakinja je odšla dalje. Sledil ji je tudi Konrad, a lepa oglarjeva hči mu ni šla iz spomina.

Mlado dekle, ki je donašalo grajski kuharici Barbi jagode in je često pomagala v gradu, je bila grajskega oglarja Tomaža hči edinka, po imenu Rezika. Veseli deklici se ni niti sanjalo, da je takoj ob prihodu vnela srce bodočemu mlademu graščaku Konradu. Kakor vedno je tudi istega dne brezskrbno hitela po gozdni poti domov k svojemu očetu. Ob križišču treh poti je bilo leseno znamenje in tam je naletela na priletnega možaka, ki je igral na citre in prepeval. Rezika se je ustavila. Tudi možak je nehal peti in igrati.

»Bog s teboj, mlado dekle! Nič se ne boj mene večnega popotnika Štajerčevega Gregca. K oglarju Tomažu, staremu znancu, sem namenjen. Kam pa ti, dekle, če smem vprašati?«

»Tudi jaz grem tja kakor vi. Jaz sem pa oglarjeva hči.«

»Kaj, ti si tista Rezika? Kako si že zrasla, odkar te nisem videl. Saj pravim, leta so le leta, ljudje se spreminjajo, starajo, rasejo in mrjejo. Ako te je volja, pojdiva skupaj. Samo malo bolj počasi boš morala hoditi. Kakor vidiš, sem pohabljen na desni nogi.«

Zgovorni možak je vstal in odšel skupaj z dekletom. Na kratki poti v hrib proti oglarjevi koči sta se o marsičem pomenila. Tako je Gregec zvedel od Rezike, da je njegovemu prijatelju Tomažu umrla žena.

Oglar Tomaž, ki je sedel baš na klopici pred svojo kočo, se je zelo razveselil prihoda svojega starega prijatelja Gregca.

»Rezika, sedaj se pa hitro zasukaj in skuhaj kaj boljšega za starega prijatelja!«

Hči je odšla v kočo, stara dva znanca pa sta začela kramljati zunaj na klopici.

»Tomaž, veš, meni še najbolj ugaja tu pri tebi. Na lepem kraju stoji tvoja koča; daleč naokrog se vidijo lepi naši kraji. Nekaj pa mi zelo teži srce, ko gledam te številne gradove, ki se vidijo kakor sami zmaji.«

»Prav imaš, Gregec, ali previdna morava biti in bolj tiho se morava o tem pogovarjati. Saj je tudi tebi dobro znana strašna smrt našega ubogega Matije Gubca. Koliko let je sedaj od tega?«

»Petnajsto leto poteka. A pravim ti, še je pravični Bog nad nami. Nedolžna tlačanska kri vpije v nebo za maščevanje!«

Take in podobne pomenke sta imela stara prijatelja. Tomaž je bil zelo vesel, ko je zvedel od Gregca, da bo več dni hodil k njemu prenočevat, kajti Gregec bo znova, kakor vselej, kadar je prišel k oglarju na obisk, po raznih bližnjih vaseh raznašal zdravila in mazila. Poleg tega bo tudi nabiral zdravilna zelišča, ki jih je bilo vse polno v obližju oglarjeve koče.

Že proti večeru istega dne je bilo. Gregec je baš pregledoval pred kočo zdravilne cvetlice in koreninice, ki jih je nabral v gozdu, kar ga je vzdramilo iz zamišljenosti vpitje:

»Ha, ha, te že zopet vidim! To je dobro, da te vragi trgajo. Prav je tako, naj te le trgajo! Prosila sem te na kolenih usmiljenja, pa si me s psi spodil od gradu. Preklet bodi!«

Daleč naokrog znana uboga Grmarjeva Urška se je ustavila nekaj korakov proč od Gregca. Bila je vsa razkuštrana in samo v platneni srajci.

