Od smrti vstal
| Od smrti vstal anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 10 (18. maja) v rubriki Listek
| |||||||||||||
OJ prave, resnične smrti je le jeden vstal, namreč Jetui Kristus Tega vstajenja spominjamo se o Veliki noči. Vsi drugi pa, ki so umrli resnično, a vstali topel od smrti, niso storili tega po svoji moči. ampak bili so obajeni po vsemogočnosti Božji.
Večkrat se pa tgodi, di koga Uko krč tgrabi, da je kakor mrtev in ga celo vešče oko tdrtvnikovo spozna ta mrtvega, ker nima v resuiei nič na sebi, kar bi katalo življenje v njem Nekatere je še o pravem času pustil krč, in so se rešili smni lakote v grobu, nekateri so pa tudi že morali umreti. Kiko se je nekomu godilo, ko ga je taka navidnn- smrt tadela, o tem je sam prip*- vedoval:
Bil sem v banki bogatega bjnkirja (iilljerU nasUv- Ijen kot računovodja. Nekaj dni te sem bil pusl in klavern, Uko da sem hotel svoj vsakoletni dopust Ukoj oaat^piui tlasti še, ker me je moja žena telo nagovarjala, naj to storim; vendar predno sem šel na dopust, moral sem še nekaj jako zamotanih računov v red spraviti.
Bilo je 14. avgusta proti večera. Vsi gospodje bili ao te pisarno tapustili, le jat sam sedel sem še notrida bi našel napako pn računih. < «1 dan lilo je jako * parno in jat nisem imel prav nič vesela ubijati ai g lan t tmedenimi računi, ali imel sem trdno voljo uajli otpti V vseh udih čutil M?m ueko težo m trudnoat. Kar čudoma me pa zadene aupopisljiv čut, tdelo se mi je, kakur bi bila padla pjjčaiiaa po vsem teleta name in tf«W sem vse svoje teleane moči 8«-d*l s.m trd ua svoje« masla, kakor bi me biU nenadna smrt dohitela.
Duševne moči pa mi niso iagioile; videl sem 1* kar je ravna pred menoj ležalo; moj poalub pa j« bil k celo naUučnejii, slišal sem eelo uajbolj oddaljeu rvp»t m ulici natančno Vedel sem dobro, ka| se t menoj godi, < kakem položaja sem, da me je napadel krč. Čutil oiseo mkakih-telesnih bolečin, le misd, kaj se lahko t me««l zgodi, mučila me je bolj, ko vse drago. Kmalu bilo je okoli men« tako Umno, da mogel nič več razločevati, ali očij pa vendar nisem m^ upreti Kar tačulim korake v obličju. Okno, ki pelj* ' steklen blagajmčen oddelek, je nekdo odprl. Vide" o1*" mogel kedo in katero okoo, ker moj« oči ao gledale nepremakljivo ravno v denarno omaro.
Od začetka bilo ja v a« temno. Kmalu pa se je prikaz al neki mož, ki j« imel t tinsko svetilnico v roki. jaz sem ga spoznal takoj, bil je Volmar, naš glavni blagajnik in vodja vse banke. Vzel je več ljučev iz žepa in odprlomaro. Nato je vsel is nje tvtsek bankovcev in vtč kupcev zlatnikov in vse vkup spravil v u»njat mošnjiček, ki ga je imtl pri sebi.
Potem se je obrnil in mrmral: „Ko bi to vedel tiaii računovodja, bi prišel kmalu na sled svoji pometi v računih." Mislil je seveda pri tem name.
Na to hotel je oditi, kar pogleda po pisarni in tdaj zagleda meoe. Videl sem, kako se je ustrašil in tresel od bojazni. Naposled pa se je ojunačil, stopil k meni in rekel:
,,Bajner, ali ste vi? Za božjo voljo, kaj me gledate lalo srpo?"
Pokril ai je obraz t rokama in s« togolil sam s seboj, da se je tako itdal. Nato stopi topel k meni io reče: „Vi se veselite, da ste me zalotili, ali varujte se, morebiti bi bilo bolje ta vas, ko bi me ne bili."
Mahoma tdela se mu je pa moja oeprem čnost čudna io rekel je: „Kaj sedite tnkaj Uko nemo in nepremakljivo? Kij ne, jat sem vam šel v past? Ali ue mate govoriti? lUjner!"
Ker mu pa le nisem odgovoril, prijel me je ta ramo in mi posvetil v obrat. Pa takoj skočil je nataj in vtkliknil: .Moj Bog, saj ja mrtev I"
Pri trh besedah izpustil je svetilko in me sunil, da padci na tla in obležal kakor mrtvec.
Kaj se je sedaj z menoj godilo, tega ne vem, ker sem tgubil zavest. Ko sem se z pet zavedel, ležal sem v mrtvaško obleko napravljen na postelji v moji 6obi. Poleg meoe so gorele sveče, četudi je bil dan. Moja Žena klečala mi je pri nogah iu jokala in zdihovala. Sroje duševne bolesti mi ni mogoče popisati, jei sem že obupovati, da bi se rešil is tega stanja.
Kmalu na to stopili EO štirje možje v sobo. Bili so bankir Gilbirti, moj zdravnik dr. Bril, blagsjničar Volmar, in polioijski komisar. Bankir vprašal je sdravnika, ali ni morebiti moja smrt le navidesna?
