Odlomek iz dnevnika
| Odlomek iz dnevnika Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Torej jutri se poročim! Hm ... še danes slobodna.
Čitala sem, da so neveste zelo nemirne in razburjene, jaz semm hladna kakor led. T e moje velike sive oči imajo nekak trezen kovinski svit in srce mi vdarja tako jednakomerno in pravilno, kakor le kedaj.
Hm, da, nevesta! Kako imenitno! Mama kar topi blaženosti, kakor brez uma teka po sobah, ukazuje, pospravlja in urejuje. Res čudim se, da so njeni občutljivi živci nakrat postali tako trdni. Prav čudno! —
Sploh se je vsa spremenila, ta moja mama. Kadar ravno naleti name, boža me po licu, poljublja me v čelo in šepeče kar v jedno, jedno mer: »O ti zlato moje dekle, ti dušica, kako te imam rada!« In ko jaz stojim pred njo po svoji navadi, trezno-hladno in nerodno kakor kol, objemlje me in vzdiha vsa v ekstazi: »Zlata moja Dana, also, doch, doch endlich so weit!«
Moj Bog, kako me jezi tisti brezobzirni surovi: »doch endlich so weit!« In vse to zoperno sladkanje, ta prisiljena ljubeznjivost!
Ko bi to veljalo meni, da, bila bi srečna ali vsi ti poljubi in objemi delijo se le bodoči gospej gospoda Ravnikarja, starega, a zato petičnega zasebnika!
Ti Dana ti seveda nimaše nikake pravice do tega!
– Ah, prosim te, kdo te pa pogleda, tebe, dolgočasno pusto stvar! – zatrjevala mi je mama, kadar smo se odpravljali na ples. –
– Daj, da ostanem doma – prosila sem. Ali gospa mama ni bila zadovoljna s tem.
– No, to seveda s teboj tako ni nič! Nehvaležnica, nehvaležna! Človek strada po ves mesec, da jej kupuje obleko, a ona hoče ostati doma! O moj Bog, če imajo ti otroci le pičico hvaležnosti do staršev! ... Ne drži se vendar kakor kaka nuna! ... In kaj si si te čipke našila krog izrezka! Kak angležki cestni kostum si obleci raje za ples, potem ti bo dovolj zapet. –
In mamica je šla in mi je odparala čipke s toalete.
– Tako ... gospodje imajo radi tako! ... Sedaj mi pa napravi vednar malo prijaznejši obraz, deset let prehitro se postaraš, če navadiš mičice vedno na one čemerne poteze. –
No, in jaz sem se ubogljivo nasmehnila ter požirala skrivaj solze, mej tem, ko sem z bencinom čedila zadnji madež iz rokavic. Brr! kako se mi mrzi vse to!
Vsi tisti plesi in zabave in večeri!
– Nasmehni se, vendar! Ne bodi kakor lesena! Smeji se! – oh, kako so mi presedali ti skrbni opomini mame.
Sedela sem pri mizi in bala se vsaki trenotek, da me mama ne sune s komolcem ali z nogo, plesala sem in vedno sem čutila strogi nje pogled na sebi.
– Kadar plešeš z gospodom N., nagni glavo bolj k njemu, roko položi težko na njegovo, poglej ga tako od spodaj navzgor. Z gospodom B. si lahko resnejša, drži se ponosno, govori malo, a pametno. Z gospodom L. (— edini človek,ki mi je vsaj malo ugajal in mi imponiral –) ne občuj toliko! Premoženja nima in njegova služba ni da bi se govorilo. Gospod P. je star ali bogat, skušaj se mu prikupiti! –
Moj Bog vedno in vedno ti pouki. In jaz sem govorila, smejala in gledala, kakor me je učila mama. In vse dolge predpustne večere ponavljajo se je to bezsmiselno življenje.
O, kako sem bila včasih trudna, nasičena do kraja vseh teh ludorij.
In zdelo se mi je včasih, kakor da se mi mora čitati že iz očij ona nestrpna želja po miru.
— Vzemi me vendar, usmili se me že! — bi bila zakričala vsakemu iz mej mojih plesalcev, kadar mi je vse divjalo v prsih jeze, žalosti in sramu.
O tisto prodajanje in ponujanje!
