Od lepe Vide (Krajnska čbelica)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Od lepe Vide (1832))
Jump to navigation Jump to search
Peſem od Ravbarja. Od lepe Vide.
Zbirka Krajnska zhbeliza, 3
Od kralja Matjasha.
Viri: http://sl.wikisource.org/wiki/Kazalo:Krajnskazb1_2_3.djvu
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lepa Vida je pri morji ſtala,
Tam na prodi ſi pelnize prala.
Zhern samor'z po ſivim morji pride,
Barko vſtavi, praſha lepe ſide:
»˛Sakaj, Vida! Niſi tak' rudezha,
Tak' rudezha niſi, tak' zvetezha,
Kakor ti ſi perve léta bila?«

Vida lepa je odgovorila:
»Kak' bi bla rudezha in zvetezha,
Ker sadela mene je neſrezha;
Oh, domá bolno je moje dete,
Poſluſhala ſim neumne ſvete;
Omoshila ſim ſe, ſtarza vsela!
Malo kdaj ſim, ſ'rotiza, veſela;
Bolno dete zel' dan prejokuje,
Zelo dolgo nozh mosh prekaſhljuje!«

Zhern samor'z ji rezhe ino pravi:
»Zhe domä jim dobro ni, sherjavi
˛Se zhes morje vsdignejo; ti s' mano
Pojdi ſerzhno ſi osdravit rano.
Kaj ti pravim, pó - te, Vida sala!
Je kraljiza ˛Shpanſka me poſlala
Ji doljiti mladiga kraljizha,
˛Sin'ka njen'ga mlad'ga zeſarizha.
Ga dojila boſh ino sibala,
Peſtvala, mu poſt'ljo poſtiljala,
De saſpí, mu peſmi lepe pela,
Huj'ga dela tam ne boſh imela.«

V' barko lepa ſida je ſtopíla;
Al' ko ſta od kraja odtegníla,
Ko je barka she po morji tekla,
˛Se sjokala Vida je in rekla:
»Oh, ſirota vboga, kaj ſim ſt'ríla!
Oh, komu ſim jeſt doma puſtíla
Dete moje, ſin'ka naboglen'ga,
Mósha moj'ga s' let'mi obloshen'ga!«

Ko pretekle ſo ble tri nedelje,
Jo h' kraljizi zhern' samor'z prepelje.
Sgodej lepa Vida je uſtala,
Tam pri okni ſonze je zhakála.
Potolashit' shaloſt nesrezheno
Poprahala ſonze je rumeno:
»˛Sonze! sharki ſonza! vi povete,
Kaj moj ſinek dela, bolno dete?«
»Kaj bi delal sdaj tvoj ſinek mali?
Vzheraj ſvezho rev'zi ſo dershali,
In tvoj ſtari mosh je ſhel od hiſhe,
˛Se po morji vosi, tebe iſhe,
Tebe iſhe in ſe grosno joka,
Od britkoſti njemu ſerze poka.«

Ko na vezher pride luna bleda,
Lepa Vida ſper pri okni gleda,
De b' ſi ſerzhno shaloſt ohladila,
Bledo luno je ogovorila:
»Luna! sharki lune! vi povete,
Kaj moj ſnek dela, bolno dete?« —
»Kaj bi delal sdaj tvoj ſinek mali?
Dan'ſ ſo vbogo ſ'roto pokopali,
Ino ozha tvoj je ſhel od hiſhe,
˛Se po morji vosi, tebe iſhe,
Tebe iſhe, ſe po tebi joka,
Od britkoſti njemu ſerze poka.« —

Vida lepa ſe sajoka huje.
K' nji kraljiza pride, jo ſpraſhuje:
»Kaj ſe tebi, Vida! je sgodilo,
De tak' ſilno jokaſh in tak' milo?«
Je kraljizi rekla ſida sala:
»Kak' bi ſ'rota vboga ne jokala!
Ko pri okni sláto ſim poſodo
Pomivala, mi je padla v' vodo,
Je is okna padla mi viſoz'ga
Kup'za slata v' dno morjá globoz'ga!«
Jo tolashi, rezhe ji kraljiza:
»Jenjaj jokat' in mozhíti liza!
Drugo kup'zo slato bom kupila,
Te pri kralji bom isgovorila;
Id', kraljizha doji moj'ga ſina,
De te mine tvoja bolezhina.«

Reſ kraljiza kup'zo je kupila,
Reſ pri kralji jo je sgovorila;
Vida vſak dan je pri okni ſtala,
˛Se po ſinku, ozhu, mosh' jokala.