Odlomki iz ženskega dnevnika
| Odlomki iz ženskega dnevnika. Pavlina Pajk |
P. D. - Pajkova.
| |||||||||||||
Navadno, tristopetinšestdeset-dnevno leto smo danes nastopili. Lanjsko leto bilo je za eden dan daljše, nego letošnje, takó da bode letošnje imelo za eden dan manj veselosti, pa tudi manj žalosti od lanjskega. In kdó vé, koliko bolečin bode s tem polajšanih nesrečnikom, ki so letos obsojeni v solzah se topiti? Italjanski pesnik Silvio Pellico barem pravi, da kdor je prestál eden sam dan prave otožnosti, imeti mora uže pravi pojem o nesreči, in mora občutiti sočutje do vseh onih, ki trpé. Če tedaj otožnost takó neskončno onesrečuje človeka, katera je vendar-le le duševna bol, koliko več morajo tedaj druge nesreče trpljenji provzročati, koje takó raznovrstno in tako obilno tarejo ubogo človeštvo?
Onim pak, katerim življenje pólje od veselja do veselja, od radosti do radosti, kaj njim mar, da jim letošnje leto odvzame eden dan veselja? Sej jim koncem veselega leta pričenja drugo, menda še veseleje. In tako se jim redoma vrstí leto za letom, nikdar gledajočim trpečih svojih sobratov. Pa čemú bi tudi oni, temno gledajoč na revščino svetá grenili si sladko slast brezkrbnega življenja? Da človek le enkrat živi, predobro jim je znano, a znano tudi. da bi jim bilo pozneje zastonj obžalovati, kar bi sedaj zamudili.
Vendar pak, hvala Bogu, malo jih je takih, ki bi mogli z življenjem takó se bahati. Vsaj kakor me moje dosedanje še majhne izkušnje o življenju učé, vsak človek, bodi si katerega koli stanú, nosi svoje gorjé. Nemirno človeško srcé je pač takó vstvarjeno, da, naj se ono topi še v takej obilnosti vsega, in naj mu še takó milo smehljá sreča, ono vendar vedno biva nemirno, vedno po čem novem hrepení. Takó na vse zadnje revežu kakor bogatašu, srečnežu kakor nesrečnežu veljá ena sodba o svetu: da je on vendar-le „dolina solz.“
Sploh sem jaz o zemskej pravej sreči jaka nevernica postala. Naj se temu-le ziblje na ustnicah veselo smehljanje, naj le oni svoje vedro celo ponosno vzdiguje, in ta-le brezskrbno upijani svoje srce sreče in veselic, ali ga bodem zavoljo tega imenovala srečnega? Nikakor ne! — Goethe bil je kot najsrečnejši človek od premnogih zavidan. In kako ne bi bil? Bilje na dobrem glasu, slavili so ga daleč in blizu; užival je najbolje zdravje; bogatstvo in naklonjenost mogočnikov ga je obdajala: a vendar je najti mest v njegovih spisih, kjer se pritožuje, da v celem svojem življenju nij užival pet tednov čistega veselja! In koliko takih izgledov najdem, da le nekoliko pazljiveje svet ogledujem!
Toda, kaj meni mar za svet? Ima-li moj dnevnik nalogo, zgodovino, krvavečo zgodovino človeštva pripovedovati, a ne tem več nekoje dobe moje mladosti, nekoje tajne vzdihe, in nekoje skrivne želje mojega zapuščenega srcá razodevati? Kajti moja želja je, tebe, mala knjižica, smatrati in shraniti kot eden del mene samega kot oni del, ki tako rad omaguje, moj spomin! Glej, kot tak, kot svoj lastni spomin bi te rada smatrala, kot spomin na mojo mladost, kot spomin na ona občutljiva leta, ko človeku srce velja za vse, pamet pa in dolžnost za pristransko stvar! Prišla bode, upam, tudi meni enkrat ona doba, ko boden mirno živeč imela za sanje vso svojo pretéklost. Ondaj mi bodeš ti, knjižica, stopila pred oči, in mi vzbudila one davnopretekle spomine.
Z novim letom tedaj začinan svojo pismensko izpoved, ali bolje rekoč svojo pisméno zaupanje proti tebi, neobčutljiva knjižica; kajti ta dan zdi se mi najprimernejši k takemu početju A prašati nočem, kakov da bode njega konec, ne s čem bodo napolnjeni troji predeli — ne maram in nočem tega vedeti! Nočem s tožnim premišljevanjem svojim segati v skrivnosti dejanij roke, mene in, kar nas na zemlji živi, vladajoče. Sej, kakor nij najti dveh cvetlic, dveh dreves, dveh obrazov, dveh duš, ki bi si popolnoma bile enaki, tako tudi v življenju nij najti dveh časov, dveh dnij, ki bi si bila v vsem podobna. Po kratkej blaženoj, jasnej dobi časa sledijo dnevi težav in žalostij. Sladkim, mirnim sanjam mnogokrat sledijo burne sanje, polne groz in strahov. Takó se godí v življenju, in enako se bode tudi meni godilo. Ali prenašati se hočem navaditi!
Hud je bil današnji dan. On se je odlikoval s posebno zimsko silo. Veter je bučal s takó grozovito-strašljivim glasom in stresal takó močno gola, pusta drevesa ter hišno zidovje, da človek, v gorkej sobi sedé, je moral meniti, da so kakovi siloviti duhovi iz svojih grobov vstali, in da iz gole zavidnosti proti živečemu človeštvu, hočejo svet podreti in porušiti.
Takov utis je na mojo dušo storil večerni mrak današnjega dneva, ko v dobro zakurjenej sobi sedé, čelo na steklene okno pritiskajo, zrem v skoraj uže nočno tmino, kakó divji sever velo listje, edini borni ostanek nekdanje lepote nasproti mi stoječega drevesa, neusmiljeno stresa ter od tal do mojega okna, in od okna visoko visoko nad hišno streho kot razkačen vznaša, in od tod zopet gori in dol. A Bog zna, do kedaj bi bila ondaj ostala v čudne misli utopljena, ko ne bi me bil iz njih predramil veseli krik četverih otrok, ki so si mej seboj igrah v mojej bližini. Dolgo in dolgo sem nemo poslušala nedolžno kramljanje četverih črvičev, čudé se marsikteremu modremu njih prašanju in odgovoru. Pri tem sem se prepričala, koliko nežneje in sveteje so premnograt priproste misli nedolžnega otročiča napram tolikokrat pokvarjenim osobam, katerim je domača odgoja otrok dostikrat izročena. Ali ena misel vzbuja drugo, in na koncu misli vzbujajo občutke. Čegavi, in kaj so meni ti otroci? — Ta misel mi je pregnala milino, kojo sem jo čutila pri gledanje njih nedolžnega igranja. Ta misel mi je zatemnila čelo, skrčila srce, solze v oči privabila. En pogled na preteklost, drugi na sedanjost, tretji na neznano in negotovo mojo bodočnost in mojega življenja podoba stoji mi pred očmi.
Majhen otročič sem bila, ko sem izgubila mater, in to tako majhen, da kolikor se trudim, s pomočjo spomina vpodobiti si nje obraz in lastnosti svoje roditeljice, vendar si je ne morem predstavljati niti toliko, da bi zamogla s prepričanjem vzklikniti: Imela sem i jaz nekdaj nekoga, ki me je ljubil, pestoval in ljubkoval takó, kakor vas, presrečni otročiči, zdaj neprestano boža in neguje ljubeča vas materinska roka. Imela sem tudi jaz nekdaj svojo mater, ktere se več ne spominam! Pač pa se spominam pretečih pogledov mačehe, njene osorne, trde, pri vsakej priliki zapovedujoče mi besede; spominam se zanemarjenja mojega očeta proti meni, vidim njega umirati in me priporočevati varstvu one brezsrčne žene, ki navidezno ginena obetuje, pri njegovej postelji klečé, ostati mi tudi v bodoče, kakor doslé „ljubeznjiva in skrbna mati in odgojiteljica“. Tega je uže pet let minulo. Pridno in gospodinjsko je res ona zá-me vedno skrbela. In kakó tudi ne bi? Sej sem dobra varuhinja četverih njenih otrok, mojih polubratov in polusester.
In v takej družbi izginila so mi otročja leta, brez smeha in brez radosti, brez one brezskrbne nedolžne veselosti, ki jih večina otrok neskaljéno uživa. A meni je ona bila zabranjena. Da bi se bila smejala, smrten greh bi bila učinila v očéh svoje mačehe. „Resno se mora človek vesti, solziti se raje, nego pa smejati. Vzrokov imamo dovolj k solzam, zaradi obilega števila naših pregreh!“ Takó je ona rékala in mi znala vzbujati jok. Jaz pak sem se solziíla, bridkó solzíla, če tudi z otročjimi solzami za — tuje grehe!
Bodi še takó težaven, bodi še takó brez konca in kraja dolg dan, vselej vendar proti njega koncu se oglasi mili večerni zvon. In našemu življenju ne godi-le se mnogokrat baš enako? Viharna in obupa polna je dostikrat življenja pomlad, a miren, kakikrat celo srečen življenja daljni tek.
Čudna misel, čudna nada, koja se mi je danas v prsih oglasiíla in koja, ne tajim, me je zazibala v sladke, da-si tudi morebiti varljive sanje glede moje bodočnosti. Zakaj ne bi smela tudi jaz napajati si mlado dušo z upi in si tako z njimi nekoliko razvedrevati svoje mladostno, temnimi oblaki nezgod krito nebo? Iluzije, domišljavanja, kako to, da baš dnes ste se jele na mojem nebu prikazovati? — Iluzije, domišljavanja, čemú ta vzdihljaj? Mora-li vse, kar jaz o svojej bodočnosti naslikujem sebi v tešilo, biti iluzija? In ko bi tudi tako bilo, kaj pa zato? One mi vlivajo začasni mir v otožno srce, in to tudi nekaj veljá. Zato se mojemu ukusu vidi popolnoma opravičen izrek Viktorja Huga, ki o tem govoré pravi: „po njih izgubah — po izgubah iluzij — življenje izgubiva svojo veljavnost, in brez njih več ne bi vredno bilo dalje živeti.“ In res, nijso li iluzije, domišljije, skoraj tako potrebne malo veselemu našemu življenju, kakor zrak, koji dihamo? Nij-li stokrat pametneje in zdraveje, domišljijam v oblast se podajati, nego obupu v naročje? slutiti neko dalnjo srečo, nego omagovati pod tego nadlegujočega nas gorjá?
Kar se enemu vidi neumnost, drugemu oholost, tretjemu človeška slabost, domišljevati si oddaljeno srečo, vidi se meni dar božje previdnosti, poklonjen človeštvu, da lože nosi breme svoje osode. Iluzije jetniku olajšujejo težke verige sužnjosti; iluzije dajejo tudi najnesrečnejšemu človeku nekojo notranjo zadovoljnost, katera mu zopet pogladi zgrbančeno čelo in mu v dušo novo moč vlije k daljnjej borbi življenja, uže vsled njih samih vsaki izmej nas čuti neko radost in nekaj srečnih trenotkov! Kako lepo n. p. je prezirati lastne napake, in sebe misliti, bodi-si tudi eno samo uro, kot popolno bitje! Nij-ga človeka, ki, naj bi bil še takó grd in spačen po životu, ne bi menil, da je lep, in ne bi mislil, da je v drugih vzbudil simpatijo do sebe. In ko bi takó ne bilo, svet bi se prepolnil z obupniki. Recimo kojej devi, daje „lepa“, ali kojemu mladenču, da so njegovi peresni proizvodi „izvrstni“ in da mu obetujejo bodočnost cvetoče slave, verovala bodeta na prvo besedo; ne bode jima treba tega ponavljati. O človek, človek, v ničem nijsi tolik mojster, nego v prevarjenju samega sebe! Vzemimo tedaj svetu domišljije, ali bi potem še bila ljubezen? Bi-li imeli narodi še svojih junakov? In moje življenje, kakovo bi pač ono bilo, ko ne bi neprestano po mladej mojej glavi rojile domišljije? — Pač žalostno! A tako v neizmeinej svojej otožnosti uživam mnogo lepih trenotkov, in to takoršnih, da bi jih ne hotela zameniti za marsiktero darovano mi tešilno besedo. Tako n. p. me danas celi dan spremljava misel, da bi vendar utegnil tudi meni še posijati kedaj kakov žarek sreče. Misel ta pak me je celi dan vzdrževala vedro, in danas v noči še gotovo kaj lepega sanjam.
Da ženska lepota in sploh vse, kar je lepega, ima velik upliv na človeka in dela prečudovati utis na njegovo srce, to vem uže zdavna. Sej sama to občutim, kadar naletim na kaj nežnega in lepo vstvarjenega. Kadar srečam kakov obraz ali dušo meni simpatično, srečno se čutim. Tedaj se mi dozdeva, kakor da bi se mi srce v prsih tajalo, in veseli čuti se me polasté.
