Od ljudskih šol po slovenskih deželah
Od ljudskih šol po slovenskih deželah anonimno |
|
Ker smo te dni v nekim Dunajskim časniku brali, da ima slav. ministerstvo úka hvale vredni namen, v vse dežele v šolstvu zvedene može poslati, ki bojo po prejetih vodilih natanjko preiskali vse zadéve ljudskih šol, hočemo o ti priliki tudi mi svoje misli razodeti, ki se opirajo na lastne skušnje in na od več modrih mož, kterim je prava osnova ljudskih šol pri sercu, nam odkrite svete. Stare slabe robe ne bomo hvalili in napák ne bomo zakrivali, za to ker nismo v šolstvu zapopadeni, se tedaj nikomur zameriti ne bojimo, – pa tudi prenapetiga ne bomo terjali, ker vémo, da ni mogoče, da bi vse mahoma popolnama bilo.
Da je omika slovenskiga prostiga ljudstva dosihmal grozno zanemarjena bila, je sploh znana žalostna resnica. Znano pa je tudi, od kod je to izviralo: 1) od premalo šol, 2) od slabih šol, 3) od nejevoljnosti starišev do šol.
Le ko se bojo te ovíre odpravile, se bo povzdignila omíka ljudstva, ktera je človeku sveta dolžnost, ker mu Bog ni uma zato podaril, da bi ga v zemljo zakopal, ampak da bi ga razbistril v čast Bogu, v prid svoj, in v prid dežele, v kteri živí.
Kdor pravi: „čmu je kmetu šola!“ si misli: „za kmeta je nar bolje, ako neumen ostane.“ Nagibi tacih misel pa so – malopridni, pregrešni. Nočemo odkrivati, zakaj še nekteri prosto ljudstvo neumno želé. Če pa terdimo, da je omíka za človeka, za kristjana, za deržavljana potrebna in od Boga zapovedana, ne terjamo – se vé da – učenosti od prostiga ljudstva, ampak le toliko in takošnih vrednost, ki so mu v njegovo dušno in telesno srečo potrebne. Teh pa ni veliko.
Po tem takim tudi zaveržemo tisto nezrelo omíko ali prav za prav spako, ktero vidimo na nekterih popačenih mladenčih, ki so nekoliko lét v šolo letali, pa zavolj nemarnosti v učenju ali slabiga zaderžanja šolo zapustili ali jo clo zapustiti mógli. Taki pridejo po tem na kmete domú, so v pohujšanje vsim sosedam, da s perstam na nje kazaje, pravijo: „lepe rečí se v šolah nauče!“
Ali, ki tako govoré, ne pomislijo, da so taki mladenči le izveržek šol, da so na kant djani študentje, da tedaj ravno tako malo veljajo, kakor na kant djan kmet, rokodelec, kupec i. t. d.
Krivično je tedaj, po tacih malopridnih izgledih šolo sploh obsoditi in je ravno tako krivično, kakor če bi kdo rekel: „ker je na kant djan kmet Boštjan malopriden, so vse kmetije za nič.“
Vunder ne smemo prostimu ljudstvu tacih krivih razsodkov zameriti, ker sámo nima šolske omíke, tedaj tudi prida šol ne pozná. Ali tudi na svojih otrocih, ki v šolo hodijo, ne vidi veliko prida od šol; to pa je od tod, ker so ljudske šole dosihmal slabe bile, kterim pa se ima po resni volji slav. ministerstva úka pomagati na boljši stan občnokoristnosti, ki jo vsakdanje življenje terja. Prenaredba je težavna in se ne bo mogla čez noč vpeljati, ker za dobre šole je pred vsim dobrih učenikov potreba; tacih pa sedaj, ko so jim bili tako grozno pičli dohodki določeni, ni veliko, in jih o tacih revah tudi ni môglo veliko biti.