Oglar in njegova hči Rezika sta takoj prišla iz koče. Tomaž, ki je dobro poznal blazno revo Uršo iz bližnje vasi, jo je kakor vselej spravil v kočo. Pri oglarju se je uboga reva pomirila in oglar jo je z lahkoto vselej spravil nazaj na dom k bratu, kateremu je pogostokrat pobegnila.

Ko je Urška sedela na malem stolu pred ognjiščem, je videla tudi Gregca in ga prosila:

»Lepo te prosim, Gregec, daj mi zdravil za mojo glavo. Kar raznesti mi jo hoče. Pa še nekaj te prosim, daj no, daj tisti prekleti gadji zalegi v gradu strupa, pa prav hudega!«

Gregcu se je v dno srca zasmilila ubožica, ki je pred dobrimi desetimi leti bila najlepše dekle v vsej okolici. Kakor druga dekleta je tudi ona hodila na tlako v strmonski grad. Poleg tega je večkrat pomagala grajski kuharici Barbi. Nekega dne, ko ni bilo graščakinje doma, je graščak Urško zvabil k sebi v sobane in ji s priliznjenim glasom dal piti vina kar iz svoje čaše. To vino pa je imelo zle posledice za Urško. Dekle je postalo čisto omoteno in graščak je z lahkoto izvedel svoj peklenski načrt in ustregel svoji živinski pohotnosti.

Še preden je postalo nesrečno dekle mati, je zblaznelo. Otrok ji je umrl kmalu po rojstvu, a Urška je bila uničena za vse življenje. Dostikrat je pridirjala kar v sami srajci pred grad in strašno preklinjala svojega zapeljivca.

Taka je bila torej usoda nesrečnega dekleta.

Proti večeru je spremljal oglar Tomaž nesrečno Urško na njen dom. Ko je Urška izza ovinka videla Strmonski grad, blesteč se v večerni zarji, jo je Tomaž komaj spravil dalje.

Gregec pa je medtem govoril oglarjevi hčerki:

»Kakor mi je znano, dekle, hodiš v grad. Rečem ti pa, bodi previdna, saj si videla ubogo Urško. V gradovih je doma vse zlo. Zapomni si dobro to!«

Rezika je povedala Gregcu, da je baš dopoldne videla mladega graščaka, ki se je povrnil domov.

»Veš, jutri grem tja; si ga hočem ogledati. To mi verjemi, takoj ga bom spoznal, v kako perje je oblečen ta ptič!«

Štajerčev Gregec je lepega poletnega jutra korakal od oglarja Tomaža po gozdni poti proti Strmonskemu gradu. Na križpotju pri lesenem znamenju, kjer sta se bila sešla z oglarjevo hčerko, se je možak ustavil; odložil je svojo usnjato torbico, v kateri je imel razna zdravila, poleg je postavil tudi svojo palico, sedel, pa začel igrati na citre. Gregec je igral in igral brez prenehanja, a krilati pevci so skakali nad njim po vejah in tudi ubirali vsak svojo melodijo. Godec je bil tako zamišljen v igranje, da ni zapazil, da prihajata proti njemu grajski oskrbnik in bodoči grajski gospodar Konrad. Šele, ko sta prišla tik do njega, ju je Gregec opazil; hitro je vstal in spoštljivo pozdravil.

»No, no, Gregec, vendar te po dolgem času zopet enkrat vidim! Ali imaš kaj zdravil s seboj?«

»Imam jih, imam, Tiln. Prav sedaj sem namenjen proti gradu.«

»Torej le pridi k nam, nam boš tudi kaj novega povedal. Ti veš vedno dosti novic, ker si vedno na nogah.«

Mladi graščak je tudi ogovoril Gregca:

»Kaj, ali mene ne poznate več?«

»Ne, milostivi gospod. Zelo se mi pa vidite znani.«

»Saj res ni nič čudnega, da ste me že zgrešili. Jaz sem Konrad, ki ste mi večkrat nosili piščalke in mi igrali na citre pod našo lipo.«

»Gospod Konrad! Kdo bi si mislil, da ste že zrasli v celega možaka.«

Konrad in oskrbnik sta odšla naprej, za njima pa je počasi stopal tudi Gregec.

