Odjedanje božjega

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Odjedanje božjega«
Milan Dekleva
Spisano: Jernej Filipič
Izdano: Emonica, 1988
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Odjedanje božjega

DOMOVI NA ŠTIRI KOTE[uredi]

  • V kalečem ušesu

Nemir prihaja, iz vetra prihaja!
Najprej je slutnja, da za domačim gričem
diha velika daljava. Potlej je južni vonj,
ki divjadi v smrčkih nagaja.

Škrjanec pristaja, v polju pristaja!
S peruti si stresa hlad višin, s krempeljci
stopa po nežni rosi. Poje in ve, ker čuti.
Čuti skrivnost, ki mu jo sonce trosi.

Sok se pomlaja, v popkih pomlaja!
V sleberni travi, grmiču, drevesu,
v trsu, semenu, v kalečem ušesu
brenčeči zemeljski spev boli in odzvanja.

Pot se razdvaja, v čas se razdvaja!
Kdor bo prišel, ga bo ljubezen dala.
Kdor bo odšel, ga bo ljubezen vzela.
Fantje še iščejo tisto dekle, ki bo mati postala.

Jurij prihaja, iz gozda prihaja!
Vriska, premočen z zeleno svetlobo.
Gre, s hrepenenjem za pasom, s pogledom divjaka,
gre, da v osojnih srcih odtaja jok, ostaja zlobo.


  • Mestna viža

V romantično sceno
dihnjeno obzorje,
polno aliteracij.
V temnečo igro hipcev
slečena zenica,
polna senzacij.

Mesto žvenkeče.
Drobiž je v menjavi zgodovin.
Poklja kolektivno okostje
v blagi meglici nad njim.

Reka: temnica časa.
Rožnati angelc lebdi
v šentjakobskem zvonu.
S počelja velbane hiše
ga preglašuje kričava
rdečica razlaga.

Ob njem je nekdo prislonil
žensko v poljub.
V čudno molitev poblisne
razgaljeno stegno.
Kakor v popevki se družita
gladka lascivnost
in topel brezup.


  • Nežen je absolut

Kuncem se smrčki vlažijo aprila.
Takrat postane moker še dež.
Ljubimkanja se vrstijo v ritmu vodvila,
iz same praznine ulit nebesni kijec zvenči.

V nabuhlem zrnju tli nepojasnjena sila.
Stegna mladic so drožnate lise krvi.
Ženska v nervoznih stakatih zibljejo krila.
Vse enostavno rojeva obilje snovi.

Svet si menjava zaupnosti s smrtjo.
Nežen je absolut, sedaj, ko nima moči.


  • Tu nam zmanjkuje teles

Poglejte rojence, potujejo k pernatim soncem.
Iz njih frči žaganje. Tako je v sanjah s srečnim koncem.

Kje bodo, stajani v luč, postali panični klic?
Že se je razodelo: tu nam zmanjkuje teles.
Ostalo je nekaj volčina in gabrov, nekaj pofuljenih psic.
Tu nam – ob vsem spoštovanju groze – ne gre več zares.
Redka postaja kri, polna nerabnih besed.

Vendar vemo: so zametki prostora s težo neskončne tvari.
Ustnice črne na robu vesoljske vasi.
Kvasna sredica ljubic, kjer nam je za umret.


  • Belina v kredi

Popokale so lobanjice bistrih otrok.
S postaj so sneti vozni redi.
V razum vsesan je nečisti bog.
V ljubezni utriplje čas, belina je večno v kredi.

Medtem ko kmetje rahljajo nebo,
poganjajo mišim peruti.
Vse več se ve, a ničesar ne sluti.
V izpraznjenih vrčih si dedje dedne viže pojo.

Stojijo domovi, rezljani po ženski meri.
Na pragu se tisočkrat stara isti odtis.
V sobi je zbrana jantarna gluhost zvezd,
nič ne pomagajo dvakrat opasane dveri.


  • Prašne so misli čebel

Misli čebel so brenčeče in prašne.
Do njih prihaja daljava kot vonj.
Duše se zbližajo, dragocene in plašne,
razmiki, slovesi, objokanja pa so zastonj.