Osvedočena sem tedaj uže preje bila, da lepota in simpatija vladujete srca; da bi pa moč teh dveh lastnostij bila takó velikanska in zmagovita, da bi ona glavni vir bila največih narodovih veleumov in junakov, tega ne bi si bila nikdar domišljevala. Čitala sem do zdaj prav pogostoma našega Preširna in Boris-Mirana, čitala tudi druge bolj lehke italjanske in nemške pesnike, vse sem z veseljem prebirala, posebno one, v kojih so se glasili milo-tožni, veselo-nežni glasovi srca, ljubezni! Ponavljala sem sebi pri delu sedé marsiktero rahlo besedico pesni, in mnogo lepih kitic iz njih se na pamet naučila, vendar pak nijsem nikdar prišla do misli, prevdarjati njih izvir. Pesni so mi dopadale, pesnike pak sem častila in spoštovala, ker so znali tako lepo in mehko govoriti, da mi je njih govorjenje globoko v srce segalo; a dalje se za nje nijsem brigala. Kaj pa danes izvém?
Novo knjigo dobim v dar. Odprem jo, in neki članek vzbuja mojo pozornost, ki je mrgolel imén.
Čitam in čitam; dopada mi. Je-li tedaj res? Ženske in le ženske?
Temu bi bila ženska lepota neusahljivi vir neumrjočih njegovih pesniških proizvodov; onemu bi bila ženska ljubeznivost mečila trdo srce in je pretvarila v svetišče mehkih občutkov; tretjemu bi bila ženska krepost pripomogla k slavi? A vidi se mi resnično, da bi največ lepota, zapeljiva ženska lepota nam bila prebudila plodonosnih veleumov, in vstvarila prvakov, ki so dika, ponos človeštva!
Numa Pompilij, Dante, Torquato — Tasso, Petrarca, Schiller, Goethe, Byron, Silvio Pellico, Metastasio, Michelangelo in še mnogo drugih, ti bi tedaj res bili poštah velikani skoz — žene? A tudi pogubilo, tako čitam, se jih mnogo zavoljo njih. čudna reč, ta lepota!
Tedaj lepota, telesna lepota, ona je, ki razburja in omamlja toliko modrih glav? — Kaj pa je lepota? In koliko časa ona traje? — Nij-li lepota podobna cvetlici, ki se razvije, razcvete in ospe? — In ta, pravijo, da vzbuja človeku čuvstev, koja se spremenijo v vročo ljubezen do onega, ki je z njo obdarjen! Je-li to mogoče? In ko lepota izgine, kakov nasledek ima nje ovenenje? Kakó potem z ljubeznijo? Meni se dozdeva, da bi mi blagost kterega človeka preje vzbudila ljubezen, nego njega lepota. Se vé da zraven blagosti ne bi on smel baš biti kakov — orangutang!
Neprikladno govorjenje! Kaj-li jaz vem o ljubezni, in kakó morem jaz soditi nje virov? Ljubezenskih čuvstev še nijsem do zdaj do nikogar gojila, in meni tudi níj še nihče takovih daroval; edino kar ljubim, je spomin na moje roditelje!
A utegnilo bi se vendar pripetiti, da se bode moje srce druzega oklenilo — zakaj pač ne bi? — in takrat bodem iz lastnih izkušenj sodila, katera lepota je močneja: duševna ali telesna.
Možkih lepot nij sicer mnogo na izbir; vsaj še do zdaj nisem srečala m ozkega obraza, ki bi bil posebni blagodejni utis na me storil. Tem bolje se pa pri možkih najde krepost, pravi neki pisatelj, kojega ime sem pa uže pozabila. Morda je to bolj res.
Lepo je mlademu biti; upi in vedoželjnost so naša hrana. Mlad človek
„Gradove svitle zida si v oblake,
Zelene trate stavi si v puščave.
Povsod vesele lučice prižiga
Mu up golj’fivi, k njim iz stisk mu miga.“
O blažena, blažena mladost!
Utrujena sem, in kaj dobro bi zmučenemu mojemu životu ugodila mehka postelja. Toda moj duh bedi; zaspanec se še noče mene polastiti. Zato hočem raje darovati urico časa mojemu dnevniku, sedaj, ko je moja fantazija še vsa v ognju prežitih veselostij, namestu brez spanja meriti dolgost in širokost moje postelje.
Današnji dan, ta je bil dan! meni pomenljiv in znabiti da enkrat tudi nepozabljiv. Sej sem v njem postala lastna svoja gospodarica, ter prvič stopila mej svet, v javnost, in prvič spoznala, da je svet, da je življenje lepo.
Uže početek tega dneva je bil jako originalen in meni nenavaden.
Odkar so mi namreč odločili za spalnico majheno sobico, oddaljeno od stanovanja hišne družine — in tega je uže takó davno, da sama več ne vem, kedaj je bilo — se nij živa duša nikdar zmenila, kedaj da v jutro vstajam. Sem-li ob petih v jutro, ah ob desetih, vedel nij to nihče, niti nihče nij o tem kaj popraševal. Spala sem vedno tako dolgo, dokler je namreč moj život zahteval spanja.
Četvert ure je manjkal do sedme, ko se danas v jutro vzbudim. Baš sežem po svojo molitveno knjigo, da po svojej navadi opravim svojo jutranjo molitev, ko zdi se mi, da je nekdo na vrata sobe potrkal. Oglasiti se nijsem hotela. Gotovo sem se zmotila, sem si mislila; kajti kdo bi se mene uže na vse zgodaj spominal, ali pak me celó potreboval? Dalje nijsem utegnila z mislijo in vrata se odpró brez mojega dovoljenja. Bolj nego trkanje pa me je začudila prikazen, katera se je meni skoz odprta vrata prijavila. Lastnim očem nijsem verovala. Stala je pred manoj praznično oblečena — bila je nedelja — in resno-modro se držeč: — moja mačeha!
„Irma“, začela je govoriti, „danas baš dopolnjuješ svoje osemnajsto leto. Od tvojega očeta prejela sem povelje, strogo te čuvati do današnjega dné; od dnes naprej pa te pripustim v varstvo tvoje lastne pameti, tvojemu lastnemu vodstvu. Udobila bodeš vsaki mesec namenjeno ti svoto denarja za tvoje potrebe, s stanovanjem in s hrano pak ostane kakor je do sedaj bilo. Voščim ti k tvojemu rojstvenemu dnevu poštenega soproga, kakor je bil moj mož, tvoj oče!“
Rekši obrnila se je in izginila. In kaj bi na dalje napisovala, kakšna čuvstva je v meni zapustil ta obisk? Dosti bodi, ako rečem, da ona nijso bila ne prevesela, pa tudi ne prežalostna. Vedno pak mi je po ušesih donela zadnja nje beseda: „voščim ti poštenega soproga.“ Takó! Soproga, soproga! Ali sem pa uže zrela za možitev? — Smem-li tedaj še upati spremembe v svojem življenju, mile spremembe, katera bi napolnila z nepoznanimi meni do sedaj čuvstvi to pusto srce moje, in bi me privezala s sladko, neprisiljeno vezjo na življenje? — Kaj pak naj storim, da se prikupim možú, katerega srcu bi se moje rado udalo? Kakošna sredstva naj k temu porabi vam ? Znabiti lepoto, ljubeznivost? —
In s takim samogovorom sem bila zgotovila svojo jutranjo toaleto. Nehote prebližam se k zrcalu, nepremakljivo zrem nekoje minute va-nje, na mojo celo podobo, ki se je v njem zasvetila. Dobrodejen je bil utis tega pogleda. Pojde, pojde, sem dejala, in ko bi z drugimi sredstvi ne, z zapeljivostjo moje lepote bodem gotovo očarala, katero si bodi možko srcé.
Na večer sem bila povabljena h koncertu. To je bilo veselje! Več mi nij treba, kot nekdaj, za vsak korak, ki ga delam, vprašati dovoljenja. Jaz hočem iti, in nihče mojo željo ne ustavlja! Iti hočem, in tako se nališpati, da bodem lepa, da bodem zapeljiva, da bodem dopala! Dopasti hočem! Mlada sem, in zdaj je čas, da poravnam preteklost, da s prijetnim mladostnim uživanjem gosto preprogo razprostiram na svojo prvo solzno dobo življenja.
In navdušena po teh čustvih ponosno sem nastopila razsvitljeno sobano, ki je mrgolela odličnih gostov. Glavo kvišku držoč, merila sem koj z enim pogledom zbrano družtvo, ki me je osupneno gledalo in je mej seboj šepetalo. O čem so si govorili, nij bilo težko uganiti: o mojej prikazni v javnost in o mojej lepoti. O mojej lepoti? — Se-ve da, mojo lepoto so občudovali. Glas pohvale me je koj pri mojem vstopu v sobano pozdravljal. Kako je krasna, sem čula se glasiti iz mnogih ust! O jaz sem vedela, da rudeča kamelija, koketno postavljena v sredo mojih črnih lasij, se mi bo dobro podajala.
In prijetno sem se ondaj zabavljala. Kar je bilo mladine moškega spola, bilo se je nabralo okoli mene, in vsak mi je bil prijazen, in vsak je imel za-me lepo, pohvalno besedo. Posebno neki mladi bogato napravljeni gospod, rudečega polnega lica, srednje velikosti, mi je bil kaj galanten in mi je govoril tako mehke besede ter se vedel tako ljubeznivo z menoj, da sem s početka celo mislila, da se z menoj šali. Nij čudo; ker odkar živim, ne vem, da bi mi bil kdo govoril takó iz srca, kakor baš ta mladeneč. In meni je bilo to obnašanje nenadejano in nenavadno.
„Irma“, zašepnilo mi je poleg mene sedeče dekle, moja tovarišica, „danas očaruješ vsacega, ki se tebi približuje, celó bogatemu morskemu stotniku si očarala srcé, kar nij dosegla marsiktera tvojih vrstnic. Voščim ti srečo!“
Začudjena sem jo pogledala, ker je nijsem razumela. In baš hočem pojasnila, ko mi iz ust ukrade besedo dvoje velikih črnih očij, ki izpod visokega čela samotno sedečega mladenča, ste me takó milo, skoraj proseče gledale. Za trenotje ustavljam svoj pogled na obraz, ki druzega v resnici nij izrazoval, kot dobrohotnost in otročjo nedolžnost, kakor prašajoč ga, česa on od mene želi. A oni, mesto da bi me nadaljeval pogledovati kot so drugi mladeneči storili, obrnil je svoje oči na tla, ter je močno zarudel.
„Kdo je oni mladeneč“, sedaj jaz nagovorim svojo sosedinjo. — „Sveti Alojzij“ mi ta odgovori, in se poredno nasmeje. Jaz pak sem jej pomagala smejati se, in bila vesela.
Takó je izginil večer, krasni večer, in se bližala polunoč in z njo čas odhajanja. Morski stotnik bil je moj spremljevalec in zdaj spet samotna v svoji sobici sedim, zvesto poročevaje tebi, knjižica, toliko prijetnost in zabavo. Ljubeznive besede morskega stotnika mi še prijetno v ušesih doné, a pri srcu vendar še nič onega ne čutim, kar pesniki opevajo za ljubezen. Zató ne vem, kakó se zove čuvstvo, ki je čutim do tega tujca, a ljubezen uže nij, ker v njem ne občutim čisto nič osrečevalnega. Bog si vedi, kaj pak sedaj misli in kakšne utise je napravil ta krasni večer onemu čudnemu in boječemu mladenču „svetemu Alojziju“, njemu v resnici prikladno ime. Kakó bedasto se je obnašal v tako prijetni in veseli družbi; kar z nikom nij govoril in za-me, za mojo lepoto, je bil tudi nem!
Deviška duša je podobna razcvelej roži. Odtrgaj jej eno peresce, vsa druga se koj za njo ospó. Irma, ali poznaš te besede? Ali še veš, v katerem srcu se je ta misel rodila? — Neskončna materinska ljubezenska skrb do svojega otroka jo je v njem spočela, in vela roka umirajoče tvoje matere jo je tebi v spomin na papir pokladala!
Da! s temi besedami je ona, blaga žena! pričela pismo, koje je meni posvetila in je naročila meni izročiti, brž ko k pameti pridem. In večkrat sem zvesto prečitavala to pismo, in je večkrat k ustom pretiskavala, ter močila svojimi solzami mesto, kjer me blagoslavlja in se mi poslavlja z besedami: „Irma, bodi blaga, ostani poštena tudi tedaj, ko se ti bo svet klanjal in hlinil. To izpolni, in materin blagoslov bode te spremljal po Vseh potih tvojega življenja“.
