Odplavljenci
| Odplavljenci Ivan Jontez |
| |||||||||||||
Jakob in Zofija[uredi]
Tiste nedelje dopoldne je bilo izredno pusto vreme: nad mestom so visele debele plasti temnosivih oblakov, iz katerih je prišel droben in z zapoznelimi snežinkami pomešan dež, ki je neumorno namakal krpe nezazidane mestne zemlje ter škropil po asfaltu in cementu mestnih ulic. Tods še bolj čemeren, kakor je bilo vreme, je bil videti Jakob Muren, pomočnik v uredništvu dnevnika "Naš Čas", ki je molče slonel ob oknu svoje skromne sobe, kadil iz pipe kot za stavo ter mračno strmel na neobIjudeno, motno lesketajočo se predmestno ulico. Bela pola papirja, ki je ležala na pisalni mizi poleg okna in na kateri sta stali samo besedi: "Ljubljena Zofija", ga je zaman nemo vabila k sebi; Jakob je ni videl, sploh ni videl ničesar, kajti bil je nejevoljen, hudo nejevoljen. Sinoči je bil namreč na zabavni prireditvi nekega ženskega društva in slučajno je hotel, da je po naključju neopažen čul pomenek nekaterih rojakov, ki se je tikal njega in njegove ljubezni in ki mu niti malo ni ugajal.
Vroče mu je bilo v plesni dvorani, pa je stopil na hodnik, da bi se ohladil. Naključje je hotelo, da se je ustavil poleg vhoda v točilnico, kjer se je naslonil s hrbtom na steno ter si nažgal pipo. Baš tedaj je pa v dvorani utihnila godba in v Jakobova ušesa so udarile besede, ki so na mah vzbudile njegovo pozornost.
"Reci kar hočeš, Komar, jaz ti rečem, da ta človek ne more biti dosti prida", je na glas dejal nekdo, ki ga Jskob ni mogel videti in čigar glas je izdajal, da mora biti njegov lastnik precej okajen. "Sicer ga osebno ne poznam, ampak govori se, da je hud babjek, ki mu je vseeno, če se kak zakon raztrešči ob pečini, samo da je njemu ustreženo. Iz Pennsylvanije se ne sliši o njem nič dobrega."
"Tudi jaz sem slišal nekaj takega", se je vmešal v pogovor rojak, ki je slišal na ime Troha. "Moja stara mi je pravila, da se je izvedelo, da je tam nekemu našemu človeku premotil ženo, da je zdaj vsa neumna nanj in da sili proč od svojega moža; baje ga je celo že pustila. In govori se, da je jako lepa ženska. Muren je pa menda moral naglo vzeti pot pod noge, sicer bi mu bila slaba predla, kajti opeharjeni mož, pravijo, je bil ves divji od jeze in žalosti, ko je spoznal, kako mu je fant spridil ženo. No, to je pač verjetno, čemur vendar ne more mirno gledati, kako mu nekdo zapeljuje ženo. Ampak vseeno bi ga rad poznal, tega Murna, da bi videl, kakšen fant je. Žabkar, ali ga ti poznaš?"
"Nak, Troha, nisem ga še videl in mi tudi ni do tega. Falotov itak še preveč poznam, posebno rdečih. Ampak, to pa rečem: paziti bomo morali, da nam še naših žensk ne spridi! Father Bobnar ima prav, ko pravi, da se je treba takih ljudi varovati bolj kot zlodja."
"O, torej ga vidva še ne poznata?" se je tedaj oglasil tretji rojak, ki ga je prvi klical Komarja. "Tista, to je res čudno, saj je med nami že nad pol let" in na razne prireditve rad zahaja — ljudje, ki pišejo, morajo zahajati med nas, sicer ne bi vedeli kaj pisati o nas — in skoro bi stavil, da je tudi nocoj med nami."
Jakob se je tiho zasmejal. Komarja je poznal. Nekajkrat je že govoril z njim in majhni, kot treska suhi možakar plešaste glave, ozkega, zgrbančenega obraza, tenkih, vedno v nedoločnem nasmešku skrivljenih ustnic, jastrebjemu kljunu podobnega nosu in drobnih, živahnih svetlosivih oči mu je bil všeč. Ko se je oglasil, ga je začel pogovor še bolj zanimati.
Rojaka na oni strani stene sta zazijala. "Kaj ga ti poznaš?"
