Odlomki iz tujega dnevnika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odlomki iz tujega dnevnika
Ivan Albrecht
Izdano: Svoboda 1/6 (1919), 99–104
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Beljak 1916.


Včasih se mi zdi, da sem zelo srečno bitje na svetu. To je takrat, kadar sedim ponoči lepo sam med štirimi stenami in gledam skozi okno na polje. Zunaj valovi šepetanje in nebo obkroža temo in zvezde strme na svet. Če bi bil zares v polju, mislim, da že ne bi mogel biti srečen. Bilo bi me strah. Ne morem povedati, česa bi se bal — vem pa, da bi mi ne bilo dobro.

* * *

Sin mi piše z bojišča, da je zdrav in da se počuti dobro. Preko sto sličnih poročil imam že od njega. Nekaj časa sem jih shranjeval za spomin. Zdelo se mi je, da čutim njegovo roko v dlani, ko sem gladil tisti papir. Zdaj mi ni več do tega; prav čisto nič več mi ni do sina, ne do njegovih kart. On je zdrav in se počuti dobro — potem je itak preskrbljen! Kadar ubije morda deset ljudi, se počuti dobro. Saj ta človek ne more biti moj sin. Ali pa se mu je zmedlo, da ne ve, kaj dela, kaj piše, kaj misli. — Najbrže bo to ... Srečna duša! Zdaj je rešen in je dosegel največ, kar je sploh mogoče.

* * *

Prepovedano je peti, prepovedano je govoriti. — Tudi jesti je prepovedano, če nima človek tiskanega potrdila o tej zadevi! Vendar teče ves svet po svojih običajnih kolescih. Povsod je še dovolj veselih ljudi in ljudi, ki se smejejo in gledajo tako neumno in zadovoljno v svet kakor kokoši, kadar so se po jedi napile sveže jutranje rose. Jaz pa prav gotovo mislim, da ni še nikjer prepovedano lagati — zato gre vse tako lepo v redu in po trdnem tiru. Le sin mi ne piše ničesar več. Najbrže je kdo zapisal kaj takega, kar ni bilo po postavi. Zdaj je gotovo vsem skupaj pisanje prepovedano. Če je moje sklepanje pravilno, se je sedaj enkrat primerila postavni gospodi mala nerodnost: nevede in nehote so prepovedali — laž!

* * *

Odkar sem v vojaški suknji tudi jaz, sem popolnoma — pes. Pasje mislim, pasje čutim in po pasje govorim. Zadnjič je nekdo pridrvel k nam in je pravil z velikim navdušenjem, da je imel nasprotnik na nekem odseku najmanj pet sto mrtvih. Vse je ploskalo in vse je klicalo: »Krasno!« A jaz — kakor sem — sem letal od druga do druga in sem vpil na vse pretege:

»Pet sto mrtvih! Slišiš?! Nebeško, kaj?!«

* * *

Ko sem včeraj pisal ženi, sem se nenadoma zasačil pri stavku: Sicer sem pa zdrav in se počutim prav dobro.

* * *

S fronte so pripeljali nekega moža, ki je menda zaspal brez dovoljenja. V naši vojašnici, ki je bila nekoč močna graščina, je namreč dovolj vlažnih in trdnih ječ, kamor vlačijo ljudi s fronte. Med drugimi je tukaj tudi nek poročnik od oddelka strojnic, ki je pri priliki razlagal podložnim prepovedane reči. Moral bi bil govoriti o strojnicah, pa je pravil o tem, kako se mu zdi, da je pobijanje vendarle nekaj nečloveškega. Po vsej vojašnici trdovratno kroži govorica, da poročnik niti ne bo ustreljen, ampak obešen! Zločin, ki ga je zagrešil, je tako gorostasen, da presega vso veličino vojaške milosti.

* * *

Danes mi je zopet pisal sin, ki je še vedno na bojišču. Če je zdrav in kako se počuti, ne vem, ker mi ni prav nič sporočil o tem. Omenil mi je samo, da mi ne more sedaj pravzaprav ničesar več povedati, ker gotovo vem vse, odkar sem vojak. — Je vendar vrl dečko in sem prav ponosen nanj.

