Oficiala Ponižna zločin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Oficiala Ponižna zločin
Fran Detela
Spisano: 1920
Viri: KMD (COBISS); besedilna zbirka Primoža Jakopina (http://bos.zrc-sazu.si/s_nova_beseda.html).
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oficial Valentin Ponižen se je po pravici vsem oficialom za zgled postavljal. Prvi je bil v pisarni, zadnji iz pisarne; uslužen navzgor, natančen navzdol, resen in stvaren v vsem občevanju. Zamudil ni nobene uradne ure, dopusta ni prosil nikoli; zakaj brezvestno se mu je zdelo prejemati plačo, če ne delaš. Skušnjava kakega ugovora ali odpora proti visokim ukazom ga ni nikoli nadlegovala, in če se mu je hotelo nekaterikrat zazdeti, da je kakšna odredba brezmiselna, se je potrkal ob čelo:

»Fant, brezmiseln si samo ti, ki tega ne umeješ.«

Kar je bilo uradnega, mu je bilo sveto in nedotakljivo; zato se je tudi ogibal tovarišev, ki so zabavljali čez visoke odredbe in zaslužne predstojnike; zaslužni so se zdeli Ponižnu vsi. Materin jezik mu je segel samo do uradnega poslopja; v uradu niti zaklel ni nikdar slovensko. Če je napredoval v službi, je bil zadovoljen in hvaležen; če so ga prehiteli drugi, ni godrnjal; celo zavračal je soprogo, kadar mu je očitala, da ga puščajo mlajši za seboj.

»To prepuščaj ti gospodom,« je dejal, »ki vedo, kaj delajo! Jaz se ne vtikam v gospodinjstvo, ti se nikar v uradne stvari! Ali veš ti, kaj je rubrum, kaj parafa, kaj atergate? No, torej!«

Da je sedanji socialni red od Boga samega postavljen, torej izmed vseh možnih najboljši, o tem je bil prepričan kakor le kak aristokrat ali kapitalist, in če bi bil znal to svoje prepričanje Ponižen tako trdno utemeljiti in tako prepričevalno zagovarjati kakor slavni Leibniz, bi bil najbrž tudi postal baron. Tako je živel Ponižen redno in enakomerno svoji rodbini in svojemu poklicu.

Človeško življenje pa je nevarna vožnja. Pot je redkokdaj ravna in gladka; navadno pelje po klancih, navzgor in navzdol, mimo prepadov in močvirij. Zdaj je treba priganjati, zdaj zavirati; zdaj se ti konji plaše, zdaj omagujejo; tu se potare kolo, tam zagaziš v blato. Srečen, kdor dospe, čeprav nekoliko polomljen, do cilja mimo premnogih znamenj, ki pričajo, kje se je kdo ponesrečil.

Gospod Ponižen je bil že srečno prevozil dvajset službenih let in velik del tistih hudih časov, ko je pomenila vsaka prenagla beseda smrt, ko je marsikak nepreviden odkritosrčnež izgubil glavo: nenadoma je zadela tudi njega nesreča.

Bilo je poletnega dne proti koncu uradnega časa.

Uradniki in poduradniki so gledali na ure, pospravljali svoje reči in premišljevali, kaj bo za kosilo in kako bi obrnili prosto popoldne; nekateri so že gladili klobuke in prijemali za palice, ko je poklical načelnik Ponižna k sebi. Kakor bi trenil, je stal Ponižen pred njim in vprašal vdano, česa blagovoli želeti gospod svetnik. Načelnik mu je izročil neko pisanje, ki naj se prepiše. Ponižen se je globoko priklonil in začel odhajati; ne da bi se bil obrnil, seveda, zakaj to se mu je zdelo neprimerno. Odhajal je s hrbtom naprej, z glavo se je klanjal nazaj. Še nikoli pa se ni spoštljivost tako slabo splačala. Nehote in nevede je zadel Ponižen ob mizico, na kateri je stal kipec iz sadre, ki je predstavljal samega cesarja. Kipec je omahnil, padel in se razbil. Ponižen se je prestrašen ozrl.

Prebledel je in ostrmel, ko je videl, kaj je bil naredil. Oči so mu stopale iz obraza, lasje so se mu ježili in nobena beseda se ni mogla izviti iz stisnjenih prsi.

»Za božjo voljo, kaj bo pa zdaj!« je zaječal čez dolgo časa in začel pobirati kose.

»Oh, nič hudega,« se je nasmehnil gospod svetnik.

»Kar pustite! Saj niste storili nalašč.«

»Gotovo ne, gospod svetnik,« je hitel Ponižen; »verjemite pošteni besedi! Kako bi mogel kaj takšnega storiti! Nikoli še nisem ne govoril ne storil, da, še mislil ne, kar bi bilo proti veri ali nravnosti ali domoljubju.«

Vzdignil je desnico in tri prste:

»Prisegam, da nisem storil tega zločina nalašč, da se je zgodila samo nesreča proti moji volji in vednosti.«

»Oh, saj verjamem,« je meril svetnik razburjenega moža.

»A jaz nočem, da bi mi vi, gospod svetnik, kar tako verjeli. Vzemite me na prisego, prosim vas, gospod svetnik.«

»Čemu, čemu, gospod Ponižen? To bi se bilo lahko vsakemu pripetilo. Saj ni posebne škode.«

»Škodo povrnem jaz,« je dejal odločno Ponižen. »Od plače prihodnjega mesca naj se mi odtegne.«

»Nobenega krajcarja, gospod Ponižen! To pride na upravne stroške. Koliko se drugih stvari obrabi ali pokvari!«

»Ali ne bo imelo to kakšnih posledic zame ali celo za vas, gospod svetnik?« je vprašal boječe Ponižen.

