Odveč
| Odveč Ivo Trošt |
Slika
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.[uredi]
Neko popoludne meseca kimovca se je solnce prav prijazno smehljalo na malo pivško vas Radovino. Ljudje so sušili in spravljali otavo, obirali sadje in se veselili obilico božjih darov. Kdor je mogel, je hitel pod vedro nebo, hitel na prijetno solnčno gorkoto po tolikih deževnih dneh.
Sredi Radovine stojita poleg studenca dve košati lipi; na njih so se to popoludne podili preširni, vsled dobre letine presiti vrabci. Voda je sicer šumela in vršela po žlebu v korito precej glasno, a vrabčji vrišč je bil glasneji. Lipi so pa nekdanji Radovinci vsadili za to, da hlade poleti s svojo senco trudnega popotnika, ko si je utolažili žejo z bistro studenčnico, in ne samo za torišče prepirajočim se vrabcem. Vsako popoldne dosega lipova senca tudi precejšnji del bližnje Kovačeve hiše. Zahodni konec s skednjem in hlevom proti vrtu se poleti peče in druge čase greje na zlatem solncu. Tam zraven zida je take čase zelo prijetno; na kamenu, ki je ostal zidarju od neznanih vrat, sedi navadno take popoldneve poleg starega Klančarja — Kovačev črni maček.
Maček zatisne obe očesi, zadovoljno prede in uživa dobrodejne solnčne žarke. Klančarju zleze brada na prsi, trd in zamazan klobuk pomakne na čelo, da skoro ni mogoče videti z redkimi, osivelimi ostanki brk že davno obritega lica. Nekoliko zadrmelje navadno tudi on, še raje pa mižeč sanja na bliščečem solncu o prošlih, vsekako boljših časih in o človeški nehvaležnosti. Smrči pa glasneje kakor poleg njega prede domači maček.
Včasih Klančar vsled visoke starosti pozabi, da kaže koledar vroče poletje, ter vzlic temu položi svoje ude na solnce. Muhe ga nadlegujejo in solnce noče umeti starčeve pozabljivosti o premembi letnih časov ter ga vztrajno ogreva z vso ljubeznijo svojih toplih žarkov, da zapusti celo maček priljubljeni kamen; tedaj zarožlja poleg Klančarja zakrivljena javorjeva palica, zvesta mu spremljevalka, ter mu pomaga meriti korake za mačkom na sadni vrt, kjer si potem izbereta počivališče v senci sadnega drevja. Starček tam zložno sedeč ali ležeč tudi zadremlja, pa ga najmanjša mušica zopet vzdrami, da začne zabavljati vsi nadležni mušji zlegi in človeški nerazsodnosti, ki noče umreti, da je on, dasi obnemogel, tudi še za drugo delo. Zaradi tega se mu pa vendar na desno in levo pripogibljejo s sadjem obložene veje, v solnce se ozirajo pisane cvetlice, šume bučele in frfotajo metulji, hrošči, žvrgole ptički. Toda Klančar je že več ko na pol gluh. Saj rad pove, ko je dobre volje — kar pa ni vsaki dan — da pomni vse rodovine svoje rodne fare v Gorenji vasi in na Radovini do tretjega rodu nazaj. Osemdeset jesenij! Mnogo let! Lepa starost! Ali starost je tudi težka.
Danes si je Klančar izvolil navadno mesto poleg mačka na kamenu pred hlevom. Solnce ga je kar obsulo s toplimi žarki. Odpodil je še jedino muho, ki mu je nekolikokrati beznila pod nosom, dvignil brado, pomaknil klobuk nekoliko s čela in odprl trudne trepalnice. Veliko, medlo modro oko, rdeče nabreklo, se mu je pa obrnilo najprej za solncem, potem preko ograje na vrt, kjer se je zadovoljno ustavilo na dozorevajočih, vabljivo pomodrenih češpljah.
O, videl je, videl Klančar še precej dobro. Večkrat je skušal, da bi si z vidom nadomeščal celo sluh, pa ga je to cesto spravilo v neljubo zamero in zadrego; on, misleč, da trdi pravo, je trdil svojo, ljudje pa ono, kar so resnično govorili; vpil je Klančar, vpili so tudi drugi in vsled tega Klančarju očitali, da je siten.
To pa ni bila glavna nadloga. Še veliko gorkeje nego zdravega sluha si je želel zopet nekdanje oblasti.
Na višnjevo se nasmihajočih češpljah se mudeče oko mu je budilo spomine nekdanjih dni, ko je tudi on obiral sladko sadje, je prodajal, sušil in kuhal iz njega žgano pijačo, ne zase, marveč da jo je prodajal v gorenje kraje za lepe novce. Povsod so hvalili njegov izdelek, da je slednjič bil zares tudi sam prepričan, koliko bolje ume on ta posel od drugih.
In te češplje! Kako vabljivo in milo ga gledajo še danes! Ko bi le hoteli domači slušati njega. Pa kaj slušati? Celo tega ne marajo, da bi on še kaj ukazoval v hiši. Dvakrat, trikrat je sklonil glavo, pa jo zopet dvignil kakor človek, ki hoče z besedo meriti svojo moč na nasprotniku. Radi tega in radi prejšnje lege mu je klobuk zlezel nekoliko niže na čelo.
Maček je zložno predel, morda tudi sanjal o najmastnejšem mišjem lovu, o časih sile nadloge. — Stari Klančar je zamižal
In spomin se mu posili,
Dni premišlja, ki so bili,
In na tihem solze briše!
Še koliko je ukazoval nekdanje čase!
Ali ni povečal podedovanega posestva za dobro tretjino, da je mogel brez skrbi prerediti dvoje goved od jeseni do pomladi? S pokojno soprogo sta vsako leto opitala dva pujska jednega za dolgove, drugega zase. Pa je tudi popravil streho, zvečal okna in prizidal hlev —. Ko so jima odrastli otroci, je celo zamašil vse terjatve in dokupil par njivic; ljudje so pa rekli: Klančar si pomaga! Priden gospodar — ta Klančar!
Zato si je tudi zagotovil pošten kot in pošten počitek, ko je sinu izročil gospodarstvo. Ni se sicer lahko odločil za ta velevažni korak, pa se tudi dolgo ni odločil. A kaj je hotel? Nihče od nas ne bo trobil sodnjemu dnevu, in Klančar tudi ne bo. — Svojo skrb, trud, uspehe in popravila je rad pokazal na hiši in posestvu vsakomur, kdor je le hotel videti; gospodarske oblasti pa ni imel več. Za to mu je bilo hudo. — Moj Jože, se je tolažil še nekaj dni po sinovi poroki, je sam zelo varčen. Dobro ve, kaj sem pridobil in kaj se spodobi. I, se ve!
Pa se je nnotil kar na debelo.
Jože je sicer slišal svet gospoda župnika in drugih previdnejših mož, ki so ga tolažili: Potrpi, Jože, potrpi! Oče itak ne bodo za vselej. Oče je pa le oče. Veš, ni da bi se prejedal s stariši! —. Tudi je bil prepričan, da je vse to resnično in pravično, ali slušati ni maral, ni smel.
