Odmevi času

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
'
Branko Rudolf
Odmevi času
Spisano: Pretipkano iz Odmevi času 1976, Andreja Simčič.
Izdano: Maribor, Založba Obzorja
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


ODMEVI ČASU

ASTRONAUTI
Duševno smo vsi odeti po astronautsko,
v azbestna tkiva, napihnjena, znotraj ogreta.
Drug drugega gledamo skozi prozorne čelade,
potujemo skozi vesolje, neskončno mrzlo
in polno neskončnih prepadov, zgoraj in spodaj
in desno in Ievo, okrog je vse polno prostora
za vse in nikogar, nimaš se česa prijeti
in če izstopiš iz gondole, stopiš v praznoto
na Iastno nevarnost, med šope zvezd, naokoli
neskončno žareče, neskončno daljne, grozljive
prelepe v tej črni noči bleščečih prepadov.
Zato pa Ie pazi! Varno potuj! Ne izstopi!
Molči. Ne kliči. Tvoj SOS nima pomena.

NEVARNA KNJIGA

Gospod je poobedoval,
popil, popušiI, sedel v naslanjač
in vzel knjigo v roko.
Ampak nenadoma
ga je knjiga ugriznila
pri srcu
Gospod je vztrepetal
in poskočil —
nič ni bilo več s spanjem:
adijo siesta!
Knjigam ni zaupati,
podobne so zverem za rešetkami
v živalskem vrtu:
>>Pazite! Usekamo!<<

ANIMA

Kakor s čopičem zarisane: goste, ravne obrvi
nad jasnimi, svetlimi očmi, mirnimi, vendar sočnimi usti
izraz — neprozoren v globočini, >>tiha voda<<, svet, sanje,
prava — ženska natura, Ijuba, topla, plodovita in
nevarna —
prečudni vrt. Vrt? Poln dišečih zeli
cvetov z dišavami vred. Plodov? Ne, semenskih mešičkov
še neoplojenih, neznanih dednih osnov
— loterija kromosomov ...
In nad vsem nebo, svet, nekaj, kar je širše, bolj obsežno
kakor vse, čemur bi Iahko tako rekli.
Je v tem najti splet tisoč živčnih končkov
tisoč nevidnih spletov Iian, kakor v tropskem pragozdu,
v eni sami — še neokrnjeni ženski naturi
v ženski, tistem notranjem svetu, ki mu pravimo duša
z odsevi, pa še bolj odmevi, ki jih iščeš
v prelivanju in lesketanju, šumotanju
tistih notranjih rek
krvi?
Saj je vendar ženska,
prava. Ljubezniva. Zapeljiva.
Naj te zapelje na stranpoti?
Ta ženska z Ijubim obrazom in tisočimi
obrazi žensk, Ijubimi (tudi nevarnimi in hudobnimi),
ti je vendarle znana — in Ijubo nasprotna
tvoji volji, tvoji naturi,
iskriva je kakor zvezda vodnica
v trenutno pretrganih oblakih
na razburkanem in mračnem morju
ni življenja.
Komaj znanega življenja, tistega v svetu in tistega znotraj
resničnega in namišljenega, vendar mogočega
kot sanje, ki so Iahko
resnica, zapeljive v nemožnosti, ah ne, v hudih naporih
da se težko odtrgaš od njih.

VEČNA
(V Masereelovem stilu)

Skočila je skozi okno
v osemnajstem nadstropju
nebotičnika,
pa se ni razletela;
ne ubila, sploh ne ranila.
Kamion jo je pomendral
— pa ni bilo res.
Vstala je,
nič ji ni bilo.
Goreč curek nafte jo je zadel,
eksplozija dveh pobesnelih
avtomobilov ...
nedotaknjena je šla po asfaltu,
Ijubka, vitka, vabljiva,
narahlo nesramna.
Selan je rekel:
»Oprostite, ne bi bil rad vsiljiv,
ampak, to je čudo!
Za vraga — kdo pa, prosim, ste
pravzaprav?<<
>>Jaz?<<, se je nasmejala,
>>jaz sem želja
mati misli.
Dokler bodo ljudje,
bom jaz.<<

JEZLJIVEC

Možak je zaklel
in zacepetal,
z divjim gibom je raztreščil
ogledalo na tleh.
(To pomeni — po logiki
babjeverja:
sedem let nesreče!)
Streznil se je,
se ogledoval
v kubistično razbitih koščkih
z mavričnimi odtenki:
tu nos, tu oko, tu prst.
Nič celega.
Ponovno je zdivjal:
>>Kaj? To je ogledalo?
In to sem jaz?
Človek, homo —saj ni res!
Spaka! Spaka!<<

RAZDRAŽENI SKROMNEŽ

Rožni grm je stal
na vrtu samotne vile
ob cesti. (Lastnik
je nekje potoval.)
Grm je kazal
mnogo temnordečih vrtnic,
brez napake zraslih,
čudovito dišečih.
Mimo so prišli nesramneži
in nesramnice,
pobalini in pobalinke;
si s kletvami v cirilici
(—zbodeni)
odtrgali cvet in šli.
Nihče se ni ustavil,
da bi hvaležno
vsaj malo pogledal
in povohal,
nato pa šel po svoji poti.
Končno se je rožni grm
naveličal grobosti;
potegnil je nekaj korenin
drzno iz zemlje, proti vsem rastlinskim pravilom.
Prihodnjega, ki je trgal,
je ujel za suknjič, s trni,
se mu ovil okrog hlačnic.
Ta se je razhudil:
>>Hudiča, kaj pa hočeš?
Lep si. Da. Kdo pravi, da ne?
Da te nihče ne opazi?
Bedak! Bedak! To si hotel?
Zakaj pa ne smrdiš?<<

ŽARNICA

Neka originalna Edisonova žarnica — pravijo —
gori že nad sedemdeset let — noč in dan,
vse drobce sekund, minute, vse ure, vse dneve in tedne
vsa leta in desetletja ...
pa ji še na misel ne pride, da da bi ugasnila,
pregorela, utrnila,
stalno sveti očem in ustom in nosovom in umu,
da — umu, kot luč spoznanja?
In kdo bi očital Edisonu:
>>Baraba, kako si Ie mogel izdelati
nekaj tako nesramno trpežnega?
Kje pa je naš zaslužek?<<
V očeh mnogih je to >>nesocialna<< žarnica
čeprav sipa Iuč, že simbolično Iuč spoznanja
nad sedemdeset let.

DIALEKTIKA

Danec, filozof, suhec s koničastim nosom —
kakor rovka,
Sören Kierkegaard je izjavil
(že hudo bolan):
>>Vsaka resnica
je resnica samó do neke stopnje.
In ko je to stopnjo dosegla,
postane Iaž.<<
Sören Kierkegaard
je še enkrat poškiIil na omarico,
kjer je pustil očala
poleg ničvrednih zdravil v stekleničkah
z dolgimi, idiotskimi etiketami,
zavzdihnil, se iztegnil in umrl.
Konec.
Ti — tovariš, varuj se.
takih nosov, ki vohljajo in izvohajo
nepriljubljene resnice!
Še posebej se varuj, ako tak nos
štrIi sredi tvojega Iastnega
(seveda spoštovanega) obraza!