Preden je prispel Gregec do gradu, se je še ustavil pri tlačanih na veliki njivi baš pod gradom. Želi so ječmen. Precej časa se je Gregec razgovarjal z delavci, katere je večinoma poznal. Največ je govoril s starim Miklavcem, s katerim sta bila vojna tovariša in sta se skupno bojevala proti Turkom. Miklavec se je previdno ozrl naokoli in ko je videl, da ni nobenega grajskega v obližju, je začel:

»Gregec, kako misliš, ali bo vedno trajala tlaka in nas bodo vedno obiskovali Turki?«

»Ne bo vedno tako, to ti rečem! Vse pride, pa tudi vse mine!«

»Bog ve, kdaj bodo prišli za nas uboge tlačane boljši časi. Jaz sem izgubil skoro vse upanje, odkar je bila z Matijo Gubcem vred uničena njegova vojska.«

»Jaz pa imam baš zaradi nesrečne Gubčeve vojske največje upanje na boljše čase, kajti po nedolžnem prelita kri vpije v nebo za maščevanje!«

»Ti imaš upanje?«

»Imam!«

Gregec se je nato poslovil od Miklavca in ostalih delavcev. Koncem grajske njive ga je še ustavil Miklavčev sin Joško, ki je zlagal povezane snope.

»Gregec, ali se boste kaj oglasili pri oglarju Tomažu?«

»Še danes zvečer, ko bom spal pri njem.«

»Prosim vas, povejte Reziki, da jo najlepše pozdravljam. V nedeljo se bom sam oglasil pri Tomaževih. Povejte ji to!«

»Brez skrbi, Joško, vse bom opravil.«

Miklavčev sin je zopet začel zlagati snopje. Prav vesel je bil. Še nekaj dni, pa bo nedelja, ko se bo oglasil pri ogljarju in govoril s svojim ljubljenim dekletom.

Pri grajski lipi je Gregca čakal oskrbnik Tiln in zaupno zaprosil Gregca, naj na kak način sporoči ogljarjevi Reziki, da jo rad vidi. Poprosil ga je tudi, naj malo zanj govori, češ, saj ne bo zastonj.

Razumljivo je, da mu je Gregec vse obljubil. Za to obljubo je dobil od zaljubljenega oskrbnika tolar. Od Tilna je tudi zvedel, da misli mladi graščak zalezovati lepo Reziko. Prosil je zato Gregca, naj mu pomaga preprečiti to, kakor ve in zna. Tudi to je Gregec obljubil, a mislil si je: Jaz bom že tako gledal, da bom vama obema zmešal račune.

V gradu se je Gregec dokaj časa zamudil. Največ se je pogovarjal z graščakinjo. Zelo se je čudil Gregec, ko mu je oblastnica gradu začela govoriti:

»Vem, da imaš več razuma v glavi kakor vsi moji tlačani, a v nečem si v veliki zmoti, pa tudi v nevarnosti!«

»V čem, milostiva gospa?«

»Dobro vem, kaj ti govoriš s tlačani. Svarim te, da Matijo Gubca nikar ne posnemaj. Zgodi se lahko, da te bo zadela enaka kazen ali pa še hujša!«

»Hvala vam za te besede, milostiva. Dokler se bo Gregec tako obnašal, kakor se je do sedaj, se mu ni treba ničesar bati!«

»Glej, glej, da se ne prevariš, Gregec!«

Te besede so zelo potrle Gregca. Ko se je vračal proti ogljarju, je premišljal in premišljal, kdo bi ga bil ovadil v gradu. Šele po dolgem premišljanju je prišel na naslednjo misel: Nihče drugi me ni ovadil kakor tista zločesta babnica Srakoperka! Sklenil je tej stvari priti do dna.

Ogljarjeva hči je kuhala južino, ko je stopil Gregec v hišo.

