Odpadki, taki in drugačni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jurček in Packarija (Odpadki, taki in drugačni)
Mateja Reba
Spisano: Ana Potokar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Mici je končno skuhala kosilo in ko je prišel domov še Flor Packa, Bertijev oče, so sedli za mizo. Berti je ves razburjen hitel pripovedovati očetu, česa vsega ga Jurček naučil in koliko je izvedel od njega. »Ali veš, očka, da so 'odpadki še za kaj uporabni? Iz vseh je mogoče še kaj narediti!« je razlagal Berti. »No, prav iz vseh ne, iz večine pa!« ga je popravil Jurček. »Iz Plastike pogosto ni mogoče narediti ničesar uporabnega, iz različnih folij tudi ne. Vsi takšni odpadki, ki jih ni več mogoče uporabiti, sodijo posodo za smeti. Odpeljejo jih na smetišče!« »Ampak naš stari štedilnik je prevelik, da bi ga dali v posodo za smeti!« mu je hotel ponagajati Berti. »Odpeljati bi ga morali v kakšno jamo ali gozd!« »Res? In kaj bi s štedilnikom v jami ali v gozdu? Misliš da bodo na njem kuhale lisice ali da ga bodo pojedle miši?« je vprašal Jurček. »Tako delajo samo packi!« Berti je zardel. »Stare štedilnike, hladilnike in podobne neuporabne predmete treba odpeljati na smetišče,« je pojasnil Jurček. »Zato smetišča tudi so, čeprav si moramo prizadevati, da bomo tja odlagali čim manj. Pri nas, v Zeleni deželi, so izračunali, da pride na vsakega prebivalca 1 kilogram odpadkov na dan. Vsako mesto torej zbere za velik hrib odpadkov. In veste, kaj je najbolj zanimivo? Da bi lahko kar dve tretjini odpadkov spet uporabili!« je razlagal Jurček. »Ljudje smo res packi, pri nas, v deželi Packariji pa še posebej, priznala Mici.»Povej, Jurček, bi se dalo še kje prihraniti?« »Še namesto papirnatih brisač je bolje uporabljati navadne, iz blaga. Stare obleke ni treba metati v smeti. Če je še uporabna, jo očistimo in nesemo poverjenikom Rdečega križa. Ti jo bodo dali ljudem, ki potrebujejo. Če obleka ni več uporabna, jo razrežemo na kose in tako uporabljamo za čiščenje. Iz plastičnih in kovinskih posodic, v katerih je bila hrana, je mogoče narediti marsikaj: igračke, vaze, posode, za svinčnike, za shranjevanje žebljev in drobnarij. Še bi se kaj našlo!« je povedal Jurček. »Naši Packoni bi se lahko še marsičesa naučili od tebe,« je menil Florjan Packa. »Veš kaj, najbolje, da jo po kosilu mahnemo na potep po Packariji, da boš videl, kako je pri nas. Pusti posodo, Mici, bomo že pozneje pomili. Obuj se, Berti!« Jurček in Packi so se začeli odpravljati na ogled Packarije.

Mi pa medtem premislimo, kaj lahko storimo?[uredi]

Opozorimo odrasle, da stari štedilniki, hladilniki in drugi odsluženi predmeti ne sodijo v gozd, na njivo ali v jamo, pač pa na smetišče. Ne le da kazijo okolje, pogosto so celo nevarni za okolje, pa tudi za ljudi in živali.Uporabimo čim več reči, ki so kakorkoli "uporabne: posode iz plastike in kovine, stara oblačila... Vse, kar je še mogoče uporabiti, ne mečimo v posodo za smeti, pač pa v posebne zabojnike.