Odlomek iz knjige življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odlomek iz knjige življenja
Gregor Koritnik
Izdano: Slovenski narod 18. junij 1904 (37/137)
Viri: dLib 137
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V zakajeni beznicni starega mesta sta sedela dva človeka: čokat, debeluhast možiček, kateri se je bavil ponajveč s transcendentalnimi vprašanji ter so mu zaradi tega zlobni jeziki nadeli ime »filoaof«, in suh, prepadel dolgin, ena najnevadnejših prikazni sedanjega Parnasa — strog oboževatelj naturalistične šole — ki pa s svojimi nazori, kakor se to obično dogaja, ni upal pokazati v pravi luči v širjem krog »poštene« človeške družbe. — Odkar se mu je izneverila ljuba, popival je najrajši po staromestnih krčmah v družbi svojega prijatelja filozofa, kateremu je razlagal svoje nazore.

»Tebi torej še ne gre v glavo, da je ljubezen sam o pojem, katerega v resnici ni in se samoumevno tudi ne bode nikdar aktualno pojavil«, reče pesnik tovarišu, kateremu se je po kretanju poznalo, da se ne razločuje od njega samo telesno, temveč tudi mororalno. »Nikakor ne. Sodeč po ljudeh tvoje vrste bi ti moral sicer pritrditi, ali upoštevati je treba predvsem drugo stran človeštva, ki je v vse h ozirih daleč pred vami in malone glavni faktor našega obstanka.«

» Ne verjamem.«

»Vem, ker si egoist in sodiš po sebi.« 

»Hm, ker sem egoist — ali izven Krista smo vsi egoisti. Vsi smo iz mesa in krvi... vsi smo enaki. In da mi pritrdiš, povem ti resnični doogodljaj iz družbe, ki spada po tvojem mnenju v boljšo stran človeštva «

»Radoveden sem« 

Pesnik potegne iz žepa časnik ter ga poda tovarišu, pokazavši mu s prstom mesto: Dnevne novice.

Filozof čita: »Včeraj zvečer se je ustrelil v starem mestu pred gostilno »Pri zlatem jelenu« še mlad človek N.N. Vzrok samomora neznan« »Tu vendar ni nič zame?!

»Imaš prav, ali blagovoli poslušati: Ta N.N je bil moj nekdanji sošolec in osebni prijatelj. Bil je jake živahne narave in jako kreposten mladenič. Zadnji čas pa je postajal bolj in bolj potrt in lice se mu je odelo z voščeno bledostjo, v kateri so bili zarisani divji notranji boji. Večkrat sem ga videl, ko je blodil tu po stare mestu, mrmrajoč sam s seboj neumljive stvari. Nekega dne ga slučajno najdem v neki tukajšnji krčmi, kjer je že precej vinjen sedel za mizo in si pulil lase iz glave, ne zmeneč se za ljudi, ki so ga gledali z veselo zadovoljnostjo in prezirljivo ironijo. Jaz sedem k njemu. Takoj se nekoliko pomiri in za malo časa sva začela običajne pogovore. Poznal sem, da gre beseda nekam prisiljeno iz njega in da se imam le najinemu staremu prijateljstvu zahvaliti, da mi ne obrne hrbta kakor drugim pivcem.

— »A ti si se zadnji čas čisto spremenil,« rečem mu, hoteč izsiliti iz njega kake zanimive podrobnosti.

— »Da, spremenil sem se, kakor se spreminja vse na tem puhlem svetu. Prišel sem do zaključka, da je svet in vse življenje tekmu­joča borba za obstanek , in da se moraš v tej borbi boriti z najradikalnejšimi sredstvi krivice, da se ohraniš. Kdor se teh sredstev ogiblje, pade, in pogine v zasmeh človeške družbe.

— »Ali kako si prišel do tega mnenja, saj si bil včasi popolnoma drugačen?« 

— »Kako? Povsem enostavno!« 

— »Morda si čital revolucijo narne knjige?« 

— »Uganil si. Čital sem tako knjigo, ali bolje prelistal in pregledal sem v tej knjigi par strani, pa sem spoznal bitnost človeštva in življenja. Ali ta knjiga, dragi, še ni izšla v vsem svojem obsegu, piše in izpopolnjuje se vsak dan z mnogimi novimi članki.« 

—»To mora biti izredno delo, ali jaz še, žalibog, nisem nikdar sli­šal o njem ... Ali veš naslov?« 

— »Knjiga življenja.« 

— »Aha, to misliš! Ali kaj si vse čital v nji?« 

— »Ne mnogo, prijatelj; ali to kar sem čital, je strašno, tako strašno, da se mi je lice prevleklo z bledo­stjo, ko sem prišel do konca ... « 

— »Ne razumem te« —

»Vem, da me ne razumeš, ali bodi vesel, da me ne razumeš; kajti kdor to razume, izgubi veselje do življenja, izgubi vse cilje in vso prihodnjost.

— »Ali bi mi mogel povedati en odlomek iz tega zanimivega in strašnega dela?« 

— »Preveč si radoveden. Ali, da se mi ne boš rogal, kakor se mi rogajo drugi, povem ti odlomek, zapisan pod poglavljem »Ljubezen«.