»Rezika, ali si sama doma?«

»Sama. Oče so šli v grad napravljat drva za kopo. Kaj ste zvedeli v gradu?«

»Dosti, dosti, Rezika! Rečem ti, dekle, srečno si, da sem jaz toliko zvedel. Črni oblaki se zbirajo nad teboj. Ako Bog da, jih bom jaz odvrnil od tebe.«

Reziko so te besede hudo razburile. To je Gregec opazil. Da pa deklico pomiri, ji je vse povedal. Svoje pripovedovanje je zaključil:

»Kakor sem ti že rekel, ne bodi prav nič v skrbeh zavoljo tega. Ne hvalim se s svojo spretnostjo, a zavoljo starega prijateljstva s tvojim očetom bom gledal na to, da bom čisto zmešal račune oskrbnika in graščaka. Samo en pogoj zahtevam: Kar ti bom svetoval, moraš vselej storiti.«

Dekle bi bilo rado zvedelo, kaj neki namerava Gregec. Pa ta ji je le dejal:

»Sedaj pa bodi vesela, kakor si bila doslej! Zakaj bi ne bila, ko te bo v nedeljo obiskal tvoj fant!«

Po obedu se je Gregec napotil k daleč okrog znani Srakoperki v Podhrib.

»Gregec,« mu je govoril ogljar, »glej, da te ta ženska ne začara. Znano je, da je ona z vsemi zlodeji v prijateljstvu.«

»Naj bo v zvezi, s komur hoče! Gregec nima straha pred njo. Zbogom! Jutri ali pojutrišnjem se bomo videli!«

Gregec je odšel, ogljar pa je v skrbeh govoril hčerki:

»Ne veš, kako sem potrt, moliva in priporočiva se Bogu, da naju bo čuval!«

*

Prav pusto in hladno jutro je bilo, čisto podobno jesenskim dnevom, čeprav je bilo komaj prve dni meseca avgusta.

Srakoperka iz Podhriba je zaklepala vrata pri svoji koči in sama s seboj govorila:

»Da bi že vsi vragi enkrat prišli iz pekla in odnesli tega prekletega Gregca! Pri vseh ljudeh daleč naokoli sem v veljavi in se me tudi boje. Le ta zlodjev dedec me strahuje. Kadar se mu hočem protiviti, se mi zlobno zareži in samo s tistimi svojimi besedami me ukroti. Tudi sedaj, ko je bil pri meni, mi je samo rekel: ‚Glej, da storiš, kar ti ukazujem, sicer veš, kaj te čaka – smrt na grmadi kakor vsako čarovnico!‘ Gregca se je res bati, ker je on v veljavi pri ljubljanskih plemenitaših.«

Babnica se je po tem samogovoru podala na pot proti Strmonskemu gradu, kamor je prišla tekom ene ure.

Prvi človek, s katerim se je sešla, je bil oskrbnik.

Kakor vsi drugi ljudje v tistem času je bil tudi oskrbnik prepričan, da je Srakoperka prava čarovnica in zmožna takih reči, ki so drugim ljudem nemogoče. Oskrbnik jo je takoj vprašal po njeni želji.

Srakoperka mu je zelo resno odgovorila:

»Kar ti bom sedaj povedala, ti govorim resno, ako ti je ljuba tvoja pozemska sreča. Zapomni si dobro: Pozabiti moraš na tisto lepo deklino ogljarjevo; tebi ni namenjena, pa če postaneš gospodar vseh gradov na svetu!«

To jo je začudeno gledal oskrbnik! Vpraševati jo je začel, odkod ve ona vse to in zakaj ne bi smel ljubiti lepe ogljarjeve Rezike.

O vsem tem pa mu ni nič povedala Srakoperka. Samo to je še zvedel Tiln od nje:

»Pojdi sedaj še k mlademu graščaku, pa mu povej, da bi tudi z njim rada govorila med štirimi očmi! Pa kmalu se vrni!«

Tekom desetih minut se je Tiln vrnil in povedal Srakoperki, da jo čaka graščak v veliki sobani.

Babnica je prišla h graščaku, ki je sedel pri mizi in pil vino iz velikega vrča.

