Odlomek iz romana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odlomek iz romana.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 10.–13. december (1912), 45/284–287
Viri: dLib 284, 285, 286, 287
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

II. Greh.[uredi]

Tri dni je bila Marta v službi, ko jo je polkical Malinovec, gospodar, iz dvorišča v vežo.

Njegov obraz je bil svetal in zabuhel, drobne oči pa so bile zakrvavele in ustnice zatekle.

Marta je bila zasopla, visoko izpodrecana, roke so bile gole do nad komolcev.

»Ali veš kje je Lešenje?«

»Vem!«

»Stopi tja in reci Kočarju, da naj pride!«

»Večeri se!«

»Kaj te je strah?«

Marta si je pogladila lasé s čela, spustila je izpodrecano krilo, da je seglo do gležnjev, odvihala si je rokave ter jih zapela za pestjo; in je šla.

Uro hoda je bilo do Leševja; Preko močvirja, skozi samoto se je vil blatni kolovoz. Gruče samotnih brez, gruče nizkih hrastov, samujočih na ogromni zeleni krtini, Bog vedi po kakšnem naključju izgubljenih v to žalost; in daleč tja, vse do konca, pusto otožno polje; tako otožno, s svoji topi bridkosti, tako pustotiho, kakor mati, ki nima kruha, da bi ga dala otrokom ... Nebo je bilo svetlo, na močvirje pa so legale sence, že tihe in tenke, komaj razločne.

Marta je stopala z urnimi koraki; ni je bilo strah, toda slutila je, da se noči, videla je neprijazno samoto in rajša bi bila doma. Uro hoda je bilo, če se je človek ogibal luž in mlak in če je premišljeval, predno je stopil na vegasto brv. Marti se je mudilo, ni se ogibala ničesar in se ni bala; prišla je prej.

Pozabljena vas, kraj močvirja ob razritem holmu skrita, temna in čemerna. Človek je prišel iz vasi, gibal se je nalahko; ali je bil hlapec, ki je bil pustil delo in se ob belem dnevu upijanil, ali brezposeln potepuh.

»Kje so Kočarjevi?« je vprašala Marta in se je ognila.

»Glej dekleta!« se je vzradostil potepuh in je iztegnil obedve roke.

»Pokaži mi, kje so Kočarjevi!« je ukazala Marta.

»Kaj bi tam? Z menoj pojdi rajše, v krčmo pojdi, pij z menoj!«

Marta je stopila urno dalje, človek se je gibal ob poti in je klical za njo ljubeznive besede, naposled se je razjezil in je zmerjal.

Tam, kjer se je križal blatni kolovoz z nasuto cesto, je stala visoka hiša, vsa do vrha z bršljanom in trto ovita. Očitno je bilo poslopje že zelo staro; zidano je bilo kakor grad ali jetnišnica iz prejšnjih dob; zidovje je bilo močno, stalo je tam kakor na vekomaj, okna so bila majhna, globoka in omrežena. Okoli poslopja je bila nekoč lesena ograja, zdaj so bili tam samo še njeni ostanki, gnili in razpali; na gredah je rasel plevel do kolena; morda so rasle tam rože nekoč.

Marta se je začudila, ko je ugledala pred hišo voz in konja, pa nobenega hlapca in tudi ne odprtih vrat. Od konja, ki je bil pogrnjen, se je še kadilo, blato na kolesih je bilo še mokro.

Stala je in se je čudila, ko so se nenadoma, ropotoma odprla vrata in je prihitel po pesku na cesto z drobnimi, hitrimi koraki debeli gospod Malinovec. Marta je obstrmela in se ni genila.

»Kaj iščeš Kočarja?« se je zasmejal Malinovec na ves glas. »Saj sem jaz Kočar, jaz sem Kočar nocoj! ... Če bi ga bila iskala tam na vasi, bi ga ne bila našla ... pijan je kakor toča ... zdaj šele se morda ziblje iz mesta, ne vem, če se priziblje ... Bal sem se že, da pridem prepozno, urne so tvoje mlade noge!«

Marta ni mogla govoriti, stala je ukopana.

»Zbledlo se mu je!« jo je prešinilo.