Ako tedaj hočejo šole prihodnjič koristne biti omiki ljudstva, se jim mora pri korenini pomagati; korenina dobrih šol pa so dobri učeniki, dobri uki in dobra učitba.
Namen, to je, cilj in konec ljudskih šol mora edini vodník biti tega, kaj naj se v njih učí, in kako naj se učí. Kdor tega namena ne zapopade, (čeravno je jasen kot beli dan), nima tudi praviga razsodka v popravah ljudskih šol; taciga misli so clo brez vse veljavnosti. Le tisti, ki namen teh šol zapopade, spozná, kaj in kako se ima v njih učiti.
Mi govorimo tukaj le od ljudskih šol po deželi, to je, od tacih šol, iz kterih, ko jih je mladína zapustila, ona v vsakdanje življenje stopi, se kmetijstva ali rokodelstev poprijeti. Take mladíne je pa v sleherni deželi nar več, ker v višji šole (ali kakor pravijo, naprej študirati) je le malokterimu mogoče.
Kaj je tedaj namen teh šol, večini ljudstva namenjenih? Ob kratkim se da povedati. Njih namen je: siroviga človeka otesati, omikati in mu tiste vednosti podati, ki mu um razsvetijo in serce požlahnijo, da omikan človek postane in se loči od divjaka. Omikane ljudí, dobre kristjane in verle deržavljane izrediti, je tedaj namen ljudskih šol, kterih naloga ni učene ljudí v ptujih jezikih izrediti, ampak le prosto ljudstvo v domačim jeziku v potrebnih vednostih omikati.
Žali bog! da v naših dosedanjih ljudskih šolah po Slovenskim se je ta namen zavolj pomanjkanja potrebnih, to omiko pripravljajočih naukov tako grozno slabo spolneval, in da se je učenje nemškiga jezika večidel za poglavni namen slovenskih ljudskih šol predstavljalo, kakor da bi v samim znanstvu kakiga jezika že omika človeka obstala! Če se sme znanstvo nemškiga jezika omika imenovati, moramo tudi Dunajske branjevke na Šanceljnu omikane gospé imenovati; ali ne vémo, da bi nam kdo to verjél!
Več jezikov, ko človek zna, boljši je, to je gotovo, – in da je nam Avstrijancam med vsimi ptujimi jeziki nemški nar bolj koristen, radi spoznamo in tudi rečemo, naj se v ljudskih šolah po tem, ko se je mladina slovenskiga popolnama naučila, in brez da bi se nauki mnogoverstnih rečí (ktere bomo pozneje kot predpisane redne nauke nasvetovali) le kolčikaj zanemarili ali kratili, nemški jezik kot neredni nauk (ausserordentlicher Gegenstand) tistim učencam razlaga, ki se ga prostovoljno učiti hočejo. Taki že nekoliko odrašeni prostovoljci se bojo v posebnih urah gotovo več nemškiga naučili, kakor pa če se že mlado slovensko otročè berž s slovensko-nemško abecednico terpinčiti jame, in se ž njim to počnè, kar ne vidimo pri nobenim druzim ljudstvu celiga sveta! Otrokam na Nemškim se razlagajo pervi poduki v nemškim, na Laškim v laškim, na Francozkim v francozkim, na Angležkim v angležkim – le Slovenec je bil obsojen, da ni mogel še perve potrebne omike v čisto svojim maternim jeziku dobivati!!
Poglavni namen ljudskih šol pa ni, da bi se otroci s ptujim jezikam, in – kakor večletne skušnje glasno govoré – brez vsiga prida vkvarjali, ker se ga nikdar ne naučé, poleg tega pa vikši namen ljudskih šol – omika ljudstva – v pogubo gré.