Njegova žena je le večkrat in prevečkrat vedela, da bi to in ono ne bilo prav, ko bi ukazoval »stari« in ne »mladi«. Jožeta je nekoliko grel — po njegovih mislih — preobilni očetov priboljšek. Zato je rad pristavljal, da bi najbrž bilo pri hiši še vse bolj narobe, ko bi ukazovala oba — »stari« in »mladi«. Mlada Klančarica je bila iz nekoliko boljše hiše in prinesla h Klančarjevim zraven primerne bale tudi par stotakov dote. Za stotake se pa tudi nekaj potrpi, kaj? Potegnila je torej za Jožetom in še za stopnjo naprej: ne stari in ne oba skupaj, — to ne gre! Jože mora gospodariti in ukazovati!
Seveda stari Klančar ni bil teh mislij.
Prav in spodobno je, da ostane gospodar zmerom gospodar — tudi slep in kruljev, je trdil vsaki dan. Toda njegove besede niso našle prijaznega, ne sovražnega, temveč največkrat nikakoršnega odmeva.
Kdor molči, devetim odgovarja, je ponosno povdarjala Klančarica in spodbudno pogledovala svojega moža, ki ji je še navadno pomagal: Ne samo devetim, vsem odgovarja, kdor molči.
Pri Klančarju v Gorenji vasi ni veljal ta pregovor. Stari Klančar je gonil svojo dan za dnem: Ako bi bil gospodaril slabo, bi za mano več ne dobil gospodarstva sin. Greh imata torej, vidita, velik greh, da me prezirata kakor pretepenca!
Prezirali ga v resnici niso, pa stari Klančar je trdil, da ga prezirajo, in mlada gospodinja je prekmalu raznesla po Gorenji vasi, da je stari nepotrpežljivo siten.
Hdournik nesporazumnosti in nemira si je s tem utrl pot, in sin ga ni mogel več ustaviti, kakor bi ga bil tudi rad, ker se mu je krvavo smilil — očetov priboljšek, ki bi mu ga moral izplačati, ko bi se oče ločil od hiše. Kdo more vsem ljudem zavezati jezike, ko bi imel tudi zares dober namen?
Jožef bi bil rad slušal očeta zaradi priboljška, pa ga ni smel zaradi žene. Denar je le denar, si je mislil. — A žena je le žena, je ponavljala ona. — Ali veš, odkod sem doma, pa kam sem prinesla svojo doto? Koliko boljših snubačev sem imela. V tem peklu ne ostanem več. Strani mora stari ali pa jaz!
Mlademu Klančarju se je zdelo škoda, da bo moral izplačati očetu priboljšek in kot, a še bolj škoda se mu je zdelo žene. Ona je začela zmagovati.
No, kdor misli, da je bil radi tega pri Klančarju sleherni dan pravi vihar, se jako moti. V najhujšem času, ko bi morale frčati iskre od sovražnih stranij, so začeli hkrati posnemati vsi trije — očete trapiste z neprestanim molkom. Cele tedne ni jeknil stari, cele tedne nista izpregovorila nanj Jože in soproga. S tem se pa ni zboljšalo med njimi niti za las. Še le v takih dobah je čutil oče prav živo, kako »odveč« je pri hiši.
Kar poči nekje na vasi novica: stari Klančar se ne more z mladima, pa se odpravlja iz hiše — z vsem za vselej — h hčeri na Radovino. Novici so se ljudje čudili, a nič manje staremu Klančarju, da odhaja izpod rodne strehe v drugo vas in skoro med tuje ljudi, ki najbrž ne bodo marali ž njim niti toliko potrpeti kot doma.
»Ne bodo ne za dolgo, kako pa? Seveda!« je odgovarjal sin, ki so se mu smilili denarci. »Nekaj dni, pa samo nekaj dnij, pa bomo zopet skupaj.«
»Tudi če ne nikoli več!« je bila mlada nevesta s kljuko ob ognjišče.
»Se bo preveč poznalo!«
»Pa moja dota se nič ne pozna?«
Kaj je hotel Jože na to? Molčal je in upal na tihem, da se vrnejo z očetom tudi lepi denarci zopet pod domačo streho še prej kakor še le za nekaj dnij.
Ločili so se — mirno sicer, tudi dovolj na tihem, pa na lepem.
Stari je vzel svoj izgovorjeni priboljšek in odškodnino za kot, dasi je tedaj, ko je sinu izročal posestvo, izrecno ponavljal, da si pridržuje to — samo zaradi lepšega. Sin mu je pa — seveda s tresočo roko in drhtečim srcem — vsled ženine sitnosti izplačal vse, vse do vinarja. Navrh tega je še trdila mlada Klančarica, da je stari opeharil sina, ker si je vedoma izgovoril tako velik priboljšek. Jože je škripal, kakor bi bil izgubil polovico imetja, škripal zaradi lepih novcev, s katerimi je stari Klančar ostavil rodno hišo.
»Ptice me ne nosite več tod, moje noge me ne bodo,« je vzkliknil in se še poslednjič ozrl milo po domačem pragu. Noge so se mu šibile, in palico v roki je komaj prestavljal pred sabo. Toda moral je, moral: kakor ptujec je zapuščal dom, kjer je preživel vsa dosedanja leta, dom, ki je bil tako privezan nanj kakor na svoje srce. Tu je živel njegov oče, tu umrl njegov ded, mati, žena, otroci, sestre ...
Ne sicer prazen, pa iti je moral h hčeri na Radovino. Saj je bil doma odveč, odveč. Sin je pa mislil, da bo tudi na Radovini kmalu odveč. Lepo popoludne je bilo, ko je odhajal stari Klančar. Jože se je oziral za uhajajočim denarjem, mlada gospodinja je regljala o sleparstvu, a v srcu se je veselila, da je zmagala sitnega starca. — — —
Ali se mu je poslej godilo bolje?
Pred hlevom sedečega Klančardja na Radovini nekaj zakeli na trepalnicah, da se dvignejo trudno, bolestno; poslednji žarek zahajajočega solnca je namreč poljubil solzo, ki se mu je ukradla na dan. Prebudil ga je iz vznemirljivih, žal, tudi resničnih spominov. In kar z rokavom je obrisal nadležno solzo.
Zopet mu je spelo oko na dozorevajoče česplje, in vnovič ga je obšla vroča želja: Te-le češpljice bi rad še videl dozorele, pa namočene in prekuhane — po svoji nekdanji volji. I, ko bi le dovolili ti-le moji ljudje. Oh, ko bi ...
Z redkimi brkami obrastlo, že davno neobrito lice se mu je na obeh straneh ustnic nagubilo v dobro voljo oznanjujoča kota. Zato so se mu razširila tudi usta, da sta se pod levo in desno lično kostjo pokazali dve, že dolgo nepoznani jamici, glasnici veselja in zadovoljnosti. Brada se mu je nekolikokrati ponosno dvignila iznad prsi, pa se zopet sklonila; klobuk je vsled tega izdal veliko večino pleše na glavi nekdaj ponosnega Klančarja; celo nos se je hotel zasukati na vse štiri vetrove sluteč, da se bližajo njemu in njegovemu gospodarju boljši časi, ko bosta ukazovala pri češpljah, pri slivovki ... Hkratu je staro Klančarjevo telo čutilo po žilah novo moč in se zadovoljno gugalo na desno in levo.