— »Zelo ti bom hvaležen.« 

— »Poslušaj torej:

Po končanih gimnazijskih naukih sem se podal v P. nadaljevat svoje študije. Tam sem poučeval kot hišni učitelj pri bogatem odvetniku njegovega mladega nadarjenega sinka in užival vse slobodščine. Posvetil sem se z vsem ognjem svojim pravniškim študijam in vzgajanju svojega gojenca. Mala družina je bila prijazna z menoj in tako sem prebil pri nji srečno kake tri mesece. Prišel je Božič.

Odvetnik se je odpeljal za nekaj časa na počitnice k svojemu prijatelju in ostali smo doma samo jaz, žena in mali sin. Nekega popoldneva sem sedel sam v svoji sobi. Kar potrka na vrata in vstopi odvetnikova žena. Ponudil sem ji vljudno fotelj in nič hudega sluteč, sem jo začel po svoji navadi precej živahno zabavati. Bila je krasna ženska in v sobni toaleti, ki polnih, kipečih udov ni dosti pokrivala, je bila res druga Kleopatra... Še zdaj me prešine strah, kedar se spomnim njene strasti vroče sape, ko se je nagnila k meni, ihteč da me ljubi, da me ljubi že ves čas, odkar sem prišel k hiši in da ne more več prikrivati svojih plamtečih čustev ...

Jaz sem se zmedel in nisem vedel nič odgovoriti. Ali ko me je strastno objela in me poljubila na usta, začutil sem neko divjo moč, ki me je iztrgala iz njenega naročja. Vstal sem in šel proti durim. Prijela me je za roko, prosila in me rotila, da naj ostanem, ali jaz sem ostal mož ... Čul sem za sabo njeno ihtenje, ali šel sem naprej zmeden in truden ... Neki glas me je silil, da naj se vrnem, da naj uživam, kakor jih uživa tisoč in tisoč drugih, ali ker sem bil nespameten, sem šel za glasom poštenja ...

Študije sem moral nato pustit, kajti bil sem brez vsakih učnih in denarnih sredstev. Klataril sem se nekaj časa po P. ških ulicah, zvest sluga razupitega poštenja in njegovih posledic. Oglasila sta se beda in lakota. Kaj sem hotel? Zbral sem svojo boljšo obleko ter jo prodal starinarju, in z onim pičlim novcem sem se sestradan in bolehen odpeljal proti domu.

To je bila zadnja zlata pot v mojem življenju.

Dasi sem videl za sabo vso zlato preteklost brezuspešnih naporov in že čutil surovo roko njegove bodočnosti, kako bije ob tla vse moje cilje in upe, vendar sem še zaupal svoji zlati poštenosti. Še mi je stala pred očmi žarka zvezdica iz mojih mladih dni, ki mi je zdaj proti domu zažarela z vsem svojim čarobnim bleskom v dno mlade koprneče duše ... To je bila namreč osemnajstletna hči vaškega krčmarja.

Ljubila sva se, ko sem bil še na gimnaziji; seveda, jaz še takrat nisem vedel, kaj je svet? Nisem še vedel, da gredo vse človeške težnje za lepoto, častjo in bogastvom ... Verjel sem bajkam, katere so nam ubijali v glavo na gimnazijskih klopeh in katere bodo pod krinko razupite poštenosti poslušali še pozni naši potomci ...

Ko sem se pripeljal domov, so me sprejeli vsi nekam hladno in nezaupno. Tudi ljubica se je precej spremenila. V začetku tega sicer nisem opazil, a ljudje so mi povedali, da je zaročena. Mene je to še bolj potrlo in moral sem v postelj. Ležal sem kaka dva meseca in razmišljeval svoj bedni stan. Malokdo me je prišel obiskat, ali še oni, kdor je prišel, je to storil bolj iz radovednosti nego iz pomilovalnega sočutja.

Nekega dne me je obiskala ljubica.

Prijel sem jo za roko ter jo začel z drhtečim glasom spominjati na nekdanje čase. Odgovarjala mi je zmedeno in neodkritosrčno. Ko sem jo pa spomnil stare ljubezni, se je razplakala, proseč me, da naj ji ne kalim srčnega miru, češ, da je že vse zamujeno. Rekla mi je, da ljudje raznovrstne slabe stvari govorijo o meni in da ona neče biti deležna sramote in postati predmet ljudskemu klevetanju.

Proklel sem vse, sebe in njo, ljudi in življenje in dal slovo vsem neumnim sanjarijam. Ko sem nekoliko okreval, pobral sem svoje stvari ter izginil za vedno iz svoje rodne vasi. Prišel sem sem. Brez dela sem se vlačil po tukajšnjih ulicah, dokler mi ni začela policija slobode krat ti. Nato sem poiskal borno pisarsko službo in začel življenje, v kakršnem me vidiš sedaj ... «

Pesnik je umolknil in pogledal tovariša.

On se je zganil in zmignil malo z rameni. V zakajeni krčmi sta zazveneli čaši. Pila sta in mislila - mislila oba isto povest, katero je pa eden razlagal tako, tadrugi drugače, ali da je resnična, sta čutila oba ...