Čas je presežen v cvetu, a zmagovit.
Za hip nas pusti lepoti, da zanosi z nočjo.
A ko nas s potnih ljubic splakne svit,
čutimo ničasti pih nad govorečo potjo.

Misli čebel so v vodoravju vetrov.
Nad čisto odsotnost, ki ne prevara ljudi,
se sklanja elegična teža mladih plodov.


  • Domovi na štiri kote

S točke, ki nosi naš pogled, bivamo četverno:
z enim dihom poljubimo blizkost in prekomerno.

Krhke domove zidamo na štiri kote.
V njih vstajamo misleči, v višino.
V njih legamo sanjavi, v višino.
V njih ljubimo zbezljani, v globino.
V njih staramo otroke, v čas in zmote.

Pomladi rešujemo zemljo, ki se dviga v telesa.
Poleti smo temelj neba, njegova oslomba.
Jeseni strpljivi čakalci bogov, s težo peresa.
Pozimi si smrti darujemo. Nismo več pesem,

ampak na njenem robu nežna, zbledela opomba.

ANGEL V IGRAČI[uredi]

  • Zate še ni imena

Ničesar več ne bomo mogli umreti.
Tik ob nebesnem breznu klekne slednja gnada.
Kamen objema goloto, spet si jo skuša vzeti.
Mir je do dna popoln, da slišiš luč, ki pada.


Iz praznoverja, da življenje gre čez vse, si zrasla.
Gledali smo te ven in ven, a ne spoznali.
Z lepoto si se naselila v mozeg in nas vse popasla.
Zate še ni imena: vse preveč bi se ga bali.

Od strhnjenih snovi se solzijo pokrpani domovi.
Njihovi smo, vse bolj se stiskamo v jasnini.
Dih nam postaja hrapav in po božje tanek.
Junaško bivamo v nevešče, šolsko pisani obnovi.


  • Odjedanje božjega

Božje odjedamo, duše nam kažejo rebra.
Osuplo vzporejamo svojo nemarnost
s popolno brezbrižnostjo rože.
Roža, kronsko svetlenje!
In mir? Raznogavičena skladnost
postavk in posledic.

Ampak na robu teles, kjer ogroženi
najbolj občutimo hlad in razdaljo
in mandljevo namagnetenost spola:
tam se odpremo kot skrinja za plod,
samičja predanost življenju.

Komaj povita večnost zastoče v nas.
Krvavo tipamo k svoji ljubezni.
Nedotakljivo nas takne,
za hip umori.

Tako scefra maček sinico
z udarcem požrešnih oči.
In vendar umetnost letenja ne mine.
Le zlita je dol na zemljo.

Iz zraka vrnjena zemlji.


  • Poreklo jezika

Ženske govorijo žargon zrahljanih gredic.
Bolniki pripovedujejo iz bolečine,
kamni iz kamnitosti.
Zvezde golčijo težnost svetlobe.
Prerokom in iluzionistom posoja glas razodetje.
Gmajne so nastlane z abecedniki mravelj,
kantilena mest je navskrižje opravkov.

Le svoboda izreka patos lastne biti,
ki je svoboda.
Ta špraha je mejna. Ves svet skliče
v človekov posluh.
Nas obkroži, kot smrt obkroži življenje.
Na stežaj odprti loputamo v času,
stokrat varovana skrivnost

brezvrednosti.


  • Grešni smeh

Huda žalost prebiva v ustvarjenih rečeh.
Seme je negotovo tik pred klitjem,
cvet v temnem hipu, ko ni več lepota
in ni še plod.
Nemost stanuje v duši, ki je za tukaj,
a ni odtod.

Huda žalost prebiva v ustvarjenih rečeh.
V njih je spomin na ljubezen, spojitev,
vnaprejšnje okušanje smrti.
Kako preprosto so ribe vtkane v vodo!
Ne kot odrgnjene vojske, klečeče,
cagave, slepe od Jezusove obrti.

Huda žalost prebiva v ustvarjenih rečeh.
Vendar so tu. Presežek poželenja. Grešni smeh.


  • Vloga v minljivo

Igralci na večnost vedo:
naključje je vztrajno.
Ampak vložiti v minljivo:
kakšna vedrina, kakšna poetika zmote!

