Od treh sinov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenske pripovedke iz Motnika
Od treh sinov
Gašpar Križnik
Spisano: Tjaša Jelnikar
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Ubožen oče je imel tri sine in jim drujga ni imel sporočiti ko sod vina. Oče umrje. Stareja dva ukop potegneta, mlajšega sta zanečvala, zato ko jo bil nezrajtliv. Stari je reku: jas bom pod verham imel pipo; sredni reče: jas pa na sredi; mlajši reče : jaz jo bom najspodej imel. Zdaj je mlajši zmerom hodil pit. Una dva sta pa rekla: zdej nej ga un pije, potlej ga bova mi dva. Ko ga je spil, jima reče: zdej ga vi dva pojta pit, jas sem ga že spil. Stareji gre najprej, pa ni bilo neč vina v sodi. Sreden reče: čakej bom jas šel, pa spet ni bilo vina, in reče: ta hudič nama jo popil vsega. Na to se zgovorita, da pojdeta bučele krast. Mlaji jih prosi, da mu povesta, kam pojdeta. On gre naprej k gospodarji in mu pove, da drevi bojo prišli k vam bučele krasti, koliko mi daste, vam jih bom obvarval? Mu reče: najbolji ul, ko si ga boš zbral. Potlej mu reče: an šil mi dejte. On mo ga da. Zdej gre u bučelnjak, zleze v ul, in une dva čaka. Ko prideta k ulnjaku, začneta ule tehtati ker je naj težej, je bil pa ta ko je bil on noter. Tedej ga zadeneta in gresta damu ž njim, ko ga prineseta ga postavta v vežo za duri in reče jeden: odpriva ga, bova videla kake so. Drugi reče: neč jih zdej so preveč zdražene, bova pa juter ko se malo omerijo. Ko sta una dva šla spati, je on hitro šel iz ula in k gospodari po bučele. On mu jih da, jih nese damu, je jedel med, una dva pa ne, ko sta prazen ul imela. Drugi dan se zgovarjata, de pojdeta po noč krasti koštrune; jih naprosi de povesta kam pojdeta. Ročno je letel naprej k gospodari in mo reče: drevi bojo prišli k vam koštrune krasti; koliko mi daste vam bom jih varval? Gospodar mu reče: naj boliga imaš koštruna. Potlej reče : dejte mi kej. Gospodar mu ga da. Gre v hlev in stopi u jasel. Ko una dva prideta, sta začela: bičk ne! bičk ne! bičk ne! in sta ošlatvala, ker je boli debel. Un ga je udaril s kijem po glavi, de je natle padel. O joj! kako me je jeden butu, de sem padel, le pustiva jih, ko so tako hudi. Zdej gresta prazna naglo damu. Uni je prignov zjutrej naj boliga koštruna, in ga je zaklal potlej kuhal, una dva nista neč imela, kar gledala sta ga. Na tihem se začneta pogovarjat de pojdeta po noči krasti vole. Ta jih je spet naprosil, de sta mu povedala, kamo de pojdeta. Naglo leti k gospodari in mu pove: drevi bojo prišli k vam krasti vole; koliko mi daste vam bom jih varval? Gospodar reče: Naj boliga vola dam ti. Gre v hlev, vzame vile in gre u jasli pred najbolji voli. Ko prideta una dva sta ošlatvala kateri so najbolji, in rečeta: volk ne! volk ne! volk ne! Zdej pahne eniga v rebre. Je zavpil: o, joj! Kako me je z rogmi rebre ubodel, kar pejva damu ti voli so hudi. Gresta prazna domu. Uni je prignal vola zjutraj, in ga je zaklal potlej kuhal. Una dva nista neč imela le gledala sta ga milo. Se začno pogovarjati de pojdejo po noči urehe krasti. Mlaji reče: vidva le pejta krasti urehe, jas pojdem teleta, na cerkvenem obzidu me počakajta, če vidva prej prideta. Če bom prej prišel vaju bom pa jas. On gre k gospodari, katerem sta menila una dva prideti krasti urehe. Mo reče: drevi bojo prišli k vam krasti urehe; koliko daste, vam jih bom pa obvaroval? Škaf najboljih, reče gospodar. Ta mo reče: šil mi dejte! Mo ga da, gre u kašto u predev ko so urehi bili hraneni noter, so noter unje zakople. Ko una dva prideta jih začneta grabit. Ta noter jih je začel z šilom bosti. Hejten! rečeta, ti urehi so za neč, so vse moli snedli, mene je že dvakrat eden vbodel. Drugi reče: mene tudi, le pustiva jih, le malo sta jih u varžete nabrala. Potlej sta šla na crkveni obzid in sta urehe tolkla, ko sta čakala uniga, de bi prinesel teleta, in ga ni bilo. Zjutrej pride crkovnikar zvoniti den : ker zagleda de dva na crkvenem pragu tolčeta urehe, je minil de mrtva tolčeta kosti. Ročno leti nezaj k gospodu povedat, de nej gredo ž njim, de mrtva dva tolčeta kosti na crkvenem pragu. Gospod reče: jest ne morem jiti, ker me lomi pudgram. Jih bom nesu, reče crkovnikar. Potlej ga zadene in nese proti crkvi. Ta dva sta mislila, do uni nese teleta in zavpijeta: le ročno ga nesi, de ga bomo zaklali in potlej kuhali pol pa spekli! Crkovnik spusti gospoda, on leti naprej, crkovnik za njim, gospoda ni več lomil pudgrom. Una dva sta vpila: derž ga! derž ga! derž ga! de ti no bo uše1, in ni ga mogel ujeti. Gresta domu, je spot mlaji tolkel urehe in sta mu rekla: zdej smo vkop! in sta ga perjela in zvezala, djala v žakel in ga zavezala. Ko sta šla u crkev, ga neseta saboj in sta menila vreči ga u šterno; ko prideta do šterne je že vkop zvonil, sta ga pa le zraven pustila mu rekla le sturi grevengo, de mi dva nezaj prideva, potlej te bova vergla u šterno. Mesar prižene memo živino. Je čuti1 de žene memo nekdo živino, je zače1 upiti. Za papeža me hočejo postavit pa ne znam pisat in brati! Mesar je rekel: koliko ti dam, bom pa jest šel za papeža? Je rekel: vso živino mi dejte le odvežite žakel. Mesar ga odveže, on gre ven, un pa noter; ga zaveže, tam pusti, in živino žene domu. Une dva prideta iz crkve, ga vržeta u šterno in gresta damu. Ko prideta damu, uni je živino okoli hiše gonil. Sta mu rekla: kje si toliko dobil živine? Jima reče: tam v šterni. Reče eden: pejva še mi dva po njo! Sta pa šla, ko prideta do šterne in reče jeden: skoči naprej ti! Pa skoči. V vodi je rekel: bek! bek! bek! Oh! reče, še biki so noter, le not, pa skoči za njim.