Ogenj (Henri Barbusse)

Ogenj Henry Barbusse

Izdano:	Svoboda 1/4 (1919), 58
Viri:	dLib 4
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Odlomek)

Paradis in jaz se zbudiva in se spogledava; vsega se polagoma zopet zaveva. Znova se pogrezneva v življenje in v dan, kakor v zle sanje. Pred najinimi očmi se vnovič pojavi razdejana ravnina, zabrisani grički štrlé iz jeklene poljane in postajajo vidni; mestoma je ravnica zarjavela in vodene črte ter vlažne plošče se blesté — v tej brezbrežnosti ležé tu pa tam slično razmetani groblji uničena telesa, sopeča ali gnijoča.

Paradis mi pravi:

»To je vojna.«

»Zares, to je vojna,« ponovi z odsotnim glasom. Drugega nič.

Razumem, kaj hoče reči:

»Več kakor napadi, ki so podobni paradam, več nego vidne bitke, ki se raztezajo nalik oriplamom, še več ko naporni bližinski boj, pri katerem se vreščeč ugrevaš, več nego vse to je sedanja vojna: to je grozovito, nadprirodno upehanje, voda do trebuha, in blato, in nesnaga, in navadno govno. Povrhu strohneli obrazi, raztrgana trupla in mrtveci, ki ne nalikujejo več mrličem in plavajo po požrešni zemlji. To je vojna, ona neskončna, enolična beda, prekinjena z divjimi žaloigrami; ne pa bajonet, ki se leskeče liki srebro, a tudi ne petelinji klic trobente v solnčnem svitu!«

Paradis je premišljal tako resno o tem, da je prežvekoval neki spomin in mrmraje govoril:

»Ali še veš, ženska v mestu, kjer smo bili pred kratkim, kako je gobezdala o naskoku, da so ji kar sline škrofile, ko je dejala: "Lep pogled mora biti to!" ...«

Lovec, ki je ležal , na trebuhu, ploščat ko plašč, je dvignil glavo iz sence, ki ga je zakrivala, in zavpil:

»Lep! Ha! Figo! — to je čisto tako, kakor če bi krava rekla: "Lepo je videti čredo volov, ki jih ženejo v mesnico!"«

In zamazana usta njegovega živalsko-mrtvaškega obličja so pljunila greza.

»Če pravijo, da je potrebno, naj že bo,« je godrnjal s čudno presekanim, raztrganim in cunjavim glasom. »Ampak lepo! Ha! Strela nebeška.« Upiral se je tej misli. Potem pa je dodal hrupno:

»S takimi traparijami nas pitajo do smrti in nas imajo za osle do krvi!«

Tedaj je ponovno bruhnil; toda napor, ki ga je storil, mu je vzel zadnjo moč in omahnil je vznak v svojo kalužno kopel ter položil glavo v lastni izbljuvek.