Uboga mati! si-li znabiti uže slutila osodo svojega otroka? Si-li slutila, da bodem jaz, tvoj otrok, dal se od sveta zmotiti? Oj, gotovo! Umirajoči ljudje včasih slutijo bodočnost svojih dragih, od kojih so prisiljeni večno se ločiti.
O mati, mati! kaj iz mene še bode, če en sam in to prvi veseli večer mej svetom prebit, me je tako spačil in spremenil, da sebe skoraj več ne poznam? — Sem-li jaz v resnici pisateljica onih včeraj napisanih stranij, koje sem danas dobila in čitala v svojem dnevniku? — Ali so moje one besede, one misli, ona čuvstvovanja? — Naj-le temu vprašanju okoli mene vlada mrtvaška tihota, in naj bi me tudi za trenotek moj spomin zapustil, tako da bi popolnoma pozabila včeraj prežite dogodbe, moja pisava, originalna moja lastnoročna pisava, kojo imam pred soboj, me izdaje, mi z ironičnim glasom očita: ti si, ti si ona grešnica in nihče drugi! Sram me je samo sebe, sram poštenih ljudij, ki so videli mojo oholost, gledali moje nedostojno obnašanje. Proč s temi listi, raztrgam naj je iz svojega dnevnika! Izpred očij mi, vi svedoki mojega spačenega mišljenja in čuvstvovanja, vi, ki sramoto delate drugi moji ondašnji pisavi, vi, ki skrvnite moj dosedanji značaj, vi, ki ste prvi madež na vedno mi dosedaj spoštovanem maternem spominu! — Ali ne, ostanite! Večno ondi neizbrisane ostanite ve besede, in kazen bodite mojej mladostnej lehkomišljenosti! In ti o svet, ne boš me več zapeljaval, ne, več se ne boš veselil moje naklonjenosti do tebe! Sej vem, da kakor nijsem imela do sedaj duše, ki bi me bila razumela v otožnosti, ni roke, ki bi bila otrla moje solze, takó tudi sedaj v mojih nevarnih mladostnih letih ne bi se dobila prijazna roka, ki bi me čuvala pogubnih potov, po kojih bi me zapeljivi svet zavodil.
Zató hočem biti od dnes naprej stroga, neusmiljeno stroga s celim mojem bitjem in dejanjem. In ti srce, o ne upaj, ne upaj, da boš še smelo kedaj strastem se udajati; da, niti najmanjšej ne. Dobro si to zapomni!
Kaj je meni? — Mili Bog, o ti mi razkrij, kaj mi je, ker si sama ne morem raztolmačiti to sedanjo svoje duševno stanje. Gotovo stokrat uže sem preudarjala in premišljevala to svojo notranjo spremembo, ali vedno in še zmerom mi ona tajnost ostaja. Danas pak mi je posebno neizrečeno čudno pri srcu; solzila sem se uže, in ne vem zakaj; umreti si želim, koj koj svet zapustiti, in vendar živeti še mnogo, mnogo let! Zdaj se mi vidi svet tako lep, priroda takó vabljiva, a zdaj me skoro strah obhaja, da na tako neizmernem prostoru zemlje, tako sama, tako sama živim! Od kod, od kod so, prašam, te spremenljive in raznovrstne prikazni moje duše?
Da sem otožna, to nij nič novega; sej ta lastnost me menda uže od rojstva spremljava, kakor krstno moje ime, koje od takrat nosim. Ali zdaj se jaz še čutim nemirno, neskončno nemirno, in to po onem nesrečnem večeru, ko se je mojim očém odprl svet in so se z njim mi odkrile brezštevilne slabosti, kojim se človeštvo udaja, in za koje nijsem preje vedela.
In vendar me vest več ne peče zarad onega večera; potihnili so glasovi očitanja zaradi moje pregrehe. O, nebesa so milostljiva, in hladni dih pokoja pusté vejati na skesana srca! Pokojna mi je vest, in blagi ponos zmage jo zdaj oblažuje. Le duša in srce sta mi nepokojni, in bóji, koje bojujem, da ju pomirim, so mi potrli duh, otežili život. Kaj je to? — Še enkrat molim te, o Bog, daj mi spoznati to novo temno prikazen, ki muči moje življenje.
Danas praznuje katoliški svet največi praznik vsega leta. Zato zvonovi takó veselo in ob enem takó milo pojó ter ljudstvo vabé k pobožnosti. Človeku se danes nehoté vesel čut vzbuja v prsih. Nebo je takó čisto, takó jasno. Solnce takó toplo, da menimo, da praznujemo Duhove in ne Velikonočne praznike. V meni pa se danas nekaj posebno svetega glasí, kar mi še živeje, nego navadno, pričuje, da biva neko više, mogočneje bitje, nego smo mi zemljani, in da tam nad zvezdami mora biti oni kraj, po kojem blage duše hrepené, oni kraj večne ljubezni in mirú!
S kakó koprnečim srcem sem se danes ozirala po čistem nebu, ugreznena v premišljevanja, kako lepo mora vendar biti tam gori, kjer je vse sveto, vse čisto; kamor ne sega licemerstvo in ničemurnost svetá.
Pri teh mislih pak se je v meni vzbudilo hrepenenje, povzdigniti se v one jasne, svete višave nebes, a neizpolnjeno hrepenenje rodilo mi je solzo v očesu, kar znači mojo udanost v nevidno oblast, kojej moram biti podložna. In proti večeru, ko je solnce zašló za goré in se je nebo zdelo ognjèno od zadnjih žarkov takó lepega današnjega solnca, ko so jele zvezdice tu in tam kakor majhni biseri po nebu blesteti in so zvonovi raznih cerkvá z veseljem na znanje dajali, da je tudi jutre cerkveni božji dan, takrat, pri takó čarobnem trenotku nature na oknu sloneč, širilo se mi je srce, občutki so v njem prihajali in odhajali, in želela sem poleg sebe imeti človeka, s kojim bi opazovala to krasoto prirode, s kojim bi delila vse te občutke, kojih, kakor čutim, zarad njih preobilnosti ne morem sama prenašati. Oh, en sam pogled, en sam pogled, sanjarsko šepetala sem sama s seboj, ko bi se sedaj dobil, ki bi se vjemal z mojim pogledom, en pogled, koji bi bil tak, da bi me prepričal, da še nekoga v tem trenotju navdajajo mojim enaki občutki, in zdi se mi, da bi hvaležna bila slučaju za srečni trenotek, ki bi ga pri takem pogledu užila. Enkrat pomnim, samó enkrat v svojem življenju, da bi bila srečala obraz, videla oči, koje, menim, bi mogle v tem trenotju takov užitek mi darovati. Ali joj, takrat bila sem zaslepljena, in zvala sem boječnost, krstila neduhovitost, kar je bilo blagost in čistost duše, koje lastnosti so sijale iz onega mirnega in globokega pogleda.
A sedem dolgih tednov je uže od takrat preteklo, in sedemkrat sedem juter sem se vzbudila z nadejo, da bodem vendar enkrat znabiti videla onega neznanega mladenča, srečala ga in s prijaznim svojim pogledom odškodila ga za moje posmehovanje onega večera, in uže sedemkrat sedem večerov prevarjena, ponižana, vlegla sem se k počitku.
Pravijo, da nij osode na svetu; da vse, kar se človeku pripeti in kar izpolnjuje ali odrekuje njegovim željam, so le slučaji slučaja. Jaz pak trdim, da mora biti kak hudobni duh, ki preži, kje in kedaj bi nas uboge prebivatelje zemlje v nejevoljo spravil. Kaj, ko bi le enkrat, samo enkrat videla onega mladenča, in to le za migljaj, le takó mimogredé, da bi on izpoznal iz mojega vedenja, da nijsem več tista, koja sem bila oni večer. In ko bi tudi on pri tem srečanju videl bridki moj kes, slutil mojo pokoro, da, ko bi se tudi on posmehoval mojemu poniženju proti njemu, vse, vse bi raje prestala nego da bi vedela, da me on pomiluje, da me pomiluje zavoljo ničemurnosti mojega duha. Kajti človeška ošabnost od kod prihaja? — Od ničesa drugega nego od uboštva duha. Človek, ki bavi svoj duh z visokimi mislimi, ne bo nikdar pal takó nizko, da bi se udal tej usmiljenja vrednej človeškej slabosti! In baš njegovo mnenje o meni se gotovo suče okoli te nevredne lastnosti. Gorje meni! Ah zakaj, zakaj ga ne morem videti? Osoda, osoda, kakó si z menoj neusmiljena! Neusmiljena da, in kruta si proti meni. Njega, nesrečnega morskega stotnika, kojega vsaki dan bolj črtim, njega vidim in srečavam, kadarkoli moram iz hiše. Celi dan se on sprehaja okoli oglov našega stanovanja, takó da celo čisti zrak in čarobni pogled iz mojega okna mi nij dano več uživati, ako nočem, da se moj pogled sreča z njegovim, meni takó zopernim, meni takó grozovitim!
O zdaj se mi razkriva, zdaj začinam razumevati vzrok moje sedanje notranje nemirnosti. Z ene strani me mučijo čuvstva črtenja, z druge čuti hrepenenja, čuti osramotjenja, čuti hrepenenja po sprijaznjenju!
Kaj je človek, kaj je življenje? — Vojak je, kateri dobro oborožen, mora vedno prežati na svoje troje največe sovražnike, in z njimi do smrti se boriti: z življenjem, z osodo, s samim seboj; a največa in najhujša borba je zadnja: s samim seboj!
Pripravi se, le pogumno se pripravi k boju, duša moja! Slutim, da moja nova doba življenja hoče početi s trdno borbo. A kaj meni to, ki sem uže vajena boja, trpljenja? Trpi naj, kdor je rojen k trpljenju; sej bridkosti mu nijso več na vse zadnje takó grenke, ker jih je uže vajen, ker je v njenem družtvu takó rekoč vzrastel, ker nij nikdar poznal veselja! Pa kaj srce, kaj občutki? Kdo bi se na-nje oziral? Sej tudi oni s časoma ne bodo več otožnosti sužnji; čas, izkušnje, trpljenja bodo jih okamenili!
Stotnik mi je pisal, revež! To je pismo! polno ljubeznjivosti, polno zaroteb in priseg, da je njegova ljubezen do mene prava in istinita. Pismo pa končuje s takim obupnim javkanjem, da namesto bi mi ono vzbudilo čustvo ganjenja ali vsaj pomilovanja, vzbudilo je v meni le nekaj, smehu podobnega. Da pa ta utis njegovega pisma ne prihaja iz moje hudobije ali iz moje porogljivosti proti njemu, priča mi je Bog. Sej ga pomilujem, iz globočine srcá ga pomilujem ter obžalujem, da on trpi zavoljo moje trme. Nesrečna ladija, ki ga je sim pripeljala, nesrečni trenotek, v kojem je mene srečal! Ali pameten človek, ki ima srce in glavo zdravo, smejati se vendar mora čudnemu slogu njegovega pisma, in pretiranim vodenim frazam, v kojih izrazuje svoja čustva.
Jaz sicer nijsem zvedenta v ljubezenskih pismih, sej je to njegovo pismo prvo take vrste, koje sem dobila; gotovo pa je — vsaj po mojem razsodu — naloga takega pisma, da ono samo visoke in nežne občutke v prejemniku vzbuja. A kakó čisto nasproti tem navedenim so ona, koja čutim po prečitanju njegovega pisma! Preje je bila milostljiveja, nego je zdaj, moja sodba o njem; zdaj pa je takoršna postala, kakoršno si jo je sam svojim pismom zaslužil. Da, da! ljubezen tega človeka je ali nasledek njegove lenobe in dolzega časa, ali pak umetniški proizvod nezdravega branja. Ha! in jaz naj takej ljubezni svojo nagnenje podarjujem? Jaz naj združujem svojo roko z roko človeka, koji morebiti iz same lehkomiselnosti trdi, da ljubi? — O ne ne! raje hočem večno in stokrat samka ostati, nego udati se njegovemu snubljenju in si prezgodnji kes nakopati na glavo. — Je-li pametno, da se takó groznim mislim udajam? Jaz ga itak nikdar ne bodem ljubila, on mene nikdar ne bode imel v vlasti! — Maščevalna beseda, ah! in meni takó dobrodejna. Dobrodejna, zakaj? — Zató ker zdi se mi, da se z njo osodi vsaj nekoliko maščujem za vse, kar je ona mene v teku dveh mesecev mučila in me še vedno dalje muči. Pa, moj Bog, tudi za bridko slutnjo, s kojo mi ona sedaj navdaja uže nekaj časa srce, slutnjo, da enkrat, joj! in to morebiti kmalu, ne bode mene ljubil oni, kojega bodem jaz z vsemi močmi prve ljubezni. —
Zato proč mehkoba srcá! Z nikomer nočem imeti usmiljenja; nočem, in nočem njega ljubiti, ko bi me tudi on takó čisto, takó sveto ljubil, kakor ljubijo angeljčki Boga. Če trpí, vzdihuje in tarna, naj; tudi mene davi bridkost, a nihče se za mene ne zméni. Odkar sem zagledala luč svetá, trpim in srce se mi v hrepenenju topí; a še nihče nij poslušal mojih vzdihov in še nihče si nij prizadeval, da bi mi izpolnil vsaj ene najžlahtnejših mojih žêlij. Vsak kot tujec mimo tujega gorjá hodi, vsak; ako tedaj vsak, zakaj ne tudi jaz? Ha ha! Kakor potnik, ki v temnej noči po neznanih potih blodi, ter se zastonj ozira po bledej svetlobi ne lune, le samo kake trepetajoče zvezdice, takó se moj stotnik zdaj zastonj ozira s svojimi strastnimi očmi, da bi ujel en sam, ne mili, le samó prijaznejši pogled moj. Stotnik, stotnik, stokrat zastonj je tvoj trud in tvoje iskanje; z vsemi svojimi brezštevilnimi znaki ljubezni ne bodeš izbrisal iz moje duše utisov svojih besed, in svojega nesrečnega pisma.