»Potrpi malo!« je hitel Malinovec in jo je potrepljal po rami; stopil je par korakov na drugo stran hiše in je klical z zategnjenim, pojočim glasom.

»Haná! Haná!«

Čuden človek se je prikazal izza hiše; ni bila ženska, ni bil moški: na glavi je imel zimsko kučmo, dasi jesen še ni bila mrzla; zeleni predpasnik mu je segal od vratu do gležnjev, obraz je bil gol, zgrbljen, čemeren.

»Odpelji!«

Prijel je čemerni človek konja za uzdo, izpregovoril ni besede, ozrl se ni nikamor in vse. človek, konj in voz, je izginilo za hišo. Šele tedaj, ko se je Marta ozrla za njim, je videla, da ima človek krilo, da mu visi kratka, tenka kita, repku podobna, izpod črne kučme.

»Zdaj pa najino reč!« se je nasmehnil veselo Malinovec.

Marta je molčala.

Malinovec ji je pogledal v obraz in je umolknil za hip tudi sam. Oblečen je bil nenavadno skrbno, kakor za veliko maso; dolga črna suknja mu je segala do kolen, svetel klobuk je imel na glavi. Še bolj napet in svetal je bil njegov obraz, in še bolj bled; tolste ustnice so trepetale.

»Čemu me je pošiljal gospodar?« je rekla Marta. »Če je on tukaj, ni treba, da bi bila jaz. Sam bo opravil.«

Še trenotek je molčal; gledal je nanjo s pazljivim, komaj rahlo motnim pogledom.

»Kaj nisi spoznala?«

»Nisem spoznala!«

»Spoznaj, dekle!«

Prijel jo je za roko in Marta je šla, kakor gre človek v začudenju, kakor gre neplah otrok v radovednosti.

Predno sta prestopila prag, jo je prijel za obedve roki.

»Stoj, dekle, ne preko praga! Nič prej, dokler ti ne povem, da se te ne dotaknem, če se ne zasmeješ — da pojdeš takoj, če zajokaš!«

»Ne znam jokati, tudi smejala se ne bom!« je odgovorila Marta. »Ampak pozno je že, že se noči, domov je treba; in jaz ne maram v to hišo!«

Izpustil je njene roke.

»Domov ne pojdeš, dokler ne ukažem ... Ta hiša, dokler si v nji, je tvoj dom ... stopi preko praga in ukazuj!«

Marta je stopila preko praga ...

Tako pusta in odljudna je bila hiša znotraj kakor zunaj. Na lesenih, vegastih stopnjicah je ležal debel prah, zid je bil siv in vlažen, temni in ozki so bili hodniki. Koncem hodnika je odprl Malinovec duri in stopila sta v izbo, ki je bila popolnoma temna; najbrž so bila okna zelo skrbljivo zadelana in zabita.

Marta je postala pred durmi.

»Nič se ne boj, takoj bom luč prižgal!«

Stopila je za njim; razločila ni ničesar, v obraz pa ji je puhnil težek, prijetnodišeč, skoro prevroč vzduh.

Steklo je zažvenketalo, Malinovec je prižgal luč. Marta se je ozrla vsa osupla. Izba je bila opremljena razkošno, skoro bahato. Gospodar je bil bogat, toda umetnik ni bil, pač pa očitno jako len človek. Divanov in naslanjačev je bilo v izbi preveč, preveč je bilo tudi zlata; za ped široki okvir ogledala, ki je segalo od stropa do tal, je bil ves pozlačen; pozlačeni so bili okvirji podob, ki so se zdele Marti prav tako lepe kakor nespodobne in celo svetilka je bila pozlačena. Okna so bila zadelana in zagrnjena z mnogoštevilnimi, težkimi zastori, stene same so bile pregrnjene z rdečo žido; ne glas, ne krik bi ne segel na cesto; na tleh so ležale tako mehke preproge, da ni bilo slišati koraka.

Marta je premerila izbo z enim samim osuplom pogledom.

»Čemu ste me klicali v ta tempelj?«

Malinovec se je zasmejal.

