Odzdravljena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ozdravljena.
Anonimno
Izdano: Domoljub 19. december 1889 (2/24), 230—234
Viri: dLib 24
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pri odprtem oknu sedi mlada mati. Hiti vrteti šivanko med prsti, z desno nogo pa ziblje zibel na tleh. Zdaj ji obtičé oči na šivanji, zdaj na zibeli, zdaj zopet na mimogredočem človeku. Časih tudi izpusti iz ust kake glasove, kakor:


Aja — tutaja,
Tonček pa aja ...

A to le takrat, kadar dete začne ihteti. Kdo bi je imel vedno v naročji, ko je toliko dela?

A vendar ti glasovi mlade matere niso bili veseli. Kolikorkrat so se ji oči ustavile na zibelki, vselej je povesila glavo in mrak se ji je vlegel na obraz. Kaj pa še le ustnice! Nikdar se niso nasmejale otročjemu obrazku. Kako dobro dé otroku materin nasmeh! Ali Tonček ne vidi smejočih se ustnic materinih. Ni jih mogel. Dete je oslepelo. Odtod materina otožnost.

Ali mati ne obupa. Prosila je, molila je, zdihovala je, upala je.

Nesla je dete k okrajnemu zdravniku. Poskušal je mnogo; ali nazadnje je dejal, da je otrokova očesna bolezen neozdravljiva.

Mati pa je le upala. Oh, če mi nikdo ne more pomagati, Mati božja bo pomagala.

Tako je mislila, tako je upala, tako je prosila Žerávka.

Ali misel ni postala beseda, beseda ne dejanje.

Vsi so pomilovali Žerávča, a pomagati jima niso mogli.

In vendar! Marija bode pomagala.

»Tone, veš kaj, pojmo na božjo pot k Materi božji dobrega svèta. Ne morem si misliti, da nama ona ne bo pomagala.«

»Le, Reza!« odgovori Žerávec svoji ženi.

* * *

Žerávec je bil delavec, ki je hodil delat v »fužine« Ko si je prihranil toliko denarja, da se je upal preživiti sebe in družino, oženil se je. Sezidal je malo hišico tam ob robu bližnjega gozda, prikupil dve njivici in Reza mu je prinesla k hiši malo kravico in delavne roke. Bila je šivilja.

Zdaj mu ni bilo treba hoditi v »fužine«. Nekaj je imel dela doma, nekaj pa je hodil sosedom v »dnino«. Žerávca (tako so ga klicali po očetu) najel je vsak rad, ker je bil priden in zanesljiv delavec. Kar pa mu je preostajalo časa, rezljal je iz lesa kipe svetnikov in druge take podobe, kar ga je veselilo že od mladih nog.

Bog jima je dal jedinca. Ali Tonček je bil slep in to je grenilo Žerávcema ure življenja. Vesela sta bila sicer malega Tončka, ali vendar je bilo to veselje pomešano z grenkim žolčem. Slep biti — to je hudó. Sam biti — že gre, ali sam biti in slep biti — gre težko.

Toda Žerávca se odpravita na božjo pot k Materi dobrega svèta. Nihče ne vé svetovati — Marija bode svetovala.

V torbico kruha in suhih hrušek, v kočijico pa Tončka in — hajd na pot.

Daleč je, daleč, ali tako lahko se je hodilo — še laže pa peljalo. Saj so šli k Materi božji dobrega svèta.

Že se vidi cerkvica. Kmalu se bode videla milostljiva Mati božja ...

Na tleh pred oltarjem kleči mlada mati z detetom v naročji. Na oltarji sedi na tronu Mati božja z Jezuškom v naročji. Zadaj za mlado materjo kleči mož v iskreni pobožnosti. In žena moli tako zaupljivo:

Oh, Mati božja Marija, moja jedina tolažba! Usmili se mene, uboge revice! Vém, da nisem vredna, biti Tvoja hči. Grešnica sem. Toda Ti si pribežališče grešnikov. Ne zaslužim biti uslišana. Toda Ti si Mati usmiljena, devica modra, Ti mi svetuj, Ti me razsvetli. Ne prosim Te čudeža, prosim Te le dobrega svèta za moje slepo dete ... O Marija, Tvoje ime bodi češčeno, moja prošnja bodi uslišana ... Oh, saj vém, da me bodeš uslišala, prepričana sem, da me uslišiš! ...

Tako je molila in prosila poluglasno mlada žena. Mož se je sklenil ž njenimi besedami.

Bilo je to že na večer. Nekak skrivnosten mrak se je razgrinjal po cerkvici. Še sta šla trikrat božjepotnika po golih kolenih okrog oltarja in vsakikrat se je čul v nabiralnici cvenk darilca, ki je klical usmiljenje z oltarja. — Zadaj v mraku pa je stala še druga možka podoba. Zamišljeno je zrla v imenovana božjepotnika. Ko se ta dva umakneta iz cerkvice, stopi za njima tista možka podoba. Bil je to človek visoke postave in modrega obraza.

Prijazno popraša Žerávko, zakaj je prosila tako prisrčno Mater božjo. Žena mu razloži svojo težavo.

Jaz sicer ne verujem v Mater božjo, toda pomagati vama hočem, kar morem.

Tako odgovori naposled neznani tujec.

Ženi z detetom pa se veselja zažari obraz.

»Oh, saj sem vedela, da bo Marija pomagala,« obrne se polna veselja do svojega moža. Tako zaupanje je imela do Matere božje. Mož pa nekako začudeno gleda neznanega tujca.