* * *

Davi smo odvedli tistega zaspanca k vojnemu sodišču. Bili smo vsi strašno oboroženi, le on edini je bil brez orožja in je gledal venomer v tla. Sploh sem imel tak občutek, kakor da revež ne gleda, temveč spi. Mogoče se hoče s tem odškodovati. V ječi gotovo ni mogel spati, ker je tam tako zoprno zatohlo in vlažno, da človeku jemlje sapo, ko stopi noter.

Naš zločinec (— to je namreč ta, ki je na fronti zaspal brez dovoljenja —) je še strašno mlad. Poteze na obrazu so čisto otroške, čeprav je koža mestoma hrapava. Ko smo ga privedli na mesto, se mi je zasmilil tako, da bi se bil najraje razgrizel. Pred vhodom se je vzravnal, je pogledal svetlo in mladeniško, popolnoma, brez bojazni, kakor Kristus, ko je sprejel svoj težki križ. Ne vem, če smo vsi, ki smo ga spremljali, občutili isto; zase lahko mirno rečem, da mi je bilo neznosno. Domislil sem se sina in dejstva, da ima morda tudi ta človek še živega očeta, starca morebiti, ki s sleherno žilico utriplje v ljubezni za njim. Bogve — mogoče gleda po svojih rodovitnih lehah in toži, kako so zapuščene, ko ni mladih rok, ki bi jih negovale?

Ta malenkostni dogodek — tisti mladeničev pogled namreč in moje sklepanje o njegovem očetu — ta neznatnosti, ki v svojem temelju gotovo ni tako zelo tragična kakor jo občutim jaz — to dvoje me preganja nalik hudi uri in mi ne dovoli niti trenotka pokoja. Čeprav vem, da je vse po postavi in da pri stvari gotovo ni nikakega nereda, se mi zdi vendar zadeva tako strahovita, da bi mi bilo najljubše, če se ne bi bila nikdar dotaknila mojih možganov. Kajti misel se plete iz misli in druga je hujša od prve in tretja ni blažja od druge. — A kar je najhujše: Vse svoje žive dni sem bil vajen reda in poslušnosti, zdaj pa mislim naenkrat hudodelsko, mogoče celo bolj zločinsko nego ta, ki sem ga spremljal pred vojno sodišče! ... On ve, da je njegova usoda zapečatena, ve natanko, kaj pride. Treba je samo še obreda, tiste čudne slovesnosti, kjer beseda potrdi že zdavnaj storjeni sklep. Seve, saj so podrobnosti, neznatne okoliščine, ki zanimajo človeka tudi tedaj, ko ve, da njegovo bivanje ne bo več merjeno po tednih in letih, ampak kvečjemu po dnevih urah — toda to je postranskega pomena, kadar je enkrat glavno vprašanje že razrešeno. — Pri meni je seveda čisto drugače! Dokler se kretam izven ječe, je mogočih nešteto kombinacij, katerih vsaka zopet izziva nove, da je odprta neomejenost na vse strani.

Če prav pomislim, je seveda slednjič tudi to postransko in brez pomena. Jaz — kaj sem jaz?! Nič! Zato tudi ni nič vse to, kar se tiče samo mene! Je pa nekaj drugega, kar mi noče iz misli. Morda je to samo zato, ker slabo razumem dogodke in red, po kakršnem se vrše ... Skoraj gotovo je tako. Baš zato mi je menda tako grozno vprašanje, odkod izvira ona silna moč, ki zavoljo ene same kaprice preseka tisočero vezi, ki družijo ljudi med seboj! …

Morebiti, da sem se izrazil nerodno, vendar vem, da sem mislil popolnoma prav. Človek jé, kadar je lačen, počiva, kadar je truden — in umrje kadar docela obnemore. To je menda tako jasno, da ni treba nikakih pomislekov in dostavkov! — Zakaj tedaj ta ni smel spati, ko je bil zaspan — zakaj drugi ne sme jesti, ko je lačen — in čemu stoteri ne smejo živeti, čeprav morda polje v njih postoterjena življenjska, sila?!

Če bi razmišljal dalje, vem, da bi naposled prijadral do onega smešnega vprašanja: Čemu smo ljudje na svetu? — To bi bilo nespametno, ker sem prepričan, da ne bi nikdar našel odgovora.