Zares ravno tako žalostno kakor čudno je, da clo skušeni in scer previdni možje tega ne spoznajo, akoravno sad naših dozdanjih šol odkrit pred njimi leží! Ali ne slišijo starišev po deželi, kako šole sodijo, po tem kar vidijo nad svojimi otroci, ki so v take šole več let hodili? Kako drugač bi stariši govorili, ko bi vidili boljši sad šolskiga poduka pri svojih otrocih, – ko bi jim znali potrebne pisma, konte, plačilne liste i. t. d. izdelovati, – ko bi jim vedili o mnogoverstnih priložnostih od zemljopisa kaj povedati, iz zgodovine kaj razložiti, – kakošen natoren prikazik razjasniti i. t. d. Ali od vsiga tega nič ne vedó, – in če jim po tem tudi kakošno nemško pismo iz kanclije podajo, stojí fantè kot osliček pred očetam, ki ima prav, ako nad njim zarenčí, da ni bilo nuje vredno, da se je več let po šoli plazil.
Odgovoríte nam, pošteni možje! ali ni taka? Ali ni tedaj gréh nad človeškim umam in nad človeštvam sploh, ako že ljudskim šolam ptuji jezik vriva, da le otroke zbega in jim omiko ovéra, za ktero je Bog človeka vstvaril.
Pri ptujim jeziku mladíni vsa vednost zastane, če bi se je bil tudi kaj pridobila, kakor hitro jo učenik zapustí, in nazadnje vse skupej pozabi! S ptujim jezikam učitelj in učenec kakor Sisif skalo na verh gore vlačita. Po omarah in policah nemške pismenosti in druge šolske bukve plesnijo, zato ker jih bravci ne umejo; v glavah pa kopní, kar so se iz njih nekdaj učili.
To krivično vrivanje nemšine clo v ljudske šole je naše prosto ljudstvo tudi tako zmotilo, da misli: da nemško znati in pa omikan biti je vse eno, kakor jim tudi vse za eno veljá: slovensko znati ali pa priprost revež biti. Vsih teh nerodnost smo pa sami, in zlo tudi naše šole krive. Mi se učimo zgodovine, šeg, jezikov nekdanjih in novih narodov, – le slovensko je bilo do poslednjih časov v tistim kotu, kamur se nepotrebna šara meče; pri ptujim smo se za eno čerko vlekli, v domačim za cele bukve nismo marali; v ptuje smo bili zaljubljeni, zato ker je ptuje, – domače smo merzili, zato ker je domače bilo.
Kar je vlada rajnciga cesarja Jožefa v slovenskih ljudskih šolah napčniga storila, je vlada našiga sedanjiga cesarja Jožefa popraviti obljubila, ker §. 4. temeljnih pravíc Avstr. vstave razločno pravi: „Za občinsko omiko ljudstva se ima po očitnih šolah, in scer v tacih deželah, kjer narodi različnih jezikov prebivajo, tako skerbeti, da tudi tisti narod, kteri je v kakošni deželi manjši, potrebne pripomočke za izobraženje svojiga jezika in za omiko v tem jeziku zadobí.“ To je volja cesarjeva. In ukaz c. k. ministerstva uka 2. sept. 1848 štev. 5692 ravno tako razločno pravi: „V ljudskih šolah, kamor se začetne šole s tremi razredi poglavnih šol štejejo, se imajo učenci prihodnjič v maternim jeziku učiti.“
Nikjer še nismo brali, da bi bilo slavno ministerstvo ta ukaz preklicalo ali prenaredilo, – v ljudskih šolah se ima tedaj vse v maternim jeziku učiti, in to je edina, nar gotoviši in nar krajši pot, slovensko ljudstvo s tistimi vednostmi navdati, ki se k njegovi pervi omiki potrebni.