„Česlav!“ — čudno imé. Je-li to krstno imé ali priimek? — Krstno imé mora biti, kakovo slavljansko imé. — Ali kaj mi je, da ne morem ravno pisati? Trese se mi roka in tukaj v prsih mi je nekako čudno! — In vendar nijsem bleda; rudeč mi je obraz, celó očí se mi vidijo rudečkaste in to še od neke nenavadne rudečice. — Zdaj vem; prestrašila sem se, ker se mi je on takó nenadno prikazal; zató mi še zdaj takó močno bije srcé. Vendar, zdi se mi, da predolgo traja ta moj strah; sej jaz sem ga v jutro srečala, in zdaj je uže noč. Pa tudi, če se ne motim, strah zabledi lice, a moje rudí. A bolna tudi nijsem. Sej sem danes s takovim tekom pojedla, kar so mi dali, kakor uže davno ne. Tudi sem danas bila boljše volje nego navadno; celó naš veliki maček je bil od mene pobožan, kar nij mala reč. Mačke od nekdaj sovražim, sama ne vem zakaj; menda zató, ker so one simból prekanjenosti, meni najostudnejšega greha.
Ali je on mene pozdravil ali mojo tovarišico, koja se je z menoj šetala? Najbrž njo. Ker ona je meni rekla, brž ko ga je z daleka zapazila: „Gospod Česlav gré“. Ali meni se dozdeva, kot da je bil ná-me obrnen njegov pogled, ko je naju pozdravil. Vendar, mene bi bil pozdravil? Sej še nij nikdar z menoj govoril.
A mogoče je vendar, da je meni veljal njegov pozdrav. Sej vem za mnoge gospode, koji mene vselej srečáje pozdravljajo, a me vendar nič bolje ne poznajo, kot on mene pozná. In jaz, ali sem mu ozdravila, ali ne; prijazno ali pa boječe? — Kje si moj spomin, da ničesar več ne pomniš?
Če sem ga, gotovo prijazno; ali žalibog, da le še to pomnim, da, ko se mi je on bil prebližal in sem na-nj povzdignila svoje oči, da bi ga pozdravila, zavrtelo se je takó okoli mene, da ako ne bi se bila naslonila na pazuho svoje spremljevalke, bi še bila znabiti padla.
Ne vem, na čem se mi je bila spotaknila noga, da se mi je takó zgodilo.
Oh, danas nijsem za pisanje. Ničesa ne morem na papir spraviti, da si se mi vidi, kakor da še nobedenkrat me nij takó gnala nevidna moč k pisanju, kakor baš danes. Napisala bi uže kaj to vem, ali nič pametnega; še to majheno, kar sem do tod napisala, nijma ne glave ne nog. — Ali od svojega ljubljenega dnevnika se vendar ne morem ločiti.
Pa sej sem sama v sobici, in nihče ne vidi mojega smešnega ravnanja.
Tedaj Česlav, Česlav je ime onega, ki mi njega od drugih možkih razločuje! Kdo pa je ta gospod Česlav, od kod in kakov je njegov posel? — O da nijsem o tem izpraševala svoje družice; njej bodo gotovo znane vse njegove razmere, ker celó njegovo krstno ime poznaá. Moj Bog, ali sem pa mogla takrat in tudi pozneje spregovoriti pametno, razumno besedo? Zgodilo se mi je ondaj z besedo, kakor zdaj s peresom.
Čudne prikazni človeka! On moli, tarna, vzdihuje, trepetá, da nekaj doseže; a ko se mu prilika prikaže, da se mu hrepeneča želja izpolni, od prevelikega veselja izgubi zavest, sladka nenadejanost mu duh takó omami, da pozablja prejšnje skrbi in trude, da ne vé srečnega trenotka, koji baš tako brz v bežanju minljivosti, kakor kesen v svojem prikazovanju, je izginil uže, predno se ga je človek dobro zavedel. A kaj se potem človeku zgodi? Z mokrim očesom in potrtim srcem gleda tija v neizmernost za bežečim trenotkom, jezi se na svojo omahljivost, upa, da se mu zopet povrne mila prilika sreče, obetuje si v prihodnje, ako se mu bode spet prikazala, znati jo ceniti in pekel in nebesa vladata mu v prsih, a on je še nesrečneji nego je preje bil.
Enak je moj sedanji položaj.
Dva cela meseca sem vzdihovala po današnjem trenotku; in ta trenotek je prišel, ko sem ga najmanj pričakovala; a tudi izbegnil baš takó nenadejano, ne pustivši za seboj druzega sledú, samo da je pomnožil moj prejšnji nemir. —
Oh dvom je strašna, strašna reč; hujša menda od bolesti. Kadar smo gotovi kake stvari, za kolikor nam je ona vzrok težav in bolesti, ipak na zadnje se jej udarno in kolikrat celó z neko udanostjo. Dvom pak nam vedno ziblje srce mej upi in bojaznimi in v našej duši vzbuja nek boj, koji nam provzročuje bridkih težav.
Sej mi nij za njegov pogled, oh ne; ampak le toliko bi se rada prepričala: ali sodi me on s sodbo, kojo sem si sama s svojim obnašanjem zaslužila, ali pak mileje. — A srce, kakošno si pa zopet ti? Nemirno se mi viješ v oprsju, a pri vsem tem si, — sama ne vem kakó bi zvala čustvo koje tebe zdaj navdajo — veselo ali pak celó srečno. Ali tema dvema čustvoma je denašnje tvoje stanje gotovo v nečem podobno. Toliko vem, da se neka sprememba z menoj godí; kakošna, tega ne morem in ne znam povedati.
Ali naj smatram današnji dogodljaj s stotnikom samó za neugoden slučaj, ali tem več kot od njega umetno nastavljeno past? — Hudoben sum me navdaja, da je to past menda celó mačeha sama nastaviti pomagala.
En celi teden je uže, kar neko spremembo v njenem obrazu zapazujem; kako mehka, udana, skrbljiva, postrežna — celó tam, kjer je ne potrebujem — se okoli mene vede! Se vé, da stoprv zdaj se mi razkriva, da je ta njena prijaznost sama krinka, pod ktero skriva hudobne namene. Prej sem se le čudila njenemu dobrikanju, ter ga v mojej nedolžnosti smatrala kot nasledek nje velikonočne izpovedi, kojo je pred desetimi dnevi opravila.
Pa še nekaj je, kar me v mojem sumu potrjuje. Pred nekojimi dnevi sem menila da oglušim, od radostnih vzklikov mojih igrajočih polubratcev in sester. Približam se jim, da izvém uzrok tolikega njih veselja, in vidim vsacega iz mej njih obloženega z najfinejšimi in dragocenejšimi igračami, razdeljenimi mej nje po spolu in starosti. Na moje vprašanje, od kod bi one igrače bile, so najstarejši obmolknili; najmlajši deček pa, komaj govoreči fanté, ponosno kažoč na belca, na kojem je jahal rudeči junak, zablebetal je meni komaj z razumljivami besedami: „od tistega lepega gospoda, ki se po vodi vozi.“ Nijsem brž razumela, koga méni, in ne mislé dalje, poslovim se od otrok z besedami: res dobrega gospoda ste našli. — — —
Danas pri obedu ogovori me mačeha s prilizljivim glasom: „Stare polkovnikove udove, Irma, te dobre ženice, tvoje matere velike prijateljice in nas vsih velike dobrotnice, te blage ženske, Irma, nijsi uže dolgo obiskala. Idi, idi Irma danas k njej, ker imaš čas; kako jo bode veselilo videč, da nijsmo pozabili nekdanje dobrotnice.“ Mačeha ima prav, sem pri sebi mislila, pozabila sem skoraj, da živi ta polkovnikova udova, tako dolgo uže je nijsem obiskala.
Pri odhodu naročila sem svojej mačehi, da naj točno ob sedmih zvečer pošlje hišino po me, ker je hiša polkovnice stala na majhnem griču, pol ure oddaljena izvan mesta. — — — —
Prostorna soba je bila, okinčana s starim pohištvom v rokoko-slogu. Po stenah te sobe so visele velike več nego po sto let stare oljnate slike pradedov polkovnikove žlahtne rodovine. Tam v kotu pa, baš nasproti vhodu te čudne sprejemnice, stal je nekakov altarju podoben spomenik, na kojem je stalo na rudečim žametnem vanjkušcu — blazinici — čako, sablja in dve veliki rokavici, vse to v večnem češčenju in spominu postavljeno ranjkemu polkovniku.
V tej sobi tedaj sem jaz sedela uže poldrugo uro v neduhovitom in dolgočasnem pogovoru z udovo. Starikava gospá je meni nasproti sedela, na suhem nje nosu so blesteli veliki naočniki, zlatookvirjeni. Stara gospa je z velo roko božala debelega kot sneg belega mačka, ta pa je sladko spaval v njenem naročju. Pri nogah pa jej je ležal ljubeznivi kužek, kojega je ona z nogo rahlo potipavala. Vsakih pet do pet minut mi je gospa polkovnica dajala kakovo vprašanje, na koje pa sem raztreseno odgovarjala.
Da sem bila raztresena, rada priznavam. Veči del časa je moj pogled počival na podobah, moj duh pa je daleko, daleko izvan te sobe bival, sama ne vem, kje. Menda je gospá bila zapazila mojo razmišljenost; kajti ko si je trikrat izkašljala, da bi si očistila hripavo grlo, uprla je svoje majhne sive oči na moj obraz, in mi s poluhripavim glasom dejala: „Gospodična Irma, Vi ste ali bolna, ali pak se je kaj neugodnega pripetilo mej Vami in Vašo mačeho, ker ste takó bleda in slabe volje.“ Ko jej zagotovim, da mi nič nij, da se celó prav dobro čutim in da je tudi v družini vse pri starem, nadaljevala je ona: „No, hvala Bogú da je tako, kakor se spodobi biti. To me jako veseli, prav iz srca veseli. Ali vendar Vam nekaj je, Irma, takó blede Vas nijsem še videla, od kar Vas poznam. Sicer mladina ima sploh silno spremenljivo lice; danes je bledega, jutre zopet jasnega in rudečega lica. Tudi moj Gofred, moj bratič, ki je zdaj uže tretji mesec v našem mestu na dopustu, je zadnji čas tudi postal takó bledega obraza, da se mi v srce smili a bil je preje tako rudečega, tako polnega, ko je sim prišel! Jaz mu vedno pravim, naj zapusti naš kraj, kojega zrak mu menda škoduje, ali on se vedno brani, kakor da bi v našem mestu užival Bog si vedi, kakošna nebesa.“ — V tem trenotju zazvoni zvonček v veži in eden migljaj potem stopi v sobo — morski stotnik!
„Oj naš Gofred, moj Gofred“ vzklikne zdaj starka, brzo vstane ter mu hiti nasproti. Psiček prestrašen takó nenadnega ropota, je na ves glas zalajal; maček razžaljen, da ga je njegova ljubiteljica kar tako izpustila, migal je z repom ter je veliki grb delal; gospa polkovnica pa je ponavljala besede: „lupus in fabula, moj Gofred, lupus in fabula“ ter stiskala stotniku roke, stotnik pa je globoke poklone delal na vse kraje sobe ter govoril ne vem več kaj. A jaz? — Kakor od strele zadeta naslonila sem se v naslonjač da bi ne omahnila in mrzel pot mojega čela je pričal, kakov utis je njegov prihod storil na mene.
