To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
V Potsdamu na Nemškem imeli so bogatega a silno
oderuškega človeka. Temu oderuhu je bil neki kmet v okolici
dolžan svoto denarja. Oderuh ga je dal zarubiti. Toda
rubilec najde pri kmetu jedino kravico, katere mu po
postavi niso smeli zarubiti, ker je bila kmetu potrebna,
da se preživi. Med tednom pa sreča oderuh tega kmeta
na sejmu. Nenavadno je bil s kmetom prijazen; celo
miluje ga zaradi njegove revščine. Dalje pelje ga
celo na bližnji trg ter mu kupi kozo, češ, da bi imel
več mleka za družino. Kmet je ves vesel in ne vé,
kako bi se bogatinu zahvalil za njegovo usmiljenje. Kmet
hiti vesel s kozo domov in kmalu vé cela vas, da mu
je kozo kupil znani oderuh. — Jeden sosedov se pa
precej prebrisan kmalu domisli, kaj s tem oderuh namerava;
zato stopi k sosedu ter mu reče: »Prijatelj, hitro
zakolji kozo. Jaz sem prepričan, da ti oderuh še danes
pošlje rubežen v hišo, in ako dobi pri tebi kozo živo,
takoj ti zarubijo kravo, ker ti ta potem ni več neobhodno
potrebna.« Kmetič posluša pameten svèt ter zakolje kozo.«
— Res pridejo že drugo jutro rubilci k kmetu poslani od
oderuha, češ sedaj, ko ima tudi kozo v hlevu, mu morejo
kravo zarubiti. Kmetič pa se je smejal ter pokazal rubilcem
kožo zaklane koze. — Tako oderuh ni dobil kravice, pač
pa — dolg nos, katerega pa je vsled svoje res zlodjeve zvijačnosti
prav pošteno zaslužil in katerega mu tudi mi
prav iz srca privoščimo! — Gospodarji, bodite varčni in
ne hodite oderuhom na limanice!