MNOŽENJE
(še pred časom nove matematike)

Selanova prijateljica
— Iepa ženska,
neracionalna (ste že videli kdaj
Iepo, racionalno žensko?) —
je Iistala po računici,
kjer je stalo: 2 x 2 = 4.
Ženska se je nasmejala:
>>Ljuba računica,
saj, v č a s i h imaš prav,
ampak zmeraj?
Dvakrat dva žeblja
so štirje žeblji,
dvakrat dva svinčnika
štirje svinčniki
(če jih varuješ vlage).
Ampak dvakrat dve klofuti
niso štiri klofute,
je trda gmota in sramota.
In dvakrat dva poljuba<br / niso štirje poljubi,
je večnost, taka, ki traja — no, recimo
dve Ieti ali pa delj,
večnost je pa Ie.
Računici je veter
zaprl trdne platnice,
molčala je — užaljeno.

VSE EVE

Tako je rekel Selan:
>> Ženske so zaklad,
rojen v Zemlji,
največji zaklad —
darovanje samega sebe!
In so nevarne kakor ogenj,
ki žre in požira.
V očeh jim je nebo,
gozdovi v laseh,
speve rek imajo v žilah,
Sonce vsepovsod pod kožo,
ogenj, no — saj veš, kje vse ...
Zmeraj sem jih imel rad —
bežal sem od njih,
ali — plaval v vrtinec
>>Rad si jih imel
in si bežal od njih?
>>Saj gotovo poznaš
tisti ogenj, ki greje,
ki oživlja popotnika,
ali pa žre in požira ...
In ko žar te ne požre,
ali ne ostaneš mogoče
prismojen?<<
Tako je rekel Selan.

DVOGOVOR

Ovila se je ljubimca — mlada, vitka, kakor kača.
Ugriznil je v dišečo gmoto njenih las
in jih žvečil — mižala je, smehljajoča se in srečna.
Pa je rekel: >>Ženske ste kače — nasploh
hčerke ZemIje.<<
>> Mogoče pa zmajkIe, je rekla
in mu tiščala nos pod brado.
>> Zmaj nima spola,<< je odvrnil,
>> ve ga pa imate, še kako — spol ima vas,
od glave do peta!<<
Narahlo ga je ugriznila in rekla:
>> Uh, brljava je tvoja filozofija,
saj so vendar tudi kačoni, moške kače!<<
>> Da<< — božal jo je — >>to je res v naravoslovju,
ampak v predstavah Ijudi — prastarih predstavah
je drugače. Kača, to je znamenje Zemlje,
kakor Zemlja ste neizmerljive, plodovite,
— kadar ste — in dobre . . .<<
>>. .. in strupene,<< je rekla.
>>Da, strupene,<< je izjavil,
>>grizete v srce . . .<<
>>. .. in mož se prerodi,<< je rekla ona.
>>Da, če ga ugrizne prav — oh, ko bi Ie vedele,
ko bi le vedele, pa dostikrat ne veste ...<<
(Dalje pa res ne vem, kaj ste še govorila
in kaj počenjala.)

EAST END

Vzhod Londona: Babilona,
hiše, hiše, hiše, hiše,
sto, štiristo, petsto enakih,
vse prihuljene, stisnjene,
nizke, opečne, skrivenčene, sajaste,
neskončno puste! Groza !
(Ilustracija h Kapitalu
rajnkega doktorja Marxa.)
Pred sto in več peščenimi leti
(peščenimi od peska smrtne ure)
so že tukaj živeli Ijudje
se rodili zaznamovani,
od rojstva dalje obsojeni
na delo, ki ubija
pod sivimi sencami.
Pa so vendarle jedli, pili, Ijubili,
se včasih — začudo — nasmejali, še zapeli
in predčasno umirali
v grozljivi mizeriji,
v Čisti puščobi.
Le visoko nebo
z ožarjenimi oblaki
se preliva v čudovitih barvah
takrat kakor danes
visoko, visoko
nad umazanimi strešniki.
S teh oken
ni videti neba,
le tako — nekaj svetlega,
podobnega sijanju
kačje luskine.

STRIP TEASE

Večer za večerom odmetava oblačila
list za listom, v taktu pihal.
Mlada je, prikupna,
valoviti, dehteči lasje:
Bleščeča Eva,
v belinah, oblinah, krivinah
elegantno zaobljene amfore
lahko nosi v sebi svet,
na sijajnih, prožnih nožicah
umetnina velike NARAVE,
ŽENSKO TELO
Žensko telo
se v popolnoma nesmiselnem
idiotskem ritmu razgalja
v taktu pihal.
V vesoljni prostituciji
utrujenega darovanja
vsakega živca v lesketavi
in potni polti (darovani vsem)
tu razsiplje svoje biserčke
pred stotinami parov oči,
topih, ribje-bolščečih,
užganih, ali pa mračnih.
(Predniki teh mož so nekoč
pohlepno gledali
kako je žrec mlado žrtev
klal na prisekanem kamnu
davnega oltarja.)

DUHOVI

Bilo je modrikastem mraku zahladja v jeseni;
s terase sem gledal na Blejsko jezero, sivo
gladino, narahlo zastrto.
Tam čez so drseli stebrički, čopi meglic
kot svetli dimčki, rahli, posamezni, v gručah
potem pa v sprevodu — če si se udal domišljiji
si lahko razločil halje in glave in ude
in sivkaste kute ...
Zamislil sem se, ko bi pred tristo jeseni
starinsko napravljen v telovnik, v ovratnik iz čipk
— vse, kakor v tem času — slonel prav tako nad gladino
in gledal prav isto; stebričke, čopaste dimke
meglic, drseče nad vodo . .. brez tlaka,
brez dna,
prepolne bisernih kapljic jesenskih meglic
in bi moj prijatelj, Slovenec kot jaz, slonel poleg mene,
bi mi prav zagotovo zabrusil: >>No? Saj ne verjameš
v duhove?
Kar semle poglej Tu dol! Tu jih vidiš!<<

EKSOTIČEN CVET

V rastlinjaku
cvet pragozdov.
Čudovit škrlat:
dve ustnici,
šop prašnikov
cekinasto zlatih,
pestič, preklan,
kakor kuščarjev jezik.
Dišeča odprtina
spominja na intimnost
onstran sramu,
kakor le katera orhideja,
vabljiva, da te zmede,
v goli drznosti
govori po svoje.
Prinesena od daleč,
čudno tuja, tuja, tuja,
vendarle že davno znana,
Še preveč.