Na stotnikovem obrazu nij bilo videti sledú začudjenja ali kakoršnega si bodi ganjenja, tem bolj pa se je na njem zasvetil nekov hudoben odsev zmage. Potem, ko je naju gospá drug drugemu predstavila, vrstili so se pogovori o raznih stvareh. Teh pogovorov sta se skoro izključljivo zgovorna polkovnica in na njo pazljivi stotnik udeležila. Jaz sem ju nema poslušala in le sim in tam, kjer sem bila baš prisiljena, izustila kakov poluglasen „da“ ali „ne“, kadar je neobhodno bilo.
Mej tem se je zmračilo in začulo se je dalno grmenje. Bliski so vedno češče švigali in ulila se je gosta ploha. Meni je prihajalo tesno pri srcu; nemirna sem se zibala na stolu. Oh, kaj bi bila dala, ako bi bila takrat uže doma. Ali treba mi je bilo še dobro uro čakanja. Moj Bog, ali se bodo moji domači spominali, poslati po me? — Stotnik je gotovo uganil mojo tesnobo, in mené, da me bode s tem pomiril, začel je govoriti še živahneje. Govoril je o našem spolu, o ljubezni in konečno srečno prišel do zakona. Popisoval je svojej „tetki“, kakor je on gospó imenoval, vse lastnosti duševne in telesne, kakove zahteva od svoje bodoče neveste. Ta popis pa je bil kot nalašč primerjen mojej osebi. Pri vsakem stavku tega popisovanja postajal je navdušeneji, in je pri vsakem stavku svoj stol bliže mojega premikal, predrznež!
Sedma je uže bila, in za sedmo kmalu prišla osma ura, a hišine še nij bilo po me.
Čakala sem, prežala, a zastonj!
Mej tem je nevihta bila utihnila, a gosta tema se je bila ulegla na zemljo. Voznikov nij bilo nikjer dobiti, ker je hiša udovina stala v samóti. Kaj mi je tedaj bilo storiti? Nič druzega, nego sprejeti tolikanj mi ponujeno ponudbo udove in stotnika, da me bode ta spremil do doma. A do tija je bilo dobre pol ure hoda! Srcé se mi je krčilo pri teh mislih.
Ali moralo se je storiti.
Polkovnica me zdaj zavije v velik topel pled, poljubi me na ustna in čelo, ter me priporoči stotniku z besedami: „Gofred, le dobro pazi na gospodično; pod pazuho jo vzemi pa polagoma hodita, da jej ne izpoddrsne noga v tej mokroti. Glej tudi, da gospodično v dobri volji ohraniš!“ Še en pozdrav, ključavnica je zaškripnila, in jaz in stotnik sva bila sama postavljena v temno noč.
Prvi trenotek menila sem, da me trepet zamori. A potem, ko sem se pobožno prekrižala, ojačila sem se, ter pogumno, nekoliko stopinj od njega oddaljena, dalje korakala.
Kakih deset minut je bilo uže preteklo; in še nobeden naju nij zinil besede. Tiho je bilo krog naju; samo mokra tla in mokra trata sta škripala pod najnimi nogami, in zdaj pa zdaj se je čulo padenje dežnih kapelj, koje je rahli veterček na tla stresal.
Naenkrat stotnik pretrga molk, in reče: „Tema je, gospodična in pot nevaren; bati se je, da bi se Vam noga ne izpodrsnila. Jas si smatram, za dolžnost, izpolniti nalog moje tete, in skrbeti za varnost Vašega telesa.“ Pri tej priči se mi približa, ter mi ponudi laket. — „Hvala, gospod!“ mu jaz odvrnem s precej pogumnim glasom, „ali Vaša gospa teta nij vedela, ko je dajala ta nalog, kako prijetno gorko mi bode pod njenim pledom! Res greh bi bil, da bi vzela svojo roko iz pod njega.“ Stotnik na to glasno zakrohoče, in nadaljuje: „Lepa Irma je pozabila, da zdaj ona ne sloni na svojem oknu, kjer z ošabnim posmehom povrača iskreno ljubezen vbogemu stotniku, nego da zdaj ona v temnej noči hodi na strani onega, kojega je uže tolikokrat ponižala in koji zdaj ima priliko in pravico maščevati se. Nij li res, ošabna gospodična,“ nadaljeval je s strastnim glasom, vedno bolj približevaje se meni, „da ko bi bili to preje slutili, ne bi bili tako osorno odbili moje ponudbe? V kazen zahtevam Vašo roko!“ To rekši ponudi mi on zopet svoj laket. — Trenotek najneugodnejšega molka, v kojem sem jaz trpela največe muke, bil je odgovor na njegovo zapoved. Nekaj strah, nekaj jeza me je bila obšla; zatrepetala sem na vseh udih, ter z bridkim vzdihom uprla oči v temno nebó, kot bi od zgoraj iskala pomoči.
Stotnik videvši, da odgovora ali celó izpolnjenja svoje želje zastonj pričakuje, povzame z novič: „Irma, ali je ljubezen greh, da se jej toliko upirate? Ali Vi nimate srca za čustvo, kojega je vsako dekliško srce toliko napolnjeno, ali pak ste občutljiva samó za-se, za svojo lepoto? Vsaki dan Vas vidim lepšo, vsak dan mikavnejšo!“ — „Gospod“ perečem zdaj razžaljena, ali v tem trenotju mi uide iz ust prestrašeni „ah“, kajti stopila sem bila v neko vodo: Sredi ceste je namreč stala voda, nabravša se od velikega dežja, in je zavzimala cesto za kakih deset stopinj hodá. Nisem utegníla premišljevati, kaj bi sedaj počela, ker dve močni roki ste me uže bile privzdignili, roké stotnikove. Ta drzni čin in divje stotnikove očí, koje ste se zazvetile v temnej noči, prisilijo me k bolestnemu vzkliku. Nezavedna zaprem usta, ter se nehoté zvrnem menda na njegovo ramo.
Kakor don daljnega zvona bile so mi na ušesi njegove besede: „Irma, Irma, bodite z menoj milostljiva. Bil sem hudoben, dokler Vas nijsem poznal, ali Vaša vzvišena čednost me je ukrotila, Vi morete volka spremeniti v jagnje. Glejte, Irma! Kolikor ste mi zdaj blizu srca, toliko se vzdržujem Vas na-nje pritisniti; razburjeno srcé kroti mi Vaša čednost.“ — Kmalu se mi povrnejo, moči ter mi pride osvobodjenje; s trepetajočo roko me je stotnik spustil na tla.
Še majhen klanjec je bil prehoditi, potem se je imel prikazati moj toliko zaželeni dom.
Ves čas je on odslej nem zraven mene stopal; samo ko sva uže bila tik mojega stanovanja, vzdramil se je kakor iz dolzega spanja, strastno prejel mojo roko, upognil koleno, ter takó v podobi grešnika z zamolknim glasom prosil: „Irma, blaga duša, ali smem upati? — Zdaj, to vem, ne ljubite me, ali sčasoma, v dveh, v treh letih morebit me boste; oh obljubite mi to, Irma! Kaj ne, da me boste?“ — Jaz, jedva ogledavši se na klečečega stotnika iztrgam se brž njegovoj roki, ter urno kot srna pobežim v hišo.
Prisedši v svojo sobo zaklenila sem se v njo, brž popila kozarec hladne vode, da se mi ustrašeni živci pomirijo. Hišinji, koja me je vabila k večerji, odgovorila sem, da sem uže večerjala pri gospé polkovnici.
A zdaj, ko sem izročila današnjo dogodbo tebi, moj edini tolažnik, dnevnik, čutim se takó pomirjeno, takó zadovoljeno kot nekdaj; kajti dosegla sem, kar se mi je potrebno zdelo, in kar je sam zakrivil, maščevanje stotniku! —
„Stara devica!“ — O ti mnogoterim dekletom srce potresujoča beseda, mene ti ne ganeš, meni strahu in žalosti ne vzbujaš. S kakovo porogljivostjo, s kakim demonskim posmehom mi je danas mačeha, na koncu svoje četrt ure dolge pridige, pristavila vprašanje: „Tedaj raje ostaneš stara devica, nego bogata dama, stotnitova soproga?“ — Na moj odločni odgovor: „da, da, tisočkrat raje stara devica, nego stotnikova žena“, je ona jezno zaloputnila dveri za seboj, ter pred dvermi menda stojé, jezično mi v sobo govorila: „prav imaš, stara devica ostani, sebi v sramoto a nam vsem v žalost. To-le deviško sobico prepustim ti, da bode ona poslej tiho svetišče tvojih starodeviških vzdihljajev.“
Zavzeta sem en čas zrla v dveri, skoz koje je bila mačeha odišla. Takó srdite, takó vzburjene ne vem, da bi jo bila videla kedaj. À beseda „stara devica“, kojih besed odmev mi je še donel po ušesih, vzdrami me iz osupnenosti. Jela sem preudarjati toliko posmehovani stan starega devištva.
Ko se mi je vzrok za vzrokom pokazal, od kod prihaja toliko število starih devic, in sem premišljevala pač žalostno njih dušno položenje zbog preziranja, kojemu so one podvržene, vzbudilo se je v meni do njih pravo in resnično sočutje. In tudi one stare device, koje s svojo jezičnostjo in mnogokrati tudi neprenesljivostjo živijo le v nadlego in škodo svojej bližini, tudi one imajo en delež mojega sočutja. Čému, prašam se, je ženska postavljena na svet? — Njena čutljivost, njena nežnost, njeno mehko zakladom požrtovalne ljubezni napolnjeno srcé, čému li je ono vstvarjeno? — Gotovo, da objame stan, kojega glavni cilj je ljubezen in vzajemno povračanje ljubezni. Ženska, da doseže namen svoje narave, svojega poklica, ima postati žena, ima postati mati. Ali niso tedaj pomilovanja vredne one družice mojega spola, kojim skoz ves tek njih življenjske pomladi osoda nij privoščila, da bi bile našle eno moško srcé, koje bi se porazumelo z njih srcem? — Pa tudi če mej temi ženskami dobimo kojo, od prirode trdneje vstvarjeno, ktera je potem, ko se je videla prezreno od osode, ne delečo ljubezni z nikom, začela sovražiti možtvo in ves svet, nij-li tudi taka, in to dvojega pomilovanja vredna? — Zato se nij čuditi, ako toliko deklet, samó da se izognejo temu deviškemu posmehovanju, stopi v zakonski stan brez volje, brez ljubezni, trnje potem žanjoč tam, kjer so si nekdaj obetale nabirati samih cvetic ljubezni. Ali revice niso slutile, da je slednja nesreča veča od prve. Zató rajši „stara devica“, nego nesrečna ženica. Pazljiva torej hočem biti, poslušna jedino svojemu srcu, kadar se mi prebliža čas, da si imam izbrati tovarša za življenje. Svobodna hočem biti pri tako važnem koraku, kakor sem svobodna pri vseh drugih svojih dejanjih. Mnogo deklet se tudi drugej mogočnej sili, roditeljskoj volji podvrže. Jaz nimam roditeljev, meni tedaj ta sila nikdar ne bode pretila. Dobro; a tudi druga sila, najmanje pa mačehina, bode me mogla posiliti v zakon, in kakor silno hrepenim po ognjišču zakonske sreče, baš takó udana se odpovedam tej sreči, in rajše ostanem „stara devojka“, nego da vzamem možá, kojemu ne bi mogla čustev povračati. Ali pak celó, kar bi najhuje bilo, da bi potem svojega moža neljubé božala v srcu podobo druzega. — Podobo druzega? — Moj Bog, ali bi se morebiti meni kaj enacega zgodilo, ako bi se udala stotnikovemu snubljenju? — Ali jaz morebiti uže ljubim? — O solza, koja se mi v tem trenotju siliš iz očesa, o sim na papir mi kapljaj, kjer moja roka pero vodi. Kajti ta bi v tem trenotju, ganjena od neke notranje sile, utegnila zapisati ime onega, kojega imenovati si uže več ne upam. O, ti blagi čut po tem imenu vzbujen, o ne navdajaj me, zapusti me, da iz nebes, v koja me ti povišuješ, ne padem na enkrat v globoko brezdno, iz kojega ne bode mi več rešenja. Jaz ne smem in nočem ljubiti brez sladke zavesti, da so milo sprejeti in še mileje povračani moji čuti.
Toda dovolj, dovolj besed! Moj duh je krepek in neustrašljiv. Zavirati, menim, bode znal sentimentalnost mojega srca, ako bi mu ta hotela nevarna postajati.