Ker smo dokazali, da se morajo redno vse vednosti v ljudskih šolah po kmetih slovenskih deželá v domačim slovenskim jeziku učiti, ako se hoče namen teh šol – priprava k omíki prostiga ljudstva – doseči, bomo našteli sedaj tiste uke, ki se imajo v ljudskih šolah učiti, da bojo šole sad donesle, kteriga bo mladína, ko bo šolo zapustila, v vsakdanjim življenju vživala, in kteriga stariši po šolah dočakujejo in dočakovati pravico imajo. Med potrebne nauke v ljudskih vsakdanjih šolah štejemo:
1) Nauk branja,
2) nauk pisanja. Prav bi bilo, da bi se po novih (prav za prav starih1) pravilih branje in pisanje vzajemno, to je, ob enim učilo, ker je ta učba veliko bolj mikavna za mladost.
3) Nauk rajtanja, pismeno in iz glave, tudi po navodih, ki so mladíni nar bolj zapopadljivi.
4) Nauk slovenskiga jezika, ne v preobširni slovnici, ampak v tolikšni, da se bo vsak otrok naučil, svoj materni jezik prav govoriti in prav pisati. Tista misel „kaj se bom domačiga jezika učil, saj ga tako znam“ je čez in čez kriva misel, ker ni res, da bi kdo tudi materni jezik prav govoriti in pisati mogel, ako se ga ni učil. Ozrimo se po svetu na vse ljudstva, in vidili bomo, da se morajo nemški otroci vunder le nemški jezik v šoli učiti, – laški laški, francoski francoski jezik i. t. d. Kaj mi Slovenci bi biti edini na celim svetu, kterim bi tega treba ne bilo! Tako napčno misel ima jo scer naše nevedno ljudstvo, – in tisti gospodje, kteri zatirajo naš domači jezik in bi ga v šoli vedno le radi za nadležniga pankerta imeli, še raji pa ga iz šole popolnama pahnili, ga poterdijo v ti krivi misli, rekoč: „kaj ne, da boste dali svojiga otroka raji nemško učiti, saj krajnsko tako zna!!“ Če bi pa mi takim gospodam rekli, naj nam oni sami kaj po „krajnsko“ pišejo, bomo berž vidili, da ne znajo ne oni, ne tisti očetje, ktere pregovarjajo, naj bi ne dali svojih sinov slovensko učiti, materniga jezika prav pisati. Ali je tedaj po takim ravnanju čuda, da v naših slovenskih deželah še pred malo leti ni nobeden svoj materni jezik prav pisati znal, kakor nekteri duhovni gospodje in tu in tam kak posamesni rodoljub. Lejte! to je bil sad naših šol! Zasramovanje celiga naroda, da so s perstam na nas kazali, da nimamo slovenskiga slovstva, je pa naravni nasledek tega sadú! Naj zadobí slovenski jezik svoje ravnopravne pravice v šolah in v pisarnicah, bomo vidili o malo letih bogato pomnoženje slovenskiga slovstva, ktero nam bo toliko ložje, ker bomo hvaležniga serca in v prijazni vzajemnosti porabili imenitne zaklade nemškiga slovstva.
5) Nauk spisovanja mnogoterih v vsakdanjim življenju potrebnih listov, zapiskov in druzih pisem, kakor izpiskov (kont), pobotnih ali plačivnih (kviteng), prejemnih, odpovednih listov, pogodb, oporok, prositb, očitnih oglasov i. t. d. z učenjem navadnih naslovov (Titulaturen). Znanost teh spisovanj (schriftlicher Aufsätze) je vsacimu človeku kmečkiga in rokodelniga stanú živa potreba, da si bo mogel to in uno reč prav zapisati, kakimu drugimu dopisovati i. t. d.
6) Natoroznanstvo, to je, razumu otrok primerjeni nauk zemlje, na kteri živimo, in stvarí, ki so na nji, iz živalstva, rastljinstva in rudstva. Tu sèm spada nekolika znanost tudi od človeškiga trupla, pa tudi potrebna vednost od nar imenitniših podnebnih in nebnih prikazkov. Vse to se da prav po domače, brez učeniga napúha, vsakimu le enmalo odrašenimu otroku prav razumljivo dopovedati in scer tako, da bo vès vesel hrepenel pa tam nauku.