»Lepo vas prosim, kakšne posledice!«

»Jaz mislim namreč, če bi kdo zvedel in naznanil. Koliko je hudobnih ljudi, ki podtikajo tudi poštenjakom hudobne namene!«

»Bodite brez skrbi!«

»Torej prosim, lepo prosim, gospod svetnik, ne zamerite, da se je moji nerodnosti kaj takšnega pripetilo! Spomnite se tudi, da imam ženo in otroke, ki so pri tej nesreči popolnoma nedolžni! Saj niti ne slutijo, kaj je njih oče storil.«

»Ne govorite tako čudno, gospod Ponižen!« mu je segel svetnik v besedo. »To ni vse vkup nič. Oddajte koncept pisarju, preden odide, in zdravi!«

Ponižen je šel in skrb je šla z njim. Razmišljen je opravil svoj posel in koračil počasi proti domu.

»Saj to res ni nič,« se je hrabril gredoč.

»Sam gospod načelnik je rekel, da ni nič. Vsaj meni se dozdeva, da je tako rekel. Priseči seveda ne bi mogel; ampak nekaj podobnega je rekel, to vem, in to je tudi naravno. Kdo bi mogel zameriti? Človek, neroden, ampak pošten človek sune brez vsakega hudobnega namena, po sami nesreči ob mizo in prevrne, kar je gori. Ali je videl, kaj je gori? Nič ni videl, in kdor bi ga dolžil, bi lagal in obrekoval. Seveda se dobe taki ljudje. Kriva je pravzaprav ta čudna navada, da moramo ritensko odhajati. Posebno modra se mi ne zdi ta navada; toda navada je; jaz je nisem vpeljal in je ne bom odpravil. Kak otrok bi tudi lahko sunil ob mizo; ali ga bomo zato obesili? Naključje nima oči in nesreča ne izbira; kogar doleti, je siromak, pomilovanja vreden, a nikakor ne kazni.«

Prav slabe volje je prišel Ponižen domov. Na mizi je stalo kosilo in okrog mize trije otroci, ki so ga veselo pozdravili. Najstarejši je začel pripovedovati, da je dobil v šoli enojko v računstvu, drugi, da je prinesel domov mleka in da ni ubil posode, in najmlajši, ki je komaj še govoril, je hotel tudi nekaj povedati. Vsem trem se je pretrgala beseda, ko jim ni odzdravilo očetovo oko izpod mračnega čela. Soproga, ki je vzela možu klobuk in palico iz rok, je spoznala, da mu nekaj ni prav; a ker je vedela, da ne govori rad doma o uradnih zadevah, ga ni popraševala; ukazala je otrokom, da naj puste očeta pri miru, ker je danes hud.

»Ata hud,« je ponovil tiho najmlajši sinček Mirko in preplašen povesil ročice, ki so objemale očetovo koleno.

Lezel je počasi na stol in zamišljen požrl sline.

Oče je molčal; zato je molčala tudi vsa družina. Hitro so pokosili, in komaj je dejal oče žlico iz rok, je vstal, oblekel boljšo suknjo, vzel palico in klobuk in se poslovil s suhimi besedami, da ga do večera ne bo domov. Družina se je žalostno spogledala in starejša otroka sta vzela molče svoje delo v roke. Mirko pa je izpraševal mater, zakaj je ata hud, ko je bil Mirko vendar ves čas priden.

Gospod Ponižen je bežal iz mesta, da bi ušel mislim, ki so silile vanj kakor skušnjave vročekrvne mladosti; siromak, ki ni vedel, da jim ravno v samoti ne uide, da je treba v takih stiskah zbežati med ljudi, v druščino, vzeti deset opravil v roke, in naj bodo še tako nepotrebna; samo iz samote, iz brezdelja ven! Ponižen je zaman odganjal hude misli. Naskok je bil vedno silnejši, odporne sile so popuščale, se začele pogajati, naposled so se vdale.

Ponižen je bridko spoznal, da razlogi, s katerimi se je bil miril, ne drže, da slepi z njimi samega sebe in da je zagrešil nič več in nič manj kot razžaljenje veličanstva; ne v mislih — za misli še ni postavljena kazen — ne v besedah, kar se že ostro kaznuje, ampak v dejanju, grozen, neodpusten zločin tudi za navadnega, neukega človeka, kaj šele za izobraženca ali celo za cesarskega uradnika, ki je postavljen, da brani pravico in zakon! Kako ga je obšla vročina, ko je hitel po ulicah, kako mu je silila kri v glavo, kako mu je utripalo srce! Treba bo korenito premisliti, kaj mu je začeti.

Ponižen je zavil v gozd in se obrnil na samotno pot, da bi ne srečal kakšnega znanca in da bi ga ne motili ljudje. Prevzemalo ga je grenko čustvo preganjane, onemogle nedolžnosti, ko je premišljeval, kako nezasluženo ga je zadela nesreča. Če bi Boga kdo tako razžalil, je pomislil, tako nevede in nehote, Bog bi mu ne zameril.

Bog je pač dober, ljudje pa niso. In če Boga tudi v resnici razžališ, kako rad ti odpusti, če se skesaš! Tukaj ne pomaga nobeno kesanje; za zločinom pride kazen, kakor udari grom za bliskom. Tudi cesar bi mu tega žaljenja ne zameril; saj moli vsak dan: Odpusti nam naše dolge! Ta zakon, ki ga ni postavilo trdo srce na eni strani, ampak preračunano hlapčevstvo, skoraj malikovavstvo na drugi strani, bi se moral omiliti. Seveda, zakon je zakon, in se mora spoštovati, ampak če ga kdo prekorači brez hudobnega namena, se mora to v poštev vzeti.