»Kaj ni res tempelj? To je beseda! Že zaradi te besede te imam rad ... Dolgo sem premišljeval, kako bi krstil ta svoj dom ... nazadnje sem mu rekel laboratorium ... Ampak tempelj je lepše in spodobnejše ... kaj niso govorili tudi o tempeljnu radosti in ne samo o tempeljnu časti božje? Jutri bom dal napisati nad duri z zlatimi črkami: »Tempelj!«

»Čemu ste me klicali sem?« je vprašala Marta vdrugič in ni stopila izpred duri.

»Zakaj stojiš tam, Marta? Pridi bližje! Saj sem ti rekel: zakaj si moj gost, tvoj je moj dom ... po stari slovanski šegi ...«

Stopil je bližje, Marta se je umeknila tako daleč, da se je s pleči doteknila duri.

»Čemu?« je vprašala vtretjič.

Malinovec je bil morda že nekoliko zlovoljen; obraz njegov je bil še zmirom vesel in svetal, v glasu pa je ležala rahla senca osornosti in nestrpnosti.

»Čemu? Kam se ti tako mudi, da izprašuješ po cilju s to trdovratnostjo? Kaj si vprašala, ko sem ti ukazal, da pojdi Kočarja klicat? ... Ne izprašuj po cilju, ne izprašuj po koncu! Če se človek napoti, je najboljše, da zamiži in nič ne vpraša ... Toda ne boj se, tudi o cilju bova govorila ... kadar pride ura ... Sedi najprej!«

Marta, v blatni, kmečki obleki, z rdečimi, delavskimi rokami, z gladko počesanimi lasmi, s pisano ruto okoli vratu in s svojim svežim obrazom ni sodila v bahato, pozlačeno izbo, opremljeno za dolgočasno, dolgo damo z visoko frizuro, bolehnimi lici in koščenimi komolci.

»Zakaj bi ne sedla?« je pomislila. »Tako bom slišala, kakor če stojim; in duri so blizu.«

Stopila je bližje in kamor je stopila, so se poznali na preprogi sledovi blatnih čevljev; sedla je na rob naslanjača, roke je položila na kolena.

»Zdaj povejte, kar ste mislili povedati; noč bo že in uro hoda je preko močvirja!«

Sedel je nji nasproti, onstran mize.

»Kaj še nisi pogledala na mizo?«

Težko obložena je bila miza z jedjo in pijačo; iz tenke visoke vaze so cvetele rožce, v vrsti so stale steklenice, samo dvoje kozarcev je bilo.

»Pij!«

Odmašil je steklenico in je točil; narahlo se mu je tresla roka.

»Ne maram piti!«

Natočil je tudi sebi in je vzdignil kozarec.

»Moraš piti, vsaj ustnice omoči! ... Drugače ti ukažem, tvoj gospodar, da sediš tukaj do noči, do polnoči, do jutra, brez pijače in brez jedi ... Moj gost si, pij in jej, ne boj se!«

Marta je omočila ustnice.

»In zdaj vstanem!« je rekla.

»Zdaj si šele sedla!« je vzkliknil Malinovec; in v tistem trenotku je bil resnično prestrašen njegov pogled. »Saj si šele sedlo, dekle! Saj sem te šele dobro videl, saj sem ti hotel šele razložiti! Prej si izpraševala po cilju, zdaj bi šla nenadoma brez vprašanja! ... Omočila si ustnice, pa še prigrizni!«

Marta je vzela košček belega kruha in je prigriznila. Malinovec si je natočil drugi kozarec in je izpil na dušek: rahla rdečica se je prikazala na njegovih zabreklih licih, oči so gledale svetlejše, toda nemiren, kakor trudoma zatajevan, je bil njih ogenj. Pogladil se je z debelo roko preko čela in lica, kakor da bi zabrisal rdečico, ugasil ogenj, in se je nasmehnil.

»In zdaj, ko tako lepo sediva, se bova pogovarjala prijazno ... Kaj si mislila, ko si stopila za mano v to hišo?«

»Da se vam je zmedlo!« je odgovorila Marta.

Krohotoma se je zasmejal Malinovec.