7) Nauk iz zemljopisa in iz pervín občne zgodovíne, da bo vunder vsak vedil, da še tudi kje drugod ljudjé živijo, in da ljudstva niso samo jédle, pile in spale, ampak da se je marsikaj na svetu zgodilo, kar zna biti zerkalo sedanjimu veku. Tudi ta nauk se da prav po domače, učencam vgodno dopovedati, da bojo od vsiga nekolikšen zapopadek dobili, česar bojo pozneje, šolo zapustivši, z branjem druzih bukev pomnožili.
8) Keršanski nauk gré skozi vse šolske leta in naj zapopade katehizem, evangelije in zgodbe sv. pisma, v vsim pa tako, da se sosebno s temi nauki serce otrók obdeluje, ne pa ta važni nauk, ki človeka prav za prav požlahni, le po tlačansko v glavo ubija. Še nam je v dobrim spominu, kako resnično je bilo pred nekimi leti tisto učenje keršanskiga nauka terdih Siovencov v nemškim jeziku popisano, ki se terpinčijo z učenjem iz glave: „Gott ist allmächtig, allmächtig, allmächtig,“ ali pa „die Taufe, die Taufe, die Taufe ist ein Sakrament, Sakrament, Sakrament i. t. d. Da se pri takim učenju, kjer si ubožček šele neznane besede v glavo ubija, serca nič ne prime, je jasno kot beli dan, – kar glavo potí, serce mrazí.
To je osmero naukov, ki so v ljudskih vsakdanjih šolah neogibljivo potrebni, ako hočejo šole kaj prida donesti. Ne eden teh naukov se ne sme zanemariti. „Kam s toliko rečmi?“ nam bo morebiti kdo oponosil. – 0 6 letih se dajo prav polagama in prav lahko vsi izučiti. Tudi ni ta naš nasvèt kakošna nova reč – vse te nauke in še več druzih najdemo – se vé da bolj ob kratkim – že v tistih neprecenljivih bukvah, ki so jih sedanji knezo-škof Lavantinski, takrat še Voseniški fajmošter, za nedeljske šolarje zložili pod iménam „Blaže in Nežica v nedelski šoli.“ S temi bukvami so slavni škof dvojno reč dokazali, pervič: potrebo imenovanih občnokoristnih ukov v ljudskih šolah, in drugič: mogočost vse te poduke na lahko umevno in mikavno vižo mladíni razložiti.
Naj le razpiše slavno ministerstvo uka daríla za take otrokam primerne knjige – o enim letu so vse gotove in gotovo dobre. Poterdil bo to vsak, ki zmožnost naših rodoljubov pozna. – Kar natoroznanstvo, zemljopis in zgodovinske bukve vtiče, naj se rabijo, z natoroznanstvam začemši, te bukve kot berilo poredama v predpisanih letih, in očeviden bo po dokončanih šolskih letih dobiček tega branja, ktero bo živa beseda učenika še razjasnila, memo sedanjih „maiih povest,“ „kleine Erzählungen“ i. t. d.
Vès nauk v ljudskih šolah pa naj bo tako imenovani vidljivi ali zapopadni ali rečni (Anschauungsunterricht), ker le tak ima pravi prid – vse drugo „šolmoštranje“ le veselje do učenja in šole pri otrocih zatira.
V nedeljskih šolah, ktere saj do 16. leta vsak fant obiskovati zavezan bode, naj se berejo take bukve, ki zapopadejo že za kmetijsko in rokodelno življenje potrebne nauke; taki so
1) kmetijska kemija, to je, natorne postave obernjene na kmetijstvo in njegove pridelke (s posebnim oziram na sadjorejo), kakor jo je g. Vertovc spisal;
2) splošni zapopadki fizike, zlasti mehanike, po izgledu g. Robidove knjige;
3) napeljevanje, kako se o mnogih okoljšinah vsakdanjiga življenja spodobno obnašati (Umgang mit Menschen) po bukvah, ki jih je ranjki prof. Klančnik poslovenil.
