Odlikovanje za peklenski čin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odlikovanje za peklenski čin
Manica Koman
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Galicija, »kraj nesrečnega imena«, kraj gorja in morije, že zopet te moram imenovati.

Tudi naslednja krvavo tužna tragedija se je odigrala v Galiciji in sicer v nekem gorovju, ne daleč od mesta Przemysla.

Rezervist Janez Hren, oče sedmerih otrok in njegov sorodnik, aktivno službujoči vojak Peter Koželj, sta bila prideljena k trenu »zmagoslavne«avstrijske armade. Skupaj sta stradala, skupaj prezebovala ter skupno delila sploh vse grenkosti in dobrote. A kaj pravim dobrote? Dobrot avstrijski vojak ni poznal nikoli, najmanj pa v zadnji svetovni vojni. Istotako je bila tudi za Hrena in Koželja izmed vseh dobrot menda največja ta, da sta mogla prebivati in trpeti skupaj. V dolgih, mrzlih nočeh sta, stoječa na straži, drug drugemu tožila svoje boli, med seboj se tolažila ter v duhu pohitevala k milim svojcem tja v daljno domovino.

Nekega večera je bilo izdano povelje, da mora več mož – med njimi tudi naša znanca – zopet stražiti celo noč. To je bila za vojake grozna muka, ker bili so utrujeni in izdelani do smrti. Prejšnja dva dneva in dve noči je namreč avstrijska armada z vsem trenom in provijantom vred neprestano bežala čez drn in strn pred Rusi. Mnogo vojakov je bilo ubitih, še več pa ranjenih. Veliko so jih Rusi zajeli in z njimi vred tudi mnogo orožja in municije. Izmed vsega je bil oddelek za hrano še najmanj poškodovan, dasiravno so porazgubili mnogo komisa in drugih stvari.

Ko je slednjič armada prejenjala bežati, nastanili so tren v pobočju nekega gorovja, oddaljenega kakih deset kilometrov od mesta Przemysla.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Hren, Koželj in še nekaj drugih vojakov, so stali na straži. O kako radi bi bili ti reveži, utrujeni od brezupnega boja in dolgega bega, polegli nekoliko po tleh in, če tudi drgetajoči od mraza, vsaj za par uric zatisnili oči.

Ali kaj, povelje je povelje in gorje mu, kdor bi se proti njemu le trohico pregrešil.

Hren in Koželj sta se, kakor vedno, tako tudi nocoj hitro poiskala. Če sta bila skupaj, zdelo se je obema, da je skoro še enkrat krajša noč, kakor pa tedaj, če morata službovati ločena.

»Striček Hren«, je viknil z zobmi šklepetaje mladi Koželj, »minili so že dolgi trije dnevi in tri noči, odkar sem imel zadnji grižljaj v ustih«.

»Prijatelj mili«, je vzdihnil Hren bolestno, »meniš li, da je z menoj kaj drugače? Lačen sem, da se od slabosti ves tresem in zebe me, da že ne čutim več svojih nog«.

»Pa dotlej, striček moj, bomo morali še prestajati to hudičevo trpljenje?«

»Dotlej – hm, hm, ko bi šlo po volji tistih prokletih brezvestnežev, ki valjajo svoje debele trebuhe po foteljih in se nalivajo s šampanjcem, potem bi pač mi trpeli še dolgo, dolgo. A meni se zdi in le veruj mi, da ni več daleč čas, ko se bo jenjalo naše gorje. Poglej, ljubi moj, našo armado! Kje so oni cvetoči mladeniči, kje oni ponosni možje, katere je bilo veselje gledati? Ujeti, ubiti ali pa ranjeni, da jih je groza videti. To malo število, kar nas je še, se pač ne more več dolgo upirati velemogočni ruski premoči. Sicer bomo pa itak prav kmalu storili vsi žalosten konec, če ne od kroglje, pa od lakote in mraza. Prijatelj, ti si mlad in trden, morda se ti pa vendar posreči, da vidiš še kdaj svoje drage, domače ljudi. Toda jaz ne smem in ne morem več upati na svoj dom. Ta prokleta, a ne enkrat, stokrat prokleta Avstrija, katero naj hudič raztrga na tisoč koscev, uničila mi je zdravje in življenje. Ne bom več dolgo, boš videl, da ne bom. Saj zame mi ni ravno toliko, življenje moje je itak dolga veriga bede, truda in trpljenja, ali kaj bo počelo mojih sedmero otročičev, kaj moja žena – – –«

Pri poslednjih besedah je orjaški mož zaihtel kakor otrok in grenke solze so mu zdrsele po upadlem licu ter se poizgubile v razmršeni, že nekoliko posiveli bradi.

