Odlomki iz zavrženega dnevnika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Odlomki iz zavrženega dnevnika
Mirko Kunčič
Izdano: Mladina letnik 4, številka 1 (1927/28), 13–16
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mati! ... moja duša plače za teboj ...

Kakor v osrčju vulkanskih gora ognjeni valovi nedostopnega podzemskega jezera — so solze, ki ležijo na dnu. Glej, sika, peni se v komaj zadrževanem srdu razburkano valovje, grgra zamolklo in preteče, bije od mrtve stene ... išče izhoda — in ga ne more najti ...

Dvoje koščenih, na pol ohromelih rok objema grobove in išče tvoj križ.

Odpri, mati, odpri — — —!

* * *

Tiho in bolno je sanjala luč v ažurni modrini njenih sladkih oči ... Kam daleč ... v nedogled ... je padal, se je potapljal njih nepokojni odsev? Opojna vonjivost rdečih nageljev na oknu je trepetala v razkošnem objemu glorije zvezd in se zrcalila na njenem obrazu, da je bil lep in svetel kot božji sen ...

Takrat se je v meni odprlo popje prve, najsvetejše ljubavi in postalo bohotno kot cvetje majhnih rož, plamteče kot zublji kresne noči ...

Bil sem otrok narave; ljubil sem solnčne poljane, šumeče lesove, mesečino v mraku, kresnice v polju, zvezde na nebu in ptiče pod njim.

Moj oče je bil največji pijanec in razuzdanec v vasi. Preklinjal in tepel naju je čestokrat oba. Sovraštvo do njega je raslo v meni v isti meri, kakor je raslo obožavanje do matere. Moja duša se je navzela otožnosti in sanjavosti njene duše; iz njenih najtišjih globin sem črpal vir prave mladostne poezije, prvih mladostnih iluzij in postal čudak in samotar, ko sem bil star komaj osem let ... Zamišljeno in vprašujoče so mi zrle v svet oči, globoko dovzetne za vse, kar je vsebovalo težko razrešljivo zagonetko življenja v sebi. Ali, ah, razumela me je samo ona — mati! ... Le včasih, ko je prikipela blodnost in nepokojnost mojih besedi do vrhunca — se je užgala v njenem očesu iskra plahe začudenosti, brezmejne osuplosti. Zgrabila me je za ramo in mi zakričala v obraz s tujim, skoraj sovražnim glasom: »Otrok! Nesrečnik! Kje jemlješ te strašne, bogokletne besede? Ne misli na to!«

A odgovorila mi je takoj na to, brez oklevanja, brez najmanjšega dvoma v sebi, mirno in prepričevalno.

In moja duša je pila z velikimi požirki sladkost njenih besedi ...

To so moji najlepši, najdražji spomini.

— — —

Njene oči so ugašale kakor dvoje modrih vijolic v goščavi, njene ustne venele kakor dvoje rdečih nageljnov na oknu, njene grudi usihale kakor dvoje plodnih njiv v dobravi.

Ležala je ob oknu, jaz pa sem slonel ob njej tih in potrt in si prizadeval verovati v uresničenje nemogočega, neizvršljivega ... Senca trudne žalosti se je s prihuljenimi koraki plazila po sobi. Moje sanje so se pogrezale v vrtincu tesnobnih slutenj ...

Nekje v daljavi ... na sredi speče vasi ... hripav lajež priklenjenega psa, sirovo petje in kričanje pijanca ... Kakor z razbeljenimi kleščami me je zgrabilo za grlo, kakor z ledeno pestjo mi je udarilo v obraz — — —; On — — —! Moj oče ... On — — — ha, ha ...

Strahoten in bolesten je bil ta smeh: smeh polblaznega, božjastnega, grohot prezgodaj dozorelega otroka ...

Vidim, kakor skozi na pol prozorno mrtvaško zaveso vidim — —: njene oči so zasijale v čudežnem, nadzemskem sijaju: veličina zvezd in mesečine se je smehljala iz njih z dotlej nepoznano, toplo milino ... Kot omoteni, pijani od tolike lepote, so se opotekali moji pogledi v tem pestrem mavričnem svetu ... in si grebli skozi morje luči svojo brezciljno pot v bodočnost.

S poslednjim naporom onemoglega, izžetega telesa je dvignila roko — in moje oči so splavale za njeno sledjo — — —

Neizmerna prostranost in svobodna dalj neba se je razpenjala tam daleč — visoko nad nama — in zvezde so se utrinjale z nje trumoma in na gosto kakor še nikoli ...

