Odperto pismice vsim Slovencam!
| Odperto pismice vsim Slovencam! Mihael Ambrož |
Objavljeno s podpisom Ambrož.
| |||||||||||||
Iz Dunaja 15. maliga serpana.
Spet, dragi bravci, se Vam oglasim, de Vam povém nektere nove prigodbe iz Dunaja. ‒ Primerilo se je pred nekimi dnevi, de so nekiga polkóvnika (oberstarja) pokopali. Za pogrébam je šlo tudi kardêlo konjikov. Memo národne straže gredé, stopijo vsi stražniki v red in skažejo primerjeno čast vojakam (soldatam), njih predstojnik pa jim ni pozdravila povernil, in to se je mestnjanskim stražnikam grozovitno za malo zdelo. Jéli so po vsim Dunaji godernjati, de vojaki stražnike zametujejo, in nejevolja se je kmalo tako razširila, de so se nekteri terdiga ruvanja bali, sosébno, kér se v sedanjih časih toliko laží zblêde, de je joj! Praviti so si namreč jéli, de vojaki še zmiram z ljudmí Meternihove baže v prijaznosti in zavézi stojé, de niso prijatli ljudstva, de komaj čakajo, de bi se spet kak punt začel, de bi na ljudi streljali i. t d. Predstojniki vojaški te kvante zvedivši, se podajo do mnogih národnih straž po méstu in jih s prijazno besédo zagotovijo, svoje prave odkritoserčne prijaznosti. Mestnjane (purgarje), akademijsko kardêlo in národno stražo je to zagotovílo toliko razveselilo, de so sklenili, včerej na lóki (Augarten) občin zbor napraviti. In zares se jih je zbralo na tavžente vojakov in stražnikov; polkovnik oklepniškiga Mengenoviga polka, gospod Veis z iménam je po serčnih besédah zagotovljenje oznanil, de tudi vojaki niso sovražniki postavne prostosti, in de hočejo za naprej, kakor do zdaj, vse ljudstvo bratovsko ljubiti in tako pokazati, de je le edinost prava podpora avstrijanskiga cesarstva. ‒ Zbrana množica je jela od veselja kričati, eden drugimu so jeli roke podajati, se poljubavati (kuševati), in serčno prijaznost si obetavati. Po poldan so se na mnogih krajih vojaki in stražniki snidili, so veseliga serca marsikter kozarček vina spraznili in pràv židane volje bili!
Predstojnik Dunajskih mestnjanskih oklepnikov, gospod Šercar, je tudi mene k ti veselici povabil in ko prideva v tako zbirališe, je stopil na stol, in je začel z goréčo besédo imenitnost tega dneva oznanovati in je tudi na me, kakor na ptujca pokazal, de sim prepričan od zvéstiga duha Dunajčanov. Na to tudi jez stopim na stol in oznanim, de se je naša slovenska dežela živo prepričala serčnosti Dunajčanov, ki so nam pridobili tako željno pričakovano svobodnost, ktera je toliko bolj ukoreninjena, ako se ljudstvo z vojaki pobrati. Sej ni nič lepšiga, kakor je bratovska ljubezin med vsimi stanovi. Naš Izveličar je sam to čednost svojim učencam nar bolj priporočal!
Na véčer ob 10. uri so se pa mestnjanski stražniki spet vkup zbrali in so se podali v procesíi z veliko muziko in z baklami pred stanovanje imenovaniga polkovnika Veisa. Jez in moj tovarš gosp. dohtar Kavčič sva bila tudi med njimi, in sva vsak svojo baklo nosila. Pred hišo polkovnika se vstavimo, ‒ on pride doli med nas, se serčno zahvali in predstojnik gosp. Šercar mu krasni venec na njegovo že plešasto glavo položi. Od ondot se je pa še procesija do nekterih drugih vojaških poglavarjev podala.
Vidite tedej, prijatli moji v dragi domovíni! de tukaj v velkim mestu našiga cesarstva gospoduje edinost, ljubezin, mir in sprava. Le takrat malo zaropotajo, kader slišijo, de hoče kdo pravice ljudstva spodriniti ali okrajšati. Naš milostljivi Cesar bi se gotovo sami veselili, ko bi tukaj bili!
Kar pa deržavni zbor vtiče, vam moram oznaniti, de smo danes četerti shod iméli. Tukaj smo zborniki sklenili, de so volitve 130 poslancov za popolnama vgotovljene spoznane, kader bo pa 192 poslancov skupej, bo zbor ustanovljen. ‒ Po tem bomo opravilni red, in potlej še le ustavo prevdarjati začeli; kmetiške rečí pa ne bojo tako kmalo na versto prišle. Zatorej nikar ne lazite že zdaj na Dunaj denarje zapravljat in zijale prodajat; Vam bom že oznanil, kdaj de se bo od teh rečí govorilo. To Vam pa že zdej povém, de poslanci vsih deželá za kméta kej dobro mislijo, zatorej bodite mirni in z veseljem pričakujte dan osrečenja!
Ambrož.