Še mačku se je zdela čudna ta sprememba. Dvignil je rep, nagubančil hrbet, pogledal starca malomarno, se pretegnil, potem še malomarno zamijavkal in se jel žuliti ob Klančarju. — »Bo že, bo že! Potrpi muc!«
In muc je zopet zložil svoje ude na prejšnje mesto, malomarno zrl v svet in ker ni vedel, kaj bi počel nujnejšega, je začel umivati tace in s tacama še glavo.
Kar zalaja domači pes »čuvaj« pod lipama pri studencu, priteče in se dobrika staremu Klančarju. To se je pa mačku zdelo tako za malo, da se je nehal umivati in godrnjaje zapustil svoje mesto, skočivši na bližnje odprto okno, od tam pa šel strašit miši pod streho. Zakaj maček in čuvaj sicer nista bila prijatelja, a vendar zvesta gospodarju.
Za čuvajem se prikaže mladi Kovač izza ogla. Na rami je nosil koso, vile in grablje. Za njim došla Kovačica se je prva začudila očetu, kolikokrat se je že prespal to lepo popoludne. Pomagal ji je tudi Kovač, ker se mu je zdelo tako življenje prijetneje, nego hoditi na solncu s potnim čelom za delom, in pa zato, ker je bil nocoj resnično truden. Kmalu sta oba vpila na starega Klančarja: »Pa da vam ni dolgočasno, oče!«
»I, seveda!«
»Pa ne greste nikamor, ne delate druzega kot nadlego.«
»I, saj bi vama rad pomagal, verjemita — rad — pa ne z roko, ker ne morem — z besedo, z besedo —«
»E, kaj bi, oče? Se vam le zdi,« de ona; potem še Kovač: »Hm! Mislite, da ste še mladi."
»In bogati —«
Poslednjo opazko je priložila Klančarjeva hči, Kovačica, nekoliko bolj potihem, vendar tako glasno in strupeno, da jo je oče lahko čital z njenega obraza. Toda mož, navajen jednakih neljubeznivostij, ni obupal, da mu dovoljijo priložnost, ko vsaj še enkrat — zadnjič — pokaže svoj gospodarski ponos, svojo sposobnost ob pobiranju in kuhanju češpelj. Moledoval je dalje: »Martin, zakaj sta vendar taka do mene.«
»Taka kakor je prav, oče.«
»Tako ni prav, verjemi. Ali ti nisem rekel večkrat: na vrtu bom nekoliko dnij varoval češplje, da dozore popolnoma. Potem jih ukažem obrati — lepo, na lahko, da se preveč ne pobijejo — seveda ...« Martin je že nestrpno čakal, da seže v besedo, toda stari je govoril odločno in zdržema in vpil, kakor bi vedel, da govori gluhim ušesom: »Češplje bi varno zložili v brentače — Bog varuj stresati — in že ugrete bi na vrhu založili z ilovico, da ne uide nič tistih dobrih duhov, veš? Jaz vem —.«
»O, veste, veste! Pa tako boste počeli s svojimi češpljami, kadar vam bodo dozorele — ne vem kje, — morda na onem svetu.«
»Dobra slivovka—i, jaz vem, da se mora češplje z ilovico —«
»Z ilovico treba zamašiti usta onemu, ki ne ve nič in govori tako neumnost.«
Še je starec nekaj zinil, podprl svoj krik z mahajočima rokama, a nič ni zaleglo.
»Precej jutri jih oberemo; vi ste gluhi, oče, in ne slišite, kako jih otresajo vaški otroci, vi ne slišite niti tega, kdaj pade kak paglavec s češplje. Pa bi varovali sadje!«
Potem pomaga Kovaču žena: »Otroci lahko ukradejo še vas!«
»In ne za veliko škodo,« pristavi pikro Martin, odloživši orodje k zidu. Tudi Kovačici se je zdelo še potrebneje, za ložiti očetu to-le zbadljico, nego skuhati večerjo: »Pusti, pusti, Martin! Kaj ne veš, da imajo stari ljudje svoje muhe? O, naš stari oče jih ima menda največ. Starost gre na otročje.«
Nič lepše torej niso spoštovali Klančarja pri Kovaču.
Ostal je sam na kamenu, ki se mu je dozdeval že sila mrzel, in pes mu je pritiskal glavo dobrikaje se k nogi. Stisnil je palico v roki in se počasi dvignil, da odide v svojo čumnato, prej je pa še obrisal solzo, ki mu je iz očesa prikipela na svetlo. Prejšnja življenjska moč je izginila iz telesa.
Odveč!
Samo pes se je oziral za odhajajočim starcem. Sin na domu je pa še upal na tihem, da se oče vrne, ali vsaj — nekaj denarja.
II.[uredi]
Bili so pa časi, ko so pri Kovaču drugače spoštovali iz Gorenje vasi došlega tasta in očeta. E, hej!
Kovačev Martin je bil spoštovan kovaški mojster na Radovini, ko je vprašal pri Klančarju v sosedni vasi za nevesto.
»I, zastran tistih par njivic in male koče bi ti je ne dal, verjemi,« je rekel oče Klančar in se imenitno pogladil po desni hlačnici; »ali zastran tvojega rokodelstva in pa, ker si znaš povsod pridobiti groš in spoštovanje. Zato ti ne morem odreči naše Maričke.«
Ljudje so se čudili navzlic ti razlagi, ugibali to in ono, pa uganili niso ničesar pravega, zakaj gre Marička h Kovaču na Radovino. In še dolgo je ponavljal po poroki širna gorenjska fara čudno, čudno!
Slednjič sta se tudi Martin in Marička prestrašila — ne resnice, da sta se vzela, marveč tega, da se jima nade niso izpolnile. Ona se je nadejala, da ji pri Kovaču ne bo treba trdo obdelovati zemlje, kar je bilo doma nujno potrebno; on je pa že naprej v duhu prešteval stotake, ki mu jih donese bogata Klančarjeva hči za doto. S temi je nameraval dokupiti toliko senožeti in zemljišča da mu ne bo treba več vihteti kladiva v kovačnici.
No, pričakovanih stotakov ni bilo, namesto teh sta Martin in Marička prejela o priložnosti, ko se jima Klančar zaradi dote ni mogel več ogniti, odgovor: »Bom že videl, kako si bosta pomagala, pa bom potem priložil. Denarja ne daje nikdo na burjo — ha, ha!« In zopet se je pogladil po desnem žepu. A poslej sta bila Martin in Marička na tihem vsak zase prepričana, da navzlic temu Klančarjev žep ni tako poln in ne tako odprt, kakor so doslej govorili ljudje in kakor bi bilo njima najbolj všeč.
