Odlomki iz dnevnika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Odlomki iz dnevnika.
P.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/27 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V Italiji, 11. novembra 1917.

Vreme je prav pomladansko. Danes popoldne sem imel čas, zato sem se peljal po tisti lepi, široki cesti, ki vodi do Tagliamenta. Povsod, povsod ob cesti se še poznajo sledovi strašnega umikanja. Vse, kar so bežeči pometali od sebe, leži še na cesti, v cestnih jarkih in široko naokrog po poljih.

Tagliamento! Suh in prazen je; niti kapljice vode ni v njem, ampak strašno širok. Pa bo prišla spomlad in vse tiste čudovite lepe snežene mase na gorah tam severno se bodo prelile v Tagliamento. Takrat bo Tagliamento strašen!

Ko sem prišel zvečer domov, sem prejel poročilo, da pride jutri novih 24 mož k meni.

Od doma še nobenih poročil, nobenih časopisov.

13. novembra 1917.

Izmed 24 mož, ki so bili včeraj meni dodeljeni, se jih je danes nekaj javilo k raportu. Med temi je bil tudi Semko Szevadzucki. Mlad, močan mož, doma tam nekje iz Galicije, Pripovedoval mi je tole: Že pred meseci, ko sem bil še tam na Krasu, mi je pisala moja žena, da je vložila prošnjo za moj daljši dopust. Hiša doma mi je razdejana, žena se je vrnila s staro materjo in majhnim detetom iz begunstva domov; strehe nimajo in nikogar, ki bi jim kaj delal in pomagal. Prošnja je prišla v roke mojemu prejšnjemu predstojniku, ki jo je priporočil in poslal naprej na višjo oblast. Pa do danes še ni odgovora.

Obljubil sem mu, da bom takoj, ko bodo razmere pripuščale, poizvedoval po tej prošnji. Za sedaj takoj ni mogoče, ker nimamo nobenih poštenih zvez.

Semko je bil zadovoljen. Ko je raport odstopil, sem še videl, kako je šel Semko visoko zravnan čez dvorišče.

Komaj sem bil četrt ure v svoji pisarni, ko zaslišim od vrta sem, ki je ležal za dvoriščem, strašen pok. Zopet ročna granata, sem si mislil. Tiste dni smo se privadili na te eksplozije. Med raznimi stvarmi, ki so ležale vsepovsod naokrog, je bilo tudi mnogo granat. Veliko število neprevidnežev, ki so jih pobirali, ne da bi poznali njih nevarnosti, je postalo žrtev tega strašnega peklenskega orožja.

Ves bled in prepadel je pritekel v pisarno vojak N.

»Ich melde ... melde ...« Oči so mu bile solzne.

N. in Semko sta bila skupaj na vrtu. Malo korakov od N. je pobral Semko konservo, ki pa ni bila konserva, temveč ena najhujših granat.

Hitel sem na vrt. Tam je ležal Semko, ki mi je četrt ure prej pripovedoval o ženi, domu in otroku. Pa to ni bil Semko, temveč samo strašna masa krvi in mesa. Roki in nogi sta ležali kot od debla odsekane veje, obraza ni bilo več ...

Poslal sem v bolnico po sanitejce. Prišli so in naložili tisto, kar je ležalo tam na vrtu, kar je bilo še četrt ure prej človek, lep, mlad človek, ki je nosil v srcu eno samo veliko željo, videti kmalu dom, ženo in otroka. Zdravnik, ki je prišel s sanitejci, mi je rekel, da še živi. Ko so ga nesli mimo mene, sem slišal čudno ječanje, kot iz groba.

Šel sem v svojo sobo; srce me je bolelo in solze, ki se niso hotele razliti, so me pekle.

14. novembra 1917.

Celo noč je še živel, danes zjutraj je izdihnil.

Popoldne smo ga pokopali. Tam ob cesti, kjer je napravljeno majhno pokopališče s dosedaj petnajstimi grobovi. Šestnajsti je grob s križem, ki nosi napis: Semko Szevadzucki ... Potem smo protokolirali njegovo borno zapuščino. Par vinarjev denarja in precej pisem od njegove žene Hanke iz Galicije.

Eno zadnjih pisem, katero je prejel še na Kras, se je glasilo takole:

Predragi Semko!

Tvoje zadnje pismo sem srečno prejela. Prošnjo za Tvoj dopust so mi napravili gospod župnik in jo tudi poslali na Tvoje poveljstvo. Ti ne veš, kako srčno si želim, da bi že bil doma, kjer je polno dela. Pred zimo smo, toda naša hiša še nima strehe in nima peči. Mati so bolehni, ne vidijo prav nič, samo plakajo. Mali pa že hodi in že kliče ata.