Čutiti večno v minljivem je prag
komaj znosne lepote.
Čutiti to … In kaj reči?

Kruh se navzame toplote domov,
a oblikuje ga arhitektura vetrov
v šele zaslutenem klasju.
Kar doživimo, potuje vsaksebi.

Ob robu spanca -
zdajle morda -
v nerazumni daljavi -
utripa ob ustnih neznanca.

Sanje jemo, kruh sanjamo.


  • Angel v igrači

Včasih se zgane angel v strti, zrabljeni igrači.
Tuj nam je z vonjem odstriženih deških las.
Bil je, minil. Njegovo težko, zrelo seme nas privlači.

Čakamo se na položajih spomina,
čudimo ostalinam brezumnih skrbi;
majavi od hrepenenj, od neprespanega vina.

Zremo v izbris. Tako zrejo slike v okvir.
Na svod pribiti. Na smeh od nikoder.
Kodirani smo s harmonijami, kakor klavir.

POPIS TVARIN[uredi]

  • Kjer težnost preide v svod

Vse, kar zasnujemo
nas obteži s snovjo.

Vehasti gremo na pot,
ki ni narejena za nas,
ampak zaradi razdalje:
nebo nas ščiti s smehljajem mame,
ko se igramo kralje.

Kraljevsko je tam: predpraznina,
kjer naša težnost preide v svod.
Tu, kjer je usekala smrtna tišina.

Človek je samo štrcelj, predoblika,
in bog je človek brez jezika.


  • Žig za sečnjo

Sveta je duša panja, polnost izšumeva.
Sladkost je tu od minulih paš, cvetov, zasukov vetra.
Le umrljivo je polno sijočega gneva:
v odsotnih se kaže veljavnost božjega metra.

Drama je v slasti: še biti zavest.
Biti, četudi nič kaj, ne vekomaj,
biti magari zanič, biti incest
dovršenih nesmislov, toplota razseljenih gnezd.

Večna je otišinjenost bližnjega spanja.
Nekdo jo je odložil na poti v naš rojstni kraj.
Vpisana je v belež bibličnih znamenj, v žig za sečnjo,
v trdnost mejnih kamnov, vpisana v nevidni zdaj.


  • Popis tvarin

žigosamo, pečatimo, opremljamo z zaznamki.
Da bi brezčutnost tvarin spremenili
v kislinske tokove lobanj.
Ko si v sanjah menjavamo duše,
se vrača vse, česar smo se dotaknili.
Ljubkuje se z nami, lezbično, le z vrhom
jezička.
Razburimo se, prebelimo znake.
Uživamo trenutek nove nerazumljivosti.
Spet puščamo sledove.
Spet nas sledovi
opustijo.


  • Naselitev pomladi

Ko se podlesek zaupljivo nagne v luč,
zastoka črv v podu zakristije.
V jatah se vračajo mrtvi, iščejo ključ,
domovanje, solzo v dedni duši,
da jih nazaj, na zemljin križ pribije.

Mesto je potno med stegni, opera še traja.
Nad reko, ob promenadi, brstijo tolmači.
Sanje prevajajo v mero skupin, psalmujejo ob pijači.
Ženske medijo, jelenijo se možje, nadzorniki
konca. To, da ni časa, je naša skupna, velika kraja.


  • Na prevesici noči

Sprejmimo ginevanje kot dar, kot nedovršni glagol.
Materi nauk je vpisan v nepropustnost dna.
Otroci so zazibani v lunarni jezik.
Ljuba privrženost ni dobrotljiva niti zla.

Spojimo se, a hrepenenje nas spodnaša.
Nad Miserere je priplul oblak semen.
Ko na prevesici noči zdrčimo v ženske,
je najodtujenejši blizu, poten in polten.

In čudno blag, dovzeten za piskavico
možgan, s katero se minljivo v nas oglaša.
Tedaj zaniha kozmos do ponosa, do človeških ven;
takrat nam vdih ostane prazen in pogled oglen.

MLEČNICA BESED[uredi]

  • Smrt, posest živih

Smrt je v posesti živih.
Mrtvi so brezsmrtni, slični bogu.
Slični?
Tudi sorodnih pogledov?
Namreč pogledov od onkraj,
iz ničesa v čas?
Bog ve,
ugiba pesem.