»Kaj bi rada?«

»Milostivi gospod, želim vam na tem svetu vse najboljše. Prišla sem vas svarit, da pustite pri miru lepo ogljarjevo hčerko, ako ljubite svojo srečo!«

Konrad je kaj začudeno gledal to njemu nepoznano odurno žensko. Z veliko nejevoljo je parkrat prav krepko potegnil iz vrča, nato vstal izza mize, stopil čisto pred Srakoperko in odgovoril prav zapovedujoče:

»Babnica, glej, da se mi takoj pobereš izpred oči, sicer te dam vreči v najtemnejšo ječo! Izgini!«

Kakor hitro je mogla, jo je ubirala Srakoperka po stopnicah, da pride čimprej iz tega groznega kraja.

Ob robu gozda je Srakoperko čakal oskrbnik Tiln:

»No, kako si opravila pri gospodu Konradu?«

»Za srečno se štejem, da sem še tukaj, in ne v temni grajski ječi. Povem ti pa, da bo morda temu ošabnežu še žal, ker je tako nastopil proti meni. Prišel bo še dan, ko tega oblastneža ne bo varovalo niti trdno grajsko zidovje!«

»Kdo te je poslal semkaj?«

»Tiln, tega ti pa ne smem povedati, ako mi tudi groziš s smrtjo. Ubogaj me, če hočeš biti srečen!«

Zaman se je trudil oskrbnik in nagovarjal Srakoperko, da bi zvedel od nje važno skrivnost.

Srakoperka je odšla v gozd, a Tiln je še dolgo stal na tistem kraju in ugibal, kdo in iz kakega namena je poslal Srakoperko. Sklenil pa je oskrbnik: Všeč mi je res ta ogljarjeva hčerka, ali toliko se pa ne žrtvujem zanjo, da bi bila moja koža v nevarnosti.

Proti večeru istega dne je bilo. Srakoperka je baš devala jed v skledo, ko se je oglasil pri njej Gregec.

»No, kako si opravila v gradu?«

»Dobro in slabo. Kakor sem pač mogla. Prosim te pa, da me odslej pustiš v miru.«

»Le počasi, prijateljica, nikar ne bodi tako nasajena. Vsakikrat, kadar te bom potreboval, mi moraš biti na uslugo! Gregčev denar ima prav tako vrednost kakor drugih ljudi. Ne boj se, tudi današnjo pot ti plačam s srebrnikom!«

Ko je Srakoperka vse povedala Gregcu, ji je ta dal obljubljeni denar, češ:

»Dobro si opravila. Morda si šele danes prvič v svojem življenju pomagala pri dobrem delu. Drugo bom uredil sedaj jaz sam, samo molči o vsem tem, ako želiš sama sebi dobro! Lahko noč!«

Gregec se je vrnil od Srakoperke k ogljarju. Ni bilo malo njegovo začudenje, ko je prispel do ogljarjeve koče: ogljar je kakor brezumen begal okrog koče in neprestano vzdihoval:

»Rezika, kje si? Moj nesrečni otrok, oh, da sem mogel kaj takega doživeti ...«

Z veliko težavo se je Gregcu posrečilo nekoliko potolažiti in umiriti nesrečnega očeta. Gregec je vse povedal prijatelju Tomažu, tudi to, kaj je opravila Srakoperka dopoldne v gradu. Ob tej novici je bil Tomaž še bolj potrt, kajti sedaj mu je bilo jasno, da je mladi graščak ugrabil njegovo hčer v času, ko njega ni bilo doma.