Dragi moj Semko! Srce mi je težko bolesti, ko pomislim, kako daleč si. Sinoči se mi je sanjalo tole: Z detetom sem bila tam za našim gozdom. Ne širok, ampak strašno globok prepad je ležal pred menoj. Tako globok, da bi lahko spravil vanj vso bolest in vse solze teh zadnjih let, kar je je bilo prebolene in kar je bilo solz prelitih. Ti si prišel tam čez travnike do prepada. Hotel si k meni in de tetu, pa je ni bilo brvi, ki bi vodila čez. Dete je stegalo ročici po Tebi, pa Te ni moglo doseči. Nič mi nisi rekel, samo Tvoj obraz je bil poln žalosti. Šel si, jaz pa sem zaplakala, dete je zakričalo ... zbudila sem se.

Hvala Bogu, Semko, bile so le sanje!

Polna sem upanja, da bo prošnja kmalu rešena, in da prideš domov vsaj za par tednov. Sprejmi srčen pozdrav od matere, deteta in Tvoje,

vse Tvoje Hanke.

Spravili smo pisma v kuverto in četovodja J., ki je tudi doma iz Galicije, je napisal Hanki pismo, da Semka ne bo več.

21. novembra 1917.

Prva pošta po dolgem času! Poleg zasebnih pisem so prišla tudi uradna. Eno od poveljstva, kjer je bil Semko preje, preden je prišel k meni. Bila je to prošnja za Semkov dopust. Rešena je bila 9. novembra, tisti dan, ko je bil Semko že na potu s Krasa tušem.

Dopust mu je bil dovoljen.

Ker ni bilo pošte ... Semko ni mogel na dopust v Galicijo; preselil se je na večni dopust, - Med zasebnimi pismi so bila tri za Semka Szevadzuckija. Vsa tri od Hanke, odposlana ob času, ko Semka že ni bilo več. Seveda pot od tu v Galicijo je dolga!

3. decembra 1917.

Zdaj so poštne razmere redne. Pišemo in pišejo nam, zato naša srca niso več tako težka negotovosti, strahu in pričakovanj.

Za Semka Szevadzuckija prihajajo še vedno pisma in karte. Prihajajo na poveljstvo, kjer je bil Semko prej. Tisto jih pošilja sem. Čudno, mar Hanka še ni prejela našega poročila, da je Semko že odšel na dopust?

7. decembra 1917.

Danes je prišla ta-le karta: Dragi moj Semko! Naj Ti ne bo srce preveč žalostno, ko boš čital te-le vrstice. Poročati Ti moram, da je Tvoja Hanka 2. t. m. umrla. Samo par dni je bila bolna; mislili smo, da ne bo nič nevarnega, pa jo je kar nenadoma pobrala. Odšla je v večnost, lepo pripravljena. Mati z detetom se je preselila k Tvojemu stricu. Tako smo ukrenili za prvo silo, dokler ne prideš Ti domov. Kaj je s prošnjo, ki sem jo v imenu Hanke poslal že pred meseci na Tvoje komando? Kaj še zdaj ni rešitve? Morda dobiš zdaj dopust. Le pokaži komandi to karto. Zato sem pritisnil tudi župni pečat na karto. Tolaži naj Te ljubi Bog!

Karto je pisal župnik.

Ker ni bilo pošte ... gospod župnik ni vedel, da sta Semko in Hanka že za večno združena tam gori.

Ker se more že par dni v nujnih zadevah brzojaviti, sem brzojavil župniku, da je Semko dne 13. novembra umrl. Četovodja J. je pa zopet pisal župniku, kako se je zgodilo s Semkom.

9. decembra 1917.

Danes je prišlo zopet pismo za Semka. Prvo naslovljeno naravnost sem. Pisala je žena Hanku malo dni pred smrtjo.

Dragi Semko!

Danes sem prejela prvo Tvojo karto od tam, kjer si zdaj. Tako daleč si! Veseli me, da se Ti ne godi slabo. Bogu bodi zahvaljeno! Pišeš, da boš pri svojem poveljniku prosil, da se bo pobrigal za dopust. Da bi bil že kmalu doma! Dela je polno in rok ni, ki bi delale. Tudi jaz se ne počutim posebno zdrave; no, pa mislim, da bo to prešlo. Da boš le Ti doma! Pridi kmalu, Semko! Na kolenih bom zahvalila Marijo, ko boš Ti zopet v hiši, čeprav samo za malo dni.

Dete je zdravo in veselo. Pisala Ti bom kmalu zopet.

Srčno Te pozdravlja Tvoja Hanka!

Pa ni več pisala. Čez par dni je umrla in Semko je prišel Hanki nasproti tam gori.

10. januarja1918.

Danes sem šel tam mimo. Šel sem pogledat, kakšen je Semkov grob. Malo se je zemlja sesedla in črke na križu že blede.

Jutri gremo naprej. Poslovil sem se od groba človeka, ki mi je bil v tem čudnem življenju zadnjih let samo en dan tovariš, čegar čudna zgodba pa mi bo ostala v spominu celo življenje.