Odgovor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odgovor
Fran Metelko
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 28 (12.7.1848), št. 29 (19.7.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko ste me v Novícah opominjali, de bi svoj pravopis zapustil in Vašiga v slovoslovje vpeljal, je treba, de me kdo svojoglavnosti ne obdolži, tudi očitno odgovoriti in povedati, de bi to ne bilo prav, in zakaj de ne. Vém, de dobro mislite in želite, de bi bilo Slovencam z edinostjo v pisanji pomagano; tudi jez to serčno želim; ali tega mi ne bote odrekli, de tako reč, ki ima velike nasledke, je treba od vsih straní pogledati in potem soditi, kaj je storiti, de bo prav. Pa porečete: „edinost slabim stvarém moč daje, ‒ edinosti nam je treba“. Res je, de edinost veliko veljá, pa je tudi gotovo, de se kesá, kdor na samo edinost gleda in svojo boljši reč za slabji zaménja; boljši je ločitev kot zgubitev.

Ali bi bilo s tem komu kaj pomagano, ko bi se Vaš pravopis v slovoslovje vpeljal? Vsak slovoslovec ga že tako zna, če le Vaše Novíce enkrat prav pogleda. Taciga slovoslovca pa, Vam stavim, če hočete in kolikor hočete, ni med nami, de bi Vaših Novic, ki nam toliko lepiga in dobriga povedo, še ne bil pogledal. Slovoslovec pervinske in nadelinske sostave slovenščine si prisvojivši bo vse navadne beséde gladko bral, bodo naj mu pisane po Vaše ali po moje. Pri nenavadnih besédah pa po Vaše pisanih se bo velikrat opotikal, in bodi si Vašiga pravopisa tudi še tako vajen, vender velikrat ne bo vedil, kako besédo izreči, ker imate v samoglasnikih premalo razločka.

Slovenski jezik hočete v kancelije vpeljati, ‒ prav je to, ali ste pa tudi premislili, kako bote po Svojim pravopisu primke, imena vasí in sosésk in marsiktere druge neznane beséde pisali, de jih bote mogli prav brati, de bi jih ljudjé razuméli in se Vam ne smejali ? ‒ To je po Vašim pravopisu velikokrat clo nemogoče; postavim: možu je primek Podpéžnik; bolj razločno ga ne morete pisati, in iz tega pisanja ne morete vediti, de se mora é izreči ne le visoko in zatégnjeno, ampak tudi z zaglasnim i (hoch, gedehnt mit nachklingendem i), tudi se ne more iz tega véditi, de je v zadnjim onemljen ali pogoltnjen i (stummes i). Vsakteri ga tako izreče, kakor sim tukaj povédal, le sam gospod ga iz pisma ne bo mogel prav brati, ker po Vašim pravopisu praviga izreka ni mogoče naznaniti. Moj pravopis pa vse to na tanjko razloči. Kar sim v starih bukvah bral (bodi to memo gredé rečeno), de se je pri naših nekdanjih prednikih od možá ločena žena „podpéga“ imenovala, nič več ne dvomim, de so od tod „podpéžniki“. Pa tacih primkov, ki jih Vi po svoje nikakor ne morete tako razločno pisati, de bi jih vedili kako brati, je brez števila veliko, postavim: Pekec ima dva onemljena e; Tévželj (častitljivi Gospod tega primka mi ne bodo zamérili, de jih tukaj v misel vzamem) ima visok, zatemnjen in s predglasnim i združen pervi e, in v zadnjim zlogu je onemljeni e; Zelenêvic, pervi e je onemljen, drugi e globok in nezatégnjen (tief und unbetont), trétji e spet globok pa zatégnjen in zadnji i onemljen. Vse to moj in stari slovanski pravopis na tanjko razloči, po Vašim pravopisu se mora pa ugibati, in če se ne ugane, bo zmota ali pa sméh. Gospod H. Frejer, ki je imena vasí in sosésk popisoval, ni mogel pri veliko imenih drugač pokazati, kako jih gre izreči, kakor le z mojim pravopisam. Kdor hoče predgovor njegovih bukev, ki se jim pravi: „Alphab. Verzeichniss aller Ortschafts- und Schlösser-Namen des Herzogthums Krain, Laibach 1846“, brati, se bo tega lahko sam prepričal.

V neznanih besedah je sosebno slabim očém težko razločiti vaš c od e; v latinskim pisanji zavolj tega razločka devamo kljuko nad c, kar se pa tukaj ne sme, sicer bo č. Te kljuke nad č, š ž so tudi zaderžavne ali mudivne v hitropisu. Velikrat cele beséde z eno potégo ne morete zapisati. Lejte to so ob kratkim pokazane slabosti in pomanjkljivosti Vašiga pravopisa. Zató ga učeni gospodje v časopisu, ki se mu pravi: „Jordans Jahrb. f. d. lit. Leipzig 1847, V. Jahrg“. imenujejo tačasni (provisorisch) pravopis. V ravno tem časopisu je tudi dokazano in na ravnost rečeno, de so vse čerke mojiga pravopisa silno potrebne („sehr nothwendig“).

Kakih pomanjkljivost mojiga pravopisa mi dozdaj še nihče ni pokazal. Samo to pravijo, de čerke niso lepe, pa sim vender tudi že kteriga slišal reči, de so lepši in prijetniši kakor Vaši: č, š, ž. Kar lepoto čerk zadene, je gotovo, de se dajo zlepšati; sej vémo, de tudi latinske čerke niso bile vselej tako lepe kot so zdaj. Čerke starih Slovanov so menj lepe od latinskih, pa vender pravi izrek vsake beséde popolnama razločno pred oči postavijo; zató pa tudi med Slovani, kteri stare čerke rabijo, ni nikoli tacih prepirov zavolj pravopisa, kakor med temi, kteri so se latinskih lepših čerk prijeli. Sama lepota človeka ne storí zadovoljniga.1

Čehi in Poljaki, akoravno imajo veliko pisaniga v svojim jeziku, so se že od nekdaj prepirali zavolj pravopisa in njih prepirov še zdaj ni konca, upanje pa vender imamo, de bodo ti prepiri skorej jenjali, ker si učeni gospodje prizadevajo, kakor vidimo v zgorej imenovanim časopisu, tak pravopis vstanoviti, de se bo mogla vsaka beséda po pravim izreku z njim pisati. Med tem je pa moj pravopis, de se pomanjkljivost Vašiga in Truberjeviga pravopisa z njim nadomésti, in za višji slovoslovsko učenost silno potreben; sicer bi mogli naši sedanji slovoslovci za potrebne razločke v pisanji, kakor so nekdanji storili, kar se iz Kopitarjeve slovnice léta 1808 in tudi iz druziga pisanja vidi, pri cirilskim ali pa glagoliškim pravopisu pomoči iskati. Dokler tedaj pravopisa potrebam našiga jezika primérjeniga ne dobimo, je treba, de per svojim dozdanjim ostanem; kadar pa boljši na dan pride, ga bom z veseljem sprejel.

Fr. Metelko.

1) Brez de bi se hotli v kak abecedin prepír zariniti, bomo drugo pot, častiti gospod profesor! Vaš odgovor le ob kratkim pregledali: ali so Vaši dokazi veljavni ali ne. In s tem bomo dokončali to reč. Vredništvo.