KAKTUSI

Jih ljubiš, kaktuse, meščan in sodržavljan?
Hej, le zakaj ne? Zanimivi in pravzaprav lepi
rastlinski ježki, spominjajo v iglah na zvezde.
Okrog teh rastlin je vroči dih daljnih puščav.
Saj so kaktuse-kljubovalce prisilile (namreč puščave),
da skrbno hranijo vlago, posrkano s tal.
(Že taka — koncentracija v skoposti
je mogoče kar prijetna prispodoba?)
Ne bi rad kljuboval tako tudi ti, ?
neznano-znani sodobnik,
in se sadistično zarežal, ko bi kdo
se napiknil na tvoje bodice?
In včasih se iz bodičastih kep
pomoli prečuden cvet, sladko dišeč,
rahel, milo-razkošen,
da kmalu uvene, odpade.
Tako si menda domišljuje meščan in sodržavljan,
da bo tudi on zacvetel, osupljivo in nenadoma,
samo da se taka domneva
navadno ne razvije dalje od stopnje
upanja.

KOLIBRIJI

Mavrični ptički
kolibriji, rdeči, rumeni, zeleni,
lesketavi dragulji
v motno vlažnem zelenju
z dolgimi, zavitimi kljunčki, škarjastimi repki
— nepopisno so lahkotni.
Saj švigajo kakor bliski
v obliki črke x,
ali posedajo na vejicah
realni — skoraj neresnični
kakor z drugega planeta.
In res je to drugi planet:
barvita gibčnost
v tvoji lastni zamisli,
velika lupina sveta in globina in sinjina
tudi v tebi?
Je to planet sanj v tvojih čutih
v barviti sproščenosti
prosti vseh spon, vseh ozirov, vseh ovir?
V teh malih, fantastičnih, dragocenih bitjih
v resničnih — in pravljičnih ptičkih
bije toplo srce —
in močno srce — še kako!

TRAVNIK

Trava žari,
travnik je bogat
s cveticami, šumi
od žuželk
v avgustovski prešernosti,
dehti, trepeče
v svoji mali neizmernosti.
In — ko veter vleče
zazveni vsak travin lat,
stotisočkrat zveni,
vsak — kakor glasbena vilica
vsak toliki čas.
Res. Ali vem o travi več jaz
ali pa hrošček in kobilica?

MAČEK

Maček počiva, zvit v klopčič.
S kolikim veseljem zna spati — počivati
se s sproščenimi udi predajati zdravemu lenarjenju
(dolce far niente),
posrečeno-ponesrečeni tiger.
Davni, tuji prijatelj človeka, doma menda v Libiji,
živalca, modra v telesu.
V teh udih ni drugega kakor spomini na gibanja.
In gibanje je odgovarjanje na izzivanja
prežečega, hudobnega sveta,
kljubovanje pogubam.
Kakšen dobri mir je v tem mačku —
mir nikakor ne brez doživetij
v elektriki tega telesa,
v gibčnih mišicah, vse od okrogle zverske glavice
pa do konca elegantnega repa
ki tu pa tam še drhti — mogoče od sanjskih prividov?

RIBJI OBRAZ

Zastal sem, ostrmel,
skozi steklo akvarija
me je pogledal
velikanski ribji obraz.
v Steklenohladne oči
gobec poln zob,
brez nozdrvi.
(Zakaj sem videl tako
šele danes?)
Tako sva se srečala
ribji obraz in jaz.
Si malo podobna ljudem
topogleda riba,
obdarovana
s požrešno vitalnostjo
in minimalnimi možgani?
Upam, riba,
da se s teboj ne bom srečal
v tvojem oceanu.
(Ljudje so že dovolj,
na kopnem in v zraku.)


ZNOTRAJ IN ZUNAJ

VLAKI

Zdaj, ko sem že precej preživel — rad gledam vlake.
Počasi se napravljajo, ob nervoznem vstopanju, mahanju
rok,
solznih očesih ali nasmejanih željah
na pot,
da bi potem prav kmalu oddrdrali
visoko, visoko čez most nad požrešnim vodovjem — časa
in dalje naprej.
Toliko vlakov me je že vabilo v letih:
>>Vstopi!<< — vendar sem redko vstopil.
Pa so vozili včasih sladke obljube, ti vlaki,
— ob oknih ljubke glavice, črne, rjave in zlate,
in rdeče,
včasih tudi krastačje obraze —
(krastače — pardon!)
V železnih trebuhih teh vlakov so vabile
zlate možnosti.
>>Saj, tam daleč te čaka nekaj nad vse imenitnega
v nebeškomodri daljavi!
Vstopi! Primi priložnost!<< — Ampak redko sem vstopil,
velika množina vlakov je odhrumela brez mene
in svetle podobe ljubkih glavic
so postale nerealne.
Hej! Pa si porečem: v tem dolgem, čudnem življenju
pa končno le nisem vstopil
usodno
v noben napačen vlak!

ONSTRAN

Onstran, v tebi čakajo neštete podobe,
da se prebudijo, zaživijo in spregovorijo —
prelepi, ljubi obrazi — v ozadju pošastne spake —
ali žive podobe dejanj, ki jih nisi — nikoli storil,
i čutov, čustev, slutenj iz gmot, ki so ti ostale tuje,
vendar ne docela,
uživanj, ki si jih spoznal samo v sanjah.
Duhovi tvojih prednikov so ti pustili telesnost,
napete loke želja, ki čakajo v živcih,
da bi se sprožili —
pa se niso. Ne čisto v smeri želj.
Zaslutiš, da se v tebi zbujajo duhovi
neznanih prednikov, davno razpadlih v prah,
da bodo — mogoče, mogoče — tudi želje
dolga stoletja stare ali tudi tisočletja
v tebi spet zapele, zazvenele polno
kakor zven iz stare, zaprašene lutnje,
umetno rezljane, na novo uglašene —
Čeprav po svoje.
Pa niso duhovi nič krivi, vse je v živi gmoti
s toplo, svežo krvjo prehranjenih celic
živih, željnih in žejnih,
ki še zmeraj obstojijo v času,
v prostoru tvojega telesa
in duha, navzoči, skrivnostni
i onstran in vendar v tebi.

ZMAJ

Na temni strani tvojega bistva
tebe, ki si človek
— in je tudi v tebi neosvetljena stran Lune —
ob mračnih gozdovih grčastih
in skrivenčenih dreves,
ob temnih, grozljivo črnih jezerih, štrlečih skalah
spi grd, pošasten zmaj, skrit, zvit v votlini:
pravi zmaj.
Grozotno ima žrelo, polno zob, krempljaste noge,
krilat je — renesančna pošast.
Grozljive podobe — strahotno star,
preživeli lik iz pradavnih časov.
Naj spi. Ko bi se zbudil,
bi neusmiljeno zavladal
na temni strani tvojega bistva,
požrl bi navade, um, razum, vso človeškost,
vsa čustva, želje, voljo, misli,
z nenasitnim črnim žrelom.
Podnevi lahko domnevaš, da je zmaj umrl,
ponoči ga strahoma včasih v hipih zaslutiš
ob močvirnatih, temnih, brezdanjih jezerih
v samotni pokrajini JAZ-a.
Vendar, vendar, vendar — dobro je, da veš
zanj, ki obstaja, nikar ga ne zbudi ...
Kdo bi te takrat varoval pred njim?
In še druge?