»Tudi to je imenitna beseda! ... Res se mi časih samemu zdi, da je to življenje blaznost, rahla blaznost, prijetna in nikomur škodljiva. Če je tako, zakaj bi človek ne bil blazen? Zakaj bi se še celo ne želel take blaznosti, ki mu šele, po pustem dnevu, odpre duri do sladkosti? Do resničnega življenja; zakaj tisto tam, tisto klaverno, dolgočasno dremanje, kaj je tisto življenje? Šele kadar se zmede človeku, vidi nebesa ... Pijva, Marta, v čast in slavo blaznosti!«

Vzdignil je kozarec; nehoté brez misli, je vzdignila kozarec tudi Marta in trčila sta zvonko.

»Nisem mislil, resnično ti povem, da bova kdaj trčila s kozarci! ... Ko si prišla in sem videl prvikrat tvoj obraz, sem se skoro prestrašil; in vendar me je prešinila sladkost od glave do nog. S pestjo je ne boš ugnal, sem si mislil, kvečjemu z mezincem! — Še nalašč sem oblekel to spodobno črno suknjo, ta beli telovnik in še rokavice sem hotel obleči, da bi bilo vse v redu; pa jih nisem oblekel, ker je bilo že pozno ...«

Marta je sedla nekoliko vpognjena, eno roko na mizi, drugo na kolenu in je gledala s pazljivim, skoro srepim očesom gospodarju v obraz.

»Kako prazne, brezsmiselne besede!« je mislila. »In vendar je nekaj skritega za njimi, čaka kakor za hrbtom. Ni se mu zmedlo in rada bi videla, kaj se prikaže izza hriba!«

Malinovec je odmašil drugo steklenico; pil je veliko in hlastno, skoro nevede, kakor človek, ki nečesa pričakuje ali ki se nečesa boji; ogenj njegovih oči je bil že nekoliko moten, kakor plameneč izpod gostega dima.

»Drugače je šlo zmirom zelo gladko!« je govoril in je pil. »Tako ko, da mi je bilo nazadnje že dolgčas. Kaj bi se trudil in kaj bi uganjal skrivnosti, če ni potreba? Čemu tempelj, če boga ni? ... Zadnjič, recimo, komaj štirinajst dni je tega, sem imel gosta tukaj. Natanko tam je sedela, kjer sediš zdaj ti. Še mlajša je bila od tebe, niti petnajst let ji ni bilo in če jo je človek pogledal, je lahko mislil, da je popolen otrok. Fej! Tudi jaz sem mislil. Tako droben in nedolžen obraz je imela, kakor zajček, in tudi oči so bile tako nedolžne in neumne ... čisto zajčje. Dolgo sem se ukvarjal z njo, dolgo mencal in čakal, predno sem si upal. Še lepše sem se oblekel, kakor tebi na čast, še bolj bogato sem opremil to izbo, preprogo sem z rožami posul in še to svetilko sem ovenčal, vrag vedi zakaj. In kaj se je nazadnje izkazalo? Bolj je bilo pohujšano tisto dekle nego jaz in sredi noči sem jo s palico pognal iz hiše, pijano, kakor je bila ...«

»Čemu pa ste jo klicali?« je vprašala Marta.

Dolgo in srepo ji je gledal Malinovec v obraz; čudno so mu zakrvavele oči, mokre ustnice so bile svetle in debele, kakor zatekle.

Zdaj vidim, da sem premalo ovenčal to izbo ... da sem premalo storil ... Preveč so jasne in pametne tvoje oči ... zato bi človek lahko mislil ... da je tudi srce že pametno ... Čemu vstajaš? Ne zameri, za Boga, če sem te razžalil!«

Tudi sam je vstal, ves prestrašen je bil.

»Ne zameri! Glej, vino mi je bilo planilo v glavo, ampak to mine takoj, je že minulo! Nobene besede ne bom več rekel, ki bi ti ne bila pogodi! Samo zato sem se spomnil na tisto pohujšano babnico, ker je sedela, nevredna, tam, kamor si ti zdaj spet sedla, prijazno dekle!«

Prej je bila radovednost, hladno začudenje je bilo v Martinem srcu: zdaj se je narahlo vzdigalo v njem nekaj čisto novega. Bolj natanko je videla njegova zabrekla, sivopolta lica, šele pozno je opazila, da so trepalnice nad motnimi očmi vse rdeče in brez vejic, da so ustnice široko napete in da se zatika pijani jezik. V njenem srcu se je vzdigal stud, zato je ugasnila bojazen.