"Gotovo, večkrat sem že govoril z njim. Meni se ne vidi napačen dečko in neumen tudi ni videti. Dober za pameten pogovor in zdravo šalo. Mislim, če bi kaka ženska poznala, kakor ga ne, bi mu nemara ne bila tako nevoščljiva, če ga kaka ženska malo lepše pogleda, in tistih praznih ženskih marenj bi se vama najbrž ne zdelo vredno prenašati okrog …
"Ej, le počasi, Gašper, tudi ti bi drugače govoril, če bi ti premotil ženo, kakor jo je onemu v Pennsylvanijl!" ga je ujedljivo zavrnil Žabkar, kateremu ni bil po godu očitek zaradi prenašanja ženskih čenč. "Presneto bi ga grdo gledal!"
"I, čemu samo njega?" je mirno odvrnil Komar. "Mar moreš premotiti žensko, ki se ne da zapeljati? Ne moreš. Žensko dobiš, kadar ona hoče, ne, kadar se zahoče tebi. In potem je njena krivda prav tolikšna kot njegova. Pa kaj bi se prerekali o tem! Povem vama, da marnjam, ki jih prenašata, ne verjamem. Poznam Murna toliko, da lahko rečem, da ni v njem nobenega babjeka. Seveda, prijazen je z ženskami in zakaj bi ne bil? Mar naj laja nad njimi kot čemeren pes?"
"Eh, kaj ga boš zagovarjal!" se je jezno obregnil Žabkar, o katerem Jakob ni več dvomil, da je bil pošteno nadelan. "Falot je — pa mirna Bosna! Ampak pri nas — hk — se bo opekel, naših žensk nam ne bo premotil; moje že ne, hk!"
"Kdo neki mara zanjo?" se je Komar porogljivo zasmejal. Da ni ujela tebe, bi bila ostala stara devica …"
"Ti se pa postaviš s svojo! Krevljasta je, kot da je služila pri cesarskih dragoncih …"
Nadaljnji pomenek je utonil v zvokih hreščeče polke in v čezdalje bolj naraščajočem hrupu v pivnici in Jakob, ki je itak dovolj slišal, se je zamišljen odpravil proti domu. In zdaj je naporno ugibal, kdo bi mogel biti odgovoren za marnje, ki jih je bil čul sinoči.
"Stavim, ds so se vse te čenče skuhale v Basajevem kotlu!" je jezno stisnil izmed zob ter puhnil predse mogočen obisk tobakovega dima. "Nadležen sem mu, zato bi me rad postavil v slabo luč pred ljudmi, da bi mi vzel ugled. Ampak kako je mogel izvohati, da mi je Zofija pri srcu? Saj niti ona ni vedela, da sem jo imel red, dokler nisem prišel k nji po slovo! Tedaj šele sem se izdal in še takrat proti svoji volji. Pa ne da bi …
V Jakobovi lobanji se je posvetilo —domislil se je, da je pred nekaj tedni srečal v mestu Petra Purlana, znanca iz Pennsylvanije, ki je tiste čase stanoval pri Zofinijem sosedu. Jakob ni nikdar maral zanj, preveč potuhnjen ln zahrbten se mu je videl, zato tudi ob priliki tega srečanje nista mnogo govorila.
"No, kaj je pa tebe prineslo k nam?" ga je nagovoril Jakob.
"Vlak in noge!" je zafrkljivo odgovoril Peter.
Jakob ga je še enkrat pogledal ter se vljudno nasmehnil.
"O, tako?" Nato sta šla vlak svojo pot.
"Pravcato peklo!" je zagodrnjal Jakob, ki mu črni krat ni baš prijal.
"Če bi kak naš praded videl tole sliko, bi bil nedvomno prepričan, da gleda v peklo … "
Jakob pa to pot ni stal prvič na tem mostu. Že od nekdaj se je ponoči rad ustavljal na njem ter motril zadimljeno sliko. Fascinirala ga je. Grda je bila — dim, dim in saje, brezkončni tiri in pisane lučke — vendar je vselej občutil, da je v tej sliki tudi nekaj lepega, nekaj velikega.
"Slika pekla!" si je bil ponovil že neštetokrat. "Vendar — lepa! Morda zato, ker nam daje slutiti, da se bo iz dsnašnjega pekla nekoč rodilo nekaj prav tako lepega, kakor je tale kolos ogromen …"
Iz njegovih razmišljanj je vzbudil Jakoba prijazen glas:
"Tovariš, te mikajo tračnice, vabijo vriski lokomotiv ...?"
Jakob se je zdrznil ter se ozrl. Poleg njega je slonela razcapana postava, vanj je bil obrnjen okrogel črn obraz, ki so ga razsvetljevali snežno beli zobje in smejala se mu je očesna belina neznanca.
