Oglarjev sin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Nekoč je na pohorski planini živel mlad oglar s svojo ženo in sinom. Oglarka je v bajtici kuhala drvarski močnik iz koruzne moke in krompirja ter mu ga nosila v frato. Tam je drvar zravnal zemljo in si na ravnih tleh postavil oglarsko kopo.

Na sredo je znosil suhih tesarskih tresk, smolinja in smolnatih poklesti ter jih naložil okrog hojkinih in smrekovih krajnikov. To je bilo kurišče, katero je potem poševno obložil z debli, vrhovi, debelimi vejami, tramovi in deli plohov. Zunaj je vse skupaj pokril s črno prstjo, le na vrhu kurišča je pustil odprtino za dim. Potem je prižgal od spodnje strani sredino kope in, ko se je v notranjosti že razgorelo, je z zemljo zadelal obe odprtini, tako da se je les kuhal in po malem žarel. V kopo pa je navrtal ob straneh luknje, skozi katere se je kadil dim.

Tako je kuril kopo dan za dnem, noč za nočjo, polne tri tedne, dokler se niso drva spremenila v oglje. Kopo je nato razdrl, polil vroče, tu in tam še žareče oglje z vodo, ga pogasil in shladil, zmetal na kup in ga potem v lanenih vrečah vozil samotež v dolino k steklarni, fužini in h kovačnicam.

Oglar je oglaril, oglarka pa mu je kuhala in oba s sinkom sta srečno živela. Nekoč, ko je sonce že davno stalo nad vrhovi smrek in hojk, pa oglarke z drvarskim opoldničem ni in ni bilo od nikoder. Drvar je v skrbeh sedel pri kopi in žgal oglje do večera. Mislil je, da mu bo morda prinesla večerjo. Toda tudi zvečer je ni bilo. Tedaj je drvarja močno zaskrbelo. Skoraj popolnoma je ugasil kopo in odšel proti bajti.

Bajta je čepela tiha in samotna za črnim gozdom. Čim bolj se ji je bližal, tem bolj je klical ženo, a nobenega odgovora ni bilo.

»Nekaj hudega se ji je moralo zgoditi!« je uganil. Stekel je preko vej, štorov in malinja do bajte. Vrata so bila. odprta, soba pa prazna. Iskal jo je in klical, vpil v goščo njenp in sinčkovo ime, a od nikoder ni bilo no¬benega glasu. Vso noč je čakal, klical in kuril pred bajto kres, da bi žena opazila v noči ogenj, če je morda zašla. Čakal in iskal jo je tudi naslednji dan, in nato dan za dnem, teden za tednom, a drvarke ni bilo na spregled.

Kaj neki se je zgodilo? V samotnem pragozdu je v votlini pod skalami živel medved in hodil nad oves v frate in na med divjih čebel v votlih deblih. Nekoč je opazil pred drvarsko bajto mlado drvarko s sinčkom v naročju. Dan za dnem jo je hodil opazovat, kako nosi drvarju poldnič in večerjo. »Tako bi lahko tudi meni kuhala, jaz pa bi ji nosil z njiv krompir, bob in zelje.« Medved je tako premišljeval in se odločil: ugrabil je drvarko s sinčkom in ju odnesel v svojo medvedjo jamo. Z veliko skalno pečjo je zadelal vhod, zložil v sredini iz kamna ognjišče in nanosil v kot suhe praproti in povrh še močvirne trave lasane.

»Odslej boš meni kuhala to, kar ti bom nanosil!« je ukazal medved drvarki. In tako sta odslej živela drvarka in njen sinček v medvedji jami, saj je medved vedno zavalil pred vhod veliko pečino in nista mogla pobegniti. Minevali so dnevi, tedni in leta. Sinček je rasel in rasel, igral se je z medvedom in često sta se po jami kotala. Bil je zmerom večji, premajhna obleka se mu je raztrgala do golega in sčasoma se mu je koža pokrila z dlako, da je bil skoraj tako kosmat kot medved sam. Nekoč pa je pri tem kotanju vrgel medveda po tleh in drvarka se je tega močno razveselila. Sklenila je, da bosta o prvi priložnosti zbežala iz medvedje jame.