»Pustiva tisto babnico, kjer je, ter govoriva resno in pametno! O resnih in pametnih rečeh, dekle! ... Glej, nič ne piješ, nič ne ješ! Čemu sem napravil?«

Točil je nji in sebi; sam je takoj izpil, tudi Marta je okusila.

»Nič več te ne bom žalil! ... O pametnih rečeh! ... Kaj misliš, čegava je ta hiša, kjer zdaj sediva in pijeva? Ni moja, hiša mojega sina je!«

Marta je pogledala z osuplimi očmi.

»Hiša mojega sina! Moj sin je blag in nespameten fant — človek tiste sorte, ki je odveč na svetu. Zato mu je ime Konrad. Od moje prve žene je — tudi ona je bila človek tiste sorte ... zato je usehnila kakor pena ... Ali te to zanima?«

»Kakšna je bila ona? To povejte!« je vprašala Marta.

»Tebi ni bila podobna ... Njo bi bil privabil v ta tempelj brez vsakih sladkih besed, nobenih komedij bi ne bilo treba. Sladka in solzna, kakor ... grlica ... To je šlo od začetka zmirom ... grú, grú, grú ... Nazadnje ie nehalo in prišle so solze brez konca ... Tako žensko ima človek rad v romanu; v življenju se je kmalu naveliča ... Še moja druga je boljša, dasi je le sodček žganja!«

»Plemenita ženska je bila!« je rekla Marta.

»Jako dobra beseda! Opazil sem že, da vidijo tvoje oči globoko pod skorjo! ... Res, plemenita ženska je bila ... ampak so ljudje na svetu, ki ne marajo plemenitih žensk. Zakaj plemenita ženska je dolgočasna ... Če si grd in spačen, kaj gledaš rad v ogledalo?«

»Sami ste zdaj rekli, da je grdo in spačeno vaše srce.«

»Sam sem rekel in nisem nikoli tajil. Grd in spačen, če sodim kakor roman in šolsko berilo. Ampak verjemi, dekle, življenje se ne ravna po romanih in šolskih berilih ... Jaz imam soseda, saj poznaš Kobentarja, ki je manj študiral nego jaz in je zategadelj časih veliko bolj pameten. Ta človek ne sovraži nikogar tako hudo kakor pismarje. Pravijo, da je prismojen v tej stvari, meni se pa le zdi, da je globoko premislil in da je pravica na njegovi strani. Veliko je bral. In je prišel k sosedu, tudi k meni je že prišel. »Ali je res, kar je tukaj pisano?« vpraša. »Res ni, ampak ...« On pa ne posluša dalje, temveč zaluči knjigo na tla in stopa po nji z obema nogama, kakor nor. »O ti prokleti lažnjivec! O ti hudičevi klobasar!« In ne da se mu dopovedati, da je knjiga knjiga in življenje življenje ...«

»Tudi meni se zdi, da je Kobentar pravičen človek.«

»Tako je, Marta ... Človek bi se videl rad lepšega v ogledalu, zato si je bil izmislil umetnost. Da bi se opravičil pred samim seboj, je krstil laž za fantazijo ... Jaz pa se za umetnost ne brigam veliko, hvalim Kobentarja in ne tajim, da je moje srce grdo in spačeno.«

Mirno je govoril in vendar je narahlo trepetalo v njegovem glasu; morda srd, da se je bil razgalil po nepotrebnem; morda daljni spomin, ki se je bil vzdramil v polpijanosti.

»In zakaj bi nazadnje ne bil malopriden med malopridnimi? ... Karika so tisti plemeniti ljudje. Vselej me je zgrabil srd, kadar sem videl obraz svoje žene; kakor nalašč je bil objokan natanko ob tisti uri, ko sem se mislil kratkočasiti. Slabo mi je, kadar vidim tak bolehav, cukren, tak ... književni obraz. Tvoj, Marta, je drugačen.«

»Tako ste jo torej pač sami ubili?« je vprašala Marta tako mirno, kakor da je bila vprašala: »Tako ste torej z njo večerjali?«

»Že mogoče, že mogoče!« je odgovoril Malinovec. »Veliko več je ubijalcev na svetu, kakor bi si človek mislil; in tisti, ki zadremljejo na vešalih, niso najhujši ... Jaz, na priliko, ne vem, če sem ubil enega, ali če sem jih dvanajstero. Tudi ti boš še morda ubijala.«

Marta je prebledela in se je pokrižala.