Kadar je kdo opazoval moj vitki vrat, moje razgaljene rame, kadar je bulil v oči izrezek spredaj, bilo mi je, kakor da me kdo biča.
— Aha, zdaj te ceni — mislila sem si in ko se je poslovil od mene le z navadnim vljudnim poklonom, rekala sem si: — Aha blago ni ugajalo — ter grizla si ustne.
O najraje bi si bila bila v obraz!
In doma ono večno: »Daj«, »skušaj«, »moraš!«
Še tri majhne sestre imam in mati ne more živti vseh se svojo pičlo penzijo.
— Pusti, da grem k pošti ali na učiteljišče, dovoli, da poučujem klavir — prosila sem mater.
Pa smejala se mi je.
— Pošta, učiteljišče, klavir! ... Kako si neumna! To ni nič, nič! ... Omožiti se moraš, dobiti moraš moža, moraš, čuj! —
In jaz sem lovila in iskala po maminem receptu.
Ta in oni pogledal me je ironično. »Ne trudi se«, čitala sem z zaničljivo zategnjenih usten.
O mnogo sem prebila.
Ono prikrito uboštvo — doma in ono razkazovanje — zunaj!
Mnogokrat sem bila lačna, a moji robci so morali dehteti po finem parfumu!
Mladost! ... Ha ha, taka mladost!
In jutri se poročim! ...
In s kom?
S tem neumnim debelim starcem!
Ha ha!
— Dobro je ohranjen pri svojih šestdesetih letih. Toliko mladostnega ognja ima še — je reflektovala mama zadovoljno, kadar mi je on se svojimi kratkimi tolstimi prsti božal lica in mi poljubljal vrat s svojimi velimi ustni.
Kako se mi je gnjusil, kako ... kako ...!
Danes mi je prinesel dragocen nakit. Kako se svetijo oni kamenčki! — tako hudobno!
Njegova! ...
Še sem slobodna. Kdo mi brani, da mu ne vržem vsega tega pod noge, te zlate zapestnice in broše in uhane!
Kedo!?
In potem iz nova prodajati se in ponujati!?
Ne!
Kaj zato, če se prodam! Mar ni moje vse to, ta obraz in ta mladost in vse, kar hoče oni od mene!?
In sestre in mati!
Naj imajo veselje! Hoditi okrog z zašitimi rokavicami in starimi, Bog zna kolikrat predelanimi oblekami, to res ni prijetno!
No, od jutri ...
— Prodala se je - rekali bodo ljudje.
Da, da, prodala !
A tega ne bo vpraševal nihče: zakaj?
Nevesta !
In dan pred poroko pišem v dnevnik z ono svojo trezno elegantno pisavo vse tisto, kar sem pisala že tolikrat v najrazličnejših varijantah.
Ta dnevnik !
Nekaj strani, ne dosti strani, pa kaj je vse notri! Melanholija in ironija cinizem in sarkazem, prava zmes občutkov moderne sužnje!
In jutri se poročim ... jutri se prodam...
Kako je otrdelo vse v meni, čisto ničesar ne čutim, ni straha, ni kesa ... nič!
Gospa Ravnikar — mlada gospa šestdesetletnega starca!
Kako interesantno!
Ha ha!
6 mesecev pozneje.
Pol leta - res dolg presledek.
Sama sem.
Tu v podstrešji stanujem. Umetne monograme vezem in fine čipke všivam.
Kadar nimam dela, zrem skozi svoje malo okno na oni mali konec neba, kar ga je videti od tu in gledam oblačce, ki plovejo takto visoko in tako slobodno nad menoj.
Takt« — slovodno!
No tudi jaz sem slobodna! Borna je ta moja sloboda, sloboda berača, a vendar je sloboda.
Ni več mama krog mene, ni sester in ne — njega!
Kako dolgi se mi zde ti šesti meseci. Saj je minilo vse že davno, davno ...
Oh kako je daleč za menoj ona mračna huda moja mladost in vse ono!
Samo tako v neki megli se še spominjam onega dne, ko so me vlekli tja k altarju, ko so mi dejali, da sem žena, — ha ha, žena Ravnikarjeva!
Samo oni glas še slišim, s katerim mi je mama zašepetala v uho, ko me je objela pred altarjem in zmagonosno pogledala na oni prstan na moji roki.
