Odlomek iz ogrskoslovenske književnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bila je pomlad Odlomek iz ogrskoslovenske književnosti
Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
Anton Trstenjak
Končan je sèn
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ma zapadni strani Ogrskega, med Rabo in Mejumurjem, pre- biva se danes črez 70.000 Slovencev. Ker ti Slovenci prebi- vajo preko Mure, nazivajo jih zato štajarski Slovenci »Prek- murce*, dočim se oni sami zovejo Slovene. Beseda »Slovenec«  čuje se V njih le redkokdaj. Za nje se Slovenci dolgo nišo zanimali. Odtrgani so od ostalih Slovencev, kakor n. pr. beiieški Slovenci, živć za se in občujejo najveČ z Mažari, Sele ko je Miklošič uvel V svoje znanstvene preiskave jezik ogrskih Slovencev, ki so ostanek starodavnih panonskih Slovencev, začeli so se Slovenci bolj za- nimati za svoje brate preko Mure. Nekaj knjig družbe sv, Mohorja roma sicer vsako leto tja, ali tesno občevanje i njimi je pretrgano in odtrgano kakor vejica od velikega debla.

Ogrski Slovenci se sami dolgo časa nišo zavedali svoje slo- vanske krvi in nišo vedeli, da so Slovani, dasi so govorili slo- venski. Ukoreninila se je namreč v njih misel, katero je osobito zagovarjal njih zgodovinar in neutrujeni pisatelj Jožef Košić, da so ogrski Slovenci vandalskega rodu! Safafik jim je to po- jasni! in danes ne zagovarja te misli nihČe. Vsakdo vsaj ve, da je slovenskega rodu. Te Slovane so imeli tuđi za priatne Mažare, zfasti Mažari so to radi trdili, samo da bi utajili narodno sorodstvo Prekmurcev z ostalimi Slovenci. Se do leta 1830. se je imenovala njih krajina >Vandaliat ali >Točak<.

Ogrski Slovenci živi: v 22 župnijah, izmed katerih je 18 župnij katolilkih, a 4 so protestantske, Vseh slovenskih protestantov je 17.000 dug, dočim bo ostali katoličani. Po vaseh so tuđi pomešani in


_ 512

živć V Ijubezni in prijateljstvu med seboj. Protestantje hodijo molit

V katoliške crkve, ako imajo v svoje predaleč.

Ogrski Slovenci nimajo svoje posvetne gospode ali inteli- gencije; to znači, ubogi narod nima svojih inteligentnih voditeljev. Jedini duhovnik se se čuti Slovenca, ali tuđi število slovenskih in slo- venski mislečih in čutečih duhovnikov se vedno bolj krči in manjša. Vse učiteljstvo je mažarskega mišljenja in ponajveč tuđi pokolenja, in tako smemo po vsej pravici reci, da ogrski Slovenci nimajo ni- kogar, kdor bi zastopal njih narodne koristi. In kaj to pomenja v deželi, kjer besni narodnostni boj, to ve vsakdo. Urad in šola sta mažarska, uradnik je Mažar. Jedino cerkev je se ono mesto, kjer čuje narod svojo besedo. Nadejajmo se, da bo ona ta del Sloven- stva tuđi resila one zgodovinske usode, katera nam je raznarodila že milijone Slovanov v Austriji in Nemčiji. V onih časih, ko se ni razsajal in divjal narodnosten boj, zasnovali so rodoljubni duhovniki malo književnost, katera jim bode se pri poznih rodovih hranila hvaležen spomin.

Jaz sem prehodil vse vaši ogrskih Slovencev, živć namreč samo V vaseh; nabiral sem knjige in podatke o življenju in delo- vanju pisateljev. Kar je bilo možno, to sem zbral, in tako sem mnogo rešil. Tu naj podam in narišem življenje nekaterih pisa- teljev, da seznanim širši književni svet z ogrskimi Slovenci.