Malinovec se je nelepo nasmehnil.

»Zdelo se mi je, da se ne znaš bati? ... Tako je sedelo nekoč tam, kjer ti sediš, trinajstletno dekle. Mesec dni nato je umrla, ne vem zakaj; šel sem za pogrebom, še venec sem položil.«

»Velik greh je bil pred Bogom in pred ljudmi ...«

»Pred Bogom morda, to bom spravil; pred ljudmi ne in še celo ne pred Kobentarjem! Kadar daje roka strup, ne vidijo oči, zato molči tudi vest ...«

Vstal je nenadoma; ko je stopil preko izbe, je bil že neodločen in težek njegov korak.

Tudi Marta je vstala.

»Ne tja, ne proti durim!« je ukazala.

V drugič se je prikazal nelepi, spolzki smehljaj na njegovih ustnicah.

»Če bi se mi zdelo, da zaklenem duri, kaj bi poslušal tvoj ukaz? ... Poglej te blazinice na durih, poglej ta okna: ne slišal bi se krik na cesto, niti strel ... Ampak če ti je tako bolj pogodi, ne stopim proti durim drugače, kakor za tabo. Rekel sem, da si moj gost; in dasi sem, kakor veš, grd in spačen, mi je beseda sveta; ne zaradi morale, temveč zaradi kredita ...«

»Odkritosrčni ste.«

»Res, ta čednost se me drži kakor klop in mi je že veliko škodila ... Zdaj sedi še malo, dekle, da narediva kupčijo. Glej, tudi jaz sem sedel: nič se ne boj; kadar bova pri kraju, vstani ti najprej in pojdi, jaz pa ti posvetim z lučjo samo od daleč, ker je tema zunaj ... Rečem ti namreč, da si mi že nekoliko omeglila oči in da si bila jako lepa, ko si prebledela; in da je zadnji čas, da poveznem kozarec.«

Z nekoliko tresočo roko je poveznil kozarec na polizpraznjeno steklenico.

»Poslali ste me, da bi klicala Kočarja, niste me poslali po kupčiji!« je rekla Marta.

Kočarja ni doma in kar se tiče kupčije, je ... zelo kratkočasna kupčija. Ni veliko truda zraven; narobe ... Stvar je namreč taka, da zastonj ne maram ničesar; ne iz plemenitosti, temveč zato, ker bi zastonj najbrž ničesar ne dobi! ... kakor veš, sem grd in spačen ... In nadalje so moje radosti take nature ... čemu si spet prebledela? Pij! ...«

Marta je izpila skoro ves kozarec in je vstala. Nato je vstal Malinovec in je vzel svetilko v roko.

»Premisli dobro, Marta: v soboto te pošljem Kočarja klicat: pridi, če hočeš; če nočeš, nikar. Dobro premisli: poznam dekleta, ki se je pošteno omožila ... z mojo doto ... Lahko noč, Marta!«

Visoko je vzdignil svetilko in sivorumena, neprijazna luč se je izlila v ozki, tihi hodnik, nato na strme stopnjice, v prostrano vežo s sivimi, vlažnimi stenami.

»Vrata so zaklenjena, obrni ključ!« je zaklical Malinovec nad stopnicami.

Marta je odprla in je stopila na cesto ...

Gosta in mrzla noč je bila zunaj, tako čudno tuja, samotna, da Marta ni takoj vedela, na katero stran bi krenila.

»Na desno, Marta!« je zaklical vesel glas od okna. »Na desno in naravnost!«

Komaj se je Marta ozrla, se je zaprlo okno in je luč ugasnila.

Zasopla, sklonjena, z dolgimi koraki je hitela preko močvirja. Videla je komaj za seženj pred seboj in komaj je razločevala brvi nad širokimi jarki. Zazdelo se ji je časih, da sliši v lužah, v razmočeni prsti korake za seboj; ko je postala ter se ozrla, je bila noč tiha in samotna ...