NAPITNICA

Isto Sonce, ki so ga nešteti poetje zmeraj spat slavili
ga imenovali vladarja nebes, sijajnega, sijočega
(— da je človeku kar hudo zaradi izrazov, ki se ogulijo)
isto Sonce — torej — ki se tu igra v zelenkastih valčkih
vina
v kozarcih, od tam pa v odsevih na steni
te stare zidanice,
isto Sonce je sijalo že očetu in vsem praočetom in
pramateram,
vsem številnim prednikom, katerih kri se je zlila v tebi
in so sami davno že prah.
Že nekaj stoletij so tod, kakor mi, radi pili vino,
ki že davno raste v teh goricah, polnih trt,
in Sonce pojilo je kri.
Prednikom je Sonce ostalo v krvi,
Osvetljeni svet je ostal spomin.
Kos tega sveta pa je ostal tudi v tebi,
v tvoji krvi,
čutih,
sanjah,
željah
in podobah tvojih misli.
Vse — podobno kakor v očeh tvojih prednikov,
odetih v starinska oblačila
v brezpetnih čevljih —
resnih ali pa neugnanih.
Odsev v vinu je živ, tak, kakršen je bil
v podobi tega našega dne.
Živa sila je ostala
v tistem bitju, ki je tvoj jaz,
brst številnih praočetov in pramater.
In zato zdaj vzdigam kozarec
z vsemi svetlimi odsevi Sonca
ne mrtvim, nam živim!
Poklanjam se tistemu, komaj zaslutenemu,
kar je v vseh stoletjih preživelo v nas,
v krvi, željah, sanjah, mislih
in vneto že zmeraj živi.
Sijočemu vladarju nebes,
Soncu,
pa se še posebej priklanjam.
Po tolikih milijardah let
še zmeraj neizčrpno greje, žge
in vabi na polete nova čustva, nove misli
prek tistega, kar je bilo, se uresničilo,
prek tistega, kar ni bilo, pa je hotelo zrasti
in tistega, kar le mogoče kdaj še bo
kot grčava trta zakljubovalo
v tem prelepem, nemogočem,
sijajnem in strahotnem,
kar dokaj ponorelem svetu.
Ta kozarec nam živim —
in odsevom v njem!

KAMNITA MIZA

Pred tristo, mogoče pred štiristo leti
so tukaj možje še krepko popivali
pa nemarno razlivali vino
po tej kamniti mizi,
ozaljšani z izklesano letnico
1685, —
in z redkvico.
Poskušali so pobožno — ali lokali kakor krave,
bili lepi in prijetni —— ali pa nemogoči,
moževali, blebetali, bili tečni, surovi
in pokošeni padali na tla.
Tudi peli so, v navdihu so govorili
zveneče, pesniške, blodne besede, besede,
nastale iz razpoloženj,
pa so jim še tisto uro izpuhtele iz spomina
spremenile se v rožnat dim.
Možje so se stiskali k vabljivkam,
lepokožim; močni, zavreti sok iz goric
je prijetno zavrl — vsem —-razsodnost.
Ob petju, poljubih, ob brenkanju lutenj
je bil svet poln prividov,
veselih in smešnih.
Rožnata megla
je zapredla svet.
Zafrfotala so pod nebom
puhasta krila putov,
prelepih otročičev
z rožnatimi usteci, s cvetočimi ličkami,
z okroglimi ritkami.
Ohej svet!
Ohej, nebol
Kaj, vraga, je zdaj vredna suha pamet,
še — groš?
Zdaj si jo le ugledal begotno, golotno resnico
na dnu kupe —in v sebi?
(S pobožnostjo mislim na vas
nori-modri pijanci tistih časov
ob stari, obtolčeni, zdelani kamniti mizi.)