Njivice je morala Marička obdelati z lastnimi rokami, Martin pa je razbijal s kladivom v kovačnici kakor da hiti kovati sam svojo srečo. Pa je ni koval. Oba nezadovoljna sta zbadala drug drugega: »Ti si bil ubog kakor brst!« — »Ti nisi prinesla k hiši niti toliko, da bi se miš oteščala!« — »Oče noče dati.« — »Kako naj da, če nima, bahač!« — »Vsega ne izroči bratu, vem jaz.« — »Onega, česar nima, gotovo ne.«
To je bil pa šele začetek vsakdanjih — molitvic.
Tudi Klančarju se sodba o Kovaču z Radovine ni obnesla posebno. Delal je res za groš, pa groš je potem — menda vsled nespele sreče in domačega prepira — odnesel navadno v žganjarnico, redkeje v gostilno za pijačo. Namesto da bi si z delom pridobival za grošem groš in med ljudmi spoštovanje, je pa pridobival dan za dnem bolj — rdeč nos. Žena je želela slednjič, da bi čim preje nehal kleti in razbijati v kovačnici za groš, češ, z grošem neha tudi pijača. Potem ji bo mož vsaj pomagal obdelovati njivice. Martin je sicer gojil o spremembi dela jednako željo, toda z razliko, da bi mu prav za prav moral pomagati iz kovačnice Klančar s par stotaki. Njegovih njivic je premalo za množečo se družino.
Zaradi tega se pa nista gledala z ženo nič lepše. Ko je Klančar ženil sina, jima je odštel nekaj stotakov, in Martin mu je moral obljubiti, da hoče poslej marljivo delati na njivi ali v kovačnici. Dokupila sta nekaj zemlje. Delal je pa Martin raje na poju nego pri nakovalu in žarečem ognju. Sčasoma je popolnoma umolknilo kladivo; le ime »pri Kovaču« je ostalo v spomin nekdanjih časov. Kovali so potem Radovinci drugod.
Martin in njegov rdeči nos sta bila pozneje največkrat v prav resnih zadregah za groš, in največkrat je moral nos kar šiloma pozabljati boljših časov ali pa s prisiljeno resnobo — nadzorovati, kako si nekdanji radovinski kovač gasi žejo z vodo. Včasih je pa le staknil Kovač med prejšnje znance in v znane pivnice, kjer so mu s kislimi obrazi neradi dajali pijače na kredo in mu slednjič namesto pijače kazali samo kredo ...
Življenje se je pri Kovaču snovalo trdo, trdo. Ako je on pomagal sosedom, da si privošči požirek pijače, ali da zasluži otrokom obleko, je zaostajalo delo doma; ako je delal sebi na zemljišču, niso bili oblečeni otroci, je hodil revno odet on sam in hodil — s suhim grlom.
Dolgov, resnih dolgov se nikakor ni bilo več mogoče braniti. Zato so pri Kovaču kot angleško petje pozdravili novico, da se kmalu preseli k njim oče Klančar iz Gorenje vasi. Kakor se spodobi rešitelju iz dosedanjih stisk in težav, so tudi pozdravili z rodne ruše pregnanega tasta in očeta.
Pri Kovaču je zasijalo novo življenje.
Marička, sedaj že Marica, je segala v očetov mošnjiček z otroško udanostjo: »Oče, oče, saj veste, kako vas imam rada! Prav zares se bojim, da opešate. Pa bi si privoščili kaj boljšega — samo zase, jaz nočem.« — Martin se mu je bližal »V letih ste že, oče. Ne smete si kratiti kupice vina, ali založaja mesa, boljše mrvice kruha!«
To je govoril zaradi sebe, zlasti pa zaradi svoje žene, kateri se taki sladki oblizki nikakor niso upirali. A tudi on sam je vsikdar rad zvrnil kupico, če ne drugače, kakor je navadno govoril — pa na prihodnjo žejo. Otroci imajo tudi oči in usta povsod.
Klančar skoro ni vedel izprva, kaj se godi okolji njega. Odhod izpod domače strehe ga je pekel kakor žrjavica. Po noči je bil doma v sanjah, po dnevi je bil doma vsled grozne razlike. Kakšen je bil njegov dom in kakšna je Kovačeva siromaščina! Največkrat je molče zrl v daljavo, ali upiral oko v tla, se zagledal v kako stvar kakor okamenel. Negovega priboljška so bili deležni vsi, v njegov mošnjiček je smel že vsakdo.
In tedaj so cveteli časi ugasujoče oblasti starega Klančarja. Njegova beseda je pri Kovaču zalegla toliko kolikor obsežnost njegovega mošnjička. Njegova želja je bila gotov ukaz, njegov mošnjiček vsem nevidni gospodar.
Klančarjev Jože je pa še čakal, da se mu vrne oče pod domačo streho, in vedno glasneje je jadikoval o lepih denarcih, za katere bi se niti njegova ženka ne protivila, ko bi se zatekli zopet pod domačo streho; o vrnitvi očetovi pa ni smel Jože črhniti. Zato so ga novice, kako izvrstno živi stari Klančar pri Kovaču, zbadale kakor noži v srce; šli so denarci!
Pri Kovaču se pa niso pritoževali zaradi očetovega izvrstnega življenja, saj so dosegali iz mirno prošnjo, z laskavo prošnjo vse. — »Hm! Tako bi hotel živeti do sodnjega dne!« se je pobahal rad v veseli družbi Kovač tiste čase.
Toda nesreča je hotela, da je bil nasprotnih mislij baš njegov najboljši znanec: tastov mošnjiček. Ta, če bi imel razum, bi moral spoznati, da njegovo življenje tem vidneje hira, v kolikor večji dotiki je z Martinom Kovačem. Spoznal pa je to hiranje še pravočasno mošnjičkov gospodar — oče Klančar. In mošnjiček je začel varovati svoje zdravje, kar so pa Kovačevi občutili prav tako, kakor da jim Klančar noče več dajati denarja in priboljškov.
Ker se sin v Gorenji vasi ni maral in tudi ni smel približati, da bi povabil očeta nazaj domov, marveč samo vprašal, če bi mu oče vrnil vse tiste novce, ki mu jih je moral odšteti, se je namestu odgovora Klančarjevo srce jelo ohlajati za stari dom.
Nekega dne, ko so bili vsi najboljše volje, je zastavil tehtno besedo: »Ne nameravam vas žaliti, a tako ne more več biti. Kupim vam za svoje novce zemljišča in živine, in ti, Martin, mi zagotoviš v hiši stanovanje, hrano in postrežbo do smrti. Delal bom, se pravi: pomagal bom, dokler me ne zapuste telesne moči. Bog bo z nami, in z Bogom bomo mi. Tako bo prav! Upam, da vam bo všeč moj namen!«
Kdo naj ugovarja očetu in tastu?