Vzdrhtele so njene ustne; komaj viden, komaj sluten trpek usmev je šel preko njih, šel kakor senca daljnodaljnega, otožnomilega spomina ... Vzdrhtele so njene ustne in mi zašepetale besede otroško preproste, a tako polne plemenitosti in ljubezni, da se mi para srce od genutja in bolesti, kadar se spomnim nanje. Ostale so kakor z jeklenim dletom vklesane v spomenik moje duše do poznejših let —

»Glej, sinko moj! Tista zvezda tam daleč ...! To je zvezda tvoje sreče. Kadar se utrne ona — se utrne iz tvoje duše sijaj, ki ga je prižgala v njem božja roka ob urah najtišjih, najglobljih, njej sami posvečenih. Utrne se ... ugasne ... izgine, in se ne vrne nikoli več!«

To so bile njene poslednje besede. Na ustnih ji je vztrepetal val krvi — in umrla je še tisto noč.

— — —

Prvi svit jutranje zarje je poljuboval vrhove, ko se je vrnil kot potepen pes moj oče domov. Njegov obraz je bil bled, zabuhel, razmršen, grd do brezizraznosti. Komaj viden utrip plahe zmedenosti mu je senčil tope oči; blodil je po sobi, iskal nečesa ... in obstal za trenotek kot ukovan na njenem tihem, v smrtnem snu pokojno se smehljajočem obrazu — — — in nenadoma spet bušil v plamen poln lokavih naklepov in mrkih pretenj ...

Hotel sem zapreti oči, da ne bi videl, kar sem vedel že davno, da mora priti, ker je neizbegljivo, ker stoji že na pragu in čaka samo še poziva. Hotel sem zapreti oči ... trepalnice pa so mi bile kot iz svinca, težke, brezgibne. Hotel sem zbežati ... pa sem bil kot uklet, prikovan k tlom. S pogledom, ki je očitoval zamolklo grozo, sem moral gledati naravnost vanj. In sem videl: dotok nove zlobe mu je spačil obraz v ostudno masko. In še sem videl: ta zloba je bila samo okvir pohotni sli, ki je rastla iz njega. Neslišno ... po prstih ... se je splazil do njenega trupla, izbuljil oči ... prisluhnil divjim utripom lastnega srca in obstal ...

In je nenadoma čisto jasno in razločno stopila pred mene vsa strašna resnica: z obraza sem mu razbral, da ne veruje v smrt, ki je nastopila, da je preverjen, da se je mati samo pritajila, da hlini hipno slabost, ker se hoče tako izogniti neljubemu prepiru z njim. To spoznanje je bilo zame strašnejše od zločina samega.

Ko da se je pogrezal ves svet v brezdanji prepad — mi je bilo. Le še dvoje koščenih, na gosto porastlih, živalsko pred se tipajočih rok sem videl ... lzobličili sta se v pozo dveh prežečih kraguljev ... obviseli za trenotek nad njeno posteljo ... nato pa zviškoma planili navzdol in se lačno zagrizli v njeno polt.

Hotel sem zakričati, pa mi je kot kamen obtičalo v grlu. Videl sem le še v nekakšni omotici, halucinaciji, polni zlih prividov: njeno truplo se je sunkoma zgenilo; dvoje zbesnelih kraguljev — očetovih rok — je neusmiljeno pustošilo po njem; kosi odeje in obleke so padali z njega liki listi z usahle jesenske rože ... padali so in že je zablestela pred mojimi blazno razprtimi očmi vsa čudovita belina njenega do zadnje krpe razgaljenega trupla ... Še sem slišal razuzdan smeh, bogokletne besede, ogabne psovke iz njegovih ust ... potem ... potem — pa nisem slišal, nisem videl ničesar več — — —

Zaprl sem oči. Neznosen, nezajezljiv občutek sramu, studa, krvoskrunstva, brezprimerne podlosti se je dvignil v meni. Mehanično mi je segla roka po nožu ... Otipal sem ga ... stisnil krčevito v pest ... upognil liki sestradana hijena tilnik ... planil ... udaril na slepo srečo (še danes ne vem, kje sem vzel — otrok — tisto nadčloveško moč) in čutil instiktivno, da se je rezilo noža zapičilo do ročaja v nekakšno črno, po žganju in znoju zoprno smrdečo maso ... v nekaj, kar se je s truščem zvalilo po tleh in zagrgralo in zahropelo kot pobit vol.

Val krvi, sveže in tople, je pljusknil vame in mi zalil usta, nosnice in oči. Sklonil sem se v instinktivnem gnusu nad svojo žrtvijo in ji pljunil v obraz — — — Sin umorjenemu očetu njegovo lastno kri ... ha, ha ...!

Ko da se je nekaj utrgalo v meni: presunjen od strašne, nečloveške boli sem se opotekel, omahnil ob vznožju njene postelje, razprostrl roke, zagrebel obraz v blazino in izbruhnil v jok, ki ga še ni slišal svet.

Čustvo nepopisne zapuščenosti me je prevzelo. Spoznal sem, kako sem postal mahoma sam na vsem božjem svetu, spoznal, kako žalostna bo pot, po kateri bodo romale moje stopinje, zaslutil vso neizmernost bede in gorja, ki me čaka — — —