Odlomek iz kmetiškega življenja
| Odlomek iz kmetiškega življenja Ana Fabijan (Sonja) |
| |||||||||||||
Majnikova noč. Na sinjem nebu žare milijoni zvezd, a daleč doli pod njimi sanja priroda tajne pomladne sanje. Lahno šumi veter po zelenem brezju in na mladi rakiti ob potoku poje slavec. Njegov glas je mehak in koprneč, poln vroče, neutešene strasti. Na sosednjem drevesu mu odgovarja samica plaho in vdano ...
Nekomu tam v razkošni gospodski hiši se je zahotelo ljubezni. Pomeknil je po strani elegantni lovski klobuček in žvižgaje odšel na vrt.
Ob gosti gabrovi ograji je slonelo dekle. Gibko, polno telo, mehka, rožnata lica in velike sinje oči. Ej, mladi gospod je bil izbirčen tudi na kmetih!
– No, dušica, lepo, da si prišla! Ves dan sem mislil na te, – je lagal. In ona je uprla vanj lepe nedolžne oči in mu verjela. Glej, njene tovarišice so imele vsaka svojega izvoljenca, ali to so bili čisto navadni kmetiški fantje. Njo pa si je izbral tak lep, bogat gospod! Vsa srečna je bila ob tej sladki misli.
– Hodi, srček, zdi se mi, da prihaja nekdo po cesti! – Oklenil jo je krog pasu in odvedel v lopo, ki je bila vsa preprežena z dehtečim jazminom.
Pozno je bilo, ko sta se ločila. Težkih počasnih korakov je stopalo dekle po mehki stezi ob vrtu. Glej, tam sredi zelenega brezja siromaši črna kočica! Samo preko travnika še, pa je doma! Zakaj tako kmalu? Zdajci se jej vzbudi želja, da bi bila pot do doma dolga, dolga brez konca in kraja. Kako lepo se sanja v čarobni majnikovi noči, po tej mehki samotni stezi! Najraje ne bi šla domov. Sedla bi kraj potoka in vso noč poslušala slavca, ki bi žvrgolel na rakiti. Poslušala bi in sanjala o svoji mladi ljubezni.
Ali že je doma. Lahno odpahne vrata in zleze oprezno in tiho po lestvi na podstrešje. Ah, da zna njena babica, odkod prihaja sedaj! Kako jej pogleda jutri v dobro, pošteno lice? Skoro ji je bilo že žal prepovedane poti. Ali to je bil samo trenutek. Zopet se jej je vračalo v spomin vse, kar je govoril. Čula je njegov glas, kakor da stoji poleg nje, jo objemlje krog pasu in pripoveduje. – »V mesto te popeljem seboj, v veliko gospodsko hišo. Stanovala boš v sobi, kakršne še nisi videla nikoli, nosila obleke od najfinejše svile in nakit od samega zlata in biserov ...« Sklonil se je ter jo poljubil. Njegove ustnice so bile vroče in izpreletelo jo je po vsem životu, ko jih je začutila na licu.
Gorela so jej lica in vsa je trepetala od sladke groze. Ni se jej dalo zaspati in šəle proti jutru je zadremala komaj za dobro uro.
– Bog daj srečo, Roginka! Preveč se mučite, preveč. A kje vam je Katica? – Govorila je s hreščečim glasom ženska srednjih let, starikavega obraza, na katerem je bilo čitati zgodovino njene mladosti.
– Bog ti daj zdravje, Mare! — je odvrnila starka. – E, kaj čemo, kadar ni moškega pri hiši! Katica nabira zel za svinje.
– Gosposkega ženina ima vaša Katica; a kdaj boste pirovali?
Starki je odpala motika. – Baš ni prav, da se norčuješ z manoj, Mare! Kdo bi jemal Katico, siroto ubogo?
Joj meni! Vsa vas že zna, kako šeta ob večerih mladi Vukič z vašo Katico po slivnjaku; a, da vi tega ne veste, kuma? Kmalu boste gospodski živeli pri vas. Pa zbogom, kuma! – Odvihrala je z zlobnim nasmehom.
A starka, kot da so jo ubile te besede. – Bože mili, to ni istina in ni! – Srepo je zrla predse, oprta na motiko. In prihajali so jej spomini izza minolih dni.
Hči jej leži na postelji izsušenih, upadlih lic, a tik postelje se joka v zibeli dete. – Mati! na kolenih bi vas prosila, kakor Boga, pazite na njo, da se ji ne zgodi kot meni! – šepeta bolnica z onemoglim, komaj razločnim glasom.
– S prstom so kazali in pljuvali za manoj kot za hudodelnikom, ki je storil veliko ostudno pogreho. In ves moj greh je bil ta, da sem ljubila človeka, ki ni bil vreden moje ljubezni.
In zdajci se je oglasilo strogo, preteče očitanje: »Ah, tako vi skrbite za moje dete!«
Starka ni mogla več delati. Trudnih korakov je odšla proti domu. V veži je vnuka prala zel.
