Odperto pismice gosp.profesorju R. v Ljubljani

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Odperto pismice gosp. profesorju R. v Ljubljani
Janez Bleiweis
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 25 (20.6.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Žalostno je, de se moramo za dognane od nekdaj veljavne rečí še dan današnji pričkati, in de smo tako delječ prišli, de nekteri Krajnci clo več ne vedó, de mi Krajnci smo ‒ kakor Vodnik pravi ‒ en odraslik veliciga slovenskiga naroda, in de naš jezik je „slovenski jezik”, ktera beseda ni znajdena ali novo skovana po lanjskim sušcu, ampak je od nekdaj bila, je, in vedno bo! Še bolj žalostno je pa, de clo nekteri taki možjé, od kterih smo mislili, de so do jêdra slovenskiga slovstva ségli, zvonec tiste nevedne in protivne stranke nosijo, ktera se pred lanjskim sušcam za naš materni jezik še zmeníla ni, zdej pa ‒ vkljub sto in sto lét starim resnicam ‒ hipoma drugim učenik biti hoče!

Grôzno smo se zavzéli, ko smo unidan pervo létašnjo četèrt zgodovinskiga časopisa „Mittheilungen des historischen Vereins für Krain” v roke dobili, in ko smo Vaše obširne opombe, častiti gosp. profesor! v njem brali. Ali je mogoče ‒ smo si mislili ‒ de je to tisti mož pisal, ki je v létu 1846 in 1847 v ravno tem časopisu pokazal, de ni ptujic v slovenskih rečéh? Pa dalje ko dalje smo Vaše opombe brali, zmirej bolj se nam je jasnílo, de tudi Vas je očitna strast pri tem pisanji vodíla, ktero skozi in skozi pretresovati, bi predolgočasno bilo. Le eno samo reč hočemo iz Vašiga sostavka vzéti, namreč od slovenskiga jezika, in še te bi ne omenili, ko bi Vi ne bili pri ti priliki tudi „Novíc” v misel vzeli.

V opombi k Vodnikovimu sostavku ste sicer očitno pokazali, de se dosihmal niste veliko z našim slovenskim slovstvam trudili, kér bi bili iz Vodnikovih pisánj že davnej vedili, de je on v imenovanim sostavku pod imenam Slovencov od vsih Slovanov govoril; ko bi bili pa njegovo zgodovino „Geschichte des Herzogthums Krain”, posébno po 22., 23. in 53. stran pazljivo prebrali, bi bili tudi zvedili, kdo de so Slovenci v tesnejim poménu te besede. Ravno takó bi se bili lahko iz Kopitarjeve gramatike, ko bi bili celo pazljivo prebrali, lahko prepričali, de Kopitar ‒ slava njegovi učenosti! ‒ se je autokrata slovanskiga dozdeval, ki je hotel, de bi celi svet po njegovi pišali plesal, kar je rajnki Dr. Prešern v zabavljih napísih svojih „poezij” kratko pa dobro povédal. Beríte na strani 389. Kopitarjeve gramatike pod nadpisam: Krainische Bücher, in prepričali se boste, de je on le po svoji glavi „krainische Bücher” imenoval, kar so stari stari pisavci sami „slovenske bukve” imenovali. De pa sam Kopitar poslednji čas ni več od krajnskiga jezika govoril, ampak, de je vès v Carantanio zamaknjen bil, zamorete v njegovim življenjopisu brati, ki ga je Dr. Fesel v Dunajskih Novícah na svitlo dal; zatorej so mu tudi na grob napisali, ne de je bil Krajnc, ampak Carantanus (poglejte „Novíce” léta 1845. stran 183.)

