Od mitnih in kupnih gruntov
| Od mitnih in kupnih gruntov Mihael Ambrož |
Podpisano z Ambrož.
| |||||||||||||
„Novíce“ so sprejele iz dežele prošnjo, de naj bi razložile razloček mitnih in kupnih (kavfertnih) gruntov. Ti prošnji vstrežemo ob kratkim s sledečim odgovoram:
Nekdaj – še pred sto léti, so bili po mnogih deželah le velikí posestniki in plemenitniki edini vlastniki, ki niso le zapovedovali osebi (peršoni) svojih podložnih, temuč so bili tudi gospodarji gruntov ali zemljiš. Podložnik je bil popolnama hlapec – on se ni smel ne ženiti, ne kakiga rokodelstva začeti, ne v druge kraje se preseliti brez dovoljenja svojiga gospóda. Ta zaveza se je imenovala sužnost ali robstvo (Leibeigenschaft) in je bila vzdignjena pod vladarstvam cesarice Marije Terezije. Vunder je podložni z gruntno lastnino še zmiraj v terdi zavezi ostal, zakaj grunti niso bili njegova prava last, ampak so bili prav za prav last gruntne gosposke; to de ta jih ni smela v vžitku imeti, ampak jih je kmetam kakor v štant (mito) prepustila, takó, de so bili na 1, 2 ali 3 živote (rodove) v vžitek dani. Po tem pa, ko so ti takó opravičeni rodovi pomerli, grajšina ni sméla grunta sebi prisvojiti, ampak drugimu podložnimu v vžitek dati. Take grunte so imenovali mitne grunte (Miethhuben), in mitnik je vsako léto za vžitek grunta izgovorjene gospóskine davke odrajtoval.
Jožef II., sin Marije Terezije, je ukazal, de naj se mitni gruntje v kupne (kavfertne) spreminé, to je, de naj se dajo podložnim v pravo osébno last, takó de jih podložni zamorejo prodati, zamenjati, na nje dolgove storiti in tudi po smerti nasledniku zapustiti. Za sprejém takih mitnih gruntov v prave lastne ali takó imenovane kupne grunte je vsak podložen kupni ali kavfertni denar plačal. –
Povelje za sprebernjenje mitnih gruntov v kupne je za našo deželo oznanil patent 3. julija 1788, v katerim najdemo sledeče pomína vredne besede v slovenskim jeziku: „Našimu pogledu ni môglo oditi, de postava zastran spreobernjenja mitenskih zemljá v kuplene v krajnski deželi ni takó dobro naprej šla, kakor v drugih deželah notrajniga Estrajha in Mi menimo uržoh v letim najti, ker Našim zvestim Krajnskim podložnikam te za zdaj v leti reči vunkaj dane zapovedi in ukazi, ktere so se k večimu le v nemškim jeziku oznanovale, niso dosti zastopno razložene in tudi ne vkup, ampak le ena za drugo v posebnih časih, oznanene bile. Ker smo Mi tedej letó premislili, smo za dobro spoznali, te ukaze in zapovedi, ktere so zavoljo spreobernjenja mitenskih zemljá v kuplene v posebnih časih vunkaj dane bile, v letim patentu vkup in na enkrat oznaniti in de se one med kmeti bolj razglasiti morejo, tudi v krajnskim jeziku na znanje dati.“1
Naša reč ni tukaj presojevati, zakaj de se je v naši deželi spreobernjenje mitnih gruntov v kupne ali kavfertne takó počasi godilo; poterditi pa moramo, de je še dandanašnji veliko mitenskih gruntov. Ti mitenski grunti so po §. 12. ukaza 12. septembra lanskiga léta lastina sedanjih gospodarjev, to de bojo mógli kupníno (kavfert) za nje opraviti. Za to kupníno je Krajnska deželna komisija že postavo nasvetovala, ktera zdaj pri ministerstvu poterjenja čaka, in kader bo določena, jo bomo na zanje dali.
V tem kratkim razjasnjenju mislimo, je razloček mitnih in kavfertnih gruntov dokazan.
Ambrož.
1) Že cesar Jožef je tedej v létu 1877 to potrebo, de se ljudstvu v njegovim jeziku postave razlagajo, očitno spoznal, kar je dan današnji toliko potrebniši v vsih ljudstvo zadevajočih rečéh, kér le po ti poti se da razumenje ali zastopnost postav doseči, krive razlaganja odverniti in storiti, de se tudi prosto ljudstvo novih naprav z večim veseljem poprime. Vred.