* * *

Danes je bila izvršena pravica nad onim poročnikom. Kljub vsemu pričakovanju je bil deležen časti, da mu je smela puškina kroglja končati življenje. Bil je menda zelo miren v zadnjih trenotkih in je celo prosil, naj mu ne zavezujejo oči. To se mi zdi važno zategadelj, ker je bil tako zelo mlad — baje je imel komaj dvajset let. Gotovo je ta okoliščina tudi ganila sodnike: kajti pri našem vojnem sodišču imamo samo dobre ljudi! Najboljši med njimi pa je nek stotnik-avditor, ki je že plešast in star. On sicer po svoji pravi vesti izposluje vsakemu zločincu smrt, vendar gleda na to, da ne pride nihče na vislice, ampak preskrbi vsakomur, da more na vojaški način končati življenje. Vsled te svoje velikodušnosti je znan daleč naokrog in je posebno cenjen med nižjim vojaštvom, ki edino more v polni meri presojati njegove zasluge.

* * *

Dopoldne je bila pri nas na dvorišču čudna vaja. Mal oddelek vojaštva je vadil korake in kretnje in ostalo, kar je potrebno, da je mogoče obsojencu izkazati zadnjo čast. Stali so v zadaj odprtem karéju; potem jih je nekaj pokleknilo, drugi so zopet stali za njimi in so namerjali puške. Merilo so natanko, dvakrat, petkrat, desetkrat za povrstjo. Posamezni so bili potni od same navdušene točnosti, enemu pa se je primerila celo taka nerodnost, da je nenadoma telebnil na tla in je obležal kakor mrlič. Vsa lepa slavnost je bila v hipu razbita; kajti ljudje so planili iz svojih vrst in so mahoma v gruči obkrožili oslabelega. Nekdo je prinesel vode in je začel buditi in dramiti tovariša. Prihitela sta tudi dva častnika in en narednik, kuhar in še nekaj moštva, ki je bilo slučajno v vojašnici. Vse se je topilo od samega usmiljenja, vse je v mislih in besedah preklinjalo onega nesramneža, ki je zaspal na fronti in je s tem povzročil toliko gorja, da morajo od napora omedlevati čisto nedolžni ljudje. Vaja je bila namreč prirejena zato, ker je bilo treba zaspanetu popoldne ob šestih ugasniti življenje. Za tako stvar pa je treba skrbne vaje in priprave, da ne prekriža dogodka kaka nerodnost, ki gotovo ne bi bila v čast vojaški vzornosti in disciplini. —

Komaj je prišel utrujeni vojak zopet k zavesti, je že zahreščal narednik s takim glasom, da smo trepetali vsi, kar nas je bilo tam v obližju.

»Ta je pravi! O, ta — saj ga poznam! Marš, slepar! Z onim brezčastnim poležuhom je v zvezi, zato uganja kaprice! Marš!«

Častnika sta pogledala, narednik pa je stopil k njima in je razložil, da je treba moža zapreti. Kakor je čudno, je vendar bilo! Ker je revež omedlel, so ga odvedli v ječo. Na njegovo mesto je stopila v karé nova moč in vaja je odslej potekla v izredno zadovoljnost tenkovestnega narednika in vseh ostalih veljavnih osebnosti v vojašnici.

* * *

Oni, ki je tako nepošteno spal, je sinoči prejel zasluženo plačilo. Pravijo, da je umrl šele po drugi salvi. Obraz se mu je menda raztegnil v krčih, da so bila lica strašno dolga in vsa nagubana. Vse navzoče je zmogla groza in baje so drug proti drugemu izjavljali — seveda le na tihem in bolj skrivoma — da v bodoče ne sprejmejo več takega posla. Sicer ne verujem mnogo v take izjave, vendar se mi zdi, da ni dobro preganjati ljudi, ki so nagnjeni k spanju. Taki ljudje radi mnogo molče, a molčanje je hujše od strupa. V molku sklepajo ljudje — zarote. —

* * *

Po znancu, ki je prišel na dopust, mi je sporočil sin, ki je še vedno na bojišču na ruski fronti, da vlada tamkaj več kot peklenska groza. Vešanje je na dnevnem redu. Baje obešajo ljudi bolj brezbrižno nego sicer ženske — cunje! Treba je le slutiti narobe, pa je že končana življenja pot. —