Enajsta, pozna ura noči je. Še bedim, in, kakor čutim, še dolgo bodem morala bedeti, predno me spanec premore. Poldrugo uro sem sedela poleg svetilnice, z zanimivo knjigo pred seboj, toda vse zastonj. Danas nisem našla nobenega veselja v čitanju, kar je navadno moja najljubša zabava. Ne vem, ali je bil neprestani tik-tak ure na steni, ki me je nadlegoval, ali pa je krasna poletna noč bila kriva, da mi nij bilo več prestati v soparnej sobi. Toliko vem, da zdaj na oknu slonim, in da stoprv tukaj sem našla oni pokoj, ono notranjo zadovoljnost, kojo sem danas zastonj iskala mej vrstami knjige. Na oknu tedaj slonim, dnevnik v enej, svinčnik v drugej roki držé. Krasna noč spečo zemljo obdaje. Pa kaj pravim noč, podoba svitlega dneva je to. Sej meni nasproti na jasnem nebesnem oboku plava v svojem polnem svitu nočna kraljica, takoršno svitlobo okoli sebe razprostirajoč, da brez težave pišem svoj dnevnik.
Na oknu slonim, baš na tem oknu, kjer sem danas v zgodnje jutro slonela, in navdajajo me baš ona čustva, koja so me danas v jutro navdajala, ko je on mimo šel. On? — Zakaj ga po imenu ne imenujem? — Oj ono črno sramežljivo okó, oj ona rahla rudečica, koja je na enkrat pokrila njegovo možko lice, o to vse, to vse zdaj vidim na tem nebu. Tedaj je tudi v možkih najti sramežljivost?
Rahle žuželke, ki takó ljubeznjivo zdaj šepetate v tihej noči, o le dalje cvrčite; vi ne veste, kako dobrodejni so meni vaši glasovi. — Kaj pa hočeš ti, čuk, s svojim otlim glasom? Kaj se toliko ukvarjaš s svojo pesnijo, koja se čisto nič ne vjema s tem nebeskim prizorom, in še manj z mojim veselo-navdihanim srcem? — In ti moj prijatelj, moj slavček, kje pa ti danas tičiš, da nij čuti tvojega glasú? Kje si danas, ti redni vsakdanji obiskovalec nasproti mi stoječega grmovja, ti, ki si s svojo milo pesnijo mi tolikrat izvodil dušo v nekov raj, v koji, zdi se mi, da sem danas prvi korak storila? O prepevaj, prepevaj tudi nocoj; sej tvojemu podoben mora biti glas njegov.
Ura bije pol dvanajst. Pozno je uže. Tako dolgo še nisem nikdar bedela.
Luna, povej mi, ali te še druge oči, razve mojih, v tem trenotju gledajo? — Povej mi, — povej mi, — rada bi nekaj zvedela, rada te nekaj vprašala, pa ne vem ne kaj, ne vem kakó.
Ena zvezda se je tam doli utrnila. Ljudstvo veruje, da taka zvezda pomenja, da nekdo v istem trenotju svet zapušča, če je to res, Bog se usmili njegove duše; ah jaz vendar ne bi hotela še umreti. Sej je vendar še nekaj blažega, še nekaj nepopačenega na svetu.
Oblaček, luna, se je tebi približal, mej tem da te ogledujem. Naj bi nikdar jasnosti, koja se je sinoči razprostrla v mojej duši, ne zatemnil oblak prevare!
Kako lahko se danas čutim, kakó srečno! Od kod ta sreča? — Vendar čudno! Pri vsakej drugej sreči vem za vzrok, samo moja nocojšnja nima znanega vira, vsaj jaz ga ne morem najti.
O čarovna noč, o mila mi priroda, posloviti se moram od vaju, spanje me premaguje. Lahko noč! Lahko noč kličem, pa ne vem komu. Lahko noč!
Kakó brzo mi zdaj dan za dnevom, teden za tednom mine. Kakó mi meseci skoraj nezavedno v večnost izgibljejo. Dnevi so mi nekdaj bili tedni, tedni leta, a zdaj? — Ne vem, kako in kedaj je uže pol leta preteklo, kar njega poznam, sebe pa vedno menj poznavam in razumevam. Kako čudno se je moja notranjost v tem kratko-dolgem času spremenila. Kolikim izkušnjam sem bila podvržena, duševnih bojev koliko prestala. Koliko strastij je v tem času moja duša okusila, strastij dobrega in slabega, ljubezni in črta, mira in nepokoja. Koliko sklepov sem na skrivnem sklenila, a mej tem da sem nekoje teh z železno voljo izvršila, omagovale so mi moči, trepetali so mi živci, drhtalo mi srce, ko sem hotela ostale sklepe izpolnjevati. In moja energija, preje takó stalna, takó ognjevita pri mnogih slučajih in prizorih mojega življenja, slabí se mi zdaj in gine kakor pomladanski sneg, pred enim samim mojim srčnim vzdihom. O srce človeško, srce človeško, kako si zmagovito! — Koliko solzic vsak dan na skrivnem prelivam, solzic tako grenko-sladkih, tako pomenljivih. Toda ena solza kaj je to? — V fizičnem oziru nič, ali v moralnem oziru je ona nasledek boja, koji bojujemo z bolestjo ali z radostjo. Solza je ona hladna rosa, koja pada na naša vroča srca, da ugasi nekoliko žareči ogenj, koji je žgé. Ena solzna kapljica srcu dá več tešila, nego svitli žarek upanja; zató gorjé človeku, kojemu je za vselej usahnila ta blagodejna rosica. — O Česlav, čemu me mučiš s svojim nestanovitnim dejanjem? Ako si mi res udan, zakaj se ogiblješ potov, po kojih si se nekdaj sprehajal, vede, da tudi jaz prehajam po njih? — Ako pa sem jaz tuja tvojemu srcu, zakaj, kadar se nehoté vjemajo najini pogled, me s svojimi tako milo pogleduješ? — In ko me pozdravljaš, ter se siliš, da bi glas tvojih besed enako resno donel, kakor se ti resno drži obraz, zakaj se on tebi takó trese, da z besedami dalje ne moreš? —
O Česlav, kakó nestrpljiv je dvom, s kojim me mučiš. Koliko strupa mi z njim v žile ulivaš. Največa blagost in radost me navdajete, kadar me mami sladka nada, da mi ti z enako mero povračaš čuvstvo, koje jaz za-té takó iskreno gojim. In nasprotno svitli dan spreminja se mi v temno noč, ter mi rodi otožnost, kadar me strese strašna misel, da si ti do mene hladnokrven. O Česlav, imej za-me sočutja, ne odreci mi ga! Ko bi ti vedel, kakó malo so me do zdaj ljudje ljubili, in kakó jaz baš zavoljo tega hrepenim po tem čuvstvu. Ko bi mogel pogledati v globino mojega srca, videl bi, kakó v njem mrgolé najblaža čuvstva ljubezni, koja le za-te, Česlav, tlé, čakaje da jih dih tvoje ljubezni izvabi na dan.
Ako negotovi čut, koji za-te gojim, ima uže zdaj tako moč, da mi kamenjčke, po kojih hodi tvoja noga, spreménja v cvetlice, da nebó, koje se visoko nad teboj razprostira, tudi kadar je temno, vidim jasno, da se mi zrak, ki krog tebe veje, napolnjuje z dišečo vonjavo, da se povsod okoli tebe razprostirata le mir in poezija, v kakošna nebesa bi se nama svet spremenil, ako bi najini srci se soglašali? — Česlav, ti si popolni lastnik mojega srca! Zastonj dajem si vprašanje, kakó ti je ono prišlo v oblast. Odgovora ne vem. To pač čutim, da me nerazrušljiva vez veže na tebe, kojega sem nekdaj zasmehovala. Mila ti osoda! Predno si se morebiti nadejal, položila ti je ona v roko orožje, da se mi zamoreš s trdosrčnostjo maščevati. Maščuj se, ako ti srcé to dopusti. Moja usta ne bodo nikdar proklinala roke, koja bi mi poslala puščico zaničevanja v srce. Sej ona roka bode tvoja, Česlav. In jaz tudi, jaz tudi sem nedavno prodrla eno srce, ter sem neusmiljeno zavrnila skesanega mladenča, kojega poboljšanje je bilo odvisno od moje ljubezni. Kod jadra on zdaj po morju, vedi si je Bog! Takoj ono jutro po najinem snidenju zapustil je naše mesto, da nisem več čula o njem. —
Takó se suče svet. človek je človeku rojen v nesrečo, in mi sami si križe na ramena polagamo, ne osoda, kojo navadno dolžimo za vsakoršno nevzgodo in nepriliko.
Ako pa je tako, kakor v resnici je, ali je pametno, da rod človeški sledi za rodom, da človeštvo sploh obstoji? — Naj bi ono z menoj vred na veke izginilo! Z njim bi izginile iz svetá bolečine, z njim bi se posušilo morje bridkih solz in mir bi se razprostrl na zemljo. —
Nov glas se je zadnji čas v meni oglasil, glas ki mi očituje moje obnašanje zadnjega časa. Ta glas je izraz mojega ženskega ponosa. Resnico rekoč, sama priznavam, da se njemu preveč ponižujem, in da se mojemu spolu ne pristoji usiljevati malo znanemu človeku najplemenitejše blago ženstva, srce! Vsak dan bolj se osvedočujem resnice davnega v meni suma, da on nikakor ne čuti za mene tega, kar jaz reva za-nj. Morebiti, da vsi oni znaki, koje zapazujem v njegovem obrazu, koje sem smatrala za priče ljubezni, prihajajo le od tega, ker je mladeneč bojazljiv in ga moje prijazno opazovanje spravlja v zadrege. Ko bi temu tako ne bilo, zakaj bi se me on povsod izogibal, zakaj bi postajal tako zmeden, kadar se slučajno srečujeva?
S početka, kadar srce začina stoprv slutiti, da je več nego prijateljstvo, kar je tako neprestano vleče k drugemu človeku, očaruje, razveseljuje srce ona boječnost, ona sramežljivost, ona zmedenost, s kojo se mu prebližuje kakovo prijetno bitje. Kajti one lastnosti so svedokinje gotovega nagnenja. Ali pozneje, kadar je srce sladko ranjeno po prej neznanem čutu, in kadar postaja uže nemirno zbog čudnih sprememb, koje se v njem vršé, išče pokoja v samej zavesti zagotovljenega mu sočutja; takrat pa postaja takoršno obnašanje najhuje mučenje. In takemu nestrpljivomu mučeništvu sem jaz zdaj podvržena. — Oj nebó, zakaj dovoljuješ, da blaženo zrakovje tvojih prostorov diše s svetim čutom ljubezni tudi po tej grešnej zemskej pustoti? — In zakaj, potem ko sem celih osemnajst let mirno, če tudi ne srečno živela ne imajoč najmanjšega pojma o tem čuvstvu, se je ono na enkrat v meni vnelo in to s takovim plamenom?
Od drevesa, koje vidimo v pomladi brez cveta, ne pričakujemo v jeseni sadú.
Otročja leta in en del — najrahlejši del — moje mladosti so mi prešla brez cvetja, brez zefirovega diha ljubezni; kaj je meni tedaj več trebalo seznanjenej biti zdaj s tem nebeškim gostom tega čudovitega čuvstva, z gostom, ki se je najbrž zarotil, meni nikdar biti zvest, nego samó porogavati se?
Jaz sreče nisem nikdar pričakovala od sveta, dokler mi je bil ta mogočni čut še neznan. Moj duh se je malo kedaj zaglobil v opazovanje svetnega veselja; više, in vedno više je on razpinal perôti, ter vsled teh nadzemskih poletov popolnoma prezrl hrepenenje po zemskej sreči. A prišel je mladenški obraz, z izrazom nedolžnosti in — bila sem premagana. Privzdignilo se je naenkrat pregrinjalo, koje mi je preje prepregalo oči, in pokazal se je meni preje prezreni svet ves drug: takó lep, takó prilizljiv, da sem menila, da živim v onem davno iskanem raju. Srce pak mi je zbog tega spoznanja postajalo vedno nemirneje, kajti želja za željo se je v njem neprestano porajala, želje, koje so mi ostale neizpolnjene. A moja zavest ne pripušča mi več, bloditi po ozkej stezi mej upom in obupom, kakor sem doslej. Prizadevati si hočem, da mi pamet zmaga mehkužnost srca. Ne bi li jaz, zavoljo svoje občutljivosti, še utegnila osraešena biti kedaj od moškega človeka? — Jako bridko bi mi to bilo. Takega ponižanja ne bi moglo prenašati moje srcé, takega zaničevanja ne moj ponos.
Oh, da bi samo naklonjenost bila ono nagnenje, koje za njega čutim. Kako neizrečeno srečna bi zdaj bila. Pa morebiti je takó. — O ne ne, bojim se, da to je več nego sama naklonjenost; naklonjenost ne sega tako globoko s svojimi koreninami v srce. — Oh, da nimam pesniških darov, da bi si zdaj z njimi utešila nemir duše. Ondaj bi hotela pevati tako milo-obupno, tako navdušeno-nežno, takó sladko-tožno, da bi si srce izbavila tesnjajočih me čuvstev.