Nekoč je medved zopet odšel po hrano ter za seboj skrbno zavalil pečino. Ostala sta sama. Tedaj je sprego¬vorila drvarka: »Sin moj, zelo močan si.« »Res, močan sem kot medved.« »Ali moreš odvaliti skalo pri vhodu?« »Poskusil bom, mati!« In postavil se je pred vhod ter napel roke in noge, da so mu zapele kite po vsem životu. Sklonil se je, poprijel, se uprl in skala se je premaknila. »Mati, ste videli, kako sem močan?« »Res, močan si kot medved.« Po dolgih letih sta zopet stopila iz medvedje jame. »Glej, zunaj je tako svetlo, v jami pa je bila večna tema. Tam sredi gošče stoji bajta, kjer si bil rojen in kjer smo srečno živeli, dokler naju ni bil ugrabil medved. Bog ve, kje neki je drvar, moj mož in tvoj oče? Ali še živi v bajti in oglari?« »Mati, pa zbeživa in ga poiščiva!«

In res, takoj sta se odločila za beg in že sta stopala po medvedji stezi skozi pragozd, ko jima je nenadoma medved ustavil pot. Dvignil se je na zadnji nogi ter ju hotel prisiliti, da bi se vrnila v jamo. Tedaj se mu je drvarjev sin postavil po robu: spoprijela sta se, da so jima kar kite pokale! Medved pa ga je spravil podse in tedaj je priskočila še drvarka, da bi sinu pomagala. Medved ga je spustil z-eno šapo in zagrabil drvarko. V tem trenutku pa se je sin izmuznil in vstal, kot bi sprostil napeto mlado bukev. Ko je videl svojo mater na tleh, je pograbil kamen in z njim ubil medveda.

»Sin moj, strašno si močan! Rešil si naju jame in medveda.« Drvarjev sin pa je raztegnil roki, da so mu zopet zapele mišice in bil je ponosen na svojo moč. Mati pa je rekla: »Pojdiva po tej stezi, da najdeva našo bajto!« In res, odšla sta po medvedji stezi skozi goščo in prišla na frato, kjer je na tleh bilo polno črnih krogov zapuščenih kopišč. Tedaj sta zapazila med debli in vejami bel dim in že sta bila pri kopi, kjer je stari oglar kuhal oglje.

»Ljubi mož, ali me Še kaj poznaš?« ga je nagovorila. Oglar jo je dobro pogledal: »Joj, seveda te poznam, ljuba žena! Kdo pa je ta zverina?« »Najin sin je,« je rekla in mu povedala, kaj se je pred davnimi leti z njima zgodilo in kako sta živela skupno z medvedom v brlogu. »To je najin sin, močan je kot medved, to se pravi, še močnejši je od medveda, ker ga je ubil. Vesel ga bodi, kajti mnogo ti bo lahko pomagal pri postavljanju kop in žganju oglja.« Drvar pa ga vendar ni bil nič kaj vesel, ker je bil kosmat kot medved, a kljub temu so vsi trije lepo živeli v bajti.

Poleti je bilo pri drvarski cerkvici žegnanje, na ka¬terem so se zbrali planinčani: kmetje in kmetice, volarji in kravarice, podirači, Žagarji in drvarji, oglarji in splavarji z vozniki; vsi v nedeljskih coklah in domači raševini. Prišel je tudi stari oglar s svojim sinom, kateremu se je vse smejalo, ker je bil tako kosmat. »Glejte medvedarja kosmatega!« so klicali. To pa je oglarjevega sina tako razjezilo, da je po¬grabil prvega in z njim premlatil druge. Prvi je le še malo migal, ko ga je končno vrgel po tleh.

Tedaj je stari oglar zagrmel nad njim: »Nehaj! Ne dotakni se več nikogar, sicer mi jih še pobiješ!« Sin ga je ubogal in takoj sta odšla z žegnanja domov. V koci pa je rekel staršema: »Ne morem več ostati doma! Po svetu pojdem iskat srečo. Ko jo bom našel, se vrnem. Ostanita zdrava!« »Srečno pot!« je zaklicala oglarka jokajoč. In oglarjev sin je odšel s pohorske planine. Pa je dospel do velikega kamnoloma, kjer je delal neki kamnar. Z golimi rokami je lomil kamenje in pečine ter jih metal na vozno pot vrh kamnoloma. Kamnar mu je bil zaradi te moči silno všeč in ga je vprašal:

»Ali bi šel z menoj po svetu iskat srečo?« Kamnar je pogledal oglarjevega sina — medveščka in kar ročno popustil delo ter šel z njim v svet. Blizu pa je rasel velik hrastov gozd in v njem je po¬kalo hrastovje. Oba sta obstala in zagledala velikana, ki je z golimi rokami ruval iz zemlje hraste. Z eno roko jih je držal, z drugo pa jim je oblomil debele veje, kakor bi v jeseni pipal repo ter jo obtrgoval. Hrastova debla je zlagal ob vozni poti na en kup, veje je pa zopet metal na drugega. Medvešček in kamnar postojita, kajti velikan jima je bil hudo po volji.

