Od vbogega dijaka čarodeja
| Od vbogega dijaka čarodeja Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Ubožen kmet je imel jedinega sina, pošlje ga v mesto v šolo. Pridno se je učil nekaj let. Sedaj pa je oče primoran ga iz šole vzeti, ker vbožal je popolnoma. A sin ne ostane dolgo doma. Od očeta vzeme slovo, pa si gre po svetu iskat službe. Pride jako daleč »d doma v neznano veliko šumo. Visoka, temna hiša je tam stala. Gospodar pa je bil sam peklenšček v podobi lepega gospoda.
Nekdanji dijak ga najde v sobi, ravno ko je svoje knjige vredoval. Vpraša ga, ali bi ga vzel v službo, in gospod mu odvrne: «Če ne znaš citati knjige, bi znalo kaj biti!» — «Ne prav,» reče mu deček, «nekaj pismenk poznam, a ne vseh.»
Gospod ga na to vzame. Služba ni bila težka; lehka dela je opravljal, obleko snažil ali kake malenkosti vredoval.
Kedar pa gospod odsledi (odide), vzeme deček vselej kako knjigo v roke in se iz nje uči. Bile so namreč v njih vsakojake čarovnije zapisane. Med drugimi knjigami najde tudi isto, v katerej je zapisano, kako se mora moliti, če se hoče v kakokoli stvar spremeniti.
Gospod ga nekokrat zasači pri bukvah, pa ga vpraša, kaj dela. «Grke gledam in te podobe», mu odvrne dijak, in gospod mu ne brani knjig.
Ko leto mine, dobi mladeneč odmerjeno plačo in se napoti domu.
Oče je životaril v siromaških razmerah.
«Od zdaj bo se nama dobro godilo!» kliče mu sin vesel nasproti, v sobo stopivši. «Jaz se vem sedaj spremeniti v vsako stvar, vi me lahko odate, jaz pa se zopet spremenim in pridem domu.»
Koj o prvem sejmi se spremeni v konja, a očetu naroči, naj si zgovori uzdo, ker sicer bi se ne mogel spremeniti. Oče tako naredi in odda sina za sto rajnš.
Ko ga kupec s semnja jaha, se počne spreminjati in postaja vedno manjši, da se jezdecu k velikemu njegovemu začudenju noge po zemlji vlečejo. Mora stopiti raz konja in ga dalje gnati. Najedenkrat se spremeni v tico in odleti domu, kjer se zopet spremeni v človeka.
Ravno tako je bilo tudi ob drugem semnji. Ko ga pa oče v tretje žene na semenj, pride ravno uni gospod tje, pri katerem je bil služil njegov sin.
Ta spozna koj spremenjenega, pa tudi posebno vrednost uzdino. Počne barantati za konja in obeča toliko za uzdo posebej, da se je očetu neumno zdelo, ne dati je.
Gospod zasede konja, porine mu ostroge v strani in odjaše. Oče pa se napoti domu.
Sinu je prihajalo gorko, ker znal je, da je hudobi z dušo in telesom prodan. Prideta do visokega gradu. V gornjem nadstropji je ležala bolna ženska, ki je v svojih bolečinah izročevala sebe in dete svoje peklu.
Gospod priveže tedaj konja naglo, pa trdno, za blizo stoječo vrbo, sam pa hiti pogledat, ali bo že skoro dobil izročena, mater in otroka.
Konj pa drgne s tako močjo z glavo ob vrbo, da si uzdo raz gobca potegne.
Ko pade uzda na tla, strese se cela okolica, kakor bi zagromela, ob enem pa prihiti tudi gospod iz hiše. Konj pa se je bil že spremenil v ribo in je plaval po potoku, ki je tekel mimo grada. Vrag se pa hitro spremeni v ribiča in skuša ribo v mrežo vjeti. Malo je manjkalo, da je ni izvlekel.
Ko riba spozna, da ji preti velika nevarnost, spremeni se brž v hitro letečega goloba in sfrči pod oblake. Ko bi trenil spremeni se tudi uni v tiča jastreba. Ko blisk švigne la za golobom in blizu mu je že bil. Golob strahu cvili in se spušča bolj in bolj k zemlji. Kavno priletita v neko mesto, in golob prisiljen zleti skozi prvo okno v sobo, sede neki gospej na prst in spremeni se v trenotku v lep, zlat prstan.
Jastreb pa postane ličen gospod, pride v sobo in jame koj za prstan vpraševati in obljubi jako dosti denarja.
Gospa misli, da slobodno da prstan za toliko penez, pa ga potegne raz prst. V tem hipu se vrže prstan v proseno zrnice in pade na tla. Gospod je to tudi pričakoval, pa se vrgel v ko kota, da bi pozobal zrnice. To pa se po bliskovo spremeni v lisjaka, popade urno petelina za vrat in ga pregrizne.
Na to pa se zopet spremeni v človeka in se poda k svojemu očetu nazaj.