Zdravnik se je nasmejal in rekel: »Rajnerja je zadela kap, moral se je kake stvari nslrašili."
.Torej jo Bog moža ravno ko je svoje hudodelstvo isvrševal, s smrtjo k»snov*l", rekel je bankir slovesno, .vse, kar se tukaj godi, je pisarniška tajnost; za to vas prosim, da o tem molčite. Banki izneveril je namreč nekdo velikansko svoto, koliko, tega še sam natanko no vem. (tospod Volmar bode tako prijazen, da vso atvar Se jedenkrat natančno razloži."
Jas sem takoj jei sumiti, da bode Volmar mojo navidezno smrt v to porabil, da vso svojo krivdo name svali. Začel je pripovedovali:
„Ko sem šol it gledališča domov, zapazil sem v banki luč. Jat sem hotel videti, kaj je in sem spletal »kozi priprto okoo, brez iuma v pisarno. ID kaj zagledam! Pred odprlo omaro aUl je Rajoer Ko me zagleda, je grozno za« pil in padel na tla. Jaz sem poklical na to mestnega redarja in oba sva nato preiskala pisarno. Na Kajnerjevi mizi bili so moAajički z zlatom, v njegovih žepih bankovci io v čumoati nižla sva na pol sežgane račune.4
.Iu vendar zgodilo se je fte več', potrdil je bankir, .izneverilo se je gotovo 600.000 goldinarjev, da pa to dobimo, moramo preiskati Rajnerjevo stanovanje.* S temi beaedami so vsi itirje odili Ne dolgo potem pridejo pa zopet drugi, ki so zmerili mene, da bi vedeli, kolikino krsto morajo ntpraviU. Ko so jo prinesli in položili mene, živega človeka, v njo, niso se mogli zdržati zlobne iale.
.Kaj ne, ta ravno spada semkaj v ta tesni prostor V* rekel je jeden.
.Seveda', odgovoril je drugi, .ko bi bil živel, bi ne bil dobil dosti večjega za vse življenje.' Ko so odžli, prišla je moja žena. Položila je venec k mojim nogam in jokala in vzdihovala: .Vsemogočni Bog, dokaži njegovo nedolžnost!*
Drugo jutro »o prišli in položili pokrov na mojo krsto, bali so se namreč, da bi se truplo Tsled vročine ne začelo razkrajati. Ker se moje trepalnice niso dale zapreti, gledalsem, kako so me zakrili Ko so končali svoje d<lo, bii sem v resnici vjelnik.
Koliko časa sem tako zaprt ležal, ne vem. zdel« M mi je cela večnost Ko sem pomislil, kaj ae bode z mrD^j tgodilo, sem »e tako prestrsž.l. da sem mislil, da bea ob pamet. Hotel sem vpiti, a nisem mogel kar začutim, da s« mi gibljejo udje Krč me je pustil Napel sem vse moči in pokrov je odletel Hil sem prost Komaj sem bil na nogab, bila je moja največja želja dokazali svojo nedolžnost. Kar v SVOJI mrtvaiki obleki hitel sem po stopnicah na cesto in v bankirje«) hiio. Bilo je blizu polnoči. Hitel sem na vrt in it 'rta videl sem v bankirjevi pisarni luč; takoj um Ael tj*, odprl naglo vrat« io stal pred bankirjem. Ko me ta ugleda, skočil je it strahu po konci in me nekoliko čait nepremično gledal.
.Rajoer", jel je jecljati naposled, .Rajuer.'
.Da, jaz sem, u lesno stojim prtd vami in priiel sen spričeval svojo nedolžnost.'
Hitro sem mu na to veo stvar ratjaanil. Toda dolgo je trajalo, predno je (iilberti vso atvar ratumel. .Torej vas je le krč držal in ate a avojimi o*«1 »ideli. kako je Volmar banko okradel?' rekel je čod.č « vsvmo, kar je bil slilal it mojih ust.
.Da, jaz sem bil nema priča; še le, ko je mislil, da sem mrtev, prišlo mu je na misel, vso krivdo na me zvaliti." .In ko bi bilo vse to rea, kako morete vi njegovo krivdo dokauti?"
.Jaz vem", odgovoril sem mu, ,da Volraar nima š« vsega v varnosti, danea bode gotovo vse skušal spraviti. če se mu danes ne posreči, se mu ue bode nikoli. Gotovo je aedaj pri svojem delu, pojdite t menoj, gospod Uilberti, ie danes bodo njegove hudobije odkrite." če tudi se je obotavljal a početka, šel je vendar z menoj proti banki. Gilberti odprl je brez šuma skrivna vrsta v banko in stopila sva noter. Kmalu bila sva v pisarni. Jat sem šel spredaj ia os za menoj po prstih. Kmalu sva ugledala sretlobin blišč v blagainici. Jat slo pim hitro v svoji mrtvaški obleki k stekleni sUoi in potrkam na njo. Volmar, ki je zopet jemal bankovce iz omare, se je ozrl. zagledal mene, kako sem ga erpo gledal >t> je grotno tavpil. Ko sva z bankirjem stopila v sobico, ležal je Volmar na tleh. od strahu je omedlel, v roki pa je držal kup bankovcev. Bankir mi je potem dal plačilo " mojo poštenost, Volmar bil je pa sodniji izročen ter kaznovan kot suženj."