»Ti si pa močan! Pojdi z nama v svet iskat dela, kruha in sreče!« In res, hrastovnik-hostnik je ročno popustil podiranje in šel z njima. Oglarjev sin-medvešček, kamnar in hostnik so hodili in hodili, pa so prišli pred kralja. Oglarjev sin je kralju lepo razložil: »Ljubi kralj! Mi trije smo najmočnejši v tvojem kraljestvu. Radi bi delali, a ljudje se nas povsod boje zaradi naše moči. Zato te lepo prosimo, da nam daš dela in kruha, da bomo tako postali srečni!« Kralj se jih je močno razveselil.

»Ravno prav ste prišli! Moje tri mlade in lepe hčere so mi ugrabili in nič ne vem, ne kje ne kdo in ne kdaj. Vse jih išče, a doslej ni še nobenega sledu od nikoder. Poiščite mi jih, če ste res najmočnejši v mojem kraljestvu. Ce jih najdete, vas bom bogato obdaril, da ne boste samo najmočnejši, temveč tudi najbogatejši na svetu!«

Trije velikani obljubijo kralju, da bodo ugrabljene hčerke tako dolgo iskali, dokler jih ne bodo našli. V orožarni si izberejo velike puške, se poslovijo in odidejo na pot. Napotijo se na visoke pohorske planine, kjer je bila tako divja gošča, da ni mogel noben človek nikamor. Na planji si brž postavijo bajto, kjer si bodo kuhali in počivali, ko se bodo vračali z lova in iskanja.

Domenijo se, da bosta dva vedno iskala kraljiene in streljala divjačino, eden pa bo doma kuhal. Ko pa bo že kuhano, bo skozi streho potisnil visoko, mlado smreko z belo plahto na vrhu.

In res, prvi dan odideta oglarjev sin in hrastovnik v pohorske gošče lovit divjačino in obenem iskat sledu za ugrabljenimi kraljičnami. Kamnar pa je ostal v bajti, da bo kuhal. Medvešček in hrastovnik lovita in streljata ter gledata na streho, če se že vidi smrekov vrh z belo plahto. Toda na strehi ni bilo ničesar. V želodcu se jima vedno bolj oglaša ura poldniča, na strehi pa še nič. Mahneta jo v bajto in tam je ležal na skromno zbiti postelji kamnar, ves polomljen in pobit. »Zakaj pa ne daš znamenja za poldnič? čemu ležiš, lenoba lena?« Kamnar pa jima pove:

»Nič nisem kriv! Lepo sem kuhal srn je meso, ko je prišla od nekod stara baba in začela: ,Huš, huš, kako me zebe! Ali se lahko malo pogrejem?' — Jaz ji nisem branil, pri ognjišču se je pogrela pa še pogledala je v pisker: ,Jej, jej, srnja juha, kako diši! Srnja juha da stari krvi spet moči, daj mi je krožnik.' — No, dal sem ji juhe, tedaj pa me je tako udarila po glavi, da sem še sedaj ves motoglav. Ona pa je zginila!«

»2e vidim, da si za nič. Jutri ostaneš ti, hrastovnik, doma!« ukaže oglarjev sin. In res, drugi dan odideta medvešček in kamnar na lov, hrastovnik pa je doma kuhal poldnič. Onadva lo¬vita in streljata, Čakata na mlaj z belo plahto, a na strehi ni zopet nič. Vrneta se lačna v bajto, kjer pa najdeta hrastovnika na postelji, vsega potolčenega in polomlje¬nega. Tudi njemu se je zgodilo prav tako kot kamnarju.