– No, Katica, doma sem! – Sklenila je, da jo vpraša kar naravnost. Ali tiščalo jo je v grlu, da ni mogla s besedo na dan, in solze so ji silile v oči.
– No, dete, glej svet je zloben! Znaš, ona Mare tržaška tam doli mi je rekla, da vsa vas govori o tebi in o mladem Vukiču. Ali Katica, reci, to ni istina! – Uprla je vanjo solzne oči, drhteče pričakuje, kaj ji odgovori vnuka.
Dekle je zardelo in za hip prestalo z delom. Ali naj utaji resnico? Nikoli še ni lagala tej dobri, pošteni starki, niti danes ne more. In povešenih oči in drhtečega glasu ji prizna, česar so jo dolžili.
– Ti nesrečno bedasto dete! – Več ne more izpregovoriti starka in solze se ji vlijo po velem razoranem licu. Ne ve, ali bi jo karala ali milovala.
– Ti nesrečno, bedasto dete!
Sama ni znala, kako je prišla v izbo. Sedla je za belo hrastovo mizo, si podprla z rokami obraz in strmela predse. – »Mati, na kolenih bi vas prosila kakor Boga, pazite nanjo, da se jej ne zgodi kot meni!« jej je očitalo neprenehoma, in solze so kapale po belem lesu.
Drugega dne po kosilu se je odpravila starka k gosposkemu sosedu. Tresle so se siroti noge od starosti in razburjenja, ko je lezla po kamenitih stopnicah. Ni bila vajena govoriti z gospodo.
Ležal je na otomani in pušil.
– Prišla sem, gospod, da govorim z vami o svoji vnuki Katici. – Govorila je tiho in glas se jej je tresel. Jezilo jo je, da stoji pred tem gosposkim postopačem tako ponižno in plaho, kakor da se čuti ona krivo pred njim.
Gospodič se je leno dvignil, kot da se pripravlja na odgovor.
– Sirota je brez očeta in matere in nima ga na svetu kakor svoje poštenje. In to ste jej vzeli vi, človek neusmiljeni! Ali imate kaj srca? vas vprašam. Greste in zmotite pošteno dekle samo, da si kratite čas in ne pomislite, da ste storili dekle nesrečno za vse življenje! –
– Nikogar nima na svetu od mene. Od detinstva njenega skrbim zanjo in se mučim ter jo odgajam v strahu božjem. Izpričajte se torej pred manoj, zakaj ste storili to! –
Mladi gospod pa je malomarno pušil svojo pot, naslonil se na drugi konec otomane in dejal ravnodušno: Vaših litanij je torej konec! Sreča za vas! Baš sem hotel, da vas porinem skozi vrata. In čemu ste se prišli pričkat semkaj? Briga me vaša vnuka in vse vaške punčare ž njo! Menda ste pozabili, da nisem morda kak hlapec, ki mu je dobra vsaka beračica. Deklet imam na izbiro, na vsak prst deset, a ne takih umazanih beračič. Izgubite se odtod!
Starka mu je hotela odgovoriti, a besede so jej zastale v grlu in porosile so se jej oči. Odšla je resignirano.
– Čemu sem bila pravzaprav tu gori? se je vpraševala, drsajoč po stopnicah navzdol. Prišle se jej zopet na misel ostre, očitajoče besede, ki je sklenila, da mu jih vrže v obraz. Ali ko je stala pred njim, so bile hipoma izginile bogvekam. Stala je pred njim vsa siromašna in boječa. Sram jo je bilo na dno duše ob tej misli.
Po kaj sem bila šla semkaj! Ni ga na vsem svetu, ki bi ji vrnil poštenje, si je mislila in bilo jej je ob tej misli tako bridko, da bi bila najraje pri tej priči legla v grob. Hrupno so se zaprla za njo vrata gosposke hiše...
Zgoraj se je zaspano iztegal Vukič po otomani. S to je torej tudi pri kraju! Škoda! Pravzaprav je bilo čedno punče. Vdano, plaho in neumno. Prav kakor je treba. Skoraj mi je žal, da nima Adinih tisočakov. A propos! Danes bi bil skoraj pozabil, da moram igrati vlogo zaljubljenega zaročenca.
Sedel je k pisalni mizi ter napisal list:
Skoraj bi bil moral radi obilnega posla danes pozabiti Tebe. Ali Ti, mala razvajenka, dobro veš, da je to nemogoče. Zopet se bodeš srdila name, da pišem prekratko in presuhoparno. Ali draga, ko bi seštela vse trenutke, ko koprnim po Tebi in vse vzdihljeje moje vroče ljubezni, to bi bila vsota, ki je ne more pojmiti človeški um.
Kaj naj Ti pišem, da bi Te zanimalo? Ne vem drugega nego to, da Te ljubim, ljubim!
Dnevi mojega prognanstva potekajo in kmalu pride dan, ko Te po dolgi večnosti zopet pritisnem na srce.
Dotlej te pa vsak trenotek vsaj v mislih poljublja
Božo.
Mala razvajenka je suha, bolehava stvarca, ima trideset let, ali dvakrat toliko tisočakov in je edinica uglednega trgovca v lepem primorskem mestu.