Odmev oktobra na Piavi
| Odmev oktobra na Piavi Črtomir Šinkovec |
Ob 65-letnici oktobrske revolucije
| |||||||||||||
Odmev oktobra na Piavi[uredi]
Moški letniki iz zadnjega desetletja prejšnjega stoletja so bili najpripravnejša živina za mesarsko klanje v prvi svetovni vojni. Medtem ko so se starejši laže pretvarjali z raznimi hibami ter se po švejskovsko otepali strelskih jarkov na bojnem polju, so se mlajši, neizkušeni in stari Avstrijci slepo vdani ljudje, predajali usodi. Z blagoslovljenim orožjem jih je »višja sila« raztepla kot najbolj pravično vojsko po vseh bojiščih. Trnovo pot, ki so jo začeli julija 1914, so končali nekje v Karpatih ali Galiciji, ob Soči ali Piavi. Mnoge je vojni vihar zanesel na romunsko Marno, kakor so po francoski Marni poimenovali hude boje ob Seretu. Mnogi so se, naveličani nečloveškega trpljenja in neprestano z življenjem na nitki, predajali ruski vojski, ki jih je kot ujetnike pošiljala v pomoč graščakom pri poljskem delu v notranjost Rusije.
Odmev na Piavi[uredi]
Med mnogimi kranjskimi Janezi, ki so doživeli usodo ruskega ujetnika, je bil tudi Janez Bačar iz samotnih naselij na obrobju Trnovskega gozda. Bilo mu je komaj dvajset pomladi in komaj je oddal pastirsko šibo mlajšemu bratu, ko so ga neke poletne nedelje vznemirili rdeči plakati ... »ti in ti letniki takoj pod orožje!« Kar zameglilo se je Janezu pred očmi, ko se mu je s plakata naravnost v obraz škodoželjno zarežala številka njegovega letnika: 1894. Številka je rasla in rasla, kakor da se hoče iztrgati iz ostalih številk in mu skočiti v oči, ga omrežiti v črne kroge in vijuge. Ob plakatu je stal žandar Rihar, oblastno kričal, naj se vsi vpoklicani takoj odpravijo na pot. Vrh čelade se mu je grozeče svetlikala medeninasta konica, iz oči in z obraza mu je srepela oblast. Kmalu je nastalo mrzlično vrvenje — vest o vojni je planila med ljudi kakor kragulj med piščance.
Sredi popoldneva je ljudi vznemiril vpoklic novih letnikov. Na pol pijani fantje in možje so zapustili krčme in se med trgajočim vriskanjem, med jokom žena, mater in otrok odpravili iz vasi.
»Kmalu se vrnemo«, so bili polni upanja. »Sovražnika bomo zlahka premagali, kaznovali morilce najdvojvode Ferdinanda in vojne bo konec ...«
Tako so upali, tako je upal Janez Bačar, ko se je s težkim srcem poslavljal od dekleta in stare matere ...
Janez Bačar je kot vsi njemu enaki tonil čedalje globlje v vojni babilon. Postal je številka, gola številka, ko je 42 ljudi imelo vrednost enega konja, ko so se ljudje cijazili v natrpanih živinskih vagonih na bojne poljane, vmes pa neprestano poslušali govorance svojih predstojnikov, da je ta vojna vojna pravice nad krivico, boj poštenosti proti zavratnosti, boj civilizacije proti prostaštvu, boj viteštva proti nizkotnosti. Neznani pisun je celo izpljunil: »S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi, dom hladen Vam postavimo ob vrbi ...« Natihoma je celo najbolj slepe ljudi prevzemal gnus: »Saj smo vsi ljudje, kaj bi se ubijali! Ničesar hudega si nismo storili in oni tam onstran prav tako ljubijo življenje, prav tako imajo žene, matere in otroke!« To je bila tiha, lepa in poštena misel, samo to! Vojni stroj pa je gnal vse s polno paro naprej in pustošil Evropo z zmagoslavjem. Politiki so dejali, da je to odločilen boj germanstva s slovanstvom. Toda Srbija ni klonila; ob Marni se je razbil nemški naval, Rusov ni uničil poraz pri Mazurskih jezerih. Rusi so nezadržno korakali naprej v Galicijo, na Madžarsko; padla je celo velika trdnjava Przemyslu ...