Slovenska književnost na Ogrskem je nabožne vsebine. Pisa- telji so bili duhovniki, a ti so skrbeli za svoje potrebe. S časom se je to predrugačilo, in književnost se je razširila na razne stroke. Jožef Košič je že pisal znanstvene in ukovite knjige, a Imre Agustič je bil prvi in bržkone tuđi zadnji žurnalist preko Mure. Začel je leta 1875. izdajati v Budimpešti list >Prijatel€, s početka v mažarskem, poztieje pa v slovenskem pravopisu, ker se je uveril, da se ogrski Slovenci morajo v knjigi združiti z ostalimi Slovenci. Umri je leta 1879., a slovenska stvar na Ogrskem je danes še na slabšem.

Protestanski duhovniki so pisali za svoje ovce ; ustanovili so si torej svojo književnost, a katoliški duhovniki so pisah knjige za svoje župljane, ustanovili so si tuđi svojo posebno književnost. Vender radi tega ne delimo njih književnosti na dvoje, ker književ- nosti ne ločimo po veri, nego po jeziku.

Najstarejši pismeni spomenik v prekmurskem narečju je neka kupna pogodba iz 16. stoletja, katero sem našel v župnem arhivu

V Martijancih. Martijanski župnik mi jo je podaril. To kupno pismo je jezikovno jako zanimivo, in jaz je svoječasno priobčim.


ZAGREB U SNIEOU.


OTON IVEKOVIČ



513


Književno delovanje Slovencev na Ogrskem se pričenja leta 1715., torej s početkom 18. stoletja, ne pa, kakor se navadno trdi in piše, V početku 17. stoletja. Leta 1715. je prišel na svetio prvi kate- kizam za Slovence, in sicer v Halli, torej na Nemškem, kjer so se tiskale i prve slovenske knjige. Kakor pri nas stanovi, tako so bili ogrski plemenitaši goreči pristaši protestan lovstva. V župnih knjigah v Gornji Lendavi čita se še danes, kako je grof Szćcsy bil unet protestant in kako je neusmiljeno preganjal katoliške du- hovnike. Vsi njegovi podložniki na »Goričkom« so postali pro- testantje. Protestantovska doba na Kranjskem se pričenja z letom 1550.; torej za 165 let pozneje so se uzbudili in oglasili ogrski Slovenci. Trubar torej ni mogel vedeti za Stevana Kiizmicsa, a da je Kiizmics bil dobro poučen o književnem delovanju Trubarjevem, to bodem dokazal in tako dognal stvar, katera dosihdob ni bila jasna in znana. Kiizmics je vender krenil svojo pot; ni se naslanjal na Trubarja, A da je to sloril, na to so ga prisilile tesne okolnosti, v katerih se je on nahajal z majhnim številom svojih vernih ovčic.

Oglejmo si nekatere ogrskosio venske književnike.


/. Fraiic Ti-m/in je prvi izmed slovenskih pisateljev na Ogrskem, O njem vemo malo. Safarik piše, da je Franc Temlin doma 'z Krajne z Le'zenj'a, was ich wegen der unsicheren Schreibart nicht zu bestimmen weiss.« Mi si to lahko razjasnimo. Krajina je vas blizu Cankove v tišinski župniji, a beseda >2 Le'zenva« pomenja »rodom«. O njem ne vemo nič več. Znan nam je samo naslov njegovega katekizma, izdanega v Halli leta 1715.

Slevan KUzmics omenja Temlina v predgovoru svoje knjige: »VOre krsztsšnszke kržlki nivuk . . . v Halli 1754.* ter navaja uzrok, zakaj je sam spisal novo knjižico. In sicer je spisal novo knjižico zato, ker so že pošle prejšnje knjige, katere sta spisala >Ferencz Temlin i Vanecsaj Mihžo.. V opomnji pod Crto navaja namreč Stevan Kiizmics, da je bil Fran Temlin Zkrajne zle'zenya. Od toga je vo d^i zvogrszkoga gy(ir9zki Katekizmus stdmpani v Halli 1715. vido kžksiva szem jasz li dva moje dni.« Stevan Kiizmics je torej videl dva primerka Temlinovega katekizma. Iz tega pa, kar nam poroča Kiizmics, sklepamo, da je bil Franc Temlin protestanski Slovence in da je prvi prekmurski pisatelj bil protestant.


