Odsev (Matija Malešič)
| Odsev. Matija Malešič |
| |||||||||||||
Ali je v železniškm vozu preveč zakurjeno, ali [nejasno] ali me to tako [nejasno] ker se ne morem radi boleče rane ganiti; ali lokomotiva tega sanitetnega vlaka res tako zlokobno ropoče, ali vpliva vročnica na živce; ali je ta jesenski dan res tako tu turoben, ali se mi samo zdi v razdraženi neutolažljivosti; ali je pot v sanitetnem vlaku z Goriške na Spodnje Štajersko res tako dolga, ali delujejo zunanji in notranji vtisi zadnjih dni, da me neprestano muči [nejasno]. Ni konca tej poti ... Gori v meni, čuden ogenj tli v meni, kakršnega nisem čutil — ne, zakurjeno je preveč, saj mi pali lica, ko da jih pritiskam na razgreto peč in mi je kar zoprno dihati ta gorak in suh zrak; ne morem se ganiti, ker me zapeče in zaskeli v rani, da se mi temni od bolečin pred očmi — ne, ta nosila so prenerodna in preozka, da se ne more človek okreniti in uleči tako, da mu ne bi povzročalo premikanje vlaka takih bolečin; ropotanje lokomotive me razburja; ti enakomerni in zamolkli njeni glasovi me spravijo do razdraženosti, če jih bom moral še dolgo poslušati, rogajo se v svoji ošabnosti, prezirljivo se sme jejo v svoji brezobzirnosti, vedno glasnejši in usiljivejši so, vse v rano čutim njih roganje in zasmeh; skozi okno buli v nas jesenski dan, da bi človek nikdar ne sklenil prijateljstva z njim in mu nikoli ne privoščil prijazne besede: megla je gosta in neprodirna ko globočine prepadov, v katerih živijo bitja, ki se bojijo solnca in svetlobe, ko dušeč zrak lega na glavo in srce in pritiska m:sli k tlom ali ovije vsak najmanjši polet v svojo gostoto in neprodirnost; in konca ni in ni, kakor da se vozimo v neskončnost, v vedno gostejšo in neprodirnejšo meglo ... In z vsakim trenutkom se veča trpljenje ...
»Zgorim ...« iztisnem skozi zobe in pogledam na nadporočnika z obvezano glavo. Noče me čuti, ali pa spi.
»Odpri okno, drugače zgorim!« rečem slugi.
»Kaj ti ne pade v glavo! Kdo bo odpiral okno v tem mrazu?!« govori noslaje nadporočnik.
»Ali jaz zgorim ...«
»Vročnica te kuha, pomiri se!«
Zaprem oči.
Zajokal bi od nebogljenosti, od nebogljenosti samega sebe. Tu se voziš, ker so ti določili ravno ta voz, ker so te položili na nosilih ko malo dete ali onemoglega starca ravno na to mesto, ne smeš odpreti okna, dasi te duši in kuha, ko da ležiš v umazanem lugu; le poslušaj še nadalje to ropotanje lokomotive, ki ti nabija ko s kladivom na sence; le čakaj potrpežljivo in mirno, da se vleče vlak vedno dalje, vedno dalje, vedno uporneje, v neskončnost ...
Odprem oči in vprašam, koliko je ura. Nezadovoljen sem, ker sem hotel pravzaprav zvedeti, kdaj bo konec te mukepolne poti, pa mi ne more nihče dati pojasnila.
V rani žge in pali, ko da je v vedni dotiki s tlečo žerjavico; ako se premakne, zažge in zapali, kot da je zahipal kdo v žerjavico in jo razvnel k večjemu tlenju.
Da bi mogel spati! Spati, spati in ne čutiti nikakih bolečin, ne čuti ropotanja lokomotive, ne gledati brezupnosti goste megle, ne čutiti dušeče vročine ...
Šiloma hočem zaspati, sčasoma prehaja ta sila in volja v obup.
Nemiren sem, da se kar tresem ...
Pokličem zdravnika, ki mi tiplje žilico na roki, šteje krvne udarce, vprašuje po željah.
»Spati, spati! ...«
Zdravnik odide, pa se zopet vrne z malo brizgalnico, v kateri je morfij; vbode me v desno roko in mi počasi vbrizgne zaspavajočo tekočino.
»Nič ne pomaga!« rečem čez nekaj časa in zrem na z vodenimi hlapi debelo pokrito steklo na oknu.