»Jaz sem ga prekoračil brez hudobnega namena; Bog mi je priča; da, Bog. Toda kaj mi to pomaga, ko se zahtevajo za priče ljudje; in teh prič jaz nimam. Jaz nisem storil krivice; jaz jo trpim, in pravo razžaljenje veličanstva je krivica, ki se stori cesarjevemu imenu, kakor so krivice, božjemu imenu prizadete, bogokletstva.«

Prišlo je Ponižnu na misel, da bi šel k svojemu načelniku in ga prosil še enkrat, naj se ga usmili, naj ne naznani njegovega zločina, katerega se tako bridko kesa; naj se usmili vsaj nedolžne rodbine.

»Hudoben ni načelnik,« je utemeljeval Ponižen svojo namero, »ve pa tudi, kako zvesto sem jaz služil že dvajset let, brez vsake nezadovoljnosti, brez mrmranja, slepo pokoren vsakemu ukazu, prepričan, da je vsak ukaz dobro premišljen in trdno utemeljen, kar je bila večkrat težka žrtev. Obljubil bom tudi, da bom v prihodnje še vestneje opravljal svojo službo in da ostanem gospodu svetniku hvaležen do konca svojih dni, če se me usmili, izkaže meni dobroto in sebi prihrani pota na sodišče in policijo in sitno pričevanje. Koristi vsaj ne bo imel nobene, če mene ustrele; ta ali oni, ki mene pozna, mu bo morebiti celo zameril, če se me ne usmili, ne sicer v besedah in javno zameril, zakaj to je prepovedano in nevarno, ampak v svojem srcu. Njemu torej pravzaprav kaže, da me usliši.«

Uverjen, da ga bo načelnik uslišal, se je obrnil Ponižen in hitel po isti poti nazaj proti mestu. Kmalu pa ga je ustavilo preudarjanje, kako more on, tako vesten uradnik, misliti, da ni gospod načelnik vsaj tudi enako vesten. Če je pa vesten, mora storiti svojo dolžnost, in ta mu nalaga, da ovadi zločin. Če bi ga pa tudi ne silila gola vestnost, ga mora prisiliti ozir na svojo varnost, ljubezen do samega sebe. Sebi je vsak najbližji, in stvar se ne da prikriti. Kip je razbit; sluga, ki pospravlja, je videl kose in spoznal, kaj se je zgodilo. Česar ne ovadi načelnik, bo ovadil sluga, in kazni zapadeta on in načelnik, eden, ker je storil, drugi, ker ni ovadil, tako da njemu nič ne pomaga, naj bo načelnik še tako dober in usmiljen. Toda ali je res tako dober? Kdo mu vidi v srce? Kako porogljivo se je nasmehnil, kako žaljivo tolažil ob nezgodi, češ, storil bom, kar zahteva dolžnost in korist; lepa beseda pa ne stane nič; tudi obsojencu se dá pred usmrtitvijo dobra večerja. Oh, en hip nesreče izuči človeka bolje ko dvajset let sreče, in kdor ljudi dobro sodi, jih ne pozna.

Ko se je Ponižen prepričal, da bi zaman ponovil prošnjo, se mu je vzdignil moški ponos. Obrnil se je nazaj v gozd in pljunil tako rekoč pred načelnika.

»Kaj! Jaz naj bi se poniževal? Pred takim človekom, takim samopridnim, brezsrčnim ovaduhom? Sram ga bodi! Visoko nad srečnim lopovom stoji nesrečni poštenjak in ne bo pokleknil predenj, če je količkaj moža, in toliko moža sem jaz še vedno kljub vsem načelnikom tega sveta. Ah, kako bi pasel hudobnež zlorade oči na črvu, ki se zvija pred njim, na onemogli žrtvi strupenega žela! Kako ga sovražim, tega sladkega hinavca!«

Iz sovražne jeze so mu rasle maščevalne misli.

»Kaj! Jaz, nedolžna žrtev neumnega naključja, naj poginem in nesreča naj pade na vso mojo rodbino: on, ovaduh in morivec, pa naj živi? On naj se ponaša z odlikovanjem, ki mu ga bo prinesel umor? Ali je to namen zakona, tak naš družabni red? Če zakon ne ščiti poštenjaka, če ga izroča na milost in nemilost hudobnežem, ne preostane drugega kot silobran. On mi streže po življenju; jaz imam pravico, da se branim. Hujšega kot smrt se mi ne more primeriti, in ta je zame že zapečatena. Naj umrje še on!«

Divje se je zabliskalo Ponižnu oko in pesti so se krčevito stisnile. Spet se je obrnil proti mestu, da bi izvršil svoj naklep. Toda kako? To vprašanje mu je stopilo pred razdvojeno dušo in mu ustavilo hitri korak. Ovire so bile velike. Načelnik ni bil vedno sam; vrhu tega je bil močan človek. In kako bo zdaj oprezen in sumljiv, ko sluti, kaj ga čaka! Gotovo ima pripravljenih par zaupnikov za vsak primer. Težko mu bo priti do živega. Poskus bi se utegnil ponesrečiti.

Te težkoče so Ponižna toliko streznile, da je začel dvomiti, ali bi bilo sploh pametno umoriti načelnika. Iz tega dvoma pa se je spet začul glas vesti, ki ga je bila prej jeza prekričala. Ponižen se je zgrozil pred svojo namero. On, nedolžni trpin nezakrivljene nesreče, bi postal res zločinec pred Bogom in pred ljudmi.