//. Mihao Sever s Varteia. Tuđi o tem pisatelju vemo toliko, kar nam je zapisal Stevan Kiizmics v svoji knjigi : »Vore krs2-


5t4


ts&nszke krdtki n^vuk*. V predgovoru tega katekizma piše Kiizinicsl njegovo ime »Vanecsaj Mihao, nžcsi: Szever Mihao Zvanecsa. Tfe I je znćmskoga preobrno Red Zvelicsžnsztva i escse nikaj vecs I znisterimi molitvami i peszmami, med sterimi szo vnouge nasse, J

V Halli 1747.1 I

Iz teh besed Kiizmicsevih se vidi, da se je rodil Mihao Sever, j ali kakor se je pisat sam po mažarski Vanecsaj Mihaly, v Vanečt, j občini župnije pečarovske v železni stolici in da je za Temlitiom I drugi slovenski pisatelj, kateri je prevel katekizem iz neniškega j jezika. Iz opomnje Kiizmicseve izvedamo nadalje, da je Sever j spisal »nekatere molitve in pesmit, in ker pravi Kuzmics, »med sterimi so vnouge nasse«, namreč molitve in pesmi, smemo izvajati iz tega, da je bil Mihdo Sever katoliški duhovnik, kateri je med svoje molitve in pesmi uvrstil tuđi tište, katere so imeli pro- testantje, sicer ne bi Stevan Kuzmics mogel poudarjati, da je Sever ( »naše« molitve in pesmi med svoje uvrstil. Pavel Safafik poroča, da je jeden iztis Sevrove knjige imel profesor Supan v Ljubljani. Evo naslova, kakor ga je zapisal SafaHk: »Red ZvelicsAnsztva, pouleg ednoga znameniivanya toga najpoglavitejsega recsenva jedro i szv^toga piszma, vu sterom sze viire najveksi Artikulusi griintani J jeszo, r-ivno i tak nistere kratke Molitve i Peszmi etc. Štampano f

V Halli Saxonszkoj v leti 1747. 12'. str. 96. •

///, Šlrvan Kuemics. Tuđi o njegovem življenju ne vemo ni- česar. Vemo namreč samo to, da je bil župnik v Surdu, v šomodski i stolici, torej v čisto mažarski pokrajini. V Šurdu se je namn selilo nekaj trdih slovenskih rodovin protestantskih, katere so osno- \ vale občino in si pozvale slovenskega duhovnika. Prvi slovenski I propovednik je bil v Surdu Stevan Kuzmics, za njim je prišelSzabćl okoli leta 1836. Ali Szabo je že bil trd Mažar, in četudi ni znali slovenski, vender je šurdskim Slovencem moral moliti slovenske J formule. Naravno je, da so se ti Slovenci morali pomazariti. Tal proces se je tako vršit. Moški so ae hitreje pomazariti nego ženske,! Nedavno je še kak starček govoril slovenski, tako da danes tam I ne potrebujejo slovenskega duhovnika, ker so li Slovenci izginili. f Da je Szabć moral v cerkvi čitati slovenske molitve, katerih nil umel, to so zahtevale same ženske, katere so v obče bolj zvestel ali recimo konservativne.