— Also doch endlich ... endlich! ...
O kako sem jo sovražila v onem trenotku!
Ako bi bila mrtva ležala pred menoj in ko bi mi bilo geniti le z mazincem, da jo oživim, ne bila bi se ganila!
In potem oni mesci, oni prvi mesci!
Ona, moja mati, hotela je imeti denarja, a Ravnikar je bil skop in potem sem morala jaz pol ubovati in objemati statca in hliniti se, hliniti ...!
In mati je živela dobro, zelo dobro!
Seveda, oškoditi se je bilo treba za vse ono prejšnje pomanjkanje ...
In tako je šlo vedno, neprestano kaka dva, tri mesece: Daj, daj!
In jaz sem bila ljubeznjiva in dobila sem denarja, da sem ga dajala materi ...!
— Treba skrbeti za sestre — je dejala in skrbela je za-nje in – za-se.
In nekoč mi je povedal mož, da tako ne more iti naprej, kapital se manjša in on ne služi in ne pridobiva ničesar, treba torej živeti pametno. Mati pa je hotela imeti še ...
— Po ranjcem tvojem očetu treba plačati dolgove, kaj hočeš, da ga kolnejo upniki?! —
No in jaz nisem hotela, da bi tuji ljudje kleli očeta v grobu.
In potem je mož zapazil, zakaj rabim toliko denarja in take svote in povedal je moji materi, da je pač bogat, ali ne tako, da bi poleg mene preživljal in elegantno oblačil še mater in sestre ter da ga ni volja nalagati denarja za dote mojih sester.
Mama pa ga je pregovorila, da je z denarjem začel igrati na borzi. In na račun dobička izvlekla je mama še enkrat precejšno svoto iz njega
Dal je — zadnjikrat.
Na borzi je stavil vse in zgubil — vse.
Zadela ga je kap. Prišla je mati in on jo je s slabim jecljajočim glasom tirjal, naj mu vrne one svote, katere je izvabila z njega.
A ona se je zasmejala, da je odmevalo po sobah.
— Vrniti!? ... kaj še! —
Pogledal jo je divje, zarohnel, dvignil se na pol hvišku, potem pa pal nazaj na postel trd in mrtev.
Sovražila sem ga.
On mi je ukral mladost.
Mnogokrat mi je prišla v noči misel, da ga umorim, da ga se svojimi lastnimi rokami stisnem za vrat in tiščim tako dolgo, da se mu izbulijo oči in da življenje zbeži iz njega.
Da, Bog mi odpusti, to sem mislila dostikrat!
A zdaj, ko je umrl, ko ga je večni sam poklical pred-se, izginil je srd iz mojega srca in le smilil se mi je.
Kaj je mogel on, če mu srce ni hotelo otrpneti, če tudi mu je bila koža vela, če tudi mu je čas začrtal one ostre gube v obraz!
In saj sem ga varala, saj mi je verjel!
Umrl je in ostalo ni ničesar.
Prodala sem svoje nakitje in hišno opravo, da sem poplačala razne potrebščine zadnjega meseca in izdala sem vse, kar sem dobila za ono.
Mati me je vabila, naj pridem nazaj k njej.
— Ne bo treba stradati — dejala je z nekim, nepopisno odurnim smeškom.
Jaz nisem šla.
Naj se sama veseli ropa.
V meni je ubila vse, vso vero in vse nade.
Stara se zdim sebi, tako grozno stara!
In prav je tako.
Koliko sem pričakovala prej od življenja!
A zdaj ne pričakujem ničesar.
Sedaj vezem umetna vezenja za one, s katerimi sem prej tekmovala na plesih.
Mesce sem že tu gori in že marsikaka blagorodna gospica je potrkala na moja vrata.
Moj Bog, treba izkazati sočutje!
Doma, seveda, se lahko četrt ali pol urice zabava s povestjo »interesantne« vdove.
S to vsakdanjo mojo povestjo! ...
Kako malo sem napisala o teh šestih mesecih.
A čemu podrobnosti! Mi-li zginejo kedaj iz spomina?
Sicer pa sem si želela biti gospa in zdaj sem.
Da, gospa!
Ha, ha! ...