Nasprotstvo med radovinskim Kovačem in Klančarjevo hišo v Gorenji vasi se je začelo prav bujno razvijati po Klančarjevem prihodu na Radovino. Mlada Klančarica je poslej trdila kar na vsa usta in po vsi Gorenji vasi, da je stari Klančar opeharil sina za užitek in dal hčeri skoro vse premoženje na Radovino. Resno je ponavljala in imenitno: »Ali nista oba njegova, oba jednako vredna? Zakaj ni izročil sinu, ko je odhajal z doma, vsaj nekaj tiste 'nogavice'?«
Ljudje so ji vpričo pritrjali ali pa molčali, pa odhajaje in v njeni nenavzočnosti majali z glavami, skomizali z rameni in govorili: »Če ni to lakomnost, kaj pa je? Iz hiše ga je zapodil, pa da bi mu bil še svoje odškodnine polovico navrgel zato?«
Jože Klančar je zavistno kremžil obraz in prisiljeno nedolžno zavijal oči, ko je čul, kaj je oče nakupil Kovaču na Radovini, kjer neki zaradi tega dokaj trje seda na ognjišče, nego doma poslednje čase. Kaj je mogel za to? Žena ga je sicer hujskala, naj toži, pa Jože je samo pomagal zabavljati, tožil pa ni.
Ljudje so trdili, da je rekel o neki priložnosti: »Tiste kronce mi ne uidejo. Če se ne vrnejo oče, pa se vrnejo kronce. Saj očeta brez krone tudi ne maram. Čemu neki?«
Očetova beseda je bila res glasneja pri Kovaču nego poslednje čase pri Klančarju. A tudi na Radovini so ga nekaj let pozneje poslušali vedno nevoljneje. Mož je zelo oglušil, se postaral in čim raje povdarjal svoje resnične in dozdevne gospodarske pravice pod Kovačevo streho.
Pozneje so še huje opešale njegove moči, a njegova veljava pri Kovaču popolnoma. Največkrat je moral molčati, ko so mu svetovali, naj ugrizne tiste brežine, ki jih je kupil, da se morajo poslej še bolj mučiti. Klančar se je ozrl jezno na desno in levo ter zopet in zopet ponovil, koliko je prinesel pod streho in koliko potrošil še zraven kupila za njive. Ali za to so bili pri Kovaču vsi gluhi.
Mož je zahteval in resnično tudi potreboval vedno več postrežbe in vedno več skrbi. Odkod naj pa vzame Kovač? Dohodki z zemljišča so komaj vrgli za davke in vsakdanje potrebe. Za neredke priboljške sta pa imela Kovač in njegova žena — usta počez. Martin je še kdaj pogledal v gostilno, se tam nalezel s pijačo vinskih duhov in spominov, kako prijetno je bilo še ondaj, ko je nosil v kovačnici zaslužene groše naravnost za pijačo. To so bili še časi, a ne sedaj, ko je poleg vseh brežin, o katerih trdi Klančar, da so kupljene z njegovim denarjem, revež trpin — nezadovoljen s suhim grlom in Klančarjevo sitnostjo.
Tudi Kovačica se je naveličala zraven obilih domačih opravil in mnogih otrok še očetovega zbadanja, da nima nikogar več na svetu, da je vse razdal, pa so ga povsod prevarili.
Nekoč mu reče hči: »Kaj bo pa, ko zares zbolite, oče? Mi vam ne moremo ničesar zboljšati. Sami vidite: delo, potrebe, davki!«
»I, Bog bo že preložil!«
»Hm, pa najbrž ne na lažje. Mi živimo trdo, vi boste tudi, ako niste ničesar drugega prihranili za starost kot svojo sitnost.«
S tem se je navadno začenjal prepir, ki se je završeval tako, da sta stari Klančar in Kovačev maček prodajala po cele poldneve dolg čas. Izginil je izpod strehe še tisti domači mir, kolikor ga je ostalo zaradi preobile krede, premajhne zadovoljnosti in večjega veselja do uživanja nego do dela.
Po več tednov so posnemali brez vsakoršne posebne zasluge tudi pri Kovaču trapistovske navade, včasih so se pa drli kakor besneči turški derviši v mohamedanskih samostanih. Vprašanje, kdo ima več pravice ukazovati pri hiši, je bilo s tem rešeno — v Klančarjevo škodo.
Dan za dnem mu je bilo očitneje, da ga samo trpe v hiši, ker ga morajo, ker jim je nakupil zemlje; pa mu je bilo znano, da bi se ga iznebili, ko bi bilo le mogoče, da bi mu vrnili — polovico tistih njivic, — prav radi in prav kmalu, ker je predolgo na svetu. S šibečimi koleni, tresočim glasom, ob palici in z nevšečnim pogledom na ves svet je prenašal kosti svojega rojstva in težave svoje starosti, godrnjaje in ne brez jeze, kakor in koder je mogel. On in črni maček sta bili zadnji stvari pri hiši.
In tisti dan, ko so obirali češplje na vrtu, in je starec še trdovratno ponavljal, da so premalo dozorele, so se toliko zmenili za njegove besede, kolikor za krmižljave poglede črnega mačka, ko je malomarno motril, kako se lučajo Kovačevi presiti in preobjestni otroci s češpljami. To Klančarju ni bilo prav. Glasno je svaril otroke in njihova roditelja, naj ne počenjajo tega, in pristavil samosvestno: »Kaj sem jih obiral samo enkrat?«
»Vas lepo pro-o-osim,« zavpije nevoljno zet, »pojdite raje spat! Kdo vas potrebuje tukaj?«
Martin se ga je bil namreč na račun prihodnje slivovke že navlekel v žganjarnici. Klančar je zopet nevšečno pogledoval obiralce in molčal. V srcu se mu je dvigal stud vsled tolike nehvaležnosti. Odgovoril bi bil, pa se mu je zdelo nevredno.
Otroci so začeli že pravo vojsko, in dozoreli kakor nedozoreli plodovi so jim vrlo nadomeščali sovražne krogle. Nekoliko takih krogel prileti tudi staremu očetu v hrbet in v glavo. Maček je s povzdignjenim repom zbežal z vrta na varnejši kraj, Klančar se je pa osorno pritožil zetu in hčeri. Toda zaman. Samo rahlo svarilo so otroci ravno toliko slušali, kolikor starega očeta pritožbo. Slednjič je zarohnel še Martin:
»Ali vam nisem rekel, da pojdite strani — nerodnost sitna? Zapovedovati znam že sam, saj moram tudi opraviti vse sam. Zato pa ...« — je kričal kakor zbesnel Klančarju prejšnji poziv, naj odide.
Kakor za odhodnino je prifrčala prav debela češplja na Klančarjev pohabljeni klobuk, da je milo zaječal, potem pa zapodil palico za nagajivimi paglavci. Ali za palico je moral tudi sam, zakaj Martin je pritekel s prekljo proti njegovi glavi, zaklel prav robato in mu pretil grdo, jezno. Opotekaje se mu je umaknil Klančar. Ni se ozrl po nehvaležnih pobiralcih, ni jih več svaril. Le srce njegovo je govorilo in ponavljalo besede: »Prav sem vam želel vselej, pa ste me zapodili. Za smeh so vam bile moje besede, odslej vam ne bodo več.«
Njegova hči je prva slutila, da je ta konec nenavaden in da Martinovo početje ni bilo pravo. Pogledala je za krevljajočim očetom in čutila neko mehkobo v srcu. Toda misleča, da se vse završi z nekaj tedni molka, ni tega razodela nikomur.