»Kar v grad pojdem in zahtevam svojo hčer nazaj, saj sem njen oče.«

»Tomaž, z glavo se nikar ne zaletavaj v zid. To veš, da se glava razbije prej kakor trdni zid!«

»Kaj pa naj storim? Pomagaj mi, Gregec!«

»Imej do jutrišnjega večera potrpljenje in hladno kri, pa boš zopet videl svojo Reziko.«

»Kaj pa hočeš storiti graščaku? Vem, da si bistroumen in zvit kakor kozji rog, a tukaj mi pač ne boš mogel pomagati.«

»Bodi brez skrbi! Samo nikar ne poskušaj rešiti jo sam, da mojih načrtov ne pokvariš. Lahko noč!«

*

Grajski čuvaj Boltežar je počasi stopal okrog grajskega zidovja, se zdaj pa zdaj ustavil ob oglih in gledal v mesečini pazljivo naokrog. Proti polnoči ga je napadel spanec; baš je mislil stopiti v ogelni vzhodni stolp in zaspati za nekaj časa, kar je že večkrat storil, ko je zaslišal, da ga nekdo kliče po imenu.

Čuvaj se je oprezno sklonil skozi lino, da vidi nočnega obiskovalca.

»Boltežar, ali me poznaš? Jaz sem Gregec!«

»Kaj pa stikaš tukaj v tem času?«

»Boltežar, poznaš me dobro, ako storiš to, za kar te prosim, boš dobil tako plačilo, da boš vse življenje srečen in bogat človek.«

Čuvaju je ugajala ta ponudba in je bil pripravljen jo sprejeti, kajti Boltežar je izredno ljubil denar.

Gregec je povedal čuvaju, naj spusti verižni most čez jarek, a on in njegovi ljudje, ki ga čakajo skriti, bodo udrli v grad, da osvobode ogljarjevo Reziko iz Konradovih rok.

Prav zadovoljen je bil Gregec, ker mu je šlo vse tako gladko izpod rok.

»Jaz vam bom v pomoč, da rešite ubogo dekle,« je dejal čuvaj, »kakor se meni vidi, je ubogo dekle že mnogo pretrpelo v gradu. Baš sem slišal njene obupne klice iz ječe.«

»Dobro, Boltežar, hvala ti za vse, plačilo ti ne odide, kakor tudi ne temu krvoloku, ako je le en las skrivil Reziki. Sedaj pa bodi pripravljen! Ko zaslišiš trikratno skovikanje sove, spusti most!«

Malo časa nato je grozno vpitje in ropotanje vzdramilo speče prebivalce v Strmonskem gradu; tudi graščak se je zbudil v svoji sobi in pogledal skozi okno na dvorišče, kdo neki povzroča ves ta nemir?

Na prostornem dvorišču je bilo okrog dvajset ljudi; dobro jih je slišal in takoj zaslutil, za kaj gre. Prav mrzlo ga je spreletelo po vsem telesu. Spoznal je, da je vsaka obramba proti tem ljudem nemogoča; kajti uvidel je, da ga je izdal njegov čuvaj in dovedel te ljudi v grad. Konrad je hitro stekel v veliko dvorano; v naglici se je oblekel, tudi ni pozabil na usnjati denarni pas in kratki meč. Nato je hitel k železnim vratom, ki so bila pred podzemskim skrivnim izhodom in odtod se je prišlo daleč zunaj v gozdu na prosto.

Z veliko naglico je Konrad pritekel do konca izhoda. V desnici je krčevito držal svoj meč. A kaj je to? Koncem izhoda so stali v gostem grmovju štirje možaki. Prav dobro jih je razločil v mesečini.

Par hipov je premišljal Konrad, kaj naj stori. Nazaj v grad mu ne kaže iti, naprej mora za vsako ceno.

Previdno se je plazil dalje, toda zasledili so ga. Vsi hkrati so zakričali nad njim, naj se jim vda, če ne zlepa, pa zgrda.

Besno je mahal Konrad okrog sebe z mečem, toda eden izmed možakov ga je udaril z debelim kolom preko hrbta, da se je kar sesedel. Možaki so planili nanj in mu trdo zvezali roke na hrbtu, na kar so ga vedli nazaj v grad.

V spremstvu možakov je skrajno pobit prišel Konrad na grajsko dvorišče. Iz grajskih oken so že švigali plameni in rdeče razsvetljevali dvorišče.