STARE ORGLE

Razumna, glasbe vešča roka
— se je nekoč
dotikala teh istih tipk na orglah,
na koru, pod visokimi oboki,
koničastimi, razsvetljenimi same
s sijanjem mnogobarvnih oken
v prostoru potemnelih pozlatitev,
tako se je gotovo vsakikrat
zbudila pesem.
Pet, šest posameznih
kdo ve že kje izgubljenih glasov
je tod zavalovalo in se zlilo,
poseglo v dušo, strnilo se v red
v prečudno stavbo glasbe.
Nenadoma je organist,
ki je prebiral tipke —
vlekel registre —
in stopal po pedalih
zatrdno vedel:
Saj toni ne prihajajo od zunaj.
Spali so. Zdaj lijejo iz mene,
iz v sanjah zagledane globine
v svetu — in tudi v meni —
v mojem lastnem srcu —
s tisočerimi ubranostmi,
ki so skrite v piščalkah
z vetrom od daleč.
Pred dvesto, tri, štiristo leti
je mogoče svet bil prijazen
tod okrog.
Tam zunaj je grelo
dobro, bujno leto;
sladki duh resedic, lip, rožmarina
je plaval med hišami.
Cvetje jablan in hrušk
se je ravno sesulo
>>snežilo<< na Ijubimce
(poštene in goljufne,
vendar vse trepetave
— od veselih skrivnosti
zagrete krvi.)
Dišeči duh dima
prijaznih ognjišč
hiš in kočic na gričkih
se je rahlo in vztrajno
mešal v ljubko migotanje
padajočih cvetnih listov.
Ali pa — drugič:
Zima je pritiskala.
Sever je naganjal
plešoče snežinke,
sukljajoče se iz mraka.
Gazi so se izgubljale.
Vendar, pod slamo streh
je vabila prijazna Iuč:
>>Daj, trudni romar, vstopi!<<
In pred dvesto, tristo, štiristo Ieti
je bil svet tudi večkrat obupen
(kot je včasih še danes),
ko je zunaj vladala
groza brez tolažbe, in veljalo
ponižanje brez milosti.
Ljudje so šepetali
o pleteni kači, valptovem biču,
volovsko trdem delu,
ki je Iomilo hrbtenice,
sesalo mozeg iz kosti,
kri iz žil,
moštvo iz mož, ženstvo iz žen.
In prevečkrat je usahnilo
mleko v prsih mater,
so usahnile solze v očeh
obupanih, ugaslih
ob divjanju črnih vojsk,
v gizdavih opravah,
teptajočih po žitu,
v vzbuhih ognjenih žrel,
v smradu požarov,
v najbolj neznosnem
smradu mrtvih teles.
Orgle pa so neomajno pele:
>> AIeIuja! Aleluja!
Zaupaj vernik! V globočini sveta
je duh, je moč in dobrota!<<
Po žalostni zemlji
so blodile pošasti.
Srepogleda besnost
je ljudem prežala v očeh,
zakrvavljenih, hudobnih,
morilskih od bede.
Mogočnica—kuga
je nevidna hodila med stezam
polj in vinogradov,
po stopnicah župnišč, po tlaku mest.
Nihče ni vedel
na čigava vrata
bo s koščenim prstom potrkal
nepovabljeni gost.
Orgle so pele:
>>Zaupaj, vernik, zaupaj!<<
(Ampak roka je zastajala,
ko je iskala harmonije.)
Visoko v stolpih
so jokali zvonovi:
>>Kuga! Lakota! Smrt!
Spokorite se ljudje,
sodni dan je nad nami!<<
Kuga, lakota, smrt
so grozljivo stale v temi
poleg zvonarja.
Prav rad bi bil napravil zanko,
se z zvonom zanihal za zmeraj,
zato da bi ušel grozoti ...
Kje pa! Saj si vendar ni upal!
Saj se je peklenskega ognja zbal.
Zato je vztrajal in zvonil in hrumel
v zavesti poklica
mučil duše in ušesa,
svaril in sejal in raztresal
malodušnost in grozo
ob žalostnem petju zvonov
daleč, daleč po svetu.
Ljudje
so še bolj izgubljali voljo
in pogum in kljubovalnost
daleč, daleč po svetu.
In nekoč so tudi tu vsi pomrli od kuge
zvonar in orglar, tudi župnik.
Onemele so orgle,
vendar ne za dolgo.
Kako? Kje je silni duh,
ki veje, koder hoče?
Kje je večni, božji red?
Kje je božje obličje?
Ali ni bila zapisana obljuba
vsakomur, vsakomur,
ki je žejen in lačen pravice?
Kako? Ni zaupanje zbujeno
pred večno lučjo,
znamenjcem sveta,
vseobsežnega ognja duha,
ki ga ne pogasi
ne ribe Faronike
pošastni vesoljni potop,
ne morje krvi, ne solza,
tudi teh ne!
Nebo je ostalo prazno,
sijoče, široko in globoko,
vendar hladno, hladno, hladno,
prazna tudi srca?
Tudi orglam tipke ne pojejo več,
vsaj tem orglam ...
Ob dotiku boleče hreščijo
ali piskajo grozljivo,
prestreljenim pljučam podobno.
ln nebo je prazno, na njem ni opaziti več komur
božjega obličja.
Le kako boš zbudil podobe
iz tonov, ki jih ni
ne v pokvarjenih orglah in ne v tvojem srcu?
Kaj je v tistih časih govorilo resnici,
kateri, čigavi globoki resnici
v tistih davnih harmonijah?
V zaupanju, ki je zraslo iz človeka, za človeka
kakor žlahten cvet?
So glasovi razpadli v prah, skupaj z rokami orglarjev?
Saj niso. Saj niso. Glasovi so >>večni<<
vsaj tako kakor prsi
človeške, ki še čutijo.
Umna, vešča roka, ki prebira tipke
(ako tukaj ne, pa daleč v svetu)
najde vendarle spet v sebi
davno znane harmonije,
globoko ubranost glasov
davnih podob — in v njih košček resnice
pred praznim nebom — ob velikem, vročem srcu,
ko čuti bratski dotik duhov teh rok, ki so prebirale
te tipke in druge in so davno razpadle v prah,
pa je duh teh glasov še ostal
in se znova oživlja.
In tistega velikega, kar je takrat bilo resnično,
tistih reči,
ki jih ne bo mogel nihče dati novim orglam,
še tako bogatim in zvočnim,
noben mojster duha,
ne bo nihče več mogel prebuditi znova —
razen, da brska divje, neugnano, vztrajno
(mogoče tudi noro, tak je pač poklic)
v lastnem srcu, ki se naj zbudi
v mogočnih harmonijah in preplavi svet, srca
s čudovito nekdanjo in sedanjo
harmonično modrostjo.

IGRA S SMRTJO

Pred tristo leti je mladi Martin
se — tako pravijo — s smrtjo igral
v jeseni, pri lojevi sveči.
Mrtvaška kost je prišla kakor gost,
popotnik, po celem svetu doma,
v odrgnjenem plašču in škornjih.
To je malo čudna igra bila
surovo prisekana miza sam
je stala med njim in grozoto.
Martina je vsakikrat stresel mraz,
ko je kost kozarec za kocke, koščen —
prijela s predolgimi prsti.
Martin je bil drzen in je goljufal,
kost je videla vse, samo rekla ni nič,
se je le grozljivo smehljala.
Tako stoji v zvezdah, dobitek je njen,
nekoč bo gotovo pričakala plen,
ga pospravila v malho brez kraja.
Smrt je lahko neskončno prostaška pošast,
zahrbtna, hinavska, nesramna brez mej
pač — kakor ljudje in hudiči.
Pa ima — se zdi — včasih kar žlahtno srce,
stotisočkrat mimo gre in te pusti,
stotisoč — in prvič zagrabi.
Si videl kdaj smrt, kje v srepih očeh,
v ognjenih stebrih, jeklenih ceveh,
v vrtincih, v ledenih prepadih?
Nikomur nikdar ni prihranjen ta čas,
Martin, le da kocka ne pade takoj,
porečiva, naj še počaka!


AVSTRALSKE PESMI
posvečene našim izseljencem


PRIJAZNA LUČ

Prijazna luč — nič ni lepšega kakor prijazna luč,
sijoča z neba, kjer — misIiš — da češejo vetrovi
prav z južnega tečaja te oblake, nebo raznoterih barv
in neskončnih, izbranih odtenkov.
Prijazna luč in — moreča luč Sonca, ki bliska po valovih,
materinsko mogočna — bodeča, kakor puščice
in vendar v sijajnem, razkošnem bogastvu
prijazna luč.
Luč dobrih pogledov rojakov, ki stiskajo roko,
in drugih, ki te pogledajo — nekam postrani,
ko vendar ne čakaš zaman, da se vžiga v očesih
prijazna luč?
Dekleta, mlada in gibka, z lasmi kakor svila,
in zrele žene, na sladkem višku življenja,
s telesi, ki hranijo mnogih ur dragocenost
in se jim v očesih — neskončno v globini — zažiga
prijazna luč?
Ah — in si porečeš:
vse to je prav bistveno res in je iluzija —
prijazna luč!

PINGVINEK

Valovi so se zaganjali v širno obalo
in čevlji so se mi vdirali v topli pesek
(bil je ves posut, poln lupinic polžev in školjk,
nekaterih še zelenih, rumenih, škrlatnih —
in belih lupinic sip vse v sončnem lesketanju)
v tem kraju Wollongong.
Nenadoma sem zastal, ker sem zagledal dračje,
vsakovrstno nemarščino, izvrženo od morja.
Tam blizu je ležal čisto mlad, ljubek pingvinek.
Odkod ga je morje zaneslo z daljave?
Le kdaj je poginil sijajni plavaček?
Nedavno? Se še je svetilo perje.
Žal mi je bilo mladega, smešnega ptička,
za čas je nebo sijalo manj in ocean se je manj
lesketal.
Potem sem spoznal: prav tako bi lahko ležal jaz
brez življenja na pesku in morje, veter, nebo —
ne bi bili nič drugačni od sedanjih
v tem kraju Wollongong.
Sočutno sem še enkrat pogledal pingvinka,
potem se odločil, stopil dalje po širnem pesku,
ki je silil v čevlje.