Srdito valovje je metalo Janeza Bačarja z bojišča na bojišče ... Galicija, Karpati ... glad in mraz ... Tisočim so slovaške hoste pele žalostinke, cvetel nad grobovi po Galiciji med šumečim žitom rdeč mak ... Prebujala se je misel: padli so za nič! Tako je mislil tudi Janez Bačar, ki je često ležal ranjen in izčrpan po lazaretih in bolnišnicah, se za silo izlizal, pa spet nazaj k maršbtaljonu ... Ko je avstrijski glad sanjal o belem kruhu Ukrajine, kjer se bodo odprle bogate zakladnice živeža, je Janeza zaneslo v Romunijo ... Na romunski Marni, kakor so po francoskenj kraju poimenovali peklenske boje ob Saretu, se je srečal z Rusi ... Ponoči se je nenadoma dvignil močan veter, zašumeli so bori in med ostrimi bliski, ki so slepili oči, so udarjale strele. Janez je stekel z drugimi proti gozdu, se naslonil s trebuhom na drevo in streljal v temo, dokler je imel kaj streliva. Končno se je v curku vlil dež in mrežo dežja so rezali slepeči bliski. Zdajci je med bliskom opazil, da skačejo med drevjem ljudje. Bili so Rusi. Vojak širokega obraza, bradat in brez puške je prikimal, skočil k njemu in ga udaril s pestjo po obrazu ... Zgubil je zavest.
Dodobra se je zavedel na graščini v notranjosti Rusije. Strašno lačen se je najprej najedel kruha, ki ga mu je prinesla dekla Anja. Pojedel je hleb, pojedel dva, drobil tretjega in se napil mleka. V telo mu je prihajala moč; nasmehnil se je, nasmehnala se je tudi Anja. Pojedel je bil za deset ljudi. Zdajci je zagrabil za delo. Vsak večer pa je sedel in kadil pred vrati graščine z ostalimi ujetniki — dvema Madžaroma črnih brk, enookim konjarjem Slovakom, poslušal vrtnarja Čeha, ki je igral na harmoniko otožno popevko »Naj smrt me vzame, če te ne ljubim ...« in sanjal o Maši, graščakovi nečakinji, ki je često poležavala na pletenem naslonjaču in brala Čehova. Kadar se je sprehejala po vrtu, je na njeno povelje uslužno ob stezici kosil koprive ... Od reke pa so donele pesmi in balalajke.
Tam so taborili osemnajstletni novinci, se v novih kapah potepali cele noči in grozili graščakom, da bodo požgali, komur bo treba ... To so bili mladi boljševiki.
Včasih je k ujetnikom prišel v vas Volodja, ponudil tobaka in pripovedoval ... »V Rusiji je revolucija ... Na temelju sovjetskih pogojev smo ponudili mir vsem narodom vojskujočih se držav. Vojne je konec; vsi narodi imajo pravico do samoodločbe ... Na pogajanjih v Brestu Litovskem je naša delegacija ponudila mir, ljudski mir, časten mir zdravega razuma, ki naj vsem ljudstvom sveta zagotovi gospodarski in kulturni razvoj ... Ustvarili bomo socializem!« In delavci, potisnjeni v vojaške cunje, so poslušali Volodjo kakor preroka. Globoko so jih prepričevale besede velikega Lenina ... Volodja je še dejal, da ujetniki lahko pristopijo k boljševikom ali pa se vrnejo domov.
Odločili so se za domov, s kvasom ruske revolucije v srcih. Zdaj so se cijazili proti zahodu, v domovino, upajoč, da je po vsem svetu že ugasnil vojni požar. Toda komaj so prestopili mejo, že so jih spet uvrščali med maršbataljone ... Sanje o miru so jih prevarale. Mračne pomladi 1918 so na zahodu še vedno grmeli topovi ... Slovenski vojak, začaran od oktobrske revolucije, preverjen od besed, ki so jih posredno slišali od Lenina, je pogumno vstal in hotel obrniti fronto nazaj. Tisočletni suženj se je prebudil in zahteval zadoščenja in za sramoto in gorje stopil na pot Gubčevih puntarjev. V njem so se z novo močjo prebudile sanje o svobodni Sloveniji, o Jugoslaviji. In ko je onemogla avstrijska soldateska sestavljala maršbataljone iz golobradih šibkih fantičev in iz nezanesljivih ujetnikov, ki so se vrnili iz Rusije, je v avstrijskih kasarnah zorelo klasje oktobrske revolucije. Upor za stoletno garanje, vislice in smrt.
Začelo se je v Judenburgu v maju leta 1918, ko so pripravili bataljon kranjskih Janezov na odhod v Tirole. Upor sta vodila dva moža, Hafner in Možina, »okužena z ruskim komunizmom«. Gnev, ki je bil toliko časa zadržan, je bruhnil z vso silo na dan. Toda upor so zadušili z nasajenimi bajoneti, 26 cesarskih vojakov je prestrelilo srce voditeljem upora.
Plaz, ki se je sprožil v Judenburgu, se je razširil v Radgono, v Muravo, na Dunaj ... Padale so smrtne obsodbe celo med Slovaki v Kragujevcu, padale tiste pomladi, ko pri Kobaridu ni ozelenela trava zaradi nemških strupenih plinov ... In tiste jeseni, ko tirolske gore niso premnoge pustile iz ledenega objema svojih prepadov, ko je Piava v furlanski nižini premnogim zalila omahujoči korak, se je iskra Oktobra utrnila v ljubljanskem polku gorskih strelcev v Codroipu. Iz iskre se je ob Piavi razširil plamen, plamen, ki je pospešil konec prvega svetovnega klanja.