Ne vem, ali bi se jokala, ali pak smejala tej mojej čudnej želji. Toda z željami napajati si srce je takoó tolažilen in ob enem takó nedolžen pripomoček k razvedrenju duha, da se ga smem z mirno vestjo posluževati. Sej, da li gojimo ali ne gojimo želij, to je pač vse jedno. Kajti človek se menda uže narodi s svojo osodo, in nič mu nij prizanašano, a tudi nič pridejano k naprej mu namenjenej meri veselja ali pa trpljenja.
Pred nekojimi trenotki še je ležalo pismo pred menoj, a zdaj ga uže nij in ga ne bode več: kopiček črnega pepela so njegove ostaline.
Koliko si romalo, pismo, predno si meni prišlo v roké! Iz Aleksandrije do simo, to nij kratek pot! Srečno si priplulo do mene, a tem nesrečneje si od mene sprejeto. En pogled na poštni pečat kraja, od kod si odpotovalo, en pogled na meni znano pisavo tvojega naslova, in uže si zapadlo kot žrtva mojej neusmiljenej roki, koja te je plamenu svetilnice izročila, da te pokončá. Kakó hlastno si gorelo! A ta požar je trajal samo malo trenotkov, in kmalu je bilo končano. — Samo malo trenotkov veče svitlobe, a potem brzi nje konec, zopetna tmina! Takó je meni prijazna luč radosti za trenotek razsvitljevala s svojimi blagodejnimi žarki notranjost, a takó je tudi v njej na enkrat postala tema, ko jej je prevara odtegnila luči svitle žarke. —
Ženska sem, a vendar nisem bila radovedna, kaj stoji v pismu. Meni je ono bilo namenjeno, a njega besede niso mi postale znane. Junaški čin sem storila. Takó velja! — Njegovim besedam nisem nikdar zaupala; naj bi zdaj verovala njegovemu pismu? Kaj je potrpežljiveje nego košček četirioglatega papirja? Papir je takó prijazen, da enako sprejema najsvetejše resnice, kakor najčrnejše laží. Toda dosti o tem. Iz pepela je uže postal prah; stotnik, jesenskemu pihu sem ga izročila! —
Čému zapisujem svoje spomine? —
Nesrečna misel! Nij-li baš ta moj dnevnik kriv, da se vsak dan bolj pogrezam v otožnost? Gorkeje me nikdar ne pekó srčne rane, nego kadar razkrijem tebi, drobna knjižica, svoje drugim neznane tajnosti. Kolikokrat te odprem, tolikokrat se prepričujem svoje nesreče. Kajti ondaj uglobljena v eno samo misel, misel na njega, dajem srcu priliko potoževati se na svoje brezštevilne bolesti. Morebiti, da ko bi svojemu dnevniku ne izročevala vsakega, tudi najmanjšega dogodljaja, in vsakega svojega občutka, bila bi mirneja in bi manj čutila svojo nesrečo. Kajti izpraznivši kupo bridkosti, kojo mi osoda vsak dan vnovič napolnjuje, pozabila bi grenkosti preje izpitih kup. A takó, kadar odprem svoj dnevnik, in me vsaka stran spominja prestanega, pomnožuje se méra mojega trpljenja.
In to drobno srce, koje mi bije v prsih, kakó mi zamore ono toliko nemira delati? Verovala ne bi, ko bi črno na belem ne videla napisano. — Ali naj tedaj popustim to nehvaležno delo, koje mi prinaša oteženje mesto polajšanja, ah pak naj ga še nadaljujem? — Kdo mi dá odgovor na to vprašanje? —
Vendar, komu čem pisati svoje spomine, ako oni celó meni delajo tegobo? — Koga bi ganile besede, narekovane od mojega dekliškega srca, ako bi res kedaj moj dnevnik prišel kojemu človeku pod oči? — „Svet je podoben advokatu“, pravi nekje Lord Byron, človeku nasproti on hlini sočutje, ga pomiluje, se morebiti z njim tudi joče; a za hrbtom nesrečnega, kakó ravna on? — Pa sej jaz ne maram za svet, in ga ne prosim pomilovanja. Po enej samej prijateljskej duši še hrepenim, po enem samem prijateljskem srcu, kojemu bi smela brez boječnosti zaupati, kar me sedaj muči.
Kakó sem tega potrebna! Še one redke tovarišice, koje imam, so me zadnji čas popolnoma zapustile, ker pravijo, da jim nosim prečemeren obraz, da sem jim preresna, da bi moje lice sedaj bilo pravi kinč samostanu, ker je takó bledo, takó vêlo postalo. Takó govoré one, ki bi v prsih morale imeti čuteče, ker žensko srce.
Ali stoj! Jaz naj bi pri takih metuljčkih iskala sočutja? — Ne, ne, nij mi mogoče. Samovoljno se jih še jaz hočem izogibati, in se tem bolj sama v sebe zaklepati.
Sicer pak ne iščem v tem njih ravnanju krivnje proti meni. Kakor ljubi žalosten človek samoto in se rad tihim ljudem pridružuje, takó vesel človek le veselih družeb in smehljajočih lic išče. Sploh ljudjé otožnost jako strogo sodijo. Jaz nočem trditi, da ima otožnost vselej spoštovanja vredne vire. Ne; predobro vem, da je otožnost mnogokrat nasledek brezposelnosti, ali moja otožnost nij takova; to lehko trdim. Tudi vem, da jo ne more in ne bode mogel vsaki človek prav umeti. Zato me ne malo veseli vedeti, da imamo mej pesniki vsaj kterega, ki mileje sodi enake vrste ljudij kakoršna sem jaz, in to še v pravem smislu možaka, ki je bil ves drugi del svojega življenja jako strog proti sebi:Vittorio Alfieri. „Ne bodimo prenagli“, tako on govori, „v sodbah ljudij, kojim čelo vedno temní oblak otožnosti. Otožnost je mnogokrat prirojena človeku, kakor so mu prirojene druge duševne in telesne lastnosti; in revček, ki jo v sebi nosi zakleneno, si mnogokrat sam ne ve raztolmačiti, zakaj ga ona takó neprestano spremlja.“ — Zato dovoli, modri Alfieri, da tudi jaz na-se obračam tvoje milosrčne besede, in da mislim, da si jih ti za-me, prav za-me napisal. To mi bode odslej v nemalo tolažilo.
Čému sem danas, ker nij nedelja, cerkev obiskala? — Vselej, kadar poslušam svoj notranji glas, imam potem vzrok biti s seboj nezadovoljna,
Z neko neugodno nemirnostjo sem danas vstala, in nekaj me je vodilo tijá v tihoto božjega hrama, iskat onega blagega mirú, kojega zastonj iščemo v hrupu svetá. Mira, pokoja, udanosti v lastno osodo sem ondi prosila, in uže so se me polastili ti nebeški darovi, ko mi nek šepet pride na ušesi in me vzdrami iz pobožnosti. Tam na podnožju stranskega oltarja sta klečala cvetoči kmečki par, ter pobožno poslušala besede, koje njima je govoril duhovnik, ki je blagoslavljal njuno zvezo. —
One priproste, srčne besede duhovnika in ono pobožno vedenje poročencev vzbudilo je mojo pozornost. Pozabila sem na sebe, pozabila na svetost kraja, kjer sem bila, in imela oči in čuvstva samo za prizor odprta, koji se je vršil v mojej bližini.
Svatovska družba se je razšla, sveče oltarja so bile upihnene, cerkev se je izpraznila, a jaz sem še vedno klečala na svojem mestu. —
O blagor, blagor tebi, kmečko deklé, mislila sem pri sebi, ki, kakor se mi vidi, si s trdnim korakom in vedrim čelom se prebližala oltarju, da svojo roko položiš v roko svojega ženina. Skoro da ti zavidam tvoj stan. Sej, kakor vsaj jaz mislim, vi kmečke hčerke uživate več svobodnosti pri izbiranju svojih ženinov, kakor mi gosposka dekleta. Pri nas le malo kedaj velja srce pri sklepanju zakonov. Na mnoge in mnoge druge okolščine se pri nas preje ozir jemlje, nego na najpotrebnejšo: „al’ se srce s srcem sklada.“ Nas ne prašajo, ali čutimo ljubezen do ženina ali ne; poglavitno je-le to, da je dekle „priskrbljeno.“ Oh, zakaj se nisem i jaz kot kmetica narodila? —
Ali, kdo ve, ali je bila resnična ona blažena radost, koja je danas toliko krasila ono kmečko nevesto? Kdo vidi v skrivnostni hram človeškega srcá? —
Srce moje, zakaj si takó sumljivo? Je-li to blágo, je-li to plemenito, da vedno le na najhuje misliš? Zakaj-li ne bi ono vedro čelo današnje neveste značilo resnične srčne zadovoljnosti? — Kaj ne, da le za-to sumiš, ker se bojiš, da ne bi bilo i moje čelo enkrat temu-le podobno, kadar bi se i jaz enkrat z istim namenom približala oltarju? —
Pojdi, srce moje, nezadovoljna sem s teboj! Imela sem te za blaže, nego v resnici si! Ostro te hočem zopet držati.
Česlav želí z menoj imeti snidenje. Listek, ki mi prinaša v priprostih besedah njegovo željo in mi naznanja kraj snidenja, priča mi dovolj, da to nij moja sanja.
Tedaj danes v mraku, po odzvonjenju avemarije, v kolibi našega vrta, ondi naj ga pričakujem, ondi imam v „prvič“ in v „zadnjič“, kakor on v listku poudarja, z njim govoriti? — Kakó mi bije srce! — O pridi, pridi mrak, o zaidi solnce, oh oglasite se kmalu iz zvonika, vi večerni zvonovi! O pridi ti težko pričakovani trenotek snidenja!
Prvo snidenje in ob enem zadnje! Preveč za moje srce! Toda mirnosti zdaj potrebujem. O srce moje, pusti, naj te zdaj objamejo vesela čuvstva; ne udaj se uže naprej hudim mukam ločitve. Sej snidenje bode pred, in meju tem da bom uživala blagost njegove bližine, bo tebe, srce, navdajala tolika in takoršna radost, kakoršna te še nij do zdaj. Kaj hočeš tedaj več? — In ako bi ti res potem nikdar več ne uživalo enake sreče, bodeš pa ondaj, po njej izgubi žalovalo.
O nebeške zvezdice, danes vas ne bode vabila na nebo vaša vsakdanja opazovalka, prašajoč vas, kje on je, kaj on dela. Ona se ne bo danes zamaknila v vašo svitlobo; kajti dve svetleji zvezdi, nego ste ve, jej bodo nocoj blestele: njegove oči. — O zaidi kmalu, ti slabotno jesensko solnce! — Pogum, srce! Bodi mi, prosim te, vsaj še danes lehko, sej potem nočem več staviti ovir tvojim čuvstvom.
Srečni trenotki, koje sem prebila v njegovem društvu, zakaj ste izginili tako brzo? Da bi bili večni ostali! — Na svetu, vem, je vse minljivo, a vendar najkrajši obstanek ima menda ona kratka doba veselja, s kojo se vsaki človek, več ali manj seznani v svojem življenju. Eno srečno uro sem vendar danes imela, prvo v svojem življenju, a za njo, kakor mi vse kaže, bode sledila vedna bol in malodušnost, a meni nesrečnici ne bode drugo ostalo od te kratke sreče, nego teženje po nje spominu.
Ali sem pa danes bila v resnici srečna? Sme se-li ona sreča zvati prava, ko mora srce, meju tem ko jo uživa, zadušiti minulost, uživati s trepetom sedanjost, bati se ob enem bodočnosti? — A vendar sem pri vsem tem bila srečna. —
Šel je. Videla ga ne bodem nikoli, nikoli več. Zvala ga ne bodem nikoli svojega, a vendar se še ne morem solziti. Žalost po njegovej izgubi se še le rahlo dodeva mojega srca. Zakaj? Ker še mi šumijo po ušesih njegove besede, s kojimi mi je razkril neko tajnost svojega življenja. Kolika udanost je sijala iz teh besed! Še čutim gorki stisk njegove tresoče se roke, v kojej je moja tako dolgo počivala in srce mi še bije v radosti, mené še vedno bivati v njegovem društvu. Človek ne bi hrepenel doseči enkrat više in veče sreče nego so zemske, ko bi se mu takoršna sreča, kakoršna je mene danes obiskala, prepogostoma prikazovala. Ah kako je tedaj bilo? —
Iz zvonika je še odmeval zadnji udarec večernega zvona, ko je nekaj blizu mene zašumelo. V polumračnej senci kolibe spoznala sem koj v visokej podobi, koja je pripognena stopila v nizko z zelenjavo preraščeno kolibo, svojega Česlava. Čuvstva, koja so me navdajala skoz cele pol ure, se baš tako malo dajò popisovati, kakor se močno čutijo. Dosti bodi, ako povem, da sem prvi trenotek, ko je on meni stal navzlic, skoro bila izgubila zavest. Za dva kipa, izražajoča otožnost, bil bi naju lahko kdo imel, ko bi bil naju tedaj opazoval. Ne vem, kako dolgo sva si takó navzlic stala, brez besede, s povešenimi očmi. Ona mrtvaška tišina, koja je mej nama vladala, in célo položenje v tem trenotju, sta takov čudni utis na mene napravila, da so mi skoraj onemogle telesne moči. Utrujena se naslonim na debeli steber brezlistne murbe pri kolibi. On, to vidé, poskoči k meni, rahlo me prime za roko in deje: „Gospodična, prepričan sem, da kadar zveste vzrok tega najinega nočnega snidenja in pa moje pričujočnosti, spremljane od te moje zamolčljivosti, bode se v vas vzbudila boječnost, dvom in bol. Oprostite, gospodična, toliko mojo drznost; odpustite mi, dobra Irma, zmedenost, meni ubogemu človeku, kojemu manjka v tem trenotju poguma, delati takemu nežnemu bitju, kakor ste Vi, tudi najmanjšo bolest. In tudi Irma, ker se ne čutim v tem trenotju dovolj močnega, sebe obsoditi v duševno smrt ...“ —
Dotik njegove roke, njegove meni čeloma nerazumljive besede vzdramijo me k življenju. Povzdignem glavo, uprem oči v njega, hočem nekaj povedati, ali beseda mi zastane. Moje okó ne more prenašati njegovega otožnega pogleda. Glava mi zopet zleze proti prsom, oči se mi obrnejo proti tlom.