Če bo trpel po nedolžnem, ne bo sicer nihče ganil prsta zanj, a miloval ga bo ta in oni; pomilovanje je dober kup, pomoč pa stane. Če se pa pregreši, se bodo zgražali nad njim vsi in mu privoščili kazen. In potem, njemu se smili družina, žena in otroci; ali načelnik nima rodbine, ki jo tudi ljubi? In če se je načelnik pregrešil, njegova žena in otroci so nedolžni.

Ali naj Ponižen s svojo maščevalnostjo nakoplje nesrečo nedolžnim ljudem? Bog ne daj! In kakšen uradnik bi bil ta, ki bi se toliko spozabil, da bi vzdignil roko na svojega načelnika in prekršil božjo in človeško postavo!

Tako hudo je postalo Ponižnu pri srcu, da bi bil najrajši pokleknil pred načelnikom in ga prosil odpuščanja, da se je vdal tako zločinskim mislim.

»Sam sem se pregrešil, sam hočem trpeti,« je sklenil in se začel poslavljati od tega sveta.

Svet pa mu je začel odkrivati svojo krasoto in mu greniti slovo. Kako ljubko so mu greli srce sončni žarki, ki so trepetali ob gibkem listju! Temni gozd, pisano polje, zeleni travniki, prijazni griči z belimi cerkvicami in ob robu obzorja veličastne gore, oh, kako sladke, kako trdne vezi tega sveta! Dokler ne bije ura ločitve, nima človek oči za to, kar gleda dan na dan, kakor ne čuti ne zdravja ne življenja, dokler je zdrav in mlad. Zanj je prišel čas ločitve. Da ga je načelnik ovadil, o tem ni več dvomil; samo to je ugibal, ali ga je ovadil takoj po zločinu ali je šel prej še kosit. Verjetno se mu je zdelo, da je napravil ovadbo takoj, zato da je imel doma pri kosilu mir. Sestavil se je torej zapisnik; dvigne se obtožba in kmalu pridejo biriči ponj; najbrž ponoči, ko ga gotovo dobe doma in da ne bo hrupa. Oh, kako se bo prestrašila žena, kako bodo jokali otroci! In on jih ne bo mogel, ne bo smel tolažiti. Da bi le tudi njih ne zaprli kot osumljenih istega zločina! Preiskali bodo potem vse stanovanje, prebrskali vse omare. No, hvala Bogu, našli ne bodo krivega nič kakor ne v nobenem kotičku njegove duše, v nobenem predalu njegovega življenja noter do zadnjega nesrečnega, usodnega trenutka. Tako se trudi ubogi človek in leze kvišku naprej, vedno naprej; usoda pa ga od strani porogljivo gleda in škodoželjno čaka, kdaj pripleza siromak tako visoko, da ga padec ubije, in takrat mu podstavi nogo. Tako pogubi človeka za vso večnost en sam smrtni greh na koncu dolgega poštenega življenja. A ta krivda mora biti premišljena in hotena, kar njegova ni. Toda kdo mu bo verjel in kako naj se zagovarja? Ali naj reče, da mu je bila naravnost past nastavljena? Kipec, ki se komaj drži v ravnotežju, se vendar ne postavlja na mizo, ob katero se mora zadeti vsaka stranka. Kdor tako slabo zavaruje tako sobo, kaže malo spoštovanja do tistega, ki ga podoba predstavlja.

Tega bi morali kaznovati, če že mora biti kazen, ne nesrečne žrtve tuje malomarnosti. Toda kaj pomaga druge dolžiti, ko sebe ne opereš!

»Kam sem zašel?« se je prestrašil Ponižen, ko se je spet oglasila vest.

»Ali naj si pred smrtjo še greh nakopljem? Ali ni bolje, da umrjem nedolžen? Nič se ne da pomagati, nič. Obtožba bo hkrati obsodba. Čista vest, brezmadežno življenje, vestno službovanje, vse bo brez pomena. Kadar nas toži sedanjost, ne reši naše bodočnosti nobeno sklicevanje na preteklost. Poslali mi bodo duhovnika, ki me bo tolažil, da je to volja božja, da naj priznam v srcu, da sem s svojimi grehi še hujšo kazen zaslužil, in naj pomislim, koliko nedolžnih ljudi pomrje na bojišču. Peljali me bodo skozi mesto vojaki z nabitimi puškami in nasajenimi bajoneti in ljudje se bodo zgrinjali od vseh strani, da si napasejo radovedne oči, veseli, da niso na mojem mestu. Opozarjali bodo drug drugega, kako se držim, in prijetno razdraženi me bodo spremljali, dokler bodo smeli. Oh, da bi le moje žene in katerega mojih otrok ne zanesel neusmiljeni slučaj na mojo zadnjo pot! Na morišču bo jama že izkopana. Prednjo me bodo postavili in mi zavezali oči. Oh, takrat bom od strahu in bridkosti najbrž že na pol mrtev in vojaškega povelja za strel morebiti še slišal ne bom. Bogve kakšen je prehod s tega na oni svet? Čutenje bo seveda prenehalo; zavednost pa morda ne, kvečjemu za nekaj trenutij; a kmalu se bom spet zavedel, da sem isti človek, samo brez telesa. Potem pride sodba.«

— Te se Ponižen ni tolikanj bal, prepričan, da je Bog bolj usmiljen kot ljudje; kazen se mu bo morda celo zaračunala za zadoščenje. Poprosil pa bo ljubega Boga, naj mu dovoli, da bo kot dober varuh vodil svoje uboge otroke po poti življenja, jih navdajal z dobrimi mislimi, odganjal hude želje in budil v tujih srcih ljubezen in usmiljenje zanje.