Prva knjiga, katero je dal Kfizmics svojim ovčicam, je bila I te: »Vore krsztsanszke kratki navuk csiszte rejcsi bo'ze vozebrži



5^5


i na nyou Vszejm vernim vu vsz^kom szk(is4vanyi na podperanje, vu nevouli na pomaganje, vu szmrti na troust, ino potemtoga na vekivecsno zvelicsanje, Pouleg nisteri szein szpodobni Molitev ino Pejszen, Nazaj gori poczimprani. V Halli MDCCLIV. ti754.) 8".* Predgovor ima XX strani, ostala knjiga pa še 275 strani. Jeden iztis imam sam. Predgovora ni pisal sam Stevan Kiizmics, ampak neki V. J., torej nekdo drugi, ker je bila taka navada.

Drugo delo mu je prevod Novega zakona na slovenski jezik. Evo popoln naslov: »No uvi zakon ali testamentom goszpodna našega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics z grcskoga na sztari szlo- venszki jezik obrnjeni po Stevan Kilzmicsi Surdanszkom F. (ta F. pomenja -Farar«) v Halli Saxonszkoj MDCCI.XXI. (1771.). «*.• Predgovor ima XIV strani, drugo 854 strani. Od str. 818—854. so: )Molitvi na vszako nedelo i szvetek zrendeliivanoga Evangje- lioma.i Predgovor je spisal M. Torkos Jo'zef prednjeisi Farar So- pronszki, trd Mažar, v maiarskem jeziku, ki ga je potem bržkone prevel sam Kiizmics in še temu nekaj pridodal. Simonić prišteva Torkoša slovenskim pisateljem, kar pa un ni, ker še slovenski znal ni. Drugo izdajo novega zakona je oskrbelo biblijsko društvo za evangeličanske Slovence na Ogrskem v Poiunu leta 1818. Tretjo izdajo je popravil in preskrbel Aleksander Trpljan v KCiszegu leta J848. pri Karolu Reichardu. A ćetrto in zdaj najnovejšo izdajo je natisnilo angleško biblijsko društvo na Dunaju, a popravil jo je Ivan Berke.

Raićev Božidar misli, da je >ta knjiga najstarša med doslej znanimi tiskopisi prekmurskimi." On trdi: >zlog ovaja, da Kuzmić ni vedel za Dalmatinovo prestavo.« To je treba popraviti, ker KCizmics je bil a jour o Trubarjevem delovanju.

V predgovoru k Novemu zakonu, §. 13., piše Torkoš, da je gospod Bog imel in še ima vsigdar, kakor na ves čioveški, tako tuđi na ves slovenski narod svojo božansko skrb i da, kakor je od Srednjega morja tja do Beloga vso Dalmacijo, Istrijo, Slavonijo, Bosnijo i Bolgarijo, Hrvaški, Kranjski, Stajarski, ogrski, moravski, češki, poljski i >moškovitanski orszag. z njimi mapuno', tako je tuđi (V vsakšem toga naroda razloćkom jeziki nike nadigno, ki so na svojo materno rejć, v Šteroj so se porodili, sv. pismo obmoli.«  RUzmics je torej vedel za vae Slovane. Dalje čitamo: 'Te driige zdaj ta nih^vši, zadosta nam bode: či se spomenćmo s Krajncov i zdolnji Štajercov, ki so, kak štimamo z našimi V6gr8kimi V Železnoj, Sala i Šomockoj stolici bodoućimi Sloveni vrčt ostžnki ovi Vandalušov; koleri so po Kristusovom rojstvi na pet stou


(saeculo V.), zete kralevčine Vlaški i potom Špan3'orski orsag, odnut pa prejk mourja v Afriko odplavali. Med tistimi je že v leti narodjenoga Kristuša 1562. Primuš Truber Bože rejči v Au- rachi . . . vo d^o.^^ Omenja nadalje glagolske in ćirilske knjige in njih pisatelje in nam pripoveduje, da ima sam te knjige.