Trudna, blatna do pasú je bila Marta, ko je dospela. Prostrano in neprijazno je zastrmelo poslopje iz teme. Pred vratmi je stal voz; od konja, ki je bil pogrnjen, se je še kadilo; z dvorišča je prišel stari hlapec, zaspano brlečo svetilko v roki.

Še v črni suknji, še s svetlim klobukom se je zibal preko ceste napolpijani Malinovec in se je napotil v krčmo.

* * *

Tole pismo je dobila Marta od Ivanke:

»Draga naša Marta, nam se godi slabo. Oče so pijani, mi smo lačni, tebe ni. Pridi kmalu, tudi oče pravijo; kaj boš tam? Pozdravljena od vseh!«

Pazljivo je ogledavala Marta visoke, nerodne črke. kakor da bi sodila pisavo. Naposled je spravila pismo med perilo; nobenega čustva ni bilo na mirnem, jasnem obrazu, še žalosti ne.

* * *

Bog večni vedi, Marta ni vedela: prenašala si je predpasnik s čipkami obrobljen, nedeljsko ruto si je ogrnila okoli vratu, lasje so bili umetno počesani, obraz pa je bil trd in resen, kakor od kamna.

Tako je šla.

»Treba le!« je rekla Marta in ni več dalje mislila, ker ni hotela misliti. Še ko si je česala rjave lase, ko si je ogrinjala ruto, ni mislila; bila je pač nenavadna pot, kakor je nenavadna pot maša in spoved; treba je nedeljske rute in nedeljskih kodrov.

»Povej Kočarju, da naj pride!« je rekel gospodar ...

Lep večer je bil, poslednji pozdrav poletja; vzduh je bil čist in prozoren, v pisanih večernih bojah se je lesketalo nebo, od sinjine, še vse srebrne, do temnožoltega ognja.

Marta je videla daleč; prozorni vzduh je odgrinjal obzorje, kakor da bi se bil vzdignil zastor. Jasno se je svetila sredi ravni bela kapelica s Kristusom, ki je nosil težki križ. Močvirje, tiho, komaj sopeče pod to svetlobo, se je razprostiralo daleč do obzorja, do tistih komaj še razločnih, že napol v meglo vtopljenih sinjih holmov, ob katerih se vije žalostna pot nizdol in navkreber, mimo pozabljenih, čemernih vasi, visečih ob rebri.

»Tam zdaj čakajo; na pragu stoje morda, gledajo; in v njih slabotnih srcih je zaupanje, kakor v Boga ...«

Pospešila je korake; mirno je bilo njeno srce, ni bilo greha v njem ... Sredi pota se je prikazal človek, sto korakov pred njo; nenadoma se je bil vzdignil iz močvirja; od one strani je pač prihajal, iz Leševja.

Marta je postala; ne začudena ni bila, ne prestrašena; toda noge so se ustavile in niso mogle dalje, oči so strmele.

Človek se je bližal z umerjenimi, lenimi koraki.

Lep človek je bil, Visok in slok, toda plečat. Obleka je bila nekoliko zanemarjena in obnošena, široki klobuk je visel globoko v čelo. Ker je bil obrnjen z obrazom od rdeče večerne zarje in je gledal v temo, vstajajočo iz močvirja, ni razločila Marta ne lic ne oči. Šele, ko je stal tik pred njo, je vztrepetala pod čudno temno silo, ki je zasijala nanjo iz njegovega pogleda.

Sklenil je roke za hrbtom, vpognil je glavo in njegov široki, kozavi obraz, z zmršeno, še mlado, kodrasto brado, se je nasmehnil napol zaničljivo, napol pomilovaje.

»Kaj si se napotila Kočarja klicat?« je vprašal s tistim zatemnjenim, za porogljivost tako pripravnim glasom, kakor govoré ljudje z močvirja.

»Kakor ste rekli!« je odgovorila Marta trdo in kljubovalno.

»Kaj sem se zmotil?« je rekel človek, sklonil se je še nižje ter ji je pogledal pazljivo v obraz.