Večerni hlad ga je predramil iz teh sanj in mu zbudil misel, da se mora posloviti od svojih dragih. To mu bodo menda vendar dovolili, da poljubi še enkrat svoje otroke. A hiteti bo treba. Najbrž ga iščejo in so bili že tudi na domu; a ker ga tam niso našli, so se razšli po mestu za njim. Če ga dobe zunaj, ne bo nikoli več videl svoje ljube družine. Torej hitro domov; ampak oprezno, previdno!

Ozrl se je okrog sebe in se spustil po zapuščeni stezi z griča in potem po ovinkih proti mestu. Skozi mesto je hitel po tisti strani ulic, kjer je hodilo najmanj ljudi in kjer je bilo temnejše, in ostro je pazil, da ne bi srečal orožnika ali policaja. S strahom pa ga je navdala zavest, koliko je poleg javnih tudi skrivnih policajev, ki opazujejo in prisluškujejo po vseh oglih, ki se vrivajo v vse družbe in kroge, s katerimi občujejo ljudje nevede kot z iskrenimi prijatelji, ki nastavljajo zanke in mreže po vseh kotih in preže na nedolžne žrtve zaupljive neprevidnosti.

Oj, ti ubogi človeški rod, ki jih moraš sam proti sebi zdrževati!

Ko se je bil mož približal svojemu domu, je s strahom zapazil, da mu prihajata dva gospoda nasproti.

»Mene čakata,« si je dejal tiho in se urno obrnil. Ni se upal ozreti, dokler ni prišel v drugo ulico. Zdaj je začel spet počasneje hoditi, in ko ga je bilo tavanje utrudilo, se je napotil spet od druge strani proti domu. Gospoda sta se še sprehajala po njegovi ulici.

»Kam pa čem bežati?« si je dejal Ponižen obupan. »Saj me bodo povsod dobili, in čim bolj se skrivam, tem huje bo za mojo rodbino, ki jo bodo osumili, da mene prikriva. Še ženo bodo zaprli zaradi mene. Ali naj še njo pahnem v nesrečo?«

Obupno odločen je stopil naprej, nagubančil čelo in osorno vprašal, če gospoda njega iščeta. Sprehajavca sta se spogledala, se nasmehnila in odkimala.

»Čemu tajiti?« je silil Ponižen. »Povejta naravnost! Jaz se nič ne bojim.«

»Naju se tudi ni treba bati,« je dejal eden in se namuzal; »sploh pa nisem tako srečen, da bi vas poznal.«

»Kaj! Vi se hočete iz mene še norca delati?« se je razjezil Ponižen.

»Storita svojo dolžnost, rogati se pa ni treba. Ali mislita, da vaju ne poznam, policijska zaupnika?«

»Midva policijska zaupnika!?« je zrojil drugi. »To je razžaljenje. Prekličite ali pa pojdemo na sodišče!«

»Kamor hočete!« je vpil Ponižen ves iz sebe, »kamor hočete! Pravične kazni se nič ne bojim; ampak da bi se mi kdo vrhu tega še rogal, ne in stokrat ne, in če pride stotisoč policijskih zaupnikov nadme.«

Ljudje so obstajali in poslušali; tudi Ponižnovo soprogo, ki je doma s težkim srcem čakala moža, je priklical znani glas. Prihitela je, prijela moža za roko, ga mirila in spravljala domov.

»Tine, Tine, miruj!« mu je prigovarjala. »Kaj ti je vendar?«

»Kaj mi je?« je kričal Ponižen in stiskal pesti. »Tadva me čakata, da bi me prijela. Prav, jaz se nič ne branim; ampak smešiti se ne dam, smešiti ne!«

»Kdo pa vas je smešil?« je ugovarjal eden izmed gospodov.

»In midva da bi bila vas čakala? Preneumno! Gospodu se meša.«

S težkim trudom je odpeljala soproga srditega moža, ki se je vso pot obračal nazaj in psoval in grozil s pestmi. Doma so čakali otroci lačni, kdaj pride oče, da bi večerjali.

»Jejte! Jaz ne bom,« je dejal Ponižen in sedel na divan ter podprl glavo s komolci. Vse telo mu je drhtelo od razburjenja in oči so mu gledale srepo, čudno, kakor v drug svet. Žena ga je prosila, naj sede k njim za mizo; a zavrnil jo je tako osorno, da si noben otrok ni upal črhniti besedice. Samo najmlajši, Mirko, je rekel polglasno, kako čudno ata gleda.

Tiho so večerjali, vsi pobiti, se spogledovali in požirali sline. Mirko je lahno ihtel, ker mu je bilo hudo, da se oče ne meni zanj, da ga ne vzame v naročje, ne pogladi po laseh in ne vpraša, če je bil priden. Po večerji se je počasi približal očetu, se naslonil na njegova kolena in ga pogledal s svojimi milimi očmi v obraz.

»Ne tako gledati, ata, ne tako gledati!« je zaihtel.

Ponižen je molčal in zrl naprej v neznano daljavo.

»Kaj pa imaš vendar?« ga je vprašala prestrašena soproga.

»Kaj imam!« je dejal s čudnim, neznanim glasom Ponižen in umolknil. Čez nekaj časa se je zasmejal, a tako bedasto, da so otroci prepadli in je soprogo groza obšla; potem pa si je zakril obraz z rokami in začel ihteti.

»Ata, ata, nikar ne jokajte!« so zakričali otroci in udarili v glasen jok. Stisnili so se k njemu in mu skušali odtrgati roke z obraza.

»Govôri vendar!« je prosila žena v srčni stiski. »Ali se je v uradu kaj zgodilo, ali ti gre ta prepir po glavi? Kaj je vendar?«

»Izgubljen sem, izgubljen!« je tarnal mož. »Zame ni rešitve.« Govoril je sam zase, kakor da nihče ne posluša. »Ubežal bi morda še, a z begom pogubim svoje ljudi. Tako se jih bodo morda vendar usmilili, da dobe pokojnino in vzgojnino. Ali pa tudi ne; saj mislijo nekateri, da ni za tak zločin, kakršen je moj, nobena kazen zadosti ostra. Drugi pa se boje, da se jim bo milosrčnost v greh štela, tako da ni upati usmiljenja. Siromaki bodo vsi. Jaz sem jih pahnil v nesrečo. Mirko se mi posebno smili. Če bi vedeli, da nisem storil nalašč, kar sem storil, bi mi odpustili; a kdo bo meni verjel? Obsodili me bodo, umrl bom, in kdor poreče, da so me obesili ali ustrelili po krivem, bo kaznovan. Kogar sodišče obsodi, ta postane krivec, in če te ustrele, si bil zločinec.«

Ženo in otroke je stresala groza, ko so poslušali to govorjenje, in kaj bi še storili, niso vedeli, ko je bil oče gluh za vse njih besede in prošnje.

V pritličju so zaškripala hišna vrata.

»Zdajle gredo,« je skočil Ponižen pokonci in zbežal skozi kuhinjo iz stanovanja.

Na hodniku ga je zadržala žena in ga rotila, naj ne beži v temno noč.

»Ali naj me tukaj dobe?« se je trgal mož iz njenih rok.

»Ata, ata, ostanite, ne hodite od nas!« so prosili otroci.

»Vsaj svojih otrok se usmili!« je kričala žena.

»Svojih otrok se usmili,« je mrmral za njo Ponižen in se dal spet odvesti v stanovanje. Sedel je na divan, uprl plašne oči v vrata in vlekel na ušesa.

»Saj vidiš in slišiš, da ni nič. Kaj se vendar bojiš?« je mirila žena.

»Tiho! Poslušaj!« je dejal mož skrivnostno in na pol vstal, kakor pripravljen, da zbeži. »Ustrelili me bodo.«

»Oh, kaj si domišljuješ!« je zdihnila žena. »Nedolžnih ljudi vendar ne streljajo, in ti nisi ničesar zakrivil.«

»Ustrelili me bodo,« je mrmral Ponižen in hitro, da je beseda besedo pobijala, in kakor sam sebi je pripovedoval, da je zagrešil strašen zločin, za kakršnega ni odpuščanja, in da je neumno misliti, da bo mogel ubežati roki pravice.

»Oh, kaj to premišljuješ!« ga je ustavila žena. »Nocoj si ves zmešan; spanje te bo pomirilo; spat pojdi!«

Kakor brez volje je Ponižen počasi vstal, se začel slačiti, legel v posteljo in kmalu zaspal. Otroci so se plaho stiskali k materi, ki je bila v groznih skrbeh in si ni vedela razložiti čudnega vedenja. Res je bil mož zaradi uradnih sitnosti večkrat nataknjen, a takšnega še ni videla nikoli in sklenila je, da pojde navsezgodaj povprašat njegovega načelnika, kaj se je zgodilo. Družina je tiho molila za zdravje ljubega očeta in otročje glasove je trgalo ihtenje. Oče pa se je nemiren obračal v postelji, blebetal čudne besede o razžaljenju veličanstva, o vojnem sodišču, o smrti. Naenkrat se je sklonil pokonci in pogledal zmešano s širokimi, plašnimi očmi proti vratom temne sobe.

»Tine, Tine, kaj pa je? Saj ni nič,« ga je začela pogovarjati žena in ga skušala spet spraviti pod odejo.

»Štiri puške, štiri cevi name namerjene, tam, tam,« je kričal mož in kazal proti vratom in z njim so kričali prestrašeni otroci.

»Nikjer ni nič. Glej, jaz sem tukaj in tvoji otroci in tvoj Mirko,« je mirila žena in objemala moža.

Ponižen se je čudno nasmehnil, nekaj zamrmral in spet legel. Zdaj je spal nekaj časa mirneje in družina se je spravila k počitku. Otroci so še v spanju poihtevali; mati pa ni mogla zaspati od bridkih skrbi, kaj to pomeni.

Da bi odgnala groznejše slutnje, se je skušala uveriti, da so pač tudi njenega moža kakor toliko drugih mehkih src pretresle nečloveške grozote vojnega časa, in tolažila jo je nada, da bo spanje pomirilo razburjenega duha.

Opolnoči pa je planil mož iz postelje.

»Ali slišite?« je zakričal in spravil vso družino pokonci.

»Tine, Tine, zdrami se!« je skočila žena k njemu in ga dramila.

»Pst! Tiho!« je dejal mož ter vzdignil kazavec in oči. »Le poslušajte! — Zdajle,« je dodal tiho, »so na stopnicah, na hodniku, pred vrati. — O, pomagajte!« je zavpil in skočil k oknu. Žena ga je prestregla in vlekla nazaj.

»Oh, kak siromak si!« je tarnala. »Glej, vrata odprem, da se boš prepričal, da ni nikogar blizu.« Žena je naredila luč, odprla vrata v kuhinjo, stopila iz kuhinje na hodnik in se spet vračala; otroci so klicali očeta, naj gre k njim. On pa se ni menil zanje; plašno in sumljivo je opazoval, kaj počenja žena, in v smrtni grozi mu je drhtelo telo.

»Bili pa so,« je začel hitro govoriti; »z nasajenimi bajoneti so prišli. Ponoči hodijo, da človeka gotovo doma dobe; potem ga ustrele ali obesijo, skrivaj, na tihem, da ni hrupa, in svojcem strogo prepovedo, da ne smejo jokati; za vsako znamenje usmiljenja ali sočutja smrtna kazen, v božjem in v cesarjevem imenu, hahaha!«

»Tine, zdrami se!« je prosila žena. »To se ti je sanjalo. Lezi spet in zaspi!«

»Ata, jaz grem k vam v posteljo,« je prosil Mirko in ga prijel za roko. Oče ga je začudeno gledal.

»Kdo pa si ti?« je dejal.

»Oh, vidiš, da se ti še sanja,« je dejala žena. »Svojega Mirka boš vendar poznal.«

»Mirka, Mirka,« je ponavljal oče in legel v posteljo; sina pa mati ni pustila k njemu.

Mož je zaspal; žena pa je bedela in molila ob njegovi postelji in premišljevala, kaj nastane iz vsega tega in kaj bi storila, ali naj gre po svet h gospodu svetniku, moževemu načelniku, ali pa po zdravnika, ker se ji je dozdevalo, da se napoveduje vročinska bolezen. Težko je čakala dneva, in kadar se je mož preganil ali zaječal, se je sklonila čezenj in mu gledala ob brleči svetilki v krčevito stisnjeni obraz in s strahom poslušala čudno blebetanje in kako so zdaj pa zdaj zaškripali zobje.

Ko se je naposled po dolgih in težkih nočnih urah zaznal dan, je šla tiho v kuhinjo pripravljat zajtrk; a vrata je pustila odprta, da bi slišala vsak šum iz sobe, vedno pripravljena priskočiti na pomoč.

Oče je spal. Mati je zbudila oba starejša otroka, da ju pripravi za šolo, in tiho opominjala, naj ravnata oprezno, da ne prebudita bolnika. A otroka sta bila že sama tako prestrašena, da si nista upala spregovoriti nobene besede in niti ne pogledati spečega očeta. Zamišljena sta se odpravila z doma; mati pa je čakala postrežnice, da bi ji priporočila najmlajšega otroka in zbolelega moža. Mučne misli in težke slutnje so ji blodile po trudni glavi.

Oh, kakšen bo konec! Ljubi Bog daj, da bi bila res le telesna, res le vročinska bolezen! Kaj pa, če je kaj drugega, kaj hujšega, česar si do konca niti misliti ni upala.

Ko je bila strežnici naročila, kar je bilo treba, je odšla zbegana z doma, ne da bi vedela, kam bi šla najprej. Bala se je zdravnika, bala načelnika. Kakor obtoženec pred sodbo se je tresla pred zdravnikovim mnenjem; kakor bi šla tožit moža, se ji je zdelo, če bi šla h gospodu svetniku. Ko je tako preudarjala, je zagledala načelnika, ki ji je prihajal naproti. Rada bi se bila obrnila; a ni si upala, ker jo je poznal in že tudi pozdravljal. Stisnilo se ji je srce, prebledela je in kolena so se ji pošibila. V strahu, da bo omedlela, ker se ji je tema delala pred očmi, se je obrnila h klopi, ki je stala v bližini, in se zgrudila nanjo.

»Kaj pa vam je, gospa?« je pristopil načelnik, ki je videl, kako omahuje. Njej pa je tolklo srce, da ni dolgo mogla spregovoriti nobene besede. Ko se je bila nekoliko pomirila in zbrala begajoče misli, je začela med ihtenjem pripovedovati, kakšen je prišel njen mož domov, kakšna je bila noč. Načelnik je strme poslušal žalostno zgodbo; vmes pa mu je padlo v glavo, kaj bi bilo utegnilo povzročiti to čudno vedenje; a da bi bil njegov vestni, trezni Ponižen tako otročje nespameten, da bi si tako malenkost tako k srcu gnal, mu je bilo nedoumno. Potolažil je obupano ženo in se takoj z njo napotil v Ponižnovo stanovanje, preverjen, da bo ena sama beseda pomirila razburjenega čudaka.

Ko sta stopila v sobo, je sedel Ponižen na postelji in držal, globoko zamišljen, svojega Mirka na kolenu. Nič se ni ozrl, ko so se vrata odprla. Ko ga je pa načelnik zaklical po imenu, se je zganil, strepetal, spustil otroka s kolena, planil k oknu, ga odprl in skočil bi bil na ulico, da ga nista zadržala žena in načelnik. Oba sta ga mirila, tolažila, pogovarjala; on pa je gledal v tla, podrhtaval in se skušal otresti rok, ki so ga oklepale.

»Gospod Ponižen,« je dejal zdaj načelnik strogo in odločno, »kaj počenjate? Takoj z menoj v pisarno! Uradna ura!«

»Takoj, gospod svetnik,« je odgovoril polglasno Ponižen. »Oprostite, da sem se nekoliko zakasnil! Nujni posli! Kaj se hoče!«

Govoril je pametno; hitro je oblekel suknjo, vzel klobuk in palico, odprl z globokim poklonom svetniku vrata in odšel za njim. Svetnika je spreletel neprijeten mraz, ko sta se spogledala; zakaj čutil je, da ta pogled ni obrnjen vanj, ampak bogve kam. Na cesti se je Ponižen najprej oprezno in plašno ozrl na vse strani, potem pa se je bridko zakrohotal.

»Saj vem, kam me peljete,« je dejal zaupno; »dobro vem. Naj se zgodi, kar se mora zgoditi. Nastopila je oblast teme in nedolžni so v rokah hudobnežev. Kje pa so? Kje pa čakajo?«

»Kdo?« je vprašal svetnik.

»Kdo?« se je sladko nasmehnil Ponižen. »Gospod načelnik se hoče malo pošaliti. Kdo! Žandarji ali pa vojaki. Po moji sodbi bi morali biti vojaki z nabitimi puškami. In kje je kurat, vojni kurat? Ta me mora spremiti. Ali je to kak red?«

»Čemu pa vojaki ali kurat, gospod Ponižen?« je vprašal svetnik.

»Čemu? Oh, ta je pa dobra, gospod svetnik,« je kimal Ponižen. »Vi vprašate, ki ste me ovadili!«

»Jaz vas ovadil? Gospod Ponižen, premislite, kaj govorite! Vam se sanja. Zaradi česa pa naj bi vas bil ovadil?«

»Zaradi razžaljenja veličanstva,« je dejal tiho Ponižen.

»To je neumnost, gospod Ponižen,« je tolažil svetnik. »Vi ste bili vedno dober domoljub; niste nikdar ničesar zakrivili; noben živ človek vas ni ovadil.«

Ponižen se je ustavil, položil kazavec leve roke na usta, široko odprl oči in vzdignil obrvi ter nekaj časa premišljeval.

»Ne ovadil?« je vprašal rezko in glasno, tako da so začeli ljudje gledati in poslušati v veliko zadrego gospoda svetnika. »Ne ovadil? To bi bila zanikrnost od vaše strani, prelom službene prisege, kršenje uradne dolžnosti. Ha, potem pa ovadim jaz vas. E, policaj!«

»Tiho, tiho!« je miril svetnik. »Kar z menoj pojdite! Pojdeva oba na sodišče.«

Poklical je bližnjega izvoščka, se tiho z njim pomenil in sedel s Ponižnom v voz. Vozila sta se nekaj časa, ne da bi spregovorila kakšno besedo. Ponižen je bil videti utopljen v težke misli; gospod svetnik pa je preudarjal, kako bi spravil nesrečnega človeka v zavetišče, sam v strahu, da se mu bo uprl ali ga napadel.

»Kam se peljeva?« je vprašal nenadoma Ponižen in sumljivo pogledal soseda.

»Na sodišče vendar,« je dejal, nekoliko negotov, gospod svetnik.

»Na sodišče!« je ponovil ostro Ponižen in nagubančil čelo. »Ali mislite, da jaz norim; da ne vem, da je v štiriindvajsetih urah sodba, obsodba in smrt?«

»Ampak priziv je še odprt, priziv,« je miril svetnik.

»Saj zdaj ni priziva,« je poudarjal Ponižen.

»Je že spet dovoljen,« je dejal svetnik. »Toliko smo zdaj na boljšem.«

»Mnogo ni,« je modroval Ponižen. »Dosmrtna ječa; živ pokopan. Življenja mi ne ostane nič.«

»Upanje vam ostane. Vsako leto pridejo pomiloščenja. Morda doleti v kratkem času tudi vas.«

»Ali mislite? No seveda. Torej še ni odločeno, da bom ustreljen?«

»Nikakor ne; zvedela bova pa kmalu.«

»No, prav. Ali veste, kaj sem prav resno namerjal? Gotovo ne veste. Nekaj smešnega. Zadaviti sem hotel tistega, ki je mene v nesrečo spravil. Takole bi ga prijel za vrat.«

Ponižen se je zlobno zasmejal in segel načelniku pod vrat. Ta ga je prijel za roko, stisnil brado k prsim, vzdignil rame in se odmaknil.

»Tako bi poginila oba,« je nadaljeval Ponižen in silil z roko pod vrat. »Stisnil bi ga, da bi mu stopile oči iz glave. Ta lopov mi je nastavil past, kjer sem se ujel, in potem me še ovadi in zatoži.«

Načelnik je držal krčevito Ponižnovo roko; mrzel pot mu je stal na obrazu in brezkončna se mu je zdela vožnja.

»Kaj bi se mi pa moglo zgoditi?« je govoril Ponižen sam zase. »Dvakrat ne more nihče umreti.«

»Ampak pomiloščenje je potem izključeno,« je dejal v srčni stiski načelnik, »in vaša žena bi ne dobila nobene vdovščine, vaši otroci nobene vzgojnine; in na te se morate ozirati, če imate količkaj srca. In če imate še kaj vesti, morate pomisliti, kakšen greh bi si nakopali z umorom. Zdaj ste pred Bogom nedolžni in vaša duša bi šla najbrž naravnost v nebesa. Kam pa po takšnem zločinu! Pomislite!«

»To je res,« je poprijel Ponižen in povesil roko.

»Na dušo je treba misliti. Večnost bo dolga.« »Na otroke in ženo mora pa pošten mož in oče tudi misliti.«

»To je tudi res,« je dejal zamolklo Ponižen, si pokril obraz z rokami in začel pritajeno ihteti. »Oh, storite z menoj, kar hočete; samo moje žene in otrok se usmilite! Oh, moj Mirko, kaj ti je storil tvoj hudobni oče, v kakšno nesrečo te je pahnil, nedolžnega siromaka, kak spomin ti je zapustil! Zdaj boš jokal za njim; ko odrasteš, ga boš preklinjal.«

Globoko si je oddahnil načelnik, ko je pripeljal siromaka na Studenec. Nekaj zaupnih besed je spregovoril z zdravnikom, ki se je važno obrnil proti Ponižnu in mu slovesno rekel:

»Gospod Ponižen, dobil sem poročilo, da ste pomiloščeni. Smrtna kazen se vam je z ozirom na vaše službovanje brez graje in madeža spregledala; ampak nekaj časa ostanete pri nas internirani.«

»Ali vidite?« je prikimal Ponižen in zmagoslavno pogledal načelnika. »Ali nisem vedno trdil, da je cesar dober? Ampak on ne ve, kaj vse se počenja v njegovem imenu.«

Mirno se je dal prepeljati v blaznico in tam živi najbrž še zdaj in premišljuje, vdan v svojo usodo, svoj zločin in svoje pomiloščenje; njegova družina strada kakor toliko drugih.