Klančar je bil že za oglom, ko je zavpil: »Pa da bi me še pobili, ker ne maram umreti, kadar bi radi! Moj Bog, kaj sem dočakala!« — Vpil je, da je odmevalo po dvorišču in do sosednjih hiš; preglašal je njegov krik celo šum vode in čivkanje vrabcev na lipah. Čuli so ga tudi na vrt, kjer so obirali češplje.
»Nobene več vam ne ukažem, nobene več ne zinem. S tem sem se vam že umaknil s sveta. Amen!«
Otroci so se nehali bojevati s češpljami, Martin je trdil, da so še premalo tiste stopinje, ki jih je pomeril za očetom, Kovačici pa ni bilo prav, da se je vse završilo tako nevšečno. Ni si mogla misliti, da je bilo majhno razžaljenje, če se je oče radovoljno odpovedal želji po ukazovanju. In glasno je očitala Martinu njegovo predrznost. Martin pa je zarentačil in ji s krepko kletvico velel, naj drži jezik za zobmi.
Prisiljeno mirno, otožno so nadaljevali svoje delo. Mlajši otroci so se boječe spogledovali in drug drugega opozarjali, kako grdo se ozira oče na nje in na mater.
Klančarju se je pa na dvorišču pridružil pes čuvaj in ga spremil v čumnato, kjer je poslej starec molčal, vstrajno molčal, da se je naposled zdelo tudi njegovi hčeri tega molka že več kot preveč. Šla je in nagovarjala očeta iz huda, iz lepa, s solzami, z obljubami, z otroško udanostjo. Nič! Oče je molčal ko grob.
III.[uredi]
Za obranimi češpljami je izginilo z drevja počasi tudi listje. Ptiči so zapustili naše poljane, pusto in prazno je bilo na vrtu in polju. Tudi pred Kovačevim hlevom je bilo pusto in dolgočasno. Ob solnčnih dneh se je tam grel sam črni maček. Klančarja je zeblo, pa si je zapenjal jopič, ogrinjal staro suknjo in se stiskal v kot svoje vlažne čumnate. Ob nedeljah je presedel po cele ure v cerkvi, rožljal z molkom po klopi ali pa močil klop s solzami. Včasih je zaihtel med službo božjo, da so se spogledovali ljudje po cerkvi. Domov prišedši kakor sploh, odkar so obrali češplje, ni več jedel z domačimi. Nosili so mu v kot čumnate. Tudi psu in mačku so metali v kot — pa v kuhinji.
Izprva so ga še klicali, naj prileze iz brloga; ko pa le ni došel, so opustili tudi to, in nikdo ni potožil, da pogrešajo pri mizi starega očeta. Vsem je bilo celo všeč, zakaj Klančarju se je roka tako tresla med jedjo, da je več polil nego povžil.
Naselila se je pozna jesen v naše kraje z mrzlimi vetrovi, dolgočasnim deževjem in še dolgočasnejšimi nočmi. S tresočimi rokami in tresočimi koleni si je nanesel starec z dvorišča drv, zakuril malo železno peč, naslanjal komolca na njene robove ter mislil, koliko prijetneje je bilo poleti, ko je oživljal stare spomine, ne pri peči, marveč na jasnem svetlem solncu ob šumu vode in ščebetanju vrabec.
Nekoč je tako ogreval na peč se naslanjaje svoje ude in prav resno ugibal, kako bi si zboljšal težavno življenje, ki se res noče končati, kakor bi drugi radi in kakor bi rad tudi sam. Začel je prositi Boga, naj ga vendar že vzame k sebi. Toda hkrati se je spomnil, da pot k Bogu nam navadnim zemljanom ne gre tako naravnost, kakor se je peljal sv. Elija — kar na gorečem vozu. Misel na smrt se mu ni zdela posebno vabljiva, dasi bi ga smrt rešila vseh dosedanjih težav in nadlog. Vse drugače ga je zanimal goreči voz na njem pa sv. Elija, pomikajoč se v rajsko veselje. Takšno sliko je bil namreč pred leti videl na sejmu. Njegov duh mu je sedaj spel od slike na sejmu k preroku Elizeju, ko strmi za svojim v nebo odhajajočim učenikom Elijem. Od Elizeja se mu je mladosti čili duh povspel — naravnost k Eliju na goreči voz. Kakor prejšnje čase v cerkvi v gnječi, odrine tudi sedaj soseda Elija s komolcem, molče, češ: Tukaj je prostora ravno še za te. Pri Bogu smo vsi enaki. A njemu pokaže prerok — tudi molče — goreča kolesa, goreče konje in oblake, in neki neznani glas mu zadoni na uho: gori, gori!
In res je gorelo; dočim je Klančar slonel na pečici in sanjal, sta se mu vnela suknena rokava in se mu sežgala do komolcev. Zaradi smradu so prihiteli vsi vpit nanj, naj se varuje, da jim ne zažge hiše. Nihče se pa ni zmenil, da bi pogledal, kako nespretno si je starček gasil goreča rokava in se s tem opekel prav zelo na obeh komolcih. Klančar je molčal.
Tudi ni zinil, ko je Martin potegnil peč iz zida ter jo treščil v vežo, češ: »Bomo vsaj brez skrbi, da nam ne zapali vasi. Kdo ve, kaj namerava gluhi starec.«
Poslej je Klančarja zeblo do kosti. Tiščal se je v postelji noč in dan, tlačil odejo k sebi, se premetal na levo in desno uho, zrl v strop in tiščal lice v oguljeno, umazano zglavje, zraven se je pa tresel jeze in mraza. Živa duša se ni zmenila zanj; samo spomin nanj jim je bil že odveč.
Jedi so mu pošiljali le po kakem otroku. Če je mogel, ko se mu ni preveč tresla roka, je zajel, največkrat pa nič. Zgodilo se je pa slednjič, da so otroci donašali, pa tudi odnašali jedi, katerih ni pokusil. Tedaj se šele spomni Kovačevka: »Oče je najbrž bolan. Da bi le ...« No, hudobne misli ji ni bilo treba končati, ker jo je končal Martin z željo: »Da bi le ne bil predolgo bolan!« — In nekdanji radovniski kovač se je ozrl na vrata Klančarjeve čumnate, potem pa skozi okno na hreščeči sneg, ki je bil ravnokar zagrnil naravo; otroci so pa spoznali po gibanju njegovih rok in očij, da je pripravljen starega Klančarja, raje nego mu dolgo streči v bolezni, tudi vreči na cesto.
Kovačevka je šla vprašat, kje je bolezen in kako naj mu pomaga. — Nič. — Po dolgem moledovanju je odšla nevoljna kakor prvič. Tudi drugi niso opravili nič bolje; spoznali pa so vsi, da starček ni več kakor po navadi. To so naznanili še tisto popoludne v Gorenjo vas sinu Jožetu.
Pa kako kmalu je bil pri očetu!
»Dober večer, oče! Kaj ste tukaj?«
Klančar se obrne v zid; le dviganje odeje na plečih svedoči, da mož še diha.
»Oče, ali me ne poznate več —?«
Jože je gledal po nesnažni, mokrotni čumnati brez mize, brez stola, brez oprave in skoro brez svetlobe. Žal mu je bila očetova vstrajnost. Toliko — nad dvajset — let v tem zaduhlem prostoru, ko bi bili ostali pri nas — tisti stotaki! No, sedaj bode stvar ložja. Manj sicer dobim, zato bo pa tudi oče živel morda le še nekaj tednov. Kdo ve? In moja žena ne bo več nasprotovala.
