Od zidanja cerkve na Šmarni gori
| ← Sveti Senán. | Od zidanja cerkve na Šmarni gori. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin. |
Šmarna gora. → |
| |||||||||||||
- I.
- Deklica.
Zašlà sem in stezé ne vem.
Naprej ne vem, nazaj ne smem.
Puščavnik, vas sam Bog naprot’
poslàl mi je, pokazat pot,
pokazat pot na strmi grad,
na strmi grad, gradnik kjer mlad,
kjer mlad gradnik bolan leži,
da ga tak dolgo k meni ni,
ki ’zvolil izmed vseh deklet,
obljubil me je v zakon vzet’.
- Puščavnik.
O lepa hčer, o lepa hčer!
Počij pri meni en večer!
Lej, bliža se že temna noč,
in pešat’ vidim tvojo moč!
- Deklica.
O, ne mudite me nikar!
Noči in truda mi ni mar!
Počivat’, spati ne pusté,
mi ne pusté skrbi grenké.
- Puščavnik.
O pojdi z mano na moj dom!
Razlega po goràh se grom ...
Poglej oblakov čudni ples,
kako vihar buči skoz les!
- Deklica.
O, ne mudite me nikar!
Naj treska grom, buči vihar!
Vihar, oh, hujši, bolj strašán
po srcu rjove noč in dan.
- Puščavnik.
Poslušaj, deklica, svèt moj:
ostani tukaj vsaj nocoj!
Lej, predno prideva do vrat,
odšel čuvaj bo nama spat!
- Deklica.
O, ne mudite me nikar!
Če slišal me ne bo vratar,
ki mu odprla tol’kokrat,
poslal odpret mu bo enkràt.
- Puščavnik.
Ostani, hči! Tvoj mlad gradník,
on ni bolnik, ampak lažník!
On slišal trkanja ne bo,
ker sladko spi z mladó gospó!
- Deklica.
Ubij te grom, devištva tat!
Že sedem mes’cev hodim mat’ ...
Bog ti gradnik zanesi mlad,
od tebe nosim greha sad!
— — — — — — — — — — — — — — — — — —
Ko té besede ’zgovori,
po tleh se zvrne omedli ...
’Zvijè fantiček se od nje,
al ona več se ne zavé.
- II.
Na majhni trati sredi rož
grob zjutraj koplje sveti mož.
Gre mimo mlad’ gradnik na lov,
otročnico, grob gleda nov.
Puščavnikovo kupi vest,
cekinov vzame polno pest:
»Kar imam s sábo«, pravi, »ná!
in molči, da ne zvé gospá.»
- Puščavnik.
Nikar, nikar, žlahtni gospod!
Da greha vaš ne plača rod,
za svete maše dajte d’nar,
sirotam dajte bôgat dar,
da duši, ki je v vicah zdaj,
pomagajo v nebeški raj,
in sineka, ki je na svet
prišèl, rediva sedem let!
Ko spolni leta ta, se z njim,
se z njim podal bom v šole v Rim.
- III.
Gorjé, gorjé, gradnik nezvest,
kako te peče huda vest!
Krivic mašč’valec, večni Bog,
obilno pošlje ti nadlog:
zaprto žene je telo,
skrbi te starost brez otrok,
graščino dati tujcem ’z rok.
Ko je preteklo dvajset let,
puščavnik pride ’z Rima spet,
iz Rima pride mašnik mlad,
ki bil je star’ga greha sad.
Domá leži gradnik bolan.
Puščavnik reče mu en dan:
»Skrbi vas grad, blagó, gospod,
ker z vami vgasnil bo vaš rod.
Mariji grad svoj dajte v last,
zidajte cerkev njej na čast,
da bo maš’vàl v njej sin za vas,
sem hodil romar vsaki čas!« —
Mariji dal je grad svoj v last,
je zidal cerkev njej na čast;
v njej sin je zanjga mašo bral
in mater svojo ’z vic jemal.
Kjer bil je strmi grad nekdàj,
je cerkev Šmarne gore zdaj.