>Po eti ide Dalmatina Jiiri i cejlo, Biblio,€ tako nadaljuje v predgovoru, >tou je, Staroga i Nouvoga zakona vso pismo, obrne na Štajerski jezik zvelikim, kak pravi, trudom; i dajo v5 št^un- pati V Wittebergi v 1584. leti zVlaškimi, ali si bojdi zDeačkimi (= latinskimi) piskmi in Folio.* To je res Jurija Dalmatina »Biblia, tu je vse svetu Pismu Stariga inu Noviga Testamenta*, katero je prišlo na svetio 1. 1584. in katero je stalo okoli 8000 goldinarjev. Ni pa bilo pisano v štajarskem jeziku, nego v kranjskem narečju, vender teh narečij ni Kiizmics razlikoval. Znano mu je torej bilo sveto pismo Dalmatinovo, kakor je tuđi vedel, da je Francel Mihal in drugi luziškim Slovanom preložil sveto pistoo.

Vender se Kiizmics ni držal slovenskega prevoda Dalmatino- vega, nego je sam prevajal iz grškega izvimika. Zakaj je to storil pripoveduje in utemeljuje natanko v predgovoru. Tu piše namreč, V §. 14.: »Što de tak krato našim med Miirom i Rabom prebivajou- čim slovenom ib sv. Bože knige na svoj jezik, po šterom samom li vu svoji Prorokov i Apostolov pismaj gučečega Boga razmijo, obraćati? geto je i nyim zapovidava Gospodin Boug šteti; da je moudre včinijo na zveličanje po v(*)ri vu Jezuši Kristuši ; tou pa ni Truberovoga, ni Dalmatinovoga, ni Francelovoga, niti znikakšega drugoga obraćanja (versio) ćakati nemorejo. Ar tej naši Vogrski slovenov jezik od vsej driigi dosta tiihoga i sebi lastivnoga ma. Kakti i vu naprej zraćunani se veliki razloćek nahaja. Zato je po- trejbno bilou takšemi človeki naprej stoupiti: kibi vetom delao Bougi na diko, a* svojemi narodi pa na zvelićanje. Liki je i Go- spodin Boug na tou nadigno btevan Kuzmicsa Šurdanskoga Farara : ki je zGrčkoga poleg premoući i pomaganja Diiha svćtoga z ve- likom gj'edrnostjom na ete, kakšega šteš i ćiiješ, jezik cejli Nouvi Z^kon obmyeni i stroškom vnougi vorni diišic vo zo- štampani.€

/F. /mre Agtisttč (Augustič). Imre se je porodil v Murskih Pe- trovcih V železni stolici dne 29. septembra leta 1837. Izdelal je šest gimnazijskih razredov v Sombotelju. Ker mu šolske klopi nišo bile posebno po godu, opustil je nauke in je šel h grofu Antonu Sza-


5'7


parvju za gospodarskega pristava. V tej službi je bil samo pol- drugo leto. Odtod je prišel k udovici grofa Josipa Batthy<iiiyja v Oroszlamos pri Szegetu, kjer je ostal tri leta. Potem je služil na Dolenjem Seniku pri isti gospodi tri ali Četiri leta. Tu se je sa- mouk nauČil stenografije in je odšel v Pešte, kjer je preiivel sedem mesecev ter naredil stenografski izpit. Potem je bil za stenografa

V državnem zboru celih petnajst let.

Zadnji čas svojega življenja leta 1875. in 1878. je nastopil kot kandidat za državni zbor v okrožju Murske Sobote proti odvetniku Josipu Berku dvakrat in je obakrat propal. Bil je unet pristaš leve, to je Tiszove stranke. Umri je v Budimpešti dne I7. julija 1. 1879.

Sprva je pisal mažarski, zlasti v novine >Egyetćrtćs< (Jedinost). Pisal je tuđi romane in povesti v mažarskem jeziku. Mišljenja je bil mažarskega, seveda s početka svojega delovanja, in bilo bi mu najljubše, ako bi mogel kar vse »Vende* pomažariti; zategadel je Skof Josip Szabć, kateri je tuđi bil velik Mažar, bil njegov mecen in velik podpomik izdaj njegovih knjig. Pozneje je izprevidel, da se njegove želje ne morejo uresničiti, in ker je svoje ljudstvo ljubi], začel je pisati slovenski in je postal unet narodnjak, Hotel se je prikupiti narodu in je začel izdajati list, to pa najveć v to svrho, da bi si pridobil v narodu veljavo in da bi ga potem narod volil za poslanca.