»Ali ste lačni, oče? — Žejni? — Kaj vas boli? — Pojdite z mano, oče. Vam ne bo manjkalo ničesar! — Boste postrežem kakor gospod, oče! — Pa tista pisma bom poiskal,« je pristavil bolj tihoma, ko so že odšli domači, ker so se naveličali brezuspešnega izpraševanja. Plaho se je še ozrl po neprijaznem bivališču, kamor je pahnila očeta lastnih otrok nehvaležnost, in ponovil: »Veste, tisto pismo morava vzeti, da je vse moje, kar ste Marički kupili za svoj užitek, veste, da ne bo huda ona, moja žena. Brez pisma ne smeva pod streho! Povejte no, oče, da greste.«
In nekdanjega Klančarja telo se počasi odvali od stene, oko se upre v sina; zmršeni lasje in zanemarjena brada, uvele ustnice, kakor vosek rumenkastoprozorna koža in pogled — kakor smrt sredi najhujše zime, vse to je oplašilo Jožeta, da je zapanjen gledal in sam sebi ni verjel, če res vidi očeta. Klančar in sin sta po dvajsetih letih strmela drug v drugega. Jože spozna izza davno že neobritih in v globoke gube zamotanih ščetin nekaj potez nekdanjega očetovega lica. Tudi oči je spoznal, dasi ni videl še nikdar, da bi iz njih plamtelo toliko miru in hkrati toliko prezirne samozavesti, kakor danes.
»Ne more biti dolgo!« je sklenil in ponudil očetu roko v spravo, na odhod: »Pojdite, oče! Vam povem, da vam bo bolje kot tukaj-le v ti gnilobi. Pa pismo bova vzela s sabo! Poj ...« Ni še dokončal poslednje besede, ko se zaiskri kakor plamen v očetovih prezirnih očeh, roka se pokaže izpod odeje, uvela, koščena roka, in seže po nekaj zraven postelje ... Hopima se pa zavihti v zraku Klančarjeva zvesta spremljevalka, javorjeva palica, in se zaleti z vso silo v sina, ko bi se ne bil plašno umaknil k vratom in skozi vrata ...
Iz veže pa so donele kletvice, donele pretnje, donele sovražne obljube za bodočnost: »Goljufi, sleparji, tatovi, roparji, brezbožniki, lakomniki, požrešniki ... vi, vi ste očeta pripravili tako daleč, da noče sedaj ničesar več slišati o tistih denarjih —.«
»O kakšnih? Ali se ti meša!« vpraša hudoželjno njegova sestra.
»Ne meša se mi, ne, ker vem, da so tisti denarji, tista odškodnina, tvoji in moji — vsakega polovica.«
»Očetov kot? Jože, pa res se ti meša,« pomaga Martin. »To dene oče lahko, kamor mu drago.«
»Do smrti, seveda, a po smrti?«
»Komur ga je dal pred smrtjo!« — Mladi Klančar se prime za glavo. »Saj pravim: sleparji, tatovi, roparji ... vi ste me ociganili za moj delež!«
Tedaj pa stopi Martin odločno pred svaka, vzame začasno pipo iz ust, in mu pove — kakor je sam rekel — prav na zobe: »Zakaj nisi hotel imeti očeta? Lahko bi imeli tudi oba deleža.«
»Jeden je tako moj!«
»Pa ga vzemi, ali vzemi tudi očeta, ti povem, in živi ga toliko časa kot sem ga jaz.«
Kovaču pritegne tudi žena: »Potem bomo imeli vsaki polovico sitnosti, vsaki polovico dobrote. Vidiš, tako je, Jože!«
In Jože jo je odkuril brez dediščine in brez očeta, pa z grožnjo, da si ob svojem času na sodišču poišče — drugačne pravice. Pri Kovaču so se mu posmehovali.
Zima je zavladala tisto leto še prej v naravi kakor v koledarju. Mraz je bil oster in dolgotrajen že pred božičem. Sneg se je držal tudi na prisolnčju kakor železen.
Pri Kovaču so kuhali slivovko v kolarnici, da se je kadilo po vseh hišnih prostorih in dišalo okolu vseh oglov. Klančarju so otroci prinašali in tudi odnašali nedotaknjene jedi. Kovačevka je devala hladit kosilo in se prav nerodno in nevšečno sukala z lonci in skledami, češ: vse moram sama!
»Vprašaj, vprašaj, očeta, Pepček, če mu ni morda slabše. Tebi bo morda povedal ta sitnež —.« In kakor vselej, ko je imela mnogo opravila ali pa je bila spehana, trudna od dela, se je vsula ploha nehvaležnih, zbadljivih besed na starčka očeta, dasi se ji je v dnu srca včasih oglašalo čustvo usmiljenja in otroške ljubezni, ki ji je velela, da tako ni prav. Toda na dan, na dan ni moglo čustvo, ljubezen ni otajala ledu vsakdanje nezadovoljnosti.
Pepček je vzel skledico in odnesel v Klančarjevo čumnato. Na dvorišču je cvilil domači pes, dasi bi lahko prišel na gorko. Včasih je tudi zalajal, opozarjaje na neznan dogodek. Burja je vršela med vejami na lipah.
Kar pribeži Pepček preplašen iz čumnate. Skledica mu pade na tla, usta se mu zasučejo na jok. Mati ga pogleda začudeno: »Kaj ti je? Ali ni maral?«
»Ni — niso nič rekli.« — »Ali spijo?« — »Ne, gledajo in zijajo, pa tako čudno, kakor bi hoteli jesti, pa —.« Kovačevki so se širile oči, in na čelu so se ji pokazale podolgaste gube. usta so hotela nekaj ziniti, pa beseda ni mogla z jezika. Strašna slutnja, ker je nepričakovana.
»Nič se ne premaknejo. Pa me je bilo tako strah!«
A tudi njegovo mater je bilo strah. Iz kratkih dečkovih odgovorov je spoznala resnico: To je smrt, očetova smrt — brez luči, brez križa, brez slovesa, brez molitve.
»Jes, jes! To — to pa ni dobro,« spravi komaj preko zob, obriše obe roki ob predpasnik, pusti kosilo na ognjišču in teče gledat. Kmalu pribeži jokaje in nekaj otrok radovedno za njo: »Jes, jes umrli! Naš oče! Martin, Martin, pridi, no, domov. Oj, oj!« — V srcu se ji je vzbudila otroška ljubezen: Kovačevka je rjovela.
IV.[uredi]
Pri Kovaču so imeli torej mrliča.
Zunaj se je pa vsipal z neba gost sneg, kakor bi hotel rajnemu Klančarju nastlati cvetja na poslednjo pot, ker mu ga niso otroci nastlali na pot v življenju. In snega je bilo vedno več. Okolu hiše je burja nosila prijetne duhove po kuhani slivovki. Kovač je glasno godrnjal, vlival v se kupico za kupico žgoče pijače in tožil, da se mu je zasmodil poln kotel tisti čas, ko je šel gledat umrlega Klančarja. Tudi ob smrti mu je bil odveč. Otroci so se boječe stiskali za ognjišče in mislili, da morajo po temi nekje videti obraz rajnega očeta, pa ga niso.