»Počakaj malo, bo že pomagalo!« reče nadporočnik. »Kaj tebe nič ne kuha vročnica?«
»Nič!«
»Kaj veš potem, kako je meni!«
»Ni ti najprijetneje, pa bo že bolje!«
»Že bolje ...«
Sunkoma se vlak ustavi, nosila se stresejo, v rani zažge in zapeče, da se mi ježijo lasje.
»V tem vozu so častniki!« čujem razgovor pred vrati, ki se nato nemudoma odprejo.
Tri dame vstopijo.
»Junaki od Soče ...«
Zaprem oči, ker mi je skrajno zoprno to govorjenje, hočem, da me nihče ne moti.
»Cigarete ...«
Vrag naj puši v takih okolnostih cigarete.
In zopet junaki ...
Vzdihnem.
Ali sem težko ranjen in kje? me vprašajo, in ali hočem cigaret, in kako je sedaj ob Soči, in ali so hudi boji. In ali imam — junak — že več odlikovanj ...
»Eno!« iztisnem jezno skozi zobe in pokažem na obvezano nogo.
In ali imam kakih spominov z bojišča s seboj. Dosedaj so dobile vselej od ranjenih častnikov malih spominov ...
»En sam spomin!« izgovorim drgetaje in pokažem na nogo.
Za hip me prevzame kesanje, da postopam nekoliko neolikano, ali želja, da odidejo, je večja ko kes.
Ko zopet zaropoče lokomotiva, nekoliko dvignem glavo.
»Veš,« govorim nadporočniku, »še par takih obiskov, pa mi odpovedo živci ... Govore o junaštvu! Kaj vedo o junaštvu, kaj veš, kaj vem o junaštvu? ... Kdo je še kdaj podal definicijo junaštva? ... Kdo more o sebi reči, da je junak? ... Ko govore o junaštvu, te pa prosijo za spomin od Soče, pa še za naslov povrhu, da ti bodo pisale, junaku ... ha ...«
»Ne veš, kaj govoriš! Vročnica te kuha preveč!«
»Vem! Kaj ima vročnica s tem opravka! Gledat nas pridejo, gledat, kako ležiš ko nebogljeno dete ...«
»Tak pomiri se ...«
»Pa nalašč bom govoril! Solza, ki sem jo videl v očeh preproste kmečke matere, ko so nas nalagali v vozove v Prvačini, mi je privabila sto tožnih, z mehko ljubeznijo in trpko samozatajo prepletenih misli; žalosten, zguban obraz kmečkega očanca, ki se je mimogrede prikazal pri oknu, mi je za hip odkril skrivnostni pajčolan, ki je razprostrt med nami in temi ljudmi v zaledju; govorjenje teh dam o junaštvu me razkači ...«
»Kaj še vedno ne deluje morfij?«
»Bi rad, da deluje, kajne?! Bom pa molčal.«
Onemoglost mi leze v ude in sklepe, bolečine v rani ponehujejo, samo dušeča vročina noče izginiti ...
Ali spim ... Ali bedim ...
Ležim na ledini, ki se premika zdaj sem, zdaj tam; bobneč ogenj pada na ledino, ali ne morem ubežati; ranjen sem v nogo, pa ne morem ubežati ... U, kako grozepolno je to ležanje, kako muči človeka človeka ... In kak dušeč dim se razliva po ledini od granat ... Rjavkast, s črnimi progami obdan gost dim ... In ledina gori v rdečih plamenih, ki sikajo ko zlobni demoni do mene in drugih, ki tudi leže na ledini, ker ne morejo ubežati, ker se ne morejo ganiti ... Prikovani smo na mesto ... Dim nas bo zadušil ... plameni nas bodo sežgali ... ubežati ne moremo, ganiti se ne moremo ... Skozi dim in plamene pa zveni zvonek glas posmehljivo in sladko in vabeče o junakih in nas vprašuje, ali hočemo cigaret ...
Lokomotiva zlokobno ropoče — bobneč ogenj pada neprestano na ledino ; turoben jesenski dan buli v nas skozi okno — dušeč dim nas duši vedno bolj; debele potne kaplje stopajo na čelo — plameni nas dosegajo in že začenjajo s svojim uničevalnim delom ...
Mučno mi je, ne vem, ali spim, ali bedim ... Ganiti se ne morem, popolna onemoglost leži v udih in sklepih ...