Tudi Koželj je začel jokati. Dobri mladenič sicer ni imel žene in ne otrok, a spomin na ljubo mamico mu je privabil solze v oči.

Dolgo sta ihtela možaka. Slednjič pravi Koželj:

»Striček, jaz sem tako lačen, da bom gotovo umrl do jutra. Glej, tam na vozu je še nekaj hlebov komisa. Kar en hleb bom vzel, pa ga bova snedla vsak polovico.«

»Ne, ne, Peter, tega ne smeš storiti. Kaj če te kdo vidi? To bi bilo prenevarno. Korporal Thaler je tako zloben in zahrbten, on te pri priči zatoži našemu stotniku Majerju. In kaj bi naredil stotnik, ta pasja, nemška duša, z nama, to si lahko misliš.«

»Bodi brez skrbi, striček! Nihče me ne bo opazil. Saj vidiš, da vsi od utrujenosti dremljejo.« 

»Verujem, od najinih sotrpinov te ne bo nobeden zatožil, akoravno bi te videl. Toda Majer in njegov zvesti sluga Thaler sta bržkone spala cel dan, ker ju nisem še nič videl. Sedaj ponoči bosta pa vohala okrog nas kakor psa.

»Ne, ne, stric! Če je stotnik tudi pokonci, se ga sedaj ni bati. On se gotovo mudi v svojem šotoru, pije šampanjca in puši fine cigarete. Korporal Thaler mu pa streže. Stric, jaz bom umrl od lakote, jaz grem, dovoli mi!«

Hren je premišljal ...

»Pojdi Peter v božjem imenu! Tudi jaz sem lačen do smrti. Morda se ti pa le posreči in dvoje življenj bo za enkrat rešenih.«

Le par trenutkov je trebalo in urni Koželj se je že vrnil s hlebom kislega, že nekoliko plesnjivega komisa. Prelomil ga je na dvoje in polovico pomolil Hrenu.

O kako strastno sta sestradana možaka ugriznila v trdi, plesnjivi komis ...

Nedaleč od njiju nekaj zašumi.

– Kaj je to?

– Kot bi vzrasel iz tal, pojavi se pred njima – o gorje – stotnik Majer in takoj za njim korporal Thaler.

»Prokleti pes slovenski,« zarjove stotnik divje, »tu imaš plačilo za svoje tatinsko dejanje!«

V stotnikovi roki se je zasvetil revolver, počil je strel in mladenič Koželj je že ležal mrtev s prestreljeno glavo.

Hren se je komaj zavedel, kaj se pravzaprav godi. A takoj se je spomnil svoje ljube dece. Padel je pred stotnika na kolena, povzdignil svoji suhi roki kakor k molitvi ter milo in presunljivo zaječal:

»Mogočni gospod in zapovednik moj, prosim vas lepo, prizanesite mi! Bila sva tako lačna. Usmilite se mojih sedmerih otročičev in pustite jim očeta! Prosim, odpustite ...«

Dalje Hren ni imel več časa prositi.

»Pogini, stari tatinski pes slovanski, ha, ha,« zakrohotal se je zverinski stotnik in ustrelil.

– Hren se je valjal v krvi ...

– A to pot stotnik ni dobro zadel. Dočim je bil mladi Koželj na mah mrtev, zvijal se je nesrečni Hren v groznih bolečinah. Iz senc mu je vrela kri.

»Mo - ji otro - ci,« čulo se je komaj slišno izza njegovih pobledelih ustnic.

– Zdajci je pristopil korporal Thaler in zadal nesrečnežu še en strel v srce ...

Oj ti mogočni Bog, o katerem nam vtepajo v glavo, da si neskončno pravičen, ki kaznuješ vse hudo, kje si, da ne udariš? In ti, kosmati hudič, ki potegneš slehernega ubijalca v peklensko brezdno, kje se mudiš?

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Teden pozneje je bilo brati po vseh avstrijskih časopisih:

Povišanje. Radi velikih vojnih zaslug in radi občudovanja vredne energije, je bil te dni stotnik Majer povišan v majorja. Obenem je bil povišan tudi njegov zvesti sluga Thaler. Imenovan je narednikom.

Dvomil boš, častiti bralec, da li je bilo tako grozodejstvo sploh mogoče. In vendar ti pritrjujejo še živeče priče:

Da, ta strašni zločin se je vršil pred našimi očmi, v času, ko nas je tiščala k tlom zverinska mačeha – katoliška Avstrija.