Od prebrisane dekelce
Slovenske pripovedke iz Motnika Od prebrisane dekelce. Gašpar Križnik |
|
Čevljar ni neč premišljoval, kako bi uganvalke rešil. Tisti juter ko sta potlej na sodbo šla, reče svoji sedemnajstletni hčeri: tri uganvalke nama je nastavil sodnik, kar vem de jih ne bom uganil. Hči mu reče: povejte, katere so! Ji reče: perva je: kedo je naj boliji srečen na svetu? Druga: kedo je naj bolji bister na svetu? In treta: kaj je najslajši na svetu? Dekle reče takole recite: zemlja je najbolji srečna na svetu, ko nam vse da. Naj bolji bistre so uči ko u trenutku pogledajo čez hribe in doline. Naj slajši je gotovo spanje, za to, ko ga vsak človek potrebuje. Osmi den gresta k sodniku, vsak svoje uganvalke pove, in sicer bogatin prej ko uni, ko mu jih on pove je odmejal z rami mignil sodnik. Čevljarju reče: no, kako jih vi veste? On mu reče: zemlja je naj bolji srečna na svetu, ko nam vse da. Naj bolji bistre so gotovo uči, ko prešinejo v trenutku čez hribe in doline. In najslajši je spanje, ko ga vsak človek potrebuje. Sodnik mu reče: prav je tako. Kedo vas je te uganvalke na učil? Mu reče: moja sedemnajstletna hči. Rad bi vašega dekleta videl, reče sodnik. Recite ji juter ko je tako prebrisana, de nej pride sem k meni;
ne bosa no gologlava, ne po nogah, ne na konju, jo bom vzel za svojo ženo. Ko pride damu, ji pove kako mu je naročil sodnik in de ji je rekel kjekej k grašini priti; ne gologlava, ne bosa, ne po nogah, ne na konju. Dekle mu reče: Že vem kako bom naredila, to ni težko. Zjutrej napravi kozla, de bi se grede naslajnala na nega. Vzame v žakelj mačka, obuje stare čevle, ko so bili brez podplatov, raztrgan prtič dene na glavo, in gre malo po tleh, malo naslonena na kozla. Gospod je zmerom gledal, kedaj de bo prišla. Ko blizo grašine pride, je gospod pušoval psa, de bi jo zmotil, ona je imela mačka u žakelj, ga sputila, pes je zletel za mačkom, ona pride srečna do grašine. Gospod je jo za ženo vzel, kakor ji je prej obljubil, pa je jo zmerom imel grdo. Enkrat ji reče: de nej gre kamor hoče, in z saboj uzame kar ima naj raji. Kosilo ji je še poprej napravil, on se je opijanil, ona ga je vzela djala v kočijo in ga je pelala saboj k očetu. Čevljar jema nanosi v hišo slame in na tleh postele de sta doli legla. Gospod se prebudi po noči, vpraša, ko je šumela slama: kje sva zdej? Žena mu reče: pri mojem očet sva! ne veš kako si rekel: kar imaš naj raji, vzemi saboj, ko imam tebe najraji, sem vzela tebe. Zopet je jo damu vzel in sta bila si dobra ko mož in žena do smrti.