TROPSKI PRAGOZD

Neverjetno široka mavrica vstaja nad Indijskim
oceanom —
sijoča zora v vseh mavričnih barvah, predvsem pa
zlatorumena
in oranžna in rdeča —
(vse hladne barve so manj razločne, bolj skrite
kar zdi se, da so sramežljive, tod blizu ravnika).
Avion nas je nosil in krog se je zdel neizmeren.
Singapur sem videl enkrat ponoči kot pravljičen grad
in enkrat podnevi, zviška, poln jader in — vojnih vozil.
Drugače smo tam samé ždeli v čakalnici
in srkali hladne pijače, ki so jih nosile
drobne, ljubke Malajke.
>>Torej ga nisi videl, Singapura?
>>Ne, nisem ga videl! zares, ne od blizu, razkošnega mesta,
prepolnega bogatije in revščine, pravijo,
prepolnega hašiša in ciparij, tako pravijo,
prepolnega pikrih intrig in vohunstva, pravijo,
barabstva in pozlačenega čara, mi pravijo —
in žal mi je biIo.<<
Ampak videl sem tropski gozd, čeprav le od daleč,
peneče razgibane krošnje razkošnih dreves,
zaslutil fantastične cvete v zelenih vrtincih,
polmrak poln čara, omamen, barvit in strupen —
z ovijalkami, ki se ob deblih pletejo v šope —
in se vzpenjajo kače po njih.
Tam daleč — v Mariboru
mi je ljubka žena naročila
>>Prinesite mi v dar majhno opico,
samo majhno opico.<<
Kako bi bil mogel? — Pragozd je bil daleč.
Nazaj — sem prinesel samo sebe.

PROSTOR

Ocean se je lesketal, azurno moder, globoko
smaragdno zelen ...
in nad njim se je bočilo nebo, neverjetno čisto,
očarljivo svetlo — v mestu Adelaide.
Saj ni na vsem svetu nič lepšega kakor prostor
in za vsakim prostorom je drugi prostor — brez konca
in v vsakem predelu je novi jaz in so druge globine,
ko te nosi avion prav daleč, daleč skozi zrak —
podnevi in ponoči.
Tako sem to občutil na obali pri mestu Adelaide
ko sem gledal dan — in seveda: dan je videl mene,
neznatno piko na pesku
ob morju pri mestu Adelaide.
Tu sem videl vitek avion, ki se je dvigal
v azurno, čisto ozračje
in se čisto rahlo kadil na zadnjem koncu
(prozaično: kakor cigara).
Ampak dim je takoj izpuhtel v čistem zraku,
globoko pod njim je ostal blesket oceana —
in azur in smaragd.
Saj, kdor se prevaja, lahko čuti sladko sproščenost
svobodne in čudno sijajne vožnje skozi zrak —
nič manj imenitne zato, ker je spodaj prepad,
prepad poln Iuči!
Svoboden si v duhu, saj vidiš, svet je na dlani,
čist, vélik, sijoč — odmaknjen — skoraj prosojen.
In tako bi naj gledalo vsako človeško oko —
ta véliki svet, poln Iepote, prozornih jasnin
nad gmotami težke krvi —
Avion je —- misel, ki se je skrila v azuru
nad sijanjem oceana,
ki izziva brez besed
tudi danes, v tem sončnem dnevu, v mestu Adelaide.

AVSTRALSKO RASTLINJE

Nekateri cvetovi so široki kakor dlan,
drugi, pisani — viseči z vej — kakor majhne trobente,
nekatera cvetišča vihrajo kakor zastave —
visoka za dva moža.
Spet drugi cvetovi so drobni, rdeči, modri — sijočih
barv,
kot pri nas na planinah.
(Poskusil sem si ohraniti take cvetove,
pa so hitro veneli — ostali samo še v spominih
očaranj in razočaranj.)
Visoka drevesa so tu, široka, s šumečim zelenjem,
ampak tujih oblik, zvita, grčava, sama svoja
Bolj proti ravniku okrogla stebla — drevesa
s širokimi listi, kakor bi lošč bil na njih —
in veliki grmi aralij z narezanimi listi,
fantastično bujni —
razkošni >>pIeveI<<.
Tem rastlinam ne prideš blizu, zraslim na tujem ,
ne moreš jim reči ti — še zeleni vrinki
iz Evrope, Kanade — breze, vrbe žalujke, bori,
sem prineseni, se zdijo kakor sramežljivi
v neznanski naravi, lepi, pradavni, tuji.
In ljudje? Ali posebej ni vredno prisluhniti
neznanski, prastari, prečudni, divjinski naravi,
iskati odgovorov — tudi ob tistih vrhovih,
temnih jezercih in prepadih in soteskah,
ki so znotraj — v vsakem človeku?

PONOČNI RAZGOVOR

Ponoči sem tipkal, v sobi motela
v mestu Adelaide.
Moj tovariš je spal — obzirno sem tipkal
(zadovoljen pomislil, stroj mi je posodila
prijazna Poljakinja
z lepimi očmi.)
Sum suhih udarcev se mi je zdel
kakor bučanje kril
nevidnih žuželk.
Pisal sem, pisal poročilo o dogodkih, o pesmih,
o barvitih srečanjih ...
Same črke so se mi zdele podobe žuželk,
nasilnih, črih, z migetajočimi
nemarnimi nožicami.
Ampak, ko sem končal, sem se zavedel:
noč je prosojna — noč v kasnem poletju,
neizmerna noč, polna vidnosti in videnj —
(in sem se zavedal — četrt ure od tod
se valovi oceana zaganjajo v pesek —
v mogočno, enakomerno.)
Tedaj sem stopil
in se nenadoma znašel pred zrcalom.
Oni znotraj je rekel:
»Res nikoli nisi bil tu in nikoli več ne boš?
ln odtod boš odšel na vse čase?
Ampak vedi, to je laž, laž, laž — neštetokrat si že bil tu
in povsod na tej Zemlji ...
Saj so vsi ljudje po drobovju enaki —
žive celice povsod — in prah davnih prednikov
in tvoj prah, ko boš umrl — vse je bilo povsod, ne le v
mislih,
tako gotovo kakor je danes ta noč prav čudno prozorna
v tem mestu Adelaide, samo, seveda, mogoče
tega ne razumeš zmeraj tako jasno
kakor danes — zdaj in tu.
Tako je govorila moja lastna podoba v ogledalu,
pa ne vem, ali ni lagala.
In ako je govorila resnico —za vraga! —
kaj nam taka resnica pomeni?