De se je beseda „Slovenc” in „slovenski jezik” med Krajnci nekoliko pozabila, ali se morete čuditi nad tem? Kolikor bolj so iz Krajnca Nemca delali, toliko bolj so mu jemali njegove narodske lastnosti in pravíce, de prosti Krajnc nazadnje že več ni vedil, od kod so njegovi spredniki prišli, ‒ de so Slovenci, in de njih jezik je slovenski. Beríte, častiti gospod! kaj Kopitar „der grundgelehrte” v svoji gramatiki na strani 53. in 54. zastran tega piše. Kdor se dan današnji v téh rečéh na prostiga kmeta izgovarja, že samo s tém očitno kaže, de vse njegovo besedovanje ni piškoviga oréha vredno. Prostimu človeku, kterimu se podúk v šoli ne daje, je komej za njegovo žlahto mar ‒ za njegov narod se še dalje ne zmeni ne. Poglejmo pa v stare čase nazaj, in vidili bomo, de so jezik nas Krajncov vedno slovenski jezik imenovali. Vzemíte Linharta v roko (Versuch einer Geschichte von Krain) in beríte kar je v létu 1791 na strani 199.1. dela pisal: „In Krain erkennt sich jeder Eingeborne an dem Namen Slovenec und seine Sprache an der Bestimmung slovenski jezik.” In ‒ kakor pravijo ‒ Linhart v létu 1791 ni bil ud slovenskiga družtva! ‒ Pa kaj bomo od Linharta govorili, ki je to v létu 1791 pisal; pojmo skorej tri sto let nazaj, in poglejte bukve pisane v létu 1550: „Ta Euangeli Svetiga Mateusha, sdaj peruizh v ta Slouenski Jesig preobernen”, ‒ ali ravno tega léta: „Abecedarium. Ene Buquice, is katerih se ti mladi inu preprosti Slouenci mogo lahku tar hitro brati inu pissati nauučiti” ‒ ali v létu 1578: „Postilla, to je Kerszhanske Evangelske Predige verhu Euangelia skos celo leto sa hishne Gospodarie ... v praui Slouenski Jesig prepisana.” ‒ Še več druzih starih prič imamo na kupe, pa vse to tukej razlagati, ni prostora. Ozrímo se enmalo še na pozneji čase, in poglejmo: kakó se je tù pisalo. Visoko učeni Dobrovski je razdelil vse slovanske narečja v 10 verstí; v 5. versti 1. reda stojí: „Das Slowenische oder Windische in Krain, Steyermark und Kärnthen”, ‒ naš slavni Metelko je v letu 1825 spisal: „Lehrgebäude der Slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen”, ‒ slavni Jarnik „Versuch eines Etymologikon der slowenischen Mundart in Innerösterreich 1832, ‒ slavni Murko „Theoretisch-praktische Grammatik der slovenischen Sprache in Steyermark, Kärnthen, Krain und dem illyrischen Küstenlande 1843” ‒ Dr. Muršeč „Slovensko slovnico za pervence 1847”; ‒ za šole imamo: „Abecednik za slovenske šole v c.k. deržavah 1832,” ‒ „Keršanski nauk za slovenske šole poleg katehizma po c. k. deržavah 1831” ‒ in tako dalje, kamor pogledamo že pred lanjskim sušcam, vse v slovenskim jeziku vidimo! Od poznejih bukev nočemo govoriti, kér naš namén je le, častiti gospod, Vas prijazno podučiti, de beseda „slovenski” jezik, ni včeraj ali pred včeranjim zmišljena! Tudi „Novíce niso nikoli v drugim, kot v „slovenskim” jeziku pisale, kér so zmirej za vse narode svojiga slovenskiga jezika pisale, in kér smo se bali, de bi ne bili Kočevarjev razžalili, če bi bili v krajnskim jeziku pisali, kér so tudi oni Krajnci, pa ne Slovenci, in kér je nam enakopravnost že pred konstitucíjo sveta reč bila.

Iz tega vidite, častiti gospod! de Krajnci Vaše milosti (Mittheilungen stran 25.) ne potrebujejo, svoj jezik slovenski jezik imenovati! De smo Krajnci po deželi, to sami vémo; pa še tudi to vémo, de smo Slovenci po rodu, in de iz rodú izvira edíno pravo imé našiga jezika, ki ‒ vsim nevednim nasprotnikam vkljub, ki resníco in pravíco zatirati in mirne Slovence neprenehama dražiti hočejo ‒ je bil, je, in bo slovenski jezik na vekomaj. Amen.

Ilirsko me kliče
Latinic in Grék,
Slovensko me pravio
Domači vsi prék.

Od perviga tukaj
Stanuje moj ród,
Če vé kdo za drujga
Naj rêče, odkod?

(Vodnik.)

Dr. B.