Odgovor na vprašanje besed „Slovén“, „župan“, „župnik“
| Odgovor na vprašanje besed „Slovén“, „župan“, „župnik“ anonimno |
| |||||||||||||
1 Nar pred moramo razodéti svojo misel, da to ni nikakoršna sramota, ako imajo razločne stàbla Slovenstva ali Slavijanstva razločne imena za celo deblo naroda, ker ta razlika ravno iz različnih narečij izhaja. Kolikor nas dosihmal skušnje in pretresovanje učé, je izvirno in torej nar bolj právo ime za vse Slovane, Slavljane, Slavjane, Slavene i. t. d. tisto, kteriga si še zdaj dve stàbli tega silno veliciga naroda prilastujete, namreč: Slovén, Slovénec. V učenih tehtnih razpravah slovesnih mož le bolj to besedo najdemo, na priliko pri Kopitarju in več druzih. V latinskim jeziku pišejo „lingua slovenica, slovinica“, v nemškim die „altslovenische Sprache,“ ne le poprejšni, ampak tudi novejši, na priliko: „Formenlehre der altslovenischen Sprache“ od dr. Miklošiča. – Vse te imena, ki so v rabi, se dajo sicer opravičiti in ali iz slava ali iz slovéti, slovim, sloviti izpeljati, vender po naši misli le Slovén, Slovenec prav za prav terdno podlogo ima. Zdaj bo že blezo malokdo tajíl, da so se naši spredniki zato imenovali Slovénce, Slovéne, ker so se med seboj razumeli in lahko med seboj govorili (iz slovo, sloviti, to je, govoriti,) Nemcam nasprot, ki so bili za nje némi (to je mutasti) – in Laham nasprot, ki niso lepo zložno govorili, kakor Slovenci, temuč hitro blebetali, kakor beseda „lahviti“ zaznamva. Znati je, da so se Slovenci le bolj iz boječnosti dvoumja besede „Slovenec“ za ves narod ogibali, odkar je njih slovstvo, spervič v Novícah, vnovič začelo razcvétati. Nam Slovencam ne gré té izvirne besede zatérati, ampak jo tudi v vesoljnim poménu ohraniti, ker to ni sramota ampak čast, da smo izvirno imé ohranili. Tudi Rimljani v mestu Rimu se za to niso drugači imenovali, ker je bilo rimsko cesarstvo iz maliga kupca ljudí in iz malo zemlje nezmerno veliko narastlo. Dvoumje, ako bi ravno imelo kaziti, se nekoliko zamore s tem odpraviti, da se za vesoljnost rabi beseda Slovén, Sloveni ali Slovénje, kar je ravno to, – za posebnost pa Slovenec, Slovenci. S tem pa druzih imén ne zametujemo; vender se nam zdi, da namesto Slavijan, Slavljan in SIavén bi bilo boljši že Slovjan, Slovljan in Slovén ali tudi Slován (kakor je že rečeno od slovim), ker Slavijan i. t. d. so topografiške (krajske) imena: Slavija, to je, vseslovenska dežela, in od todi Slavijan i. t. d.; Slovén, Slovjan, Slovljan, Slovenec pa so narodovne, in da so poslednje ljudstvu primerniši, mende vsak spozná.
Po naši misli in osebnim preprjčanji je župan prava beseda, ker je staroslovenska (od župa Gemeinde, Distrikt) in se povsod tako piše, in kolikor vémo, se je vselej pisalo v lastnih imenih in drugod.
Beseda „župnik“ pomeni v južno slovenskih deželah „fajmoštra“, na Slovenskim je pa prostimu narodu še malo znana, in ker je nemška župa (Suppe) v pomenu juha sploh zlo vkoreninjena, se ne bo dala še kmalo sploh vpeljati. Beseda župnik ne izhaja iz „zaúpnik“, ampak iz ravno tiste koreninice kot župan. Sicer pa tudi beseda „fajmošter ni nemška, ker je spakedrano vse skupej iz: parochia in magister, in od todi po vsih evropejskih jezikih, na priliko Meister, maître, maestro, mojster, majstor, mešter i. t. d. – Ako je beseda župnik namesto fajmošter v kakim kraji že navadna, bo toliko pripravniši, ker bodo ljudje imeli za duhovsko reč župnika, za deželsko (to je „politiško“) pa župana.
1) Na vprašanje iz Istrije. Vred.