»Že vidim, da tudi ti nisi za nobeno rabo! Jutri poj-deta vidva na lov, doma pa ostanem jaz! Bom videl, če bom kos stari babi ali ne!« reče oglarjev sin. In tako se je tudi zgodilo. Tretji dan ostane doma medvešček. Kuha in kuha, ko vstopi stara baba in za-godrnja: »Huš, huš, kako me zebe! Ali se lahko malo pogrejem?« »Le pogrej se, bable, če te zebe,« ji dovoli oglarjev sin in jo pazljivo ogleduje. »Kuhaš? Joj, joj, kako diši srnja juha! Ali mi je daš krožnik, da si mi stara kri malo poživi? Pravijo, da je srnja juha tako zdravilna za stare ljudi.« Tudi on ji da krožnik juhe, toda ko hoče baba zajeti, jo udari po roki in ji vse izbi je na tla: »Tu imaš srn jo juho!«

Stara baba brž skoči iz bajte za skalo in izgine v neko votlino, kamor je oglarjev sin takoj zavalil veliko pečino. Nato pa potisne skozi skorjasto streho smrekov mlaj z belo plahto v znamenje, da je poldnič že skuhan. Kmalu prideta kamnar in hostnik, ki kar verjeti ne moreta tega, kar jima je povedal oglarjev sin. Najedo se srnje juhe in mesa ter se domenijo, da morajo to staro babo dobiti, saj je ujeta v podzemeljski jami. Gotovo je čarovnica in lahko bi jim pomagala iskati ugrabljene kra-ljične. Da pa bodo prišli v jamo, bodo rabili debele vrvi. Brž narežejo srobotine, ki jo hostnik potegne z dreves, kot bi potegnil nit iz lanene kodelje. Srobotino zavozlajo in spletejo dolgo in močno vrv. Kamnar pa odvali pečino, da se je pokazalo žrelo globoke jame. »Kdo pojde v votlino?« vpraša oglarjev sin.

Oba velikana sta se bala stare babe, zato sta dejala: »Le ti splezaj, saj si jo že enkrat ugnal!« »Pa grem! Vidva dobro držita srobotino vrv in, če bom potegnil zanjo, me hitro povlecita iz jame!« In res spuste vrv v jamo, po njej pa spleza oglarjev sin. Sprva je bila tema kot v rogu, a čim globlje se je spuščal, tem svetleje je bilo. Ko pa se z nogo dotakne tal, je bilo v jami tako lepo kot na drugem svetu.

V steni opazi lepa hrastova vrata. Odpre jih in vstopi. V sobi sedi prelepa deklica, ki se ga takoj oklene: »Reši me, reši! Kraljeva hčerka sem in stara baba me je ugrabila. Sedaj sem tukaj ujeta in me čuva zmaj s tremi glavami, če si močan, mu s tole sabljo lahko od¬sekaš naenkrat vse tri glave in rešena bom!« Medvešček zgrabi meč. V tem trenutku pa se prebudi triglavi zmaj in se zavali proti njemu. Medvešček pa zamahne z mečem in mu pri priči odseka vse tri glave. »Mene si že rešil,« mu reče kraljična, »toda v tej drugi sobi je ujeta moja sestra. Čuva jo zmaj s peterimi glavami. Da mu boš kos, popij tole čudodelno kupo vina. Če jo rešiš, te bo moj kraljevi oče bogato obdaril!«

Drugič pograbi oglarjev sin meč, popije čudodelno vino in že leze peteroglavi zmaj proti njemu. Tokrat še silne je zamahne, da je meč kar švistnil skozi zrak in je zmaju pri priči odletelo vseh pet glav. Druga kraljeva hčerka pride iz sobe in ga veselo objame:

»Rešil si me in bodi zahval jen! Toda v tej sobi je ujeta še najina sestra, najmlajša in tretja kraljeva hči. Reši še njo, četudi jo čuva sedmeroglavi zmaj! Vzemi tale meč in popij čudodelno vino, ki te bo okrepilo, da mu boš kos!« Oglarjev sin vzame nov meč in res stori vse, kakor mu je naročila druga kraljeva hči. Ze se je dvignilo vseh sedem zmajevih glav proti njemu kot ogromne roke, ki ga hočejo zgrabiti, stisniti in zadaviti. Tedaj pa se medvešček razkorači in napne telo, da so mu vse kite zapele, kakor bi bil udaril na veliki zvon. »Ubil sem medveda in dva zmaja, pa bom še tebe!« za¬vpije in oberočke tako silno zamahne, da se je naenkrat zakotalilo po tleh vseh sedem zmajevih glav. Tedaj pristopi k njemu še tretja jetnica in reče:

»Pozdravljen, moj rešitelj!« in ga objame ter poljubi. Oglarjev sin pa jih popelje do srobotine vrvi, naveže nanjo prvo kraljično in potrese za vrv. Vrv se je dvigala, dokler kamnar in hrastovnik nista spravila kraljične na zemljo. Zopet sta spustila vrv in nanjo naveže oglarjev sin drugo kraljično, nato pa še najmlajšo. Tedaj pa začujć z vrha prepir: kamnar in hrastovnik sta se že prepirala za kraljične! Po dolgem času spustita vrv še četrtič v jamo. Medveščku pa pride na misel, da bi ga utegnila tovariša iz nevoščljivosti spustiti nazaj v jamo, preden bi ga privlekla do vrha.

»Preskusim vaju, če pošteno mislita,« sklene končno in naveže na vrv skalno peč ter da znamenje, naj poteg¬neta. Vrv se dviga lepo počasi, ko v sredini nenadoma obstane in v hipu z grmi vse na dno jame. »A tako, takšna sta vidva? No, le počakajta!« Napoti se iz sobe v sobo, da bi morda našel kje kak¬šen izhod. Kar zagleda na tleh prelep zlat prstan; na¬takne si ga na prstanec, zasuče in glej — že stoji pred njim sklonjen star služabnik, ki ga vpraša: »Kaj ukazuješ, presvetli gospodar?« »Najprej mi prinesi jesti in piti, ker sem že lačen in žejen,« mu veli medvešček. Brž je bila miza pred njim polna jedi in pijač. Otešči se, nakar zasuče prstan drugič in že stoji pred njim nov služabnik, ki ga vpraša: »Česa želiš, prejasni moj gospodar?« »Rad bi se rešil iz te jame.« »Takoj se bo to zgodilo,« mu ta odgovori in že stoji pred njim prelepa kočija z dvema paroma belih konj.

Medvešček prstan zasuče tretjič: tedaj oživi vse kamenje, kar ga je bilo v jami. Iz njega se nenadno pozida prelepo mesto, polno veselih meščanov. Gora se razmakne, pokaže se bela cesta in po njej ga odpeljeta služabnika v kraljevo mesto, naravnost pred kralja. Tam pa sta že bila kamnar in hrastovnik s tremi kraljičnami. Hotela sta se za svoje plačilo oženiti s starejšima, a najmlajša tega ni dopustila, ker sta svojega to¬variša, pravega rešitelja, vrgla v jamo.

Ko pa je stopil oglarjev sin pred kralja, mu ta veli: »Ti govori!« »Zaslužila sta, da bi vaju vrgel v ječo, kakor sta vidva hotela vreči mene, a sta k sreči vrgla na dno jame le skalo. Vendar jima jaz odpuščam, o kralj, tebe pa naj prosita milosti, ako jima hočeš pustiti življenje.«

Oba velikana sta prosila kralja odpuščanja in milosti. »Če je tako,« je razsodil kralj, »potem vam vsem trem dajem svoje hčerke za žene. Ti, oglarjev sin, dobiš najmlajšo kraljično in po moji smrti postaneš kralj!«

Takoj so se pripravili na poroko trije pari: kamnar in najstarejša, hrastovnik in srednja ter oglarjev sin — medvešček in najmlajša kraljična. Ko pa mu je nevesta pred oltarjem podala roko, je medveščku počila kosmata koža in iz nje je stopil pravi planinčar, prelep mladenič — oglarjev sin. Po poroki sta takoj odšla na visoko pohorsko planino do oglarske bajte in poiskala oba oglarja. Veseli so se objeli, sin pa jima je rekel: »Glejta, našel sem srečo!«

Ob zelenem planinskem jezeru je velel postaviti pla¬ninski gradič in tja se je takoj preselil stari oglar z ženo. Odslej sta živela brez dela, pa saj sta se v svojem življenju dovolj nagarala in namučila. Oglarjev sin, kralje¬vič, pa je peljal svojo ljubo ženkico v gorski gozd, na frate med maline, na zapuščena in črna kopišča, ob jutrih in večerih pa sta sedla v čoln in veslala po zelenem jezeru. Živeli so dolgo in srečno.