DALEČ

Girlande valov Velikega oceana
so se divje, ponovno, ponovno,
hrumeče privalile,
se strle na obali.
Divji veter — tropsko topel —
je brnel v čudnih, metlastih vejah
mogočnih araukarij
na obrežnem nasipu.
(Poleg mane so se mirno sprehajali galebi.)
Nebo je žarelo —
vse to je bilo nepopisno veličastno
v tem kraju Wollongong.
Nekaj lahkega je bilo tu, nekaj sproščenega
v pogledu na tuji, čudoviti svet.
Zavedal sem se — zdaj je sveta dolžnost
se predati tej lepoti — v tej lepoti je resnica.
Pomislil sem — kako že pravi Faust?
>>O wäre nur ein Zaubermantel mein
und führt er mich in ferne Länder ...<<
>>Da bi čarovni plašč bil moja last,
me nosil v daljo zaželeno,
razkošja zanj ne maral bi v zameno,
škrlata ne in ne kraljevsko čast.<<
In jaz, državljan dvajsetega stoletja,
sem imel tak čarovni plašč.
Saj me je brneči stroj
prenesel skozi dan in zarjo, skozi noč,
prek gor in morij sem na drugi kraj sveta.
In pred veličastnim obličjem Oceana
sem bil hvaležen dobroti, naključju,
ki me je pripeljalo v ta čudni, tuji kraj,
in h Goethejevemu spominu.

VICTORIA

V spominu sem se videl, kako sem štirinajstleten
okrogloglav fantič prilepljal znamke,
majhne lističe, s podobicami ...
bradate kralje in cesarje, tigre, slone,
zamorce, ptice, krokodile in vulkane,
in grbe, krizanteme, zmaje, jadrnice -—
na vseh teh lističih je ostal kos sanj ...
In na starih angleških je bila silhueta
kraljice Victorije.
(Kraljica — pravijo — ni bila še mlada prav nič lepa,
prej neznatna po telesu.
Umetnik pa ji je ustvaril elegantno silhueto
vredno velikega imperija:
Victoria!)
In po dolgih, dolgih letih sem prišel v to zvezno državo,
ki se imenuje Victoria.
V Melbourne, z razkošnim parkom, s širokimi ulicami,
Melbourne, s prelepimi slikami Evropcev in domorodcev,
Melbourne, spet — s slutnjami sanj in sproščenega
veselja,
Melbourne, kraj dobrih rojakov in prijateljev —
v državi Victoria.
In v mislih se mi je zdelo, da je vsa dežela
podobna starinski jadrnici z galionskim kipom
spredaj.
lepo, pol razgaljeno žensko podobo na krmi,
prav nič podobno tisti podobi kraljice.
in zdelo se mi je, da ima vsa dežela
nekaj ženskega čara
ki je lezel iz vseh slik in po malem opijanjal
v tej državi z ženskim imenom:
Victoria.

KOKABURRA

V enem tistih dolgih, dolgih predmestij v Sydneyu
med gaji evkaliptusov
sem pri Slovencih prenočeval in si pripravil stroj
(seveda bom tipkal).
Tedaj me je zbudil ponoči čuden krič,
kakor histeričen smeh — pa vendarle prav nič grozljiv
Kričala je kokaburra ...
(tako so mi pravili — pa kako bi to povedal stroju?)
Tako je zvenel ta ptičev klic kakor vsa ta tuja zemlja.
(Kako pa naj zemlja govori, ako ne prek prebivalcev?)
Krič tega ptiča se je zdel, da se razteza prek vsega
temnega neba,
prek vsega temnega sveta
od vzhoda do zahoda
in stori, da je noč bolj prozorna,
in tujost sveta le — manj tuja,
in krič tega ptiča — nelep — se je kakor svetle proge
prepletel z nebom mojih sanj,
v novi enotnosti -
Kokaburra!

IZ MITOLOGIJE IN PROČ OD NJE

BOGOVI V MUZEJU

V namišljenem muzeju moje domišljije
(>>Musée imaginaire<< mu pravi gospod Malraux)
se pregibajo police kakor valovi.
Na njih so podobo bogov, ki so živi — ali komaj še živi,
ljudožersko grozljivi — sijoči kakor Apolon;
vmes čudoviti zamišljeni preroki — razsvetljeni,
navdihnjeni, čudoviti. Saj ne veš, ali so veliki
sami po sebi ali ožarjeni od misli,
ki svetijo za njimi.
Bogovi in profeti
te gledajo s človeškimi očmi — tudi tisti pošastni.
Zamisliti se moraš — ne o tujih rečeh, o človeških,
ne o skrivnostnih, metafizičnih, o zaupanju
v očetovstvu, materinstvo, v željah, upih in tolažbah
in o morjih so|z in krvi,
prelitih zaradi svetih prepričanj.

GRDI BOG

Ne bom je pozabil, najgrše božje podobe
ki sem jo kdaj koli zagledal.
Nekoč je zrasla pri ljudstvu ob morju
ob Torresovem prelivu na severu Avstralije.
To, da je bil bog? — Da, Waiet, bog rodovitnosti.
(Podoba stoji pod steklom v muzeju
v mestu Brisbane — v državi Queensland.)
Glava — buča z luknjami, za oči, usta, nos.
Roka — kratki štrclji, ovešeni z morskimi polžjimi
lupinami.
Lasje — rdeče pobarvana rebra
vsako leto žrtvovanih Ijudi
temu grdemu bogu,
strahoti brez najmanjše umetelnosti,
najmanjše lepote
(žal celo — brez najmanjše hinavščine.)
Menda je res ni tako strašne in puščobne spake
v podobi — ali pa žive, na videz človeške,
ki ji ne bi noro, bedno in bedasto ljudstvo
z navdušenjem rado žrtvovalo sebe in druge.
Saj je človek žival, ki rada obožuje (>>L'animal adorateur<<),
se v mukah odkupuje in uživa v tem, da je pohojena in
žrtvovana.
Saj, bil bi že čas, da bi ljudje to spoznali in z gnojem s
te vrste
v zavesti obračunali na vse večne čase. Amen.
Amen. Amen.

O ZEVSU

Vsi bogovi so bili nekoč živo resnični
— če ne bi bili, kdo bi jim le klesal podobe?
Verovali so vanje — vera mnogih je sila,
vprašljiva sila, le — sila je vendar —
Da? Predmet razmišljanj.
Tudi Zevs, vladar Olimpa, je bil nekoč resničen
— pa čeprav ga je takrat, ko je bil se nežen fantiček
skoraj povečerjal lastni oče Kronos.
Veličasten si bil, prelepi, atletski Zevs,
bradati, košati, premogočni bog,
imeniten še v muhavosti
v neurejenih željah.
Saj si se nekoč spremenil v dišečo meglico,
diskretno, pajčolanasto, mehko, blazinasto,
ko si se v božanskem razkošju
pozibal s prelepo lo —
tako pravijo.
Rove, ljubke Semele pa le nisi obvaroval
prehudega žara lastnega bliska.
Nekoč si v podobi laboda
prelabodil veličastno Ledo.
V podobi boginje Diane
prepetnajstil revo Kalisto.
Se v podobi kosmatega favna
tihotapil do cvetnih oblin
Antiope, bujne nimfe.
V podobi bika čez morje, čez plivkajoče valove
si odnesel Evropo.
Ah — to je resnično!
Evropi se še danes pozna,
da je poljubila bika.
To — žal — ni več mitologija!