Vidimo se: še zmeraj prisotni.
Komajda še, ampak vendar.
Setev in žetev sta neusmiljeno
bratstvo telesa.

Rek je vprašanje izreka:
ljubeznivost jezika,
smrtni dah in duh
človekov.


  • Ne v sebi ne v pejsažu

Zrinjeni v svet. Begavi.
Ne v sebi ne v pejsažu.
Presunjeni.
Z metodično naklonjenostjo stvari,
ki sesajo pogled.
S sistemom njihovega odpora.
Vse, kar bi ponašili -
z ravbarsko voljo,
ki bi potešila
več kot boga na dan -
vse se umakne v podobo.
Danost, ta materinska teža,
tuječnost naša,
rojeva obilje vzporednih poti.

Dansot, in ne svoboda,
kopiči izreze smisla,
pomanjševalnice pomenčkov.
Danost nas stara v svobodo,
v vseprisotni nikjer.

Zdaj smo zares:
modri, sentimentalni mikrob.
Šele sedaj smo grobni rob.


  • Preobrazba samcev

Nihče ne bo razumel razpadlih družin
in lemežev, zapuščenih v brazdi.
Nihče ne bo spremljal otrok v njihovi rasti.
Bojevniki bodo porazili blago pohoto skomin.
Preobrazba samcev bo trop.
Zemlja, trepetajoča v sejalčevi lasti,
bo gospodar,
odprta samo za pokop.

Nek šantav, kužni bog bo vekal med ljudi:
naš skupni, nežni, nekrščeni sin.


  • Mlečnica besed

Koščkanja tišin -

Kateri božec je naklonjen
tenki mlečnici besed?
Kateri svetec je okrogel
kakor pesem?

Ohlajamo se skozi govor
kot pred gostači stoječa jed.

Ohlajamo se dihajoč:
prihodnost ni navzoče
zmagoslavje časa,
ampak utrujenost v blodnjaki kože.
Obzorje postaja obroč.

V praznini duše tu in tam
poblisne bilka,
hropne žival.

Biti v prehodu je naša moč:
biti stvarjenje in stvar,
biti pojoča rakevca utvar.


  • Kar nam je naloženo kot dolg

Iztisnjeni smo na obrobju ljubezni.
V središču donijo zvonovi,
zvenčijo kristalni kozarci:
hohštaplersko.

Vse, kar nam je naloženo
kot zemeljski dolg,
biva osamljeno:
skrbnost in negovanje človeku nista več
samoumevna kakor utrip.

Slovesi, slutnje odhoda,
mehčajo naš slog.
Srhljiva je tujčavost smrti
v sleherni izbi, zgradbi, poslopju.

Čudno, da smemo snovati svojo
domačnost le z njenim pristankom.


  • Ostaja nam vtis

Angeli so impresionisti.
Zrahljanih teles, v sosedstva smrti,
jim postanemo slični.
Za nas ni več zveličavna hlinjena večnost,
oblikovana v prepisih
Zaprte knjige.

Ne. Ostaja nam vtis.
In ni vtisa nad vtisi,
so le poskusi poseganja svojstva
v stvareh.
In ni dogodka nad dogodki:
zgodovina je besednjak
zasebnih epifanij.


  • Z zateglim stokom

Kako razkošna je samota v ženski,
napolnjeni z otrokom.
Čas podvoji z zateglim stokom.
Tako nenadno se nad plezalcem znajde
plaz, ki ga v ledeni zimi sproži
izginuli bog.

Dvojina: zdvojenost.
Kot bi šla cela vojska čez obraz ljubezni,
drobnejše od peške.

V večeru, ko se noč medi
in dan razpade v krhlje,
sestankuje čudna moč:
vse se dokončno združi v klicu ust,
ki jih več ni.


  • Jezik je zamedlo

Jezik je zamedlo.
V gibanju zvezd, v zasukih jesenskih vetrov,
čemi manirizem.
Leto odteka v črtovju dvanajsttonije.
Človek, ki mu bog od nekdaj
maščuje z lepoto,
v svoji enkratnosti sluti sistem.

Le da mi ne bi jezika zamedlo,
pomisli,
srečen,
ker še ni nem.