Drugi večer so ga dvignili z ubornega odra in položili v črno krsto. Štirje sosedje so zadeli vsaki jeden ogel krste na ramo in se s težavo pomikali po debelem snegu na pokopališče. Klančar je imel le malo pogrebcev. Hči ni utegnila pustiti hiše in otrok, Martin je kuhal slivovko in pridno zalival svoj izgovor, da ne utegne. Nekateri otroci so cepetali v dve gube se držeči za črnim križem. Nekoliko korakov ga je spremil tudi pes čuvaj; ker pa le ni mogel naprej vsled obilega snega, je žalostno zacvilil, bevsknil dvakrat in trikrat ter se vrnil pod ognjišče, kjer ga je s polovico mižičega očesa zamišljeno pogledal domači maček, ter se mu molče, umaknil na ognjišče.
Sina Klančarja pa ni bilo k pogrebu. Saj je tudi sneg se vsipal vstrajno z neba oba dni, ko je bil stari Klančar na mrtvaškem odru, vstrajno se vsipal tudi na pokojnikovo krsto in v jamo mu je postlal sveži sneg.
»Ta je umrl za potrebo,« so se pogovarjali nekateri možje, ki so se medpotoma pridružili pogrebcem.
»Vsem se je umaknil. Bog mu daj dobro!«
In vsakdo se je podvizal domov za peč.
Pri Kovaču se ni poznalo prav nič, da ni več Klančarja, le gospodinja je povešala glavo in ponavljala besede: »Ko bi umrl vsaj kako drugače, bolj krščansko! Oj, oj!« Vzbudivše se čustvo v njenih prsih je sililo na dan, sililo na kesanje, v obupnost ...
Kmalu po svečnici, ko je bilo lazno, je prišel h Kovaču Jože Klančar. Ni se opravičil, zakaj ga ni bilo k pogrebu, ni vprašal, kako mu je umrl oče in kako so ga zagrebli. Oblastno je gledal in vprašal, če mu Martin odstopi ali odplača polovico očetove odškodnine, ker je oče umrl brez oporoke.
Kovačevi so ga sprejeli na pol neumno, na pol zaničljivo. Martin je zopet vzel pipo iz ust in ga — že nekoliko po žganju dišeč, vprašal, če hoče svojo polovico precej, ali počaka, da odračunata stroške med očetovo boleznijo in za pogreb.
Jože mu je zabrusil: »Ti si vrag!«
»In ti ne angel!«
»Jaz te bom tožil!«
»Jaz te bom tudi tožil!«
Klančar je odšel kolneč in res vložil tožbo, dasi mu je sestra Kovačica povedala, kako jo boli srce zaradi očeta, ki je bil slednjič res vsem odveč: »Bodimo vsaj sedaj ž njim zadovoljni!«
Tudi sodnik je sovražnima svakoma razložil, da je zares čudno, da se tožita za nekaj, česar sta se prav za prav branila oba. Nič ni pomagalo. Ko je izgubil tožbo Klančar, je začel Kovač drugo: za odškodnino pogrebnih stroškov. No, to je izgubil Kovač, in Klančarju je bilo to kaj prijetno hladilo. Iskal je zopet priložnosti, kdaj povrne svaku nemilo za nedrago. Ker ni mogel tako brž ujeti ugodne priložnosti, mu je Kovač prej posvetil z drugo tožbo: za povrnitev stroškov med starega Klančarja boleznijo. Sodnik je zopet trdil, da bi bil najboljši mir med sorodnikoma, ker utegneta izgubiti vsaki nekaj tožba, s tem pa naraste sovraštvo. Kovač ni nehal in propadel tudi s to tožbo. Sedaj se pa Klančar ni utegnil škodoželjno veseliti nesreče svojega nasprotnika, ker mu je — umrla žena.
Že od nekdaj nista imela med seboj najlepšega življenja in mladi Klančar jo je poslednje čase še huje zbadal, ščipal in dražil, češ: »Ti si kriva teh izgub, ti si kriva, da so romali naši stotaki z očetom na Radovino.« — Ona je hotela s svojimi rokami nadomestiti poslednje stroške vsled tožba, pa se je med delom neprevidno pregrela, dobila pljučnico in šla za pokojnim Klančarjem v večnost.
Ta nesreča je Jožeta — kakor vsaki stroški — jako potrla. Začelo se mu je dozdevati, da mu gre po očetovi smrti vse navzdol, a boječ se novih stroškov je delal sam, kolikor je mogel, drugo pa zanemarjal. In res je šlo navzdol na Klančarjevem domu in še gre.
Nič bolje ni pri Kovaču na Radovini.
Zaradi izgubljenih brezvspešnih tožba se je začel zopet prejšnji prepir med možem in ženo, katere oče je — tako je trdil Martin — kriv vse nesreče. Ženi je pustil skrbi in gospodarstvo.
V kovačnici na Radovini zopet odmevajo udarci težkega kladiva, vmes pa tudi Kovača Martina kletvice zaradi nemile sreče, obile družine in prepičlih zaslužkov. Vendar roma redno vsaki večer nekaj grošev v žganjarnico, zjutraj pa gre Martin sam brez groša na račun prepičlih zaslužkov popit nekaj kozarčkov, da potem v kovačnici lažje razbija, vpije in kolne. Dorastli sinko, ki že pomaga očetu vihteti kladivo in pritiskati meh, pa tudi glasno godrnja vmes, pogleduje očeta postrani in misli, da bi opravil še najlažje, ko bi očeta zapodil domov v kot ... A tudi tam bi bil gotovo nezadovoljen, ker prepadla in hirajoča mati vzdihuje po nekdanjih priboljških, si zaman želi vsled slabosti še drugih, toži o neubogljivih otrokih in s trepetajočimi ustnicami moli za rajnega očeta. Ljudje pravijo, da Kovačevka ne more biti več dolgo. Potem pa Martin požene po grlu še vse tisto, česar še nimajo v pesteh dolžniki.
Tretjo jesen po smrti starega Klančarja se je solnce zopet ljubko smehljalo dozorevajočim češpljam na vrtu za Kovačevo hišo, katere se je zopet oprijelo staro ime kakor Martina kovača nekdanji grehi in rdeči nos. Lastovke so se zbirale na domačem zvoniku, da odrinejo proti jugu. Tedaj je stopal pod obloženimi vejami na vrtu ptuj mož, ki je kupil dozorevajoče češplje, kupil pa tudi že lep kos Kovačevega posestva na dražbi.
Na lipah poleg studenca so se drli in prepirali nagajivi vrabci, pes čuvaj je lovil muhe v senci poleg korita, na kamenu pred hlevom se je pa solnčil — črni maček.
In ljudje, ki še ne morejo pozabiti vraž in praznih ver, trdijo, da ni dobro znamenje, ker poseda dan za dnem tam — črni maček.
(Konec.)