»Zver v človeški podobi,« tako je Gregec nagovoril Konrada, »nocoj boš s svojim gradom vred izginil z naše zemlje, saj vragi že komaj čakajo na tvojo dušo. Le poglej tukaj ubogo revo (pokazal je na Reziko, ki je sedela z razmršenimi lasmi na dvorišču), ali te nič ne trese? Sedaj dobiš tudi ti svoje zasluženo plačilo!«

Ko je uboga ogljarjeva hči zagledala Konrada, je začela znova obupno kričati: »Pusti me, pusti v miru! Pomagajte mi, pomagajte!«

»Rezika, pomoč je prišla, če že ni prepozno,« je govoril Gregec.

*

Tlačani so prav hitro nosili iz grajskih soban raznotere dragocenosti; treba je bilo hiteti, kajti ogenj je postajal vedno večji ...

Grajskim ljudem niso storili tlačani ničesar žalega. Graščakinje ni bilo v gradu; bila je že delj časa pri svoji sestri na Vrhovskem gradu, ki se je nahajal dobri dve uri proč od Strmonskega gradu.

Leseni stropi so se začeli z močnim truščem podirati. Na dvorišču je postalo močno vroče, ker ognjeni zublji so že okrog in okrog objemali grad.

Gregec je tedaj izpregovoril z odločnim glasom:

»Vprašam tebe, Joško, kako smrt zasluži ta človek, ki je storil tako hudobijo tvojemu dekletu in njenemu očetu tako žalost.«

Vsa družba je soglasno odgovorila: »Smrt in nič drugega!«

Z naglico je več možakov sredi grajskega dvorišča zabilo kol; ni minilo še četrt ure zatem in že je bila izvršena smrtna obsodba nad Konradom.

Ogenj je z vso ljutostjo pokončeval trdni Strmonski grad, ki je zgorel z obešenim Konradom vred, tako da je izginila vsaka sled za tem, kaj se je zgodilo na gradu. Tudi gosposka, ki je zadevo preiskovala, ni mogla dognati ničesar, ker so vsi prizadeti molčali kakor grob.

*

Dosti truda si je prizadejal Gregec pri ogljarjevi Reziki, ko jo je zdravil v njeni težki bolezni. Ubogo dekle je zaradi prestane groze mnogo pretrpelo. Ležalo je več časa in v hudi bolezni pogostokrat vpilo: »Pusti me v miru! Pomagajte mi, pomagajte!«

Z vso skrbnostjo je nesrečni oče vpraševal Gregca: »Kaj bo z Reziko?«

»Prav nič hudega. Vidim, da se obrača na bolje. Kmalu bo zdrava in pametna.«

Po dolgih mesecih je Rezika ozdravela. Ko je bila že pri razsodnosti in čisto mirna, jo je prav mirno vprašal Gregec:

»Dekle, nikar mi ne zameri, če te nekaj vprašam. Pa te ni Konrad spravil v tako nesrečo, kakor njegov oče Kamnarjevo Metko?«

»Ne, ne, toda ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi ne bilo tako hitro rešitve.«

Ogljarjevi hčerki se je hitro vračalo prejšnje zdravje. V predpustnem času je bila Rezika že nevesta Miklavčevega Joška. Obadva, oče in hči, sta se preselila v dolino k Miklavcu. Na svatbi sta bila tudi Štajerčev Gregec in Srakoperka.

Gregec je sredi največjega veselja izpregovoril:

»Želim vama, Joško in Rezika, vse najboljše v zakonskem stanu in zdrave otroke, da ne bo zamrl trdni Miklavčev rod. Želim, da bi ta rod ostal toliko časa, da bodo Miklavčevi potomci učakali tisti veseli dan, ko bodo naši ubogi ljudje rešeni neusmiljenih graščakov. Daj Bog kaj kmalu tisti čas!«

*

Minevala so leta, desetletja, stoletja, preden se je ljudstvo osvobodilo tlačanstva. Še dandanes živi Miklavčev rod, ki je do današnjih dni ohranil pripovedko o ogljarjevi Reziki, svoji prababici.