Tako je Agustič zasnoval list >PrijAteI — znanoszt razser- jilvajocse meszecsne novine«. Ta list je izhajal v Budimpešti. Prva številka je izšla dne 15. septembra I. 1875 , vsak mesec po jeden- krat, pozneje pa, to je 1. 1878. po dvakrat na mesec. Glavni so- trudnik mu je bil ves čas izmed ogrskih Slovencev Fran Caplovič, notar markusevski, ki je imel Agustičevo sestro za ženo. Dopi- sovali pa so mu tuđi štajarski župani. V početku je urejeval list

V mažarskem pravopisu, pozneje pa v našem slovenskem, ker je izprevidel, in to mu je glavna zasluga, da se ogrski Slovenci morajo v pravopisu združiti z ostalimi Slovenci. AgustiČ je tuđi polagoma opuščal, kolikor je smel, mogel in znal, ogrsko narečje in je torej tuđi pisni jezik svoj uravnaval po našem slovenskem, tako da njegov jezik ni već prekmurščina. Priznati nam je, da mu je to delo bilo hvalevredno, in ravno radi tega sta imela on in njegov oče, ki je bil v M. Soboti selski sodnik, s Tiszovo vlado mnogo britkih ur.

AgustiČeve novine je narod prav rad čital, le škoda, da je z urednikom tuđi list umri in da ni našel naslednika. Kak program


5i8


pa je imel Agustič? »Mnogi bi rad izvedel po dokončanem deluc, tako pravi sam, »ka se zviin vesi godi. Slišali bodete o ljubazni domovine, o poštenju, o kreposti in o vsem, kar je '^dolžan storiti vsak »domovinčarc, hižni glavnik i vsak za »počlovečanstvo« de- laven človek.« V tem so Agustičeve novine mnogo storile in kori- stile. Agustič je Ijubil mažarsko domovino, ali tuđi Slovane, on je hvalil Mažare, ali hvalil je tuđi Slovane, in je prinesel sliko čmo- gorskega kneza in kneginje. Znano mi je, da se je Agustič obra- čal do slovenskih pisateljev, poupraševal za svet, a nikdo se ni zmenil zanj, nikdo mu ni hotel svetovati in ga oduševljevati v pisa- teljskem delovanju Iz njega bi se dalo mnogo narediti, ali ker ni imel nobene zv^zt, z nami, potem ni čudo, da ni mogel biti tako zaveden Slovan, kakor smo mi, ki živimo v ugodnejših razmerah. Čaplovič mi je pripovedoval, da je Agustič spisal slovensko- mažarsko slovnico, katera je ostala v rokopisu. Po istem po- ročevalcu zložil je tuđi slovensko-mažarski si o var. Leta 1876. je izdal v Budimpešti šolsko knjigo: »Navuk vogrszkoga je- zika za zacsetnike«. Nadalje je preložil knjigo >0 volitvah«, to je nauk, kako se moraj o vršiti volitve. Naposled je sestavil šolsko knjigo: »Pri- ro dopis s kepami (podobami) za narodne sole. Budimpešta 1878.« Ta knjiga je pisana v sloven- skem pravopisu.

Ostali pisatelji ogrskih Slovencev so : Mikloš Kiizmics, Mihal Bakoš, Števan Szijjarto, Mihšo Barla, Juri Ćipott, Jožef Košič, Ivan Kardoš, Ale- ksanderTerplan, Števan Slamar, Števan Lulik,Franc Žbiill, Jakob Sabar, Marko Žižek, Jožef Borov- njak, Ivan Berke, Števan Žemljič in Jožef Bagari.