»Žal mi je tebe, dekle — in še nikoli me koga ni bilo žal!«

Zravnal se je in se je napol okrenil, tako da mu je zasijala večerna zarja v obraz. Marta je vztrepetala, kakor tedaj, ko je zasijala nanjo temna sila iz njegovih oči. Zakaj v tisti zlatožolti luči, ki je lila od zahoda, se je bil nenadoma spremenil njegov obraz. Ves svetal je bil, lep in moški in tisto silo je razodeval, kakor je sijala iz temnega pogleda.

Nič več se ni ozrl nanjo, šel je počasi, roke sklenjene za hrbtom, glavo vpognjeno, po tisti poti, od koder je bil prišel.

Marta ni nič premislila; tako brez premišljevanja, brez solze in brez vzdiha se je vrnila, kakor se je bila napotila.

Mrak je že bil in svetilke so gorele, ko je dospela vsa zasopla. Šla je naravnost v svojo izbo, prižgala je svečo in je začela spravljati perilo in obleko v culo. Takrat šele je pomislila in se je nasmehnila s tako veselim smehljajem, kakor se je prikazal ob tisti uri prvikrat na njenih ustnicah.

»Čemu že nocoj? Noč je in kam bi ob tej uri?«

Zavezala je culo, nato je postavila mizo pred duri in je stopila k oknu.

Samo še robovi dolgih, tenkih oblakov kraj obzorja so se svetili; močvirje je prepregel mrak; tu tam še bela vešča, samotna luč.

Marti je bilo sladko in lahko pri srcu, kakor ob molitvi, polni veselega zaupanja ...

Slišala je, da se je na oni strani, pred vratmi, ustavil voz, razločila je tudi gospodarjev glas in se je smehljala. Nato so se oglasili koraki na stopnjicah, na hodniku in pred durmi.

»Marta!«

»Kočarja ni doma!« je odgovorila Marta.

»Odpri!«

»Ne morem, miza stoji pred durmi, ker ni ključa.«

Tiho je bilo za hip.

»Napotila si se in nisi prišla!« je izpregovoril glas, trepetajoč od srda in od poželenja.

»Zakaj bi hodila, če Kočarja ni doma? Saj smo v septembru, ne v aprilu!«

»Šališ se, Marta!«

»Ker mi je veselo pri srcu!«

»Marta, zapisal sem ti doto, kakor je še ni dobilo dekle!«

Samo za hip se je omračila radost v njenem srcu. Njene oči so bile jasne in globoke in so videle skozi duri, skozi steno. Zabuhel, pijan obraz, mokre ustnice, od pijanosti in poželenja zabrekle, oči motne in zakrvavele. Tako se je sklanjal obraz h ključavnici, tako se je dotikalo duri debelo sivo lice.

»Zdaj lahko noč, zakaj rano vstanem jutri!«

Še bližje durim je pomeknila mizo in se je naslonila nanjo z obema močnima rokama. Čisto blizu njenega obraza je plapolal narahlo dolgi plamen sveče, zato je bil obraz ves z lučjo obliti, poln in krepak, mlado silo razodevajoč.

Kljuka se je zgenila.

»Težko bo hodil, kdor hodi v to izbo ... okno je odprto, gospod!«

Tudi ko je vzkliknila, je bil vesel in prešeren njen glas; ne sramu ni bilo v njem, ne strahu.

Marta je skoro čutila, kako je zunaj roka izpustila kljuko; nato je slišala težke korake, ki so omahovali preko hodnika in po stopnjicah. V veži se je oglasil grobi, od srda pijani gospodarjev glas. Prepiral se je najbrž z ženo, ki je sedela pred nastežaj odprtimi durmi v štacuni, zalita in rdeča, žganja polna.

»Kaj si se spet napila, babnica? ... Kdo ti je dal pravico, da me zalezuješ ... Tako? ... Kamor se mi zdi! ... Še zažgal bom vse skupaj in pojdem! ... Ti, žganje, boš gorelo s plamenom! ...«

Marta je razločila besede samo napol, njenega glasu ni slišala. In ker ob tisti uri ni bilo v njenem srcu ne srca, ne studa, ne bridkosti, ni razločila več kmalu tudi njegovih besed in je legla ter se odela preko glave, da bi še glasu ne slišala.

Sladkost, tako globoka, skoro bolečini podobna, kakor pojoča iz pesmi daljnega zvona, kakor spomin na materin smehljaj, je bila v njenem srcu.