Oderuh (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oderuh (Domoljub).
Anonimno
Izdano: Domoljub 17. marec 1892 (5/6), 66
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V Potsdamu na Nemškem imeli so bogatega a silno oderuškega človeka. Temu oderuhu je bil neki kmet v okolici dolžan svoto denarja. Oderuh ga je dal zarubiti. Toda rubilec najde pri kmetu jedino kravico, katere mu po postavi niso smeli zarubiti, ker je bila kmetu potrebna, da se preživi. Med tednom pa sreča oderuh tega kmeta na sejmu. Nenavadno je bil s kmetom prijazen; celo miluje ga zaradi njegove revščine. Dalje pelje ga celo na bližnji trg ter mu kupi kozo, češ, da bi imel več mleka za družino. Kmet je ves vesel in ne vé, kako bi se bogatinu zahvalil za njegovo usmiljenje. Kmet hiti vesel s kozo domov in kmalu vé cela vas, da mu je kozo kupil znani oderuh. — Jeden sosedov se pa precej prebrisan kmalu domisli, kaj s tem oderuh namerava; zato stopi k sosedu ter mu reče: »Prijatelj, hitro zakolji kozo. Jaz sem prepričan, da ti oderuh še danes pošlje rubežen v hišo, in ako dobi pri tebi kozo živo, takoj ti zarubijo kravo, ker ti ta potem ni več neobhodno potrebna.« Kmetič posluša pameten svèt ter zakolje kozo.« — Res pridejo že drugo jutro rubilci k kmetu poslani od oderuha, češ sedaj, ko ima tudi kozo v hlevu, mu morejo kravo zarubiti. Kmetič pa se je smejal ter pokazal rubilcem kožo zaklane koze. — Tako oderuh ni dobil kravice, pač pa — dolg nos, katerega pa je vsled svoje res zlodjeve zvijačnosti prav pošteno zaslužil in katerega mu tudi mi prav iz srca privoščimo! — Gospodarji, bodite varčni in ne hodite oderuhom na limanice!