* * *

Moji živci pešajo. Danes zjutraj me je že silno razburila govorica, da je tisti človek, ki je omedlel pri vaji, popolnoma nedolžen. Drug drugemu pripovedujejo vojaki, ki so že dalje časa tu in poznajo razmere, da se je narednik samo maščeval nad njim. Pravijo, da je dotičnik prevzel naredniku ljubico in je zato prišlo do te grozovitosti. Vendar ni niti enega, ki bi se oglasil in pričal! Vsak zatrjuje, da stavi glavo za resničnost svoje izjave, narednik pa kljub temu še vedno hrešči po vojašnici in zmagoslavno pije pivo, kadar je komu za visoko ceno izpregledal dveurno zamudo pri dopustu ...

Najbrže že mora biti tako, meni pa se zdi, da bi ne smelo biti; zato sem prepričan, da moji živci res pešajo.

* * *

Še nekoga imamo zdaj med nami, oziroma v ječi naše vojašnice. Groza me je, ko mislim nanj, in sram me je, da živim. Pred samim seboj me je sram laži, ki jo nosim na obrazu, v očeh, v slehrni kretnji — tiste strašne laži o udanosti in o poštenosti! Kje je poštenje v meni, ko vendar vidim, da dannadan umirajo ljudje brez krivde — jaz pa živim in registriram vso to grozo z mirom, kakršnega ne bi zmogel menda niti — stroj ?!

Novi gost je bil na dopustu. Posestnik je in že v letih, a žena, ki je tudi malo priletna za take stvari, mu je povila sinka! Dosihdob je dobival same hčere, zdaj ga je pa sreča naenkrat obiskala s sinom. Ker sem oče, prav lahko razumem moževo veselje in se mu tudi ne čudim preveč, da je spričo take radosti malo obilo segel po pijači. Nepojmljivo mi je pa ostalo, kar je spremljalo dogodek in je vse izredno veselje zaokrenilo na tako čudno stran!

Ko so botri vprašali vinjenega očeta, kakšno ime želi sinu, je menda mož odvrnil v dobri volji:

»Je — jaz sem Francelj, cesar je Francelj naj bo še tale Francelj, da bomo trije osli na svetu!«

Človek bi se smejal, toda stvar je tako peklensko resna, da preide smeh takoj v onemoglo škripanje!

Nekdo je nesel besede na prava ušesa — in ubogi oče je danes že pri nas! Razžalil je najvišje in najpopolnejše bitje na svetu, cesarja in kralja, onemoglega starca, ki ždi na Dunaju in se morda niti ne zaveda več, da vihra na vseh koncih in krajih njegove države strašna vojna grozota! —

Kdor ima živce, jih ima! Moji pač pokajo. Da bi le ne naredil kakšne neumnosti!

* * *

Oni, ki je omedleval med vajo, je že obsojen na deset let ječe. Z ozirom na to, da ima že dve hrabrostni svetinji, ki sta mu zdaj seveda vzeti, sme na fronto. Tam že lahko izpere svoj greh. —

Ta, jo je odnesel primeroma zelo ceno, vendar mislim, da ne bo nikoli več iskal hrabrostnih svetinj.

* * *

Jutri bo obravnava v zadevi onega kmeta, ki je v napačni soseščini imenoval cesarjevo ime ... Vsaka minuta mi je tako grozna, da nimam nikjer več obstanka. Nikomur ne morem pogledati v oči in lastne besede se prestrašim, kakor hitro jo izrečem. Čeprav sem prepričan, da ne storim ničesar v obrambo reveža, se mi vendar zdi, da bi moral nekaj ukreniti zanj ...

Moji živci so že pod ničlo, vendar čutim, da bi bilo najbolje sledeče:

Prijavil bi se za pričo in bi izpovedal tam, da je obtoženec — nedolžen. Sledilo bi gotovo vprašanje:

»Kako? Zakaj?«

Jaz bi odvrnil kot priča:

»Zato, ker je govoril, resnico!«

Ko bi zagledal nato same začudene obraze, bi pojasnil kratko:

»Z onimi kočljivimi besedami je povedal obtoženec golo resnico. Edina netočnost je obstojala v tem, da je pridružil k oslovstvu sebe in sinka. On, je namreč čisto pameten, človek in dete bo spričo tega najbrže tudi imelo zdrave možgane.« — — —

Najbolje bo, da storim tako!