"Kak tremp …" je pomislil Jakob ter se neodločno nasmehnil. Zdaj, ko se mu je ponujal popotni tovariš je začel okleveti ... Domislil se je srečnih dni, ko je radosten in poln upanja hodil po metropoli … Zofije, ki bo za vedno ostala tukaj ("Ah ne, saj gre z menoj!") ... prijateljev ... bojev, ki jih je bil z njimi z ramo ob rami ... vsega, kar ga je kdaj veselo na ta košček zazidanega sveta ...
"Ne vem …" je počasi odgovoril. Lahko bi šel z menoj, namreč, če bi te veselilo odriniti proti zapadu …" mu je črni nočni neznenec prijazno ponudil svoje tovarištvo.
"S teboj? … Kam? …"
"Kamorkoli … svet je — naš! Meje ne poznamo! Regulacij, ki omejujejo človeško svobodo — tudi ne dosti …. Nebo je naša streha, solnce, luna in zvezde luči, s katerimi si svetimo ponoči, dobri ljudje ali pa naši prsti našri redniki …"
"Moderni Ahasverji …?" se se je namuzala ob svojemu novemu tovsrišu. "Trempovska pot …?"
"Kakor hočeš to imenovati … Ampak če greš, ti ne bo škodovalo, ker vidi se mi, da se ti vse, česar si bil dolgo vajen, upira … no, in tele jeklene ceste so dobro zdravilo …"
"Kaj ti daje slutiti, da me mika na to pot?" se je čudil Jakob. Oni se je zasmejal, da so se zableščali tudi kočniki. "Lahko uganiti take reči … nekoč je tudi mene prev tako prijelo in zlomilo bi me bilo nemare, da nisem prevočasno uzrl teh vijugastih cest, zavrgel beli ovratnik ter se pognal na prvi tovorni vlak … Da, pred desetimi leti … In odsihmal sem svoboden, kolikor le more biti človek svoboden ne tem ušivem svetu …
"Dobro, nekaj si uganil, toda vsega ne," je še bolj odločno dejal Jakob. "Uganil, da me mikajo tele vijugaste ceste, nisi pa uganil, de me ne mika življenje kot je tvoje.
"Vidim …" je prikimal oni. "Premlad si le, da bi se docela sprl s tole civilizacijo … samo bolan si bil, morda si še vedno, pa bi rad nekoliko poletel po svetu, da bi se okrepil, utrdil, pridobil novo samozavest … Da, razumem in tvoja misel ni slaba … Ozdravel boš ter se vrnil v vrtince … ker si mlad in imaš ogenj v očeh … in v srcu … Well?"
"Dobre oči imaš, tovariš!" je začudeno vzkliknil Jakob in njegov glas je razodeval spoštovanje do tega razcapanca, ki je znal tako imenitno govoriti in gledati človeku v dušo. Nato se je popraskal za ušesom. "Kar mi predlagaš, pomeni zame — beg z otoka …" je dejal izprva zamišljeno, nato pa se je nenadoma glasno zasmejal svoji primeri. "Da … in nekaj takega sem imel že v mislih ... le načrta nobenega... "
"Naša pota ne poznajo načrtov, tovariš …"
"Hm … da, razumem: iz dneva v dan …" je prikimal Jakob zamišljeno. "Kakor današnji svet …"
Potem se je molče zagledal v daljo nad tračnicami ter se zamislil.
Ahasverska pot! Sto tirov, tisoč in na vse kraje kontinenta se vijejo — katera izmed teb vijugastih jeklenih cest bo njegova? In kam ga bo privedla? Eno se mu vidi gotovo: vrnile ga te ceste ne bodo nikdar k staremu življenju — življenju na pogrezajočem se otoku slovenskem v Ameriki … Ne, kajti čemu bežati, če se misliš vrniti? … To je zaključeno poglavje njegovega življenja in treba bo začeti pisati novo poglavje, čisto novo poglavje … Da! In — pogum velja! Naprej — v novo poglavje!
Uro pozneje sta čepela Jakob in njegov črni tovariš na pletformi vagona tovornega vlaka, ki je drdral v smer proti zapadu.
Ko je vlak sopihal mimo elegantne naselbine ob jezeru, se je Jakob poslednjič vznemiril in njegove oči so iskale luč Jenniene sobe. In v njem je vstala tolažeča primera:
Hrabro se je držala ob slovesu, ta plavooka Jennie, prav tako hrabro, kakor bi se držala — Zofija … !
"Obljubi mi … kadar me boš potreboval …"
"Kadar bom potreboval — tebe …"
In sopihajoča lokomotiva je s svojo dolgo vrsto vagonov in s svojimi neznanimi potniki utonila v črno noč.