DAFNE
(Zelo svobodno po Miheliču)

Apolon,
vitki, mladi, prelepi bog
z valujočimi kodri,
s soncem v očeh
je tekel za sočnomlado,
lahkonogo, ljubko, vabljivo
nimfo Dafne.
(Oči mu je prekril
oblaček poželenja).
Dafne je sopla,
kričala, tožila in molila.
(Lasje so ji frfotali
kakor na Berninijevem kipu).
Zapeljivo telo
je objelo lubje,
trde, mlade prsi,
boki, obla stegna
so olesenela.
Obrazek, sijoče oči,
sočna usteca
so se z zadnjim vzdihom
obrnila proti nebu
skupaj z rotečimi
ročicami-vejicami,
kjer je veter zašumel v listih
Iovorjevih,
aromatičnih in grenkih.
Mladi bog je ostrmel
goljufan, potrt, stri.
Objel je les, les, trdi les, les, les --
nič sledu več o dekletu.
Mladi bog je odvrnil
sijoče čelo.
Oči so se zalesketale,
od luči — od solz?
Vendar žalosten bog
ni več bog-pogan, ali ne?
Apolon je prisluhnil
šelestenju v togih, grenkih listih,
v zravnal se je, se stresel
(menda — kakor psiček,
ko izleze iz vode.)
Vzel je v roke zlato liro.
Veličanstveno, jasno
je udaril v strune.
Tak je bil njegov poklic.
Saj — ženski cvet
je zrasel iz zemlje,
pripada Zemlji.
Dafne — sočna Iepotičica v
je bila že prej
s tisočerimi koreninicami
nevidnimi — zrasla z Zemljo.
(Z očmi-zvezdicami
je gotovo pripadala nebu.)
Šelestenje v listih,
šum zraka in sveta
pripada vsem ljudem,
ki tako reč razumejo.
Velja mu prisluhniti,
velja se razgledati
med grenkimi listi
v sinje, širno nebo,
ki ni čisto nič človeško
(žal — tudi božje ne),
ki se nad nami boči
kot usoda, sen in lepota?
>>Hm, hm, hm,<< ja zabrenkal Apolon.

STARI FAVN

Vinjeta v knjigi,
stari tristo let,
obledel bakrotisk,
smehljajoč se star favn
med trtinim listjem.
Prst vzdiga — desnice
grozd nudi v levici,
smehlja se prijazno,
prijetno, priljudno,
in čisto malo vražje.
Tak favn je pač videl premnogo stoletij,
i milijonov listov brstenje in padec,
milijonov cvetov razvitje in velost, -
milijonov sadov zorenje in gnitje;
in kadar si favnu pogledal v oči,
si videl, kako se v njih menjal je mesec.
Spoznal je gozdove, pogorja, planote
sam, neugnan in prečudno žilav;
topotal je, nagajal in ljubil je nimfe
ter klical kali, prebujal semenje,
pričaral glive z dotikom kopitnim,
prihajal v vasi, pogovarjat se s kmeti
in je viničarje učil svojih pesmi
s piščali ter orglic —
in po malem se je staral:
tako se starajo napol bogovi.
In ko sem jo gledal, že bledo vinjeto,
porumenelo,
me je skozi favnovo lice
pogledal risarjev obraz,
pomežiknil prijazno
prijetno, priljudno,
In čisto malo vražje.

PICASSO

>>Mene?<< — je rekel Picasso, >>mene da boste dali,<<
>>Ah, kje neki, mene že ne!<<
>>Ste prepozno vrstali!<
>>Nihče doslej me ni uničil,
tudi ne razdvojenosti
notranjega sveta.<<
>>Da, ko sem bil mlad, sem veroval v oblike,
ki trkajo na srce. Se zdaj — včasih — verujem vanje.<<
>>Da, Gledal sem blede obraze in strgane plašče
v luči plinskih svetilk,
in risal sem revne ljubimce, ki so si belili
siromašno večerjo z ljubkovanjem,
ker drugega niso imeli.<<
>>Zmeraj sem rad imel cirkuške akrobate,
jekleno prožnost žilavih teles
in žalostne obraze žrtev,
ki se tisočkrat igrajo s smrtjo
in se smehljajo
plemenito-zadržano.<<
>>Neumni klovn je s prstom dregnil v harlekina,
ta pa je gnev prevlekel z masko smeha
in skočil v zrak -- nazaj -- tri, štiri salte...<<
>>Kaj mislite, koliko saltov,
čez lastno glavo, le v nasprotni smeri
bi morali skočiti vi, da bi mi prišli blizu
tri, štiri tisoč, več?
Pa vas nič ne zaničujem — saj ste moji bratje —
vendar nisem kriv, da ste sami pozabili,
da ste ljudje. Na primer ne razumete,
zakaj sem goloba miru narisal razkuštranega —
ampak živega! (Mir je zmeraj razkuštran,
in svoboda razkuštrana.)<<
>>Jaz ne iščem, — najdem!<<
>>In tisto, kar sem našel, ni bilo zmeraj ubrano.
Resnično pa je bilo — kakor vražje spake,
ljudje-konji kentavri, bikoglava pošast
Minotaur, kozonogi favni — le vprašajte lastno kri,
ali niso te spake resnične?
No — in nekoč sem videl kipe črncev.
Posvetilo se mi je — tak je človek!
To je človek od znotraj — poln strahu, vražjeverja,
spak ...
In kakšni mojstri so bili ti črni bratje,
da so videli vase, klesali in barvali ;
lepoto iz spak!
To je človek od znotraj, ako mogoče kleči
pred Priapom ali Venero, ali zmeraj lahko
vse to razločuje?
Ali je klečavec pred Molohom, oblastjo-pošastjo,
ali Mamonom, močnim grdunom?
>>Da, mislijo, da sem udaril v svet in ga raztreščil,
pa ni bilo res, samo — pač svet
je bil že tak, raztreskan, razdejan.
In ob črepinjah sem si mnogokrat porezal prste,
da so zakrvaveli, kaj zato!
Tako in zato sem slikal in risal ljudi
od znotraj navzven
in se tudi delal norca iz sebe in njih — le zakaj?
Pa so kričali in se upirali:
Kaj, to smo mi?
Te oči povprek, pošastni obrazi, zveriženi udje?<<
Pa nisem nič drugega slikal in risal, kakor resnico
Črepinje, rane, kri, grdobo, smrt,
In tudi plodove veselja
nisem iskal, sem našel
ko sem prebadal svet, s čopiči, dleti, barvnimi svinčniki,
iglo —
kakor bika toreador.
Tak je bil moj poklic!<<