Tako vredjene ljudske šole bojo dobre, in ljudstvo bo po njih mnogo dobička imelo in vživalo.
Da se ta osnova ljudskih šol dostojno izpeljati zamore, je potreba, kakor smo že rekli 1) pripravnih bukev, ktere dobimo, ako ministerstvo le hoče, o enim letu – in zlasti pa 2) pripravnih učiteljev. V pridobitev dobrih učiteljev ste pa 2 rečí potrebni: 1) nova osnova pripravniških učilnic od konca do kraja, z oziram na vse tiste vednosti, ki jih bojo učitelji v ljudskih šolah učiti imeli; prihodnje rečne (realne) šole bi utegnile pripravnikam za učiteljstvo dobra pomoč biti; 2) poštena plača učeteljev, da bojo imeli živeti; brez te se ne more od učiteljev nič terjati; če človek nima živeti, od kod bo veselje do šole imel! Je res čuda, da imamo še toliko dobrih učiteljev pri taki plači, da Bog pomagaj!
To so naše misli in gotovo vsih zvedenih in omiko prostiga ljudstva želečih rodoljubov o zadevah ljudskih šol, ktere imajo biti podlaga občniga blagostanja vsake dežele. Bog daj! da bi te želje kmalo resnica postale, in da bi možje, kterim je blagor dežele od te straní izročen in ki so navdani z resno voljo, dosedanje jalove ljudske šole v prave učilnice ljudstva spreoberniti na vso moč si prizadjali jim pomagati na boljši stan, in da bi ne opešali po ovérah, s kterimi se bo morebiti vojskovati treba, da poslednjič dobra reč zmaga.
Še imamo zastran ljudskih šol marsikaj na sercu, kakor: da naj deržava prevzame plačo učiteljev in dohodke za to plačo po tisti poti nabira, kakor dohodke za plačo druzih učenikov, vradnikov, vojakov i. t. d.; – saj so učitelji ravno tako potrebni služabniki deržave kakor uni. Dokler bojo učitelji le iz milosti sosesk živeli, ne bo šolstvo prav napredovalo; doneski k šolam se ne bojo radi odrajtovali in vedno bo stara žalostna pesem pela. Ako pa deržava plačo prevzame, ne bo ene soseske več kot drugo zadelo, ker bo ona po pravi razmeri to davšino za šole določila. Mi poznamo mestice, ki ima za svoje potrebe enmalo čez 2000 gold. dohodkov z vsim skupej; iz teh je lani plačalo samo za šolo 900 gold., v ktero več kot sto učencov iz druzih sosesk hodi, ktere k šoli nič ne prikladajo. Ali je to prav? Gotovo da ne. Če pa deržava vse to prevzame, bo nar boljši šlo.
Poslednjič ne moremo zamolčati, da je ostre postave potreba, ktera naj zapové: da vsak otrok mora v določenih letih v šolo hoditi, in da naj se stariši ostro kaznujejo, ki te postave ne spolnujejo.
Po vsem tem bodo prišle ljudske šole sčasama v dober stan.
1) Šolski ministerski časopis »der österreichische Schulbothe,« ki na Dunaji izhaja, živo nasvetuje to učbo, ktero je slavni česki Slovan Komenski blizo pred 200 leti svetoval, rekoč: »Brati in pisati ima vselej in v vsakem jeziku tudi zajedno in vkupej hoditi. Zares otročiče, kteri svojih misel še u šoli nemajo, pa vunder se v svojem maternem jeziku pisati učiti imajo, ne more nič druziga bolj in močnejši podbadati in vabiti, kakor to, da se pismen (čerk) drugači ne učijo, kakor da jih pišejo; zakaj otrokom je že prirojeno, da radi risajo in malajo.(Slov. Bčela.) Vred.