Kakó se je dalje zgodilo, sama ne vem. On je sedel na klop in jaz zraven njega. O človeški govor, zakaj nimaš v svojem neizmernem slovarju tudi tako besedo, s kojo bi zamogla dostojno izraziti, kaj mi je ondaj čutilo srce?
Ko se je vroča moja glava nehoté naslonila na njegovo ramo, je on ves ginen mi stavil to-le vprašanje: „Irma, ali se čutite dovolj krepko, poslušati me do konca, kar Vam imam in moram razkriti? Ali imate dovolj močij udati se osodi, kakor sem se jaz?“ —
Nisem odgovorila na njegovo vprašanje, in vendar je on spoznal iz mojega obnašanja, da sem pripravljena, za-nj vse, vse prenesti.
Zdaj si je pogladil z visocega čela svoje črne lasi, prsa so se mu visoko vzdigovala, beseda mu je skoro zastajala, ko je, poljubovaje mojo roko, bolestno začel: „Irma, zakaj sva se mi dva srečala v življenju?“
Dolgo molčanje je sledilo temu vzdihu. O Bog, o Bog, kaj bodem neki zvedela? —
„Ali veste, Irma“, nadaljeval, je on polagoma „da uže predno sem Vas spoznal, da, celó predno sem se bil narodil, je bila določena moja osoda? — Imel sem strijca, koji je umiraje oporočil vsem svojim netjakinjam izdatno premoženje, ali s to pogodbo, da vsaka izmej njih, ako se omoži, mora cerkvi posvetiti svojega prvorojenega sina. Ako pa bi ta ne hotel vstopiti v duhovski stan, ondaj se ima razdeliti ona od netjakinje podedovana svota mej ubožce iste cerkve. Irma, ali treba da nadaljujem? Ne slutite li uže zaključek mojega žalostnega pripovedovanja? — Mene je osoda izvolila za prvega rojenca mnogobrojne družine. Očeta, vzdrževatelja družine, sem uže pred leti izgubil. Irma, Irma, ubogo udovo, mojo mater s šestirimi otroki, naj bi jaz deval ob kruh? A to bi se zgodilo, ako bi jaz poslušal glas svojega srca in hotel sebe in Vas, Irma, osrečevati.“
Solze, koje so mi mej njegovim govorjenjem doslej močile lica, ustavile so se na enkrat kot začarane pri slednjih njegovih besedah. Poskočim urno na noge in rečem mu s slovesnim glasom: „Jaz uganjam blage namene, ki se sedaj v Vašem srcu borijo z Vašimi čuvstvi, prijatelj Česlav. Zdi se mi, da uže sedaj čujem jok Vaših bratcev in sester, kruha prosečih; zdi se mi, da čujem spremljati me kletev obupajoče Vaše matere.“ — In predno sem to izgovorila, stegnil je proti meni roké, jaz mu padem v naročje in njegove srčne besede: „Hvala, hvala, Irma, za toliko blagodušnost“, poplatíle so mi uže tedaj en del moje žrtve. In še me je držal objeto, ko je povzdignil očí proti nebu in z glasom na pol molečim, na pol prisegajočim polagoma izustíl: „O ženska, ženska, še-le zdaj čutim, kaj si Ti meni, še-le zdaj vem, kaj izgubim s Tvojo odpovedjo! Prisegam, da ne bo nikdar nobena strast oskrunila mojega čistega srcá, onega srcá, koje je bilo svetišče Tvojej ljubezni. In te roke, koje so zdaj Tebe, Irma, objele, nikdar ne bodo več objemale druge! Srečna bodi, Irma! Videla me ne boš nikoli več, čula ne boš več mojega glasú! Še jutre zapustim domovino, ta sveti kraj najine ljubezni! V daljnem, tujem mestu pojdem v tihi samostan, da tam slečem to obleko in jo zamenim z meniško, da molim neprestano za Tebe, za bodočo Tvojo srečo. Irma, bodi srečna!“ — In po teh besedah je izginil. —
Ali sem res takó slabega lica, ali moje zdravje res tako hira, da je celo mačeha obračala svojo pozornost na to? Odposlati me namreč hoče na selo k nekemu sorodniku, da bi okrevala. Ubogati jo hočem in iti, kamor ona želi. Toda ne zato, da bi ozdravela — kaj bi meni pomagalo zdravje, kaj življenje sploh? — temveč le za-to, ker sebe smatram za igračico osode, in kot tatova ne poslušam več svojih želij, ne lastne volje, in se tako tudi ne upiram več tujej. Naj me tedaj ona pošlje, kamor hoče; sej nij ga več kotička na zemlji, kjer bi si želela biti!
Naše življenje, koje podaljšati si toliko prizadevamo, kaj-li je neki? — Ako smem soditi življenje vseh ljudij po svojem, ono nij druzega, nego kratka doba cvetja in dolga venenja. Naj bi se tedaj jaz bala smrti, koja, kakor sodijo nekoji moji znanci, mi je uže za petami? — Starost nij takó bridka zaradi tega, ker v njej človeku dan za dnem hirajo moči, temveč zató, ker v njej upi čem dalje bolj ugašajo. — Ako bi pa smrt res štedila moje mlado življenje, vrnile bi se meni morda še kedaj prejšnje moči, ali izgubljenih upov mi nikdo na svetu ne bo mogel več povrniti, čému bi tedaj dalje živela? —
Oddaljenost je srčnim ranam to, kar je veter ognju. Veter ugasi posamezne majhne plamenčke, a oživlja velike požare. — Upala sem, da ko bodem za nekoliko časa zapustila kraj, kjer me vsaka stezica, vsak kamenček spominja na njega, da se bodo, ne sicer zacelile, a vsaj utešile rane srca. Ali zmotila sem se. Vrnila sem se domú duševno in telesno bolj pobita, nego sem odišla. Menila sem, da me več nobena stvar na svetu ne mika; ah zdaj stoprv sem se prepričala, kakó ljub, kakó močno ljub je mojej duši kraj, kjer sem toliko prestala. Zraven druge srčne bolesti vznemirjala me je ves čas, ko sem bila iz doma, še tožnja po domu.
Srce nesrečneža je bolj nagnjeno k čuvstvu ljubezni, nego srečneža. Nesrečnežu se srce na enkrat vname za njé in ljubi brez hinavščine. Nezgoda je, koja sili k iskrenej ljubezni. — Le s tega stališča si jaz tolmačim naglost, s kojo se mi je on ukradel v srce in svojo ognjenost do njega. Nesrečneži vsega sveta so si najboljši prijatelji.
Ljubezen in bol sta prava srčna dvojčka. Oba je enako pretresata, oba je enako razburjata, oba je enako omamljata, kedar se ga lotita. In vendar, čudno! kako različne ste si tudi one. Prava ljubezen namreč se samo enkrat z vso svojo močjo srcu prikazuje; meju tem ko se bol stokrat in stokrat srcu približuje, in to vselej huje, vselej obupneje.
In vendar človek nij popolni gospodar svojega srca in svojih čuvstev. Nekoliko uže, s hudim in po krepkem prizadevanju; ah nikdar naj on ne misli, popolnoma razrušiti tega, kar je združila, vzbudila in kar vodi nevidna moč nature.
Dneve imam, ko se sama sebi začudim. Polastuje se me namreč takova blažena udanost, da z neko posebno mirnostjo zamorem misliti na njega, edinega, kojega srce je bilo, bije, in bode bilo le zá-me. A zopet imam dneve — toda čému jih tukaj popisujem? — Dobrotni Bog, milost, milost! Ne obsojaj me, ne zametuj me ondaj, ko v obupnosti moja usta izrekajo svojo sodbo nad Tvojo mene obladajočo voljo! —
Vselej mi kri zastaja po žilah, vselej mi se črno dela pred očmi, kadar srečavam človeka v meniško obleko opravljenega, čeravno mi je oseba popolnoma neznana. Obleka, obleka je tedaj edina, koja mi takó razdražuje vse živce? — Oj Bog, jaz mislim, da ne bi prestala trenotka, ko bi njega srečala oblečenega v ono meni osodepolno obleko!
Večkrat dajem si vprašanje, ali bode moje življenje vedno tako brezkoristno teklo, kakor do zdaj, in bo li vedno tako temno, vedno tako prazno, tako ničevo. A vselej dobivam žalosten odgovor od mojega srca in razuma, Da! da! Ko nam prva doba življenja izgine brez radosti, brez zaklada ugodnih spominov, tudi ostalo življenje ostane potem pusto, brezplodno, kakor oni kos zemlje, kojemu je odrekla priroda življev rodovitnosti.
Mnoge reči so uže postale plen časa, in vendar naša vera nij še upešala. — In res, še misliti ne smem, kaj bi zdaj lehko iz mene bilo, kaj bi iz mene še-le postalo, ko bi neutrudoma ne izročevala svoje bolestij prepolne duše vedno odprtemu naročju tolažilne vére! Zato o svet, bodi dobrotljiv, bodi milostljiv, in ne zabranjuj v svojej prenapetosti obupanemu in trpečemu človeštvu edinega vira, iz kojega mu neprestano vró upi in tolažbe za mnogobrojne nesreče: vira božje vere. Pusti, naj ono upa, naj veruje, da njegovo obilno trpljenje ne bode ostalo brez plačila! O, jaz vem za neprecenljivo tolažbo tega upanja.
Po vsej moči sem si prizadevala, pozabiti ga; ali vsa prizadevanja so zahman. Izbrisala bi si ga morebiti nekoliko iz spomina, ko ne bi več kolen upogibala k molitvi, ko ne bi več svojega duha povzdigovala k nebesom. Vselej, kadar mólim, stopa mi pred dušo njegova podoba. Tedaj tudi njega vidim sklonjenega k molitvi; mojemu ušesu se zdi kakor da ga čujem med molitvijo šepetati moje ime, in ondaj tudi moja usta nehoté šepečejo njegovo ime. — Ne bom ne popustila molitve samó zato, da bi njega pozabila. Sej je baš spomin na njega, koji oblažuje mojo molitev, sej je baš spomin na njega, ki me sili verovati, da je naše življenje le prehod v drugo, boljše življenje, koje se ima nam začeti še-le onkraj groba. — Da! tam nad zvezdami je prava domovina vseh sirot in trpinov. Le tja gor sme se ozirati okó trpečega, s prepričanjem, da srčni njega vzdihi ne ostanejo brez odmeva. Zato nočem več obupovati. Dobra hočem biti, udana, potrpežljiva. Sej, za kolikor dolgo bi utegnilo še biti moje življenje, vendar večnosti nasproti bi ono le kratko bilo.
Dragi moj dnevnik! Sprejmi mojo zahvalo; ker si me spremljal dve celi leti po trnjevem potu mojega življenja. Tvoje strani niso še vse napolnjene. Se mnoge so prazne in mojemu peresu na razpolaganje. Vendar, dosta bodi! Moje pero se tebe več ne dotakni! Nij sicer mnogo, kar sem tebi izročila, a vendar je dosti, da! še preveč.
V tvojih vrstah se razvijajo in sklepajo dogodki in osode enega človeškega bitja, — mene same. V tvojih vrstah je shranjen moj največi zaklad. Kar se mi bode pripetilo v poznejšem življenju, to bode le pristranski brez-ceni dostavek mojemu življenju. Naj tedaj ta meni izgine brez posebnega spomina!