»Prinesite mi dete jutri v óno-le gostilno, koder stanujem.« Tako deje še neznanec in odide v gostilno.

Žerávca odideta za njim. V gostilni izvesta, da je neznani tujec neki viši zdravnik, ki sloví daleč kot izvedenec in učenjak. Zdaj je na popotovanji in se je ustavil tukaj za nekaj časa, ker se ta kraj odlikuje po svoji lepoti, zdravem podnebji in zanimivi zgodovini.

Zdravnik si drugo jutro ukaže prinesti slepo dete v svojo sobo. Nekoliko opazovaje, spozná takoj, da so oči otrokove ozdravljive. Pové torej Žerávcema, da bode poskusil otroka operirati (ozdraviti).

Naroči si posebno sobo. Vsa okna so se morala trdo zapreti in zadelati, da je bila popolna tema v sobi. Žerávec drži otroka v naročji, óna pa drži glavo. Zdravnik pripravi svoja orodja (nožke, škarjice itd.) in reče: »Zdaj pa pri miru!« Kako je zbijalo takrat v srci očetovem, kako še le tolklo v srci materinem! »Cek, cek!« je dejalo nekaj dvakrat in — delo je bilo končano. Pa kako?

»Čestitam vam! Dete je zdravo!« reče zdravnik Žerávcu in mu podá roko.

Kdo bi mogel popisati veselje in hvaležnost Žerávcev? Samega ginjenja nista mogla priti do besede. Dete je sicer jokalo in ihtelo, a ko mu zdravnik opere oči, zaspalo je naposled.

»Oh, saj sem vedela, da bode Mati božja pomagala,« ponavlja ginjena žena.

Zdravnik še naroči, kako morata ravnati kake tri tedne z detetom in jima zatrdi, da bodo dete v jednem mesecu imelo popolnoma zdrave oči. Potem odide v svojo sobo in strogo naroči sobarici, da danes ne sme nihče k njemu.

Ko sta se Žerávca zahvalila v cerkvici Materi božji za ljubo detečje zdravje, hotela sta še jedenkrat k svojemu rešitelju-zdravniku. Zakaj zjutraj se nista mogla zahvaliti, kakor bi se bila rada, samega iznenadenja in ginjenja. Tudi še nista poprašala za račun. Toda zdravnik je že poprej naročil sobarici, da reče božjepotnikoma, da ju ni treba skrbeti za račun.

Tako je torej odšla Žerávčeva družina na svoj dom.

Kako drugače je bilo zdaj pri Žerávčevih. Vse zdravo, vse veselo, vse hvaležno. Ljudje so jim hodili srečo voščit, da jim je bila Mati božja tako milostljiva in je poslala svojega angelja, kakor je nekdaj Bog poslal Tobiju angelja Rafaela, da mu je oči ozdravil.

Žerávec pa je sklenil še na poti proti domu, da bode napravil za spomin lepo podobo na ta milostljivi dogodek.

In res se je je lotil takoj, prišedši domov. Prav zeló se je potrudil, da bode lično izdelana.

Nekega dné prihiti naenkrat iz svoje delavnice v sobo, koder je sedela žena pri oknu in šivala kakor zmerom. A zdaj ni bilo žalostnih glasov iz njenih ust in ne otožnih potez na njenem obrazu. Kako tudi? V zibeli je ležal Tonček in se smejal tako ljubko, kakor le kaj! Gledal je mater, ki se je tudi držala na smeh. Veselega obraza izpregovori tudi oče, položivši izdelano podobo pred ženo:

»Poglej jo, Reza! ali ni lepa?«

In res je bil okusno izdelan kip Matere božje.

Kar nekaj zaropoče pred hišo. Gosposk voz se ustavi pred vratmi. Iz voza stopi gospod visoke postave. V tem hipu je v hiši.

Sevéda takoj spoznajo prišleca. Zopet je bilo novo veselje pri Žerávčevih.

To je bilo dober mesec po božji poti.

»No, ali je dete zdravo, kakor sem rekel?«

»O, je, je!« odgovarjala sta oba Žerávca kmalu. In jameta se zahvaljevati.

Naposled prime Žerávec novo izgotovljeni kip in ga ponudi zdravniku za spomin.

Zdravnik ga sprejme in pristavi slovesno:

»Vidva se imata zahvaliti Materi božji, da sem ozdravil detetu telesne oči, a jaz se ji imam še bolj zahvaliti, ker mi je ozdravila dušne oči. Bil sem dobro vzgojen v mladih letih. V dijaških letih pa sem zapravil vso vero. Zato sem vama dejal takrat, da ne verujem v Mater božjo. A ko sem gledal vajino zaupno molitev, tedaj sem spoznal, da vama je res Marija namenila ravno mene za angelja, ki naj ozdravim vajinega sina. Ko sem vaju gledal v cerkvi, tedaj sem se spomnil svoje matere in otročjih let in od takrat mi ni mirovala vest, dokler se nisem zopet oklenil jedinozveličavnih naukov sv. katoliške cerkve. In zdaj sem zopet srečen. Ali torej niso bile moje dušne oči še bolj potrebne zdravja, kakor otrokove telesne oči? — Bog vas obvaruj!«

In prišlec odide iz sobe s kipom v roki. Skoči na voz in kmalu izgine izpred oči Žerávčevima, ki sta zrla na pragu s solznimi očmi